V Bambergu (v Frankóniji, v današnji Nemčiji), sveti Oto, škof, ki je z vso vnemo oznanjal evangelij Pomeráncem.
Vir

Imena: Oton, Oto, Oti.
Ime: Izhaja iz nemščine, kot skrajšana oblika iz zloženih germanskih imen, katerih prvi člen je Ot- ali Od-. Ta pomeni v starovisokonemščini “posest, bogastvo”
Potem ko sta z bratom Friderikom ostala siroti, ju je pot zanesla na Poljsko, kjer je Oton doštudiral in bil posvečen v duhovnika. Judita, sestra cesarja Henrika IV., zaročena s poljskim vojvodom Vladislavom, ga je vzela za dvornega kaplana na poljski dvor. Tu si je pridobil zaupanje cesarja Henrika IV., ki mu je zaupal nadzor nad zidavo stolnice v Speyrju, pozneje pa ga je vzel k sebi in mu podelil službo državnega kanclerja. Cesar je bil v tistem času v hudem sporu s papežem, ker je sam nastavljal škofe in opate (“investiturni boj”), Oton pa je, zvest Rimu in dvoru, ves čas deloval za spravo. škofijo v Augsburgu je odklonil, pozneje pa sprejel škofovski sedež v Bambergu, pod pogojem, da ga potrdi in posveti papež. Njegova prizadevanja so v veliki meri prispevala k podpisu slavnega konkordata v Wormsu leta 1122. Oton je bil skrben škof in goreč dušni pastir. Dohodki njegove škofije so bili silno veliki, Oton pa je vse porabil za dobro škofije in revežev. Osebno je živel skromno, celo revno, ko pa je šlo za dobro drugih, mu ni bilo žal ne časa ne denarja. Sezidal je več kot 14 cerkva, okoli 27 samostanov, najbolj pa je bil ponosen na dva hospitala – ustanovi za reveže. Slovel je daleč naokoli, tako da ga je poljski vojvoda Boleslav IV. prosil za pomoč pri pokristjanjevanju Pomorjanov, ki so bili večidel še pogani. Med dvema misijonskima potovanjema l. 1124 in 1128 je skupaj z duhovniki, ki jih je vzel s seboj, krstil okoli dvaindvajset tisoč ljudi. Ustanovil je pomembna cerkvena središča in jih podprl s samostanskimi ustanovami. Zaradi svoje gorečnosti za versko prenovo, v kateri imajo vedno pomembno vlogo tudi samostani, si je zaslužil ime “oče menihov”. Vse življenje si je želel samostanskega miru; dosegel pa ga je šele po smrti, ko so ga pokopali v samostanu Michelsberg v Bambergu. Njegova grobnica je še ohranjena.
Rodil se je leta 1061 na švabskem, umrl pa 30. junija 1139 v Bambergu.
Družina: Izhajala iz rodu plemenitih Albeških grofov; imel je brata Friderika, starši pa so jima kmalu umrli.
Zavetnik: škofije Berlin in nadškofije Bamberg; pomočnik pri vročici, steklini in strahu pred vodo
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto med pridigo. Včasih drži v rokah model cerkve, ob nogah mu leži lev ali pes. Lahko ima tudi puščice in žeblje.
Beatifikacija: Leta 1189, komaj 50 let po smrti, ga je papež Klemen III. razglasil za svetnika.
Goduje: 30. junija.
Misel: “škofovski prihodki so miloščina vernikom in se ne smejo zapravljati za nečimrnosti.”

 

Zavetnik: Škofije Berlin in nadškofije Bamberg; pomočnik pri vročici, steklini in strahu pred vodo
Atributi: škofovsko oblačilo, model cerkve, lev ali pes, puščice in žeblje.
Sveti Oton Bamberški, škof
Rodil se je okoli leta 1062 v obubožani plemiški družini v južni Nemčiji. Bil je zgodaj sirota. Usoda ga je skupaj z bratom pripeljala na Poljsko. Njegov plemeniti značaj ga je privedel v duhovniški poklic. Ko se je spet mudil v domovini, ga je v Regensburgu srečala cesarična Judita, ki se je odpravljala kot nevesta na poljski dvor. Prosila ga je, da bi šel z njo kot dvorni kaplan. Seznanil se je tudi z znanim cesarjem Henrikom IV., ki je bil takrat v ostrem boju s papežem glede nastavljanja škofov in opatov (»investiturni boj«). Oton je vztrajno deloval za spravo. Cesar ga je imenoval za škofa v Bambergu, toda on je bil pripravljen to mesto sprejeti le pod pogojem, da ga potrdi in posveti papež.
Leta 1105 se je državni zbor odločil za mirovna pogajanja s papežem in soglasno izvolil Otona za mirovnega odposlanca. Naslednje leto je odšel v Rim, kjer se je pogovoril s papežem Pashalom II. Ta ga je potem posvetil za bamberškega škofa. Poslej se je čutil še bolj poklicanega, da deluje za spravo. Ob končnih pogajanjih za popoln sporazum s cesarjem je odločilno pripomogel Otonov nastop, da so naposled leta 1122 le podpisali slavni konkordat v Wormsu.
Ko je poljski kralj Boleslav pozneje iskal misijonarje za Pomorjansko, se je obrnil na Otona, nekdanjega kaplana svoje matere Judite. Ta je poslanstvo sprejel in v naslednjih letih ustanovil važna cerkvena središča v Piricah, Ščečinu, Volinu in Kamienu. Pripravil je vse potrebno, da so prenehali spori glede cerkvene pripadnosti med Nemci in Poljaki in je tako nova pomorjanska škofija prišla neposredno pod papeževo oblast.
Prej in pozneje si je Oton s svojo gorečnostjo za versko prenovo zaslužil še drug častni naslov. Njegovi sodobniki ga imenujejo »očeta menihov«. Z vsem srcem se je zavzel za svobodne volitve škofov in opatov po načelih gregorijanske cerkvene reforme v okviru wormskega konkordata. Vedel je, da bo novi duh med njegovo duhovščino zmagoval le, če bo dobival pobudo v zgledu menihov. Sam je utemeljil petnajst velikih opatij in šest malih. Med prvimi njegovimi ustanovami je opatija v Podkloštru ob reki Zilji, kjer je na razvalinah gradu, ki je bil kakor mesto Beljak last bamberške škofije, sezidal nov samotan »Klošter«, po katerem je niže ležeči kraj dobil svoje ime.
Že od mladosti je škof Oton želel, da bi se mogel odtegniti zunanjim poslom in iti v kakšen samostan. Znal je vedno najti vsaj nekaj dni v letu, da se je kje nemoteno posvetil samo molitvi. Takšen kraj je bil Michelsberg v Bambergu. Tu si je tudi izbral grob. Umrl je 30. junija 1139 in na ta dan goduje.

Vir

Views: 250