Bil je duhovnik v Carigradu. Znana je njegova gostoljubnost do tujcev in skrb za bolnike. Svoje imetje je daroval za izgradnjo bolnice. Pravoslavna Cerkev ga prišteva med “svete zdravnike”. Umrl je leta 530.
Ime Samson pomeni malo sonce (hebrejsko – grško)
Vir
V Carigradu, sveti Samsón, duhovnik, ki je sprejemal reveže. Baje je spodbujal cesarja Justinijana, katerega je ozdravil od bolezni, da je zgradil bolnišnico. Vir
– Sveti Ciril, škof in cerkveni učitelj, ki je bil izvoljen na aleksandrijski sedež v Egiptu. Na Efeškem koncilu je razpravljal o dogmah: o eni in isti osebi v Kristusu in o božjem materinstvu Device Marije.
– V Aleksandriji (v Egiptu), spomin blaženega Cirila, škofa, slavnega branitelja katoliške vere.
– V Aleksandriji (v Egiptu), spomin svetega Cirila, škofa tega mesta, ki je bil velik branitelj katoliške vere in slaven po učenosti ter svetosti počiva v miru. Vir
V starem veku je bila Aleksandrija, dom svetega Cirila, za Rimom drugo največje mesto na svetu. Bila je pravi Babilon, kjer so se mešale različne kulture, jeziki, narodnosti in vere, saj je bila središče učenosti tako za pogane,kakor tudi za jude in kristjane. Že dve stoletji pred Cirilovim rojstvom je v Aleksandriji začela svoj vzpon sloveča bogoslovna (katehetska) šola, katere gojenec je bil tudi Ciril. Tu se je temeljito izobrazil in bil okoli leta 403 posvečen v duhovnika. Nekaj časa je preživel kot samotar v meniški naselbini, potem pa se je vrnil k svojemu stricu Teofilu, aleksandrijskemu patriarhu. Stric, bojevite in nestrpne, tudi ohole narave, je imel nanj sprva precejšen vpliv. Ciril je podpiral njegova prizadevanja, da bi v boju s Carigradom Aleksandrija ohranila vodilno mesto takoj z Rimom. Soglašal je tudi s stričevo sovražnostjo do svetega Janeza Krizostoma. Precej napora in ponižnosti je bilo potrebno, da je kasneje spoznal in priznal svojo zmoto. Leta 412 je postal Teofilov naslednik na patriarhatskem sedežu in tam ostal 32 let. Bil je dovolj samozavesten in mogočen, predvsem pa učen in moder mož, da je njegova beseda odmevala po vsej takratni Cerkvi. Veljal je za prodornega razlagalca Svetega pisma, s svojimi pismi in razpravami pa se je obračal na vse vidnejše osebnosti. Znan pa je zlasti po tem, da je budno in goreče branil resnico razodete prave vere ter se boril proti zmotam tedanjega časa, zlasti proti arijanizmu in Nestoriju, carigrajskemu patriarhu. Ta je med drugim zanikal Marijino božje materinstvo. V Jezusu Kristusu naj bi bili namreč dve med seboj ločeni naravi: človeška in božja; Marija naj bi bila tako le mati Kristusa (človeka), ne pa tudi Bogorodica. Na znanem cerkvenem zboru v Efezu leta 431 je bila prav po zaslugi Cirila ta zmota obsojena in potrjena resnica, da je Marija prava božja mati.
Ime: Izhaja iz grškega imena Kyrillos in pomeni »pripadajoč Bogu«.
Rodil se je okoli leta 380 v Aleksandriji v Egiptu, umrl pa je 27. junija 444, prav tako v Aleksandriji.
Družina: Njegov stric je bil Teofil, ohol in bojevit patriarh v Aleksandriji.
Zavetnik: Aleksandrije. Bil je velik zagovornik božjega materinstva Device Marije.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih s svetniškim sijem; včasih nosi na rami goloba. Pogosto ga prikazujejo skupaj z Atanazijem.
Beatifikacija: Leta 1882 ga je papež Leon XIII. razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje: 27. junija, prej 9. februarja
Misel: »Pozdravljamo te, božja Mati Marija, sijajni zaklad vsega sveta, neugasljiva svetilka, venec devištva, žezlo pravovernosti, nerazpadljivi tempelj, bivališče nezaobjemljivega Boga, mati in devica…« Vir
Atributi: mošnja za denar, škofovski ornat
» Pozdravljamo te, božja Mati Marija, sijajni zaklad vsega sveta, neugasljiva svetilka, venec devištva, žezlo pravovernosti, nerazpadljivi tempelj, bivališče nezaobjemljivega Boga, mati in devica …
Po naravi je vsak izmed nas zaprt v svojo lastno osebnost, v nadnaravnem redu pa smo vsi eno. Ker se hranimo z istim mesom, smo eno telo v Kristusu. Ker pa je Kristus nedeljiv, smo vsi eno v njem. Za to je tudi prosil Očeta ‘da bi bili vsi eno …’«
Ime: Izhaja iz grškega imena Kyrillos, ta pa iz besede kyrios »gospod, Bog«. Pomen imena je »pripadajoč Bogu«.
Nazivi: Doktor učlovečenja, Steber vere, Pečat očetov.
Rojen: okoli leta 376.
Kraj rojstva: Aleksandrija v Egiptu.
Umrl: 27. junija 444.
Kraj smrti: Prav tako Aleksandrija.
Družina: Rodil naj bi se v krščanski družini in se že kot deček šolal in vzgajal pri patriarhu Teofilu, stricu po materini strani. Prejel je najboljšo izobrazbo v takratni aleksandrijski šoli. Okoli leta 403 se je dal posvetiti v duhovnika.
Škofija: Aleksandrija je bila dolgo časa za Rimom najpomembnejši cerkveni sedež. Tu je deloval apostol Marko, zato velja za njenega začetnika (od leta 42). Ciril je postal aleksandrijski škof in patriarh leta 412 in je vodil škofijo 32 let.
Predhodnik: Teofil (385– 412).
Naslednik: Dioskur (444– 451).
Voditelj: Najprej je (slabo) nanj s svojim oholim in bojevitim značajem vplival stric Teofil, pozneje pa se je precej spremenil in prerodil ob duhovnem vodstvu meniha Izidorja iz Peluzija.
Kreposti: Bil je samozavesten in mogočen, predvsem pa učen in moder mož. Veljal je za prodornega razlagalca Svetega pisma, goreče je branil pravo vero in bil velik zagovornik Marijinega božjega materinstva.
Zmote: Znan je zlasti po tem, da je budno in goreče branil resnico razodete prave vere ter se boril proti zmotam tedanjega časa, zlasti proti arijanizmu in Nestoriju. Arij je učil, da je bil Kristus nekakšen človekoljub, navaden človek in šele po smrti povišan v božanstvo, Nestorij pa, da sta človeška in božja narava v Jezusu ločeni, zato tudi Marija ni božja mati, ampak zgolj Kristusova.
Dela: Napisal je številna eksegetska, dogmatična in polemična dela (O češčenju, kultu in duhu v resnici; komentar k Mojzesovim knjigam, Janezovemu evangeliju; Zaklad Svete Trojice; Proti Nestoriju; O pravi veri) ter 29 velikonočnih poslanic in okoli 90 pisem.
Zavetnik: Aleksandrije.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih s svetniškim sijem; včasih nosi na rami goloba. Pogosto ga prikazujejo skupaj z Atanazijem.
Beatifikacija: 28. julija 1882 ga je papež Leon XIII. razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje: 27. junija, prej 9. februarja. Vir
Rodil se je v Gubbiju leta 1034, umrl pa 26. junija leta 1064.
Rudolf je skupaj z materjo in dvema bratoma dal grad Canporeggiano za samostan sv. Bartolomeja. Tudi sam je vstopil v samostan Fonte Avellana. Leta 1059 je postal škof Gubbija. Tesno je bil povezan s svetim Petrom Damianijem, ki je zapisal njegov življenjepis.
Rodolf pomeni slaven volk.
Vir
V Gubbiu (v Umbriji), sveti Radúlf, škof, ki se je vneto ukvarjal z besedo pridiganja in kar je mogel odtegniti od domačih izdatkov, je radodarno potrošil za reveže. Vir
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer se je rodil v Barbastru (Huesca, Španija) 9. januarja 1902. Pri 15. ali 16. letih je začutil prve slutnje božjega klica in odločil se je, da bo postal duhovnik. Leta 1918 je v Logroñu začel študij teologije in ga po letu 1920 nadaljeval v semenišču svetega Frančiška Pavelskega v Zaragozi, kjer je postal po letu 1922 tudi predstojnik.
Leta 1923 je z dovoljenjem nadrejenih začel na Univerzi v Zaragozi študirati civilno pravo. Ta študij se časovno ni ujel z njegovim študijem teologije. V diakona je bil posvečen 20. decembra 1924, v duhovnika pa 28. marca 1925. Opravljanje duhovniške službe je začel v Perdigueri v zaragoški škofiji, nadaljeval pa v Zaragozi. Z nadškofovim dovoljenjem se je leta 1927 preselil v Madrid, kjer je opravljal duhovniško službo v vseh okoljih in se še posebej posvečal revnim in obubožanim v madridskih predmestjih ter na smrt bolnim in umirajočim v bolnišnicah. Prevzel je dolžnosti kaplana v ustanovi Patronato de enfermos (Zavetišče za bolne), dobrodelni organizaciji, ki so jo vodile Apostolske gospe svetega Srca. Bil je professor na univerzitetni akademiji, obenem pa je nadaljeval z doktorskim študijem civilnega prava, ki ga je bilo tedaj mogoče študirati le v Madridu. 2. oktobra 1928 mu je Gospod jasno pokazal, kar je doslej le slutil in sveti Jožefmarija Escrivá je ustanovil Opus Dei. Vedno je sledil Gospodu, tako da je 14. februarja 1930 doumel, da mora apostolat Opus Dei razširiti tudi med ženske. Tako se je v Cerkvi odprla nova pot, ki si med ljudmi vseh družbenih slojev prizadeva za iskanje svetosti in izvajanje apostolata preko posvečevanja vsakdanjega dela, sredi sveta in brez spremembe družbenega stanu.
Po 2. oktobru 1928 se je ustanovitelj Opus Dei z veliko apostolsko gorečnostjo za duše posvetil izpolnjevanju poslanstva, ki mu ga je zaupal Bog. Leta 1934 je bil imenovan za rektorja ustanove Patronato de Santa Isabel (Zavetišče sv. Elizabete). V času španske državljanske vojne je svojo duhovniško službo opravljal v Madridu, kasneje pa v Burgosu. Večkrat je bil tudi v veliki življenjski nevarnosti. Že tedaj je sveti Jožefmarija Escrivá doživljal dolgotrajna in ostra nasprotovanja, ki jih je vedro prenašal v nadnaravnem duhu.
14. februarja 1943 je ustanovil Duhovniško družbo svetega Križa, ki je neločljivo povezana z organizacijo Opus Dei. Poleg tega, da je Duhovniška družba svetega Križa omogočila laiškim članom Opus Dei, da prejmejo mašniško posvečenje in se inkardinirajo za služenje Delu, je kasneje z njeno pomočjo tudi postalo možno, da so duhovniki, inkardinirani v škofijah, deležni duhovnosti Opus Dei, s tem ko iščejo svetost v izvrševanju duhovniške službe, pri čemer so odvisni izključeno od pristojnega ordinarija. Leta 1946 se je za stalno preselil v Rim, kjer je živel do konca svojega življenja. Od tam je spodbujal in vodil širitev Opus Dei po vsem svetu in si z vso močjo prizadeval, da bi bili moški in ženske, ki so se vključili v Delo, deležni trdne verske, duhovne in apostolske izobrazbe. Ob smrti svojega Ustanovitelja je imel Opus Dei več kot 60.000 članov iz 80 različnih držav.
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer je bil svetnik Papeške komisije za verodostojno tolmačenje zakonika kanonskega prava in Svete kongregacije za semenišča in univerze. Bil je papežev častni prelat in častni akademik Papeške teološke akademije. Bil je tudi veliki kancler Univerze v Navarri (Pamplona, Španija) in v Piuri (Peru). Sveti Jožefmarija Escrivá je umrl 26. junija 1975. Že leta je izročal svoje življenje za Cerkev in papeža. Pokopan je bil v kripti cerkve Svete Marije Miru v Rimu.
Tedaj je bil za njegovega naslednika soglasno izvoljen mons. Álvaro del Portillo (1914-1994), ki je bil vrsto let njegov najbližiji sodelavec. Sedanji prelat Opus Dei je mons. Javier Echevarría, ki je več desetletij sodeloval s svetim Jožefmarijem Escrivájem in njegovim prvim naslednikom, mons. Álvarom del Portillom. Opus Dei, ki je že vse od svojega začetka za svoje delovanje imel dovoljenje škofovskih oblasti, je leta 1943 pridobil appositio manuum, kasneje pa še dovoljenje svetega sedeža. Papež Janez Pavel II. je 28. novembra 1982 Opus Dei postavil za osebno prelaturo: pravno obliko, ki jo je predvidel in si jo želel sveti Escrivá. Glas o ustanoviteljevi svetosti, ki se je širil še za časa njegovega življenja, se je po njegovi smrti še bolj razširil po vsej zemeljski obli, o čemer pričajo številna pričevanja o duhovnih in materialnih uslugah, ki jih pripisujejo njegovemu posredovanju; med njimi je tudi nekaj ozdravljenj, ki jih medicinsko ni mogoče pojasniti. Z vseh petih celin je bilo poslanih veliko pisem, med njimi so bila pisma več kot 69 kardinalov in okoli 1300 škofov – kar pomeni več kot tretjino vseh škofov na svetu -, v katerih so papeža prosili, naj začne postopek za beatifikacijo in kanonizacijo mons. Escrivája. Kongregacija za zadeve svetnikov je 30. januarja 1981 podala nihil obstat za začetek postopka, Janez Pavel II. pa ga je potrdil 5. februarja 1981.
Med leti 1981 in 1986 sta v Rimu in Madridu istočasno tekla dva postopka proučevanja življenja in kreposti mons. Escrivája. Izhajajoč iz rezultatov obeh postopkov in po proučitvi pozitivnih mnenj zbora teoloških svetnikov ter komisije kardinalov in škofov, članov Kongregacije za zadeve svetnikov, je sveti oče 9. aprila 1990 razglasil junaštvo kreposti mons. Escrivája, ki je tako dobil naziv častitljivi. 6. julija 1991 je papež ukazal razglasiti odlok, ki določa čudežni značaj ozdravljenja, ki se je zgodilo po posredovanju častitljivega Jožefmarija Escrivája. S tem je bila podana pravna podlaga za razglasitev za blaženega.
Ustanovitelj Opus Dei je bil razglašen za blaženega v Rimu 17. maja 1992, na svečani slovesnosti, ki jo je na Trgu svetega Petra vodil sveti oče, Janez Pavel II. Od 21. maja 1992 telo svetega Jožefmarija počiva v oltarju prelatske cerkve Svete Marije miru, na centralnem sedežu prelature Opus Dei. Neprestano ga spremljajo molitve in zahvale številnih ljudi z vsega sveta, ki so se približali Bogu, ker so jih pritegnili zgled in nauki ustanovitelja Opus Dei ter čaščenje vseh, ki prosijo za njegovo posredovanje. Potem ko je bil 20. decembra 2001 s strani Kongregacije za zadeve svetnikov potrjen odlok o čudežu, ki ga pripisujejo njegovemu posredovanju, in ko so se 26. februarja 2002 na konsistoriju o tem izrekli kardinali, nadškofi in škofi, je sveti oče Janez Pavel II. 6. oktobra 2002 razglasil Jožefmarija Escrivája za svetnika.
Med njegovimi objavljenimi deli je poleg pravne teološke študije La Abadesa de las Huelgas mogoče najti duhovno literaturo, ki je bila prevedena v številne jezike: Pot, Santo Rosario (Sveti rožni venec), es Cristo que pasa (Jezus gre mimo), Amigos de Dios (Božji prijatelji), Via Crucis (Križev pot), Amar a la Iglesia (Ljubiti Cerkev), Surco (Brazda) in Forja (Kovačnica); zadnjih pet je bilo objavljenih po njegovi smrti. Nekaj razgovorov svetega Jožefmarija z novinarji je objavljenih v knjigi Conversaciones con Mons. Escrivá de Balaguer (Pogovori z mons. Escrivájem de Balaguerjem). Vir Vir 2 Opus Dei
V Rimu, sveti Jožef Marija Escrivá de Balaguer [eskrivá de balagér], duhovnik, ki je ustanovil inštitut Opus Dei in Družbo duhovnikov Svetega Križa. Vir
Rodil se je v Galiciji leta 912, umrl pa kot mučenec 26. junija leta 925.
V neki bitki so ga še kot dečka zajeli Saraceni. Imeli so ga za talca, po treh letih pa so ga mučili in ubili. Kmalu po smrti so ga častili po celotni Španiji. Njegove relikvije so bile najprej v Leonu, danes pa jih hranijo v Oviedu. Tam lahko vidimo križ, ki ga je imel pri sebi v času mučeništva.
Pelagij pomeni človek morja.
Vir
V Cordobi [kórdovi] (v pokrajini Andalúzija, v Španiji), sveti Pelágij, mučenec, ki je pri trinajstih letih ohranjal vero v Kristusa in čistost proti osladnemu prilizovanju kralja Maurov, Abd arj-Rahmana III., in je na njegov ukaz slavno dovršil svoje mučeništvo razmesarjen na udih z železnimi kleščami. Vir
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.