sveti Antelm – menih in škof

Rodil se je okoli leta 1106, umrl pa 26. junija leta 1178.
Izhaja iz plemiške družine, najprej je bil škofijski duhovnik, kasneje pa je vstopil v samostan Grande Chartreuse pri Grenoblu. Tam je bil prior od leta 1139, nato od leta 1142. generalni predstojnik reda. Leta 1162 je postal škof v Belleyu, leta 1176 pa se je odpovedal škofovski službi in se vrnil v samostan.
Antelm pomeni pod Božjo zaščito.
Vir

V Belley-u [beléju] (v Burgúndiji, v današnji Franciji), sveti Antélm, škof, ki je kot menih Velike kartuzije restavriral zgradbo, porušeno zaradi množine snega. Ko je postal prior, je sklical generalni kapitelj in poklican na škofovski sedež blestel z neutrudljivim delom in neustrašeno trdnostjo.
Vir

Views: 12

sveti Vigilij – škof in mučenec

Čeprav je bil sveti Vigilij že tretji znani škof v Tridentu, velja za pravega ustanovitelja (in zavetnika) škofije prav on. Šele njemu je namreč uspelo do konca pokristjaniti tudi najbolj oddaljene kraje in organizirati cerkveno življenje na južnem Tirolskem. Častijo ga tako na katoliškem Zahodu kakor tudi na Vzhodu.
Ime: Izhaja iz latinskega Vigilius v pomenu »čuječ, buden«. Sorodno slovansko ime je Stojan.
Rodil se je okoli leta 353 nekje v milanski okolici, lahko tudi v Tridentu, Italija, umrl pa 26. junija 405 ob jezeru Garda v dolini Val Rendena, prav tako v Italiji.
Družina: Po rodu je bil Rimljan, iz patricijske družine. Njegovi materi je bilo ime Maksencija, očetovo ime pa naj bi bilo Teodozij. Imel je še brata Klavdija in Magoriana, oba sta tudi na seznamu svetnikov.
Sodobniki: Sv. Ambrož, cesar Teodozij, sv. Janez Krizostom, papež sv. Damaz I.
Škofija: Škofija v Tridentu je bila ustanovljena v 2. stol., Vigilij je bil njen tretji škof (od leta 387). Njegov predhodnik je bil Abundancij, naslednik pa Eugippio. Danes škofija šteje približno pol milijona prebivalcev in ima 452 župnij. Vodi jo nadškof Alojzij Bressan.
Zavetnik: Je zavetnik škofij Trident in Bolzano ter Tirol, pa tudi rudarstva in rudnikov.
Kreposti: Bil je učen mož z obširnim znanjem, vendar ponižen in skromen. Ves je gorel za pravo vero in izgoreval za oznanjevanje evangelija.
Upodobitve: Na vseh upodobitvah ga prepoznamo po mladostnem obrazu, vedno je brez brade, v škofovski obleki. Njegova atributa sta lovorov venec in lesena cokla, s katero naj bi ga po kamenjanju pobili do smrti.
Dela: Napisal je življenjepis mučencev sv. Sisinija, Martirija in Aleksandra, »De Martyrio SS. Sisinnii, Martyrii et Alexandri«. Ohranjeni sta tudi dve njegovi pismi o mučenju teh misijonarjev. V svoji škofiji je ustanovil okoli 30 novih župnij, zgradil številne cerkve in zavetišče za onemogle ter spreobrnil mnogo poganov.
Legende: Legenda pravi, da se je Vigilij, ko je bežal pred pogani iz Val Rendena, znašel v kraju brez izhoda. Ko pa je položil roko na skalo, se mu je nenadoma odprl prehod, po katerem se je lahko rešil v Tridento. Pravijo tudi, da se na podstrešjih in po kleteh tridentinskih hiš skrivajo škorpijoni, v spomin na dogodek, ko je sv. Vigiliju med mašo padel v kelih strupen škorpijon, a je on čudežno preživel.
Smrt: Po izročilu, ki izvira šele iz 6. stol., naj bi umrl mučeniške smrti, ko je spreobračal še zadnje pogane globoko v dolini Val Rendena. Ti so častili boga Saturna, Virgil pa naj bi njegov kip zvrnil v reko. Jezni pogani so ga zato s kamni pobili do smrti. Prevladuje pa mnenje, da so mu mučeništvo pripisali le zato, ker je popolnoma izgorel v neutrudnem oznanjevanju evangelija. Tako sodijo, da so mu prvotno pripisali samo nekrvavo mučeništvo.
Goduje: 26. junija.
Beatifikacija: Kot svetnika so ga začeli častiti takoj po smrti, dokumenti o njegovem življenju in smrti so bili poslani v Rim, kjer naj bi ga papež Inocenc I. tudi uradno razglasil za svetnika, saj ga papež Benedikt XIV. imenuje »prvi mučenec, ki ga je papež uradno kanoniziral«.
Vir

Atributi: mladosten obraz (vedno brez brade), lovorov venec, škofovska obleka, leseni cokli.
Imena: Vigilij, Vigilija, Stojan, Stojko, Stojana
Bil je tretji znani tridentinski škof. Velja za zavetnika škofije, ker je ozemlje te škofije pokristjanil. Dokler je bil Trident (Trento) v oglejskem patriarhatu, smo tudi na Slovenskem god sv. Vigilija pozorno obhajali, ker se je ohranilo izročilo, da je bil posvečen v Ogleju. Pomembnejši vzrok, da se ga spominjamo, pa je v tem, da je svetnik v časteh na Zahodu in Vzhodu.
Po rodu je bil Rimljan. Rodil naj bi se kmalu po letu 350. Ko je doraščal, je milanski škof sv. Ambrož presajal najprikupnejše vzhodne običaje na latinska tla. To je bil verjetno tudi vzrok, da so Vigilija poslali v sloveče atenske šole, ki sta jih pred njim obiskovala velika Kapadočana sv. Bazilij Veliki in sv. Gregor Nacianški. Po vrnitvi v domovino ga je sv. Ambrož poslal za škofa v Trident, da bi zatrl poganstvo v samotnih alpskih dolinah. To je bilo takrat še tako močno, da je tvegalo svoj zadnji oboroženi upor zoper cesarja Teodeozija, ki je z državnim zakonom prepovedal pogansko bogočastje. Ob reki Frigidu (v Vipavski dolini) pa je Teodozij strl njihov odpor.
Izročilo pravi, da se je Vigilij naselil v Tridentu skupaj z materjo in dvema bratoma, kjer je še zelo mlad postal škof. Ohranjen je še spis sv. Ambroža z navodili Vigiliju za to težavno pastirstvo. Mladi škof se je lotil apostolskega delovanja s pogumom in z modrostjo. S prepričevalno besedo in z zgledom svetega življenja je dosegel, da so se srca poganov odprla evangeliju. Da bi mogel vse kandidate za krst poučiti v evangeliju, mu je milanski škof Ambrož poslal tri sodelavce, ki so bili doma na Vzhodu. Delovali so med pogani v neki alpski dolini. Ko je neka spreobrnjena poganska družina pod njihovim vplivom odklonila žrtev za poganski obred, so pogani podrli novo cerkev, napravili grmado in vanjo vrgli trupla teh treh Grkov, ki so jih prej po trpinčenju pobili.
Škof Vigilij je odnesel svete ostanke mučencev v Trident. Rimske oblasti so prijele poganske krivce in jih hotele ostro kaznovati. Vigilij pa je posredoval pri cesarju, da je bila poganom kazen odpuščena. Pogani so potem radi sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki o tem poročata; prvo novemu škofu v Milanu, Simplicijanu, drugo sv. Janezu Krizostomu v Carigrad. Del relikvij teh mučencev je Vigilij poslal v Milano, Raveno in Carigrad, del pa jih je ohranil v Tridentu. Ko so leta 1966 tem relikvijam dali novo umetniško žaro, je čestital Tridentu tudi carigrajski patriarh Atenagora in se spominjal krščanske edinosti v delu za božje kraljestvo.
Vigilij je umrl okoli leta 405 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.
Ime: Vigilij izhaja iz latinske besede “vigil” in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki “stoji na straži”.
Vir

V Tridentu (na Beneškem), sveti Vigílij, škof, ki je prejel od svetega Ambroža Milanskega z znamenji oblasti tudi pastoralno navodilo o delu oznanjevanja in utrjevanja evangelija na svojem področju. Poskusil je popolnoma izruvati ostanke malikovalstva in poroča se, da je bil zaradi Kristusovega imena od divjih ljudi preboden in je tako dopolnil mučeništvo.
Vir

Med enaindvajsetimi vesoljnimi cerkvenimi zbori ali ekumenskimi koncili, kakor pravimo zborovanjem katoliških škofov z vsega sveta, na katerih se posvetujejo ter s potrditvijo papeža sprejemajo odloke in zakone, ki se nanašajo na življenje in nauk Cerkve, je eden najpomembnejših tridentinski koncil. Ime je dobil po mestu Trident (italijansko Trento) na južnem Tirolskem, kjer je potekala večina sej v letih od 1545 do 1563. Tridentinski koncil je bil resen katoliški odgovor na zahtevo po prenovi, ki jo je postavljal protestantizem. Med sadovi tridentinskega koncila velja omeniti obred svete maše, ki je bil v veljavi vse do prenovitve, ki jo je o veliki noči leta 1969 uzakonil drugi vatikanski koncil.
Trident je bil sedež škofije že v začetku 4. stoletja, za pravega ustanovitelja škofije v tem predelu sedanje severne Italije pa velja današnji godovnjak sv. Vigilij. Bil je tukaj tretji znani škof, vendar prvi, ki je to ozemlje res pokristjanil in uredil cerkveno upravo na južnem Tirolskem. Do leta 1751 je bila tridentinska škofija v oglejskem patriarhatu, zato smo god sv. Vigilija z veliko pozornostjo obhajali tudi na Slovenskem.
Vigilij je bil po rodu Rimljan, doma iz okolice Milana, rojen nekaj po letu 350. Tedanji milanski nadškof sv. Ambrož, ki je hotel na latinska tla presaditi nekatere lepe običaje vzhodne Cerkve, je nadarjenega Vigilija poslal v atensko šolo, kjer je prejel temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko se je vrnil v Milan, mu je nadškof Ambrož kljub njegovi mladosti imel je komaj kakšno leto čez trideset zaupal škofovsko službo v Tridentu. Škofovsko posvečenje naj bi po izročilu prejel v Ogleju. Za popotnico mu je Ambrož napisal pismo z modrimi nasveti za težavno pastirsko službo. Vigilij se je izkazal z modrostjo in s pogumom, pa tudi z blagostjo. Ko so poganski uporniki porušili neko cerkev in zverinsko pobili nekaj kristjanov, so hotele rimske oblasti krivce najstrožje kaznovati. Toda Vigilij je cesarja prosil, naj jim prizanese. Prav s tem dejanjem je Vigilij dosegel, da so dotlej uporni pogani sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki poročata o tem: eno je poslal milanskemu nadškofu Simplicijanu, drugo pa je naslovil na carigrajskega škofa sv. Janeza Krizostoma. Vigilij je umrl okoli leta 400 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.
Danes imajo god tisti Slovenci in Slovenke, ki so jim starši izbrali ime Stojan oziroma Stojana. To je eden od pomenov imena Vigilij, ki izhaja iz latinske besede ‘vigil’ in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki ‘stoji na straži’
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 179

blažena Marija Magdalena Fontaine in tovarišice – device, redovnice in mučenke

Poglejmo štiri idealne človeške podobe, štiri sestre usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega, ki jih je francoska revolucija  26. junija leta 1794 iz sovraštva do vere obglavila na gradu Cambrai in na ta način okrutno pokončala. Pripadale so redovni skupnosti v Arrasu, domovini Robespierra. Revolucija jim je naredila pravo nasilje. Osvetliti želim like teh redovnic, ki ne samo, da niso nikomer nič slabega storile, ampak so bile prave matere in dobrotnice, milostne sestre vsem, ki so jim na vse načine pomagale. O njih želim pisati tudi zaradi dejstva, da se danes toliko ljudi navdušuje nad nasilno revolucijo. Od nje ni daleč niti tako imenovana teologija osvoboditve, katere glavni tvorci so latinsko-ameriški teologi Gustav Gutiérrez in Hugo Assman. Kakor koli jih pri tem vodijo dobri nagibi, z vednostjo, da nasilna revolucija eno nasilje odstrani z drugim, nismo za takšno revolucijo. Ni nam in nam ne more postati ideal. Smo za tiho nenasilno revolucijo, kakršno so širili Ghandi in Martin Luther King. Še bolj pa za tisto, ki so jo uresničevali sv. Vincencij Pavelski in njegove sestre usmiljenke. Takšne revolucionarke so bile tudi štiri mučenke usmiljenke iz Arrasa.
To so bile : Marija Magdalena Fontaine, predstojnica, mučenka v 71. letu življenja, Marija Frančiška Lanel, mučenka s 47-timi leti življenja, Marija Terezija Fantou, 46 let, ter Ivana Gérard, 42 let. Te hrabre redovnice so dobro vedele, kaj je to zvestoba svojemu poklicu, zato so zavrnile prisego revolucionarni ustavi. Ta je bila v nekaterih točkah nasprotna z njihovo krščansko vestjo. Revolucija je tem redovnicam zamerila tudi to, da so bile solidarne z mestnim škofom in kleriki. Danes bi jim to zamerili tudi tisti v katoliškem taboru, ki menijo, da je treba bojevati vojno s škofi, da bi si v Cerkvi izborili tako imenovano demokracijo. Pri tem pa se celo sklicujejo na nauk II. vatikanskega koncila. »O tempora, o mores!« Resnično, doživljamo sprevračanje vseh vrednot. Usmiljenke iz Arrasa so verjele v hierarhično Cerkev, na čelu katere so kot zakoniti pastirji papež in škofje in te je treba ubogati.
Ko je leta 1789 izbruhnila francoska revolucija, so usmiljenke kljub težavam in problemom, nadaljevale s svojim blagodejnim dobrodelnim delom. Ker je bil to resnično zelo potrebno in koristno delo, jih je ljudstvo zaradi tega izjemno cenilo. V sestrah so našli duše, ki so brez vzklikanja parol, brez razbijanja in nasilja služile v resničnih potrebah človeka. 14. februarja leta 1794 je dal narodni komisar Lebon te sestre, skupaj z ostalimi 600 osebami, kot sumljive in nevarne za revolucijo zapreti. Med temi zaporniki so bili tudi duhovniki in redovnice drugih redovnih družb. Mesece so bili ti nedolžni zaporniki premeščani iz enega zapora v drugega. Dobre štiri sestre usmiljenke so poskušale, kolikor so mogle ublažiti težko situacijo, ki so jo tudi same z vedro dušo prenašale.
Po mnogih zlorabah in mukah so sestre 26. junija končno privedli pred takoimenovano revolucionarno sodišče v Cambraiju. Sestra Marija Magdalena Fontaine, je kot predstojnica, v svojem imenu in imenu ostalih redovnic odločno  zavrnila zahtevano prisego, zato je bila skupaj z njimi obsojena na smrt z giljotino. Krvniki so sestram s posmehom in norčevanjem na glave obesili njihove rožne vence, govoreč, da so to nekoristni in praznoverni predmeti. Nato so jih odvedli na morišče, ki se je nahajalo na Trgu orožja. Tam so zbrali veliko množico ljudi, ki so ta prizor opazovali v tišini, zmedenosti in zgražanju. Mnogi so slišali glasno izrečene preroške besede sestre Fontaine: “Me bomo poslednje žrtve revolucije v Cambraiju”. Tako je tudi bilo.  Po usmrtitvi s krutim orožjem revolucije so njihova telesa vrgli v skupno jamo.
Vendar pa spomin na te junakinje krščanske ljubezni, ki so hrabro in neustrašeno pričevale za svojo vero ni zamrl. Ko so se razmere uredile, ko je potihnila revolucija, so začeli s postopkom za njihovo beatifikacijo . Po koncu I. svetovne vojne je papež Benedikt XV. 13. junija leta 1920 4 mučenke iz Arrasa, skupaj z enajstimi iz Valenviennesa, razglasil za blažene. Njihov god praznujemo 26- junija.
Vir

V Cambrai-u [kambréju] (v Franciji), blažene device in mučenke: Magdalena Fontaine [fontén], Frančiška Lanel, Terezija Fantou [fantú] in Ivana Gérard [žerár], ki so bile Hčere od ljubezni. V sovraštvu do Cerkve so bile v času francoske revolucije obsojene na obglavljenje. V zasmeh so jih vodili k mučenju ovenčane z rožnim vencem.
Vir

Views: 15

blaženi Andrej (Hiacint) Longhin – kapucinski redovnik in škof

Ta božji služabnik se je rodil 22. novembra 1863 v Fiumicellu pri Campodarsegu, nekaj desetin km od Padove. Bil je sin edinec, revnih kmetov, na katerega so čakali 4 leta. Pri krstu je dobil ime Hijacint. Postal je priden strežnik, učenec, ki je ljubil knjige in se je rad učil. Ko je izrazil željo, da bi rad šel v samostan, je bila mati vesela te odločitve, oče pa odločno proti temu. Toda fant je odločno vztrajal in končno tudi zmagal.

V samostanu
Hijacint je vstopil v noviciat v Bassanu del Grapaa, kjer je dobil ime br. Andrej iz Campodarsega. V noviciatu je kazal vse najlepše lastnosti, bil je zares vzoren novinec, ki se je prizadeval, da je resno jemal redovniško življenje.
Potem je v Padovi in v Benetkah končal vse potrebne študije. Tako je bil lahko l. 1886 posvečen za duhovnika. Pri njegovi maši je oče od veselja jokal.
Leta 1888 je bil najprej duhovni voditelj v Vidmu, nato še v Padovi in Benetkah. Povsod je tudi poučeval. Po 11 letih vzgojne in šolske dejavnosti so ga l. 1902 izvolili za provinciala, imel je šele 39 let.
Čudovita so njegova pastoralna pisma, ki jih je pošiljal bratom province in jih bodril k pristnemu Frančiškovemu duhu. Še večjo spodbudo kot s pismi je dajal s svojim vsakdanjim življenjem.
Hkrati je študiral in pisal. L. 1903 je izdal teološko študijo “O vstajenju mrtvih”. Veliko je pridigal po Benetkah in okoliških cerkvah. Imel je močan, topel glas, vsi so ga radi poslušali. Bil je bolj majhne postave, a je znal ljudi s svojo besedo prevzeti. Govoril je izredno prepričljivo.

V škofovski službi
Pij X. je takrat že 8 mesecev vladal Cerkev. Dne 11. aprila 1904 je sedel pred njim p. Andrej, ki je kot provincial prišel v Rim zaradi procesa blaženega Marka iz Aviana. Pij X. je zelo dobro poznal p. Andreja, saj je bil prej beneški patriarh. Menila sta se, da je pred 4 meseci umrl škof v Trevisu in papež mu odkrito pove: “In vi boste novi škof v Trevisu.”
P. Andrej mu pravi, da se ne čuti sposobnega za tako težko breme. Papež mu odgovori, da je njegovo breme še težje. In kar napove, da bo prihodnjo nedeljo posvečen za škofa; posvetil ga bo v Trevisu kardinal Rafel Merry del Val. P. Andrej pravi, da ni pripravljen. Ko pa je videl, da papež ne popusti, se bridko razjoče. Papež utihne za nekaj časa, potem pravi: “Andrej, kar zjočite se. Tudi jaz sem se jokal.” Opogumi ga, naj daruje ta “križ” škofovstva dobremu Bogu, ki vedno pomaga.
Štiri dni zatem 17. aprila, na nedeljo dobrega pastirja, je bil p. Andrej, doslej provincial, posvečen za škofa. Postal je škof rojstne škofije papeža Pija X. Ta papež, svetnik, je večkrat rekel Trevisanom: “P. Andrej je zares pastir po božjem Srcu.” “Izbral sem enega najlepših cvetov kapucinskega reda za mojo škofijo. V p. Andreju sem vam dal najlepši dar. Izbral sem vam ga iz šopka.”
P. Andrej je postal škof v 41.letu življenja. V svojem prvem pastirskem pismu je napisal.”Mislil sem, da bom preživel svoje življenje med stenami male celice, in bom posvetil čas molitvi, študiju, spokornim delom in delom ljubezni. Toda Bog je drugače odločil… Bog ve, koliko strahu je povzročil moji duši, koliko solz sem tiho prelil v moji ubogi celici. Imel sem razlog za to.”
V naslednjih letih je pogosto poudarjal, da se mu zdi, da je s samostanom izgubil raj in da v težkih trenutkih z domotožjem pribeži nazaj. Nekemu škofu je pisal: “Blagoslovljena moja celica, kolikokrat na dan se zgodi, da se v spominu nanjo razžalostim zaradi njene izgube.”
Ko je v Trevisu 6. 8. 1904 nastopil kot škof, je zbral vse svoje sile, da bi vodil to veliko škofijo, ki meri nad 2. 000 km2 in bi bil oče in pastir skoro 400. 000 dušam in 398 duhovnikom v 213 župnijah.
V svojem pastirskem pismu z dne 26. 7. 1904 je povedal svoj program. Med drugim je zapisal tudi te besede: “Odkar sem postal vaš pastir, sem takoj čutil, da vsa vse neizmerno ljubim… Zato boste našli v meni očeta, ki bo ves vaš in popolnoma vaš. Z vami bom delil veselje in žalost, upanje in stiske…” Posvečen je bil na dan, ko kapucini obhajajo Mater Dobrega pastirja. Zato se v pismu obrača na Marijo: “Stori, o Devica, da posnemajoč tvojega Sina, postanem dober pastir cerkve v Trevisu.” V škofov grb ni hotel nobenega gesla, ampak le frančiškovsko znamenje: dve prekrižani roki na križu in cvet hiacinto. Dne 7. avgusta je pod 7 kupolami stolnice ponovil: “Vedno bom ves vaš!” To je bil torej program novega škofa. Ves se je žrtvoval za vse! Biti dober pastir. In ta služba žrtvovanja je trajala do smrti, 32 let.

Škof pridiganja in katekizma
Oznanjevanje božje besede je imel za svojo glavno nalogo. Njegov sodelavec, mons. Karel Agostini, poznejši škof v Padovi, je pisal o škofu Hiacintu: “Govori 7, 8, 10 krat na dan. In dnevi si sledijo, se množijo. Človek ne ve, kako to zmore.”Papež Pij X. je v številnih pismih prosil mons. Longhina, naj umirja službo pridiganja, zlasti pri pastoralnih vizitacijah. Celo ukazal mu je v moči pokorščine. Tako močna je bila njegova pastirska gorečnost za duše.
Druga njegova velika skrb je bila poučevanje katekizma, da se je povsod poučeval, na čim boljši način, da bi dosegel vse; vpeljal je prvi, to kar se je razširilo nato po vsej Italiji: tekmovanja v znanju katekizma že l. 1919; to je širil tudi na mladinske skupine, na može. Tekmovanje iz katehetske kulture. Organiziral je dneve študija, šole za katehiste, dva škofijska katehetska kongresa. (1922 in 1932). Osebno je izpraševal otroke, se udeleževal tekmovanj.

Oče duhovnikov
Mons. Longhin je bil pravi duhovni voditelj. In v tem je bilo njegovo veselje. Imel je svojo spovednico s točnim urnikom. Tudi med pastoralno vizitacijo je ure in ure presedel v spovednici. Ni želel čustvenosti, naglašal je “molitev in žrtev, ti dve oblikujeta in nekaj veljata.”
Kot sredstvo za vodstvo duš je marljivo uporabljal dopisovanje. To je gojil tudi s svetniškimi dušami: npr. s sv. Bertilo Boscardin, z božjim služabnikom Jožefom Tonilom in Gvidom Negrijem. Posebno veselje je imel z Bogu posvečenimi redovnimi dušami.
Svoje duhovnike je ljubil kot oče. Večkrat je imel duhovne vaje za bogoslovce. Osebno je kontroliral njihovo znanje in pobožnost. Skrbel je za dobre vzgojitelje in učitelje. Vsakemu duhovniku je bil blizu. Po videzu je bil strogega obraza, srce pa je imel zelo čuteče in odprto za dialog. Podpiral je vse njihove iniciative, društva.
Leta dolgo je imel za svoje duhovnike mesečne duhovne obnove. Te so izšle z naslovom: Duhovnik v Jezusovi šoli. Beneški patriarh Roncalli je vzkliknil ob tej knjigi: “Kakšno spoštovanje gre škofu, ki je podal svojim duhovnikom take strani!” Bil jim je blizu v boleznih, preizkušnjah in v smrti. Naredil je zanje tri pastoralne vizitacije. S kakim pogumom je branil napadene duhovnike pod fašistično vlado!

Vojak laikov, junak v vojni
Mons. Longhin je bil med prvimi škofi v Italiji, ki je sprejel katoliško akcijo. Skrbel je za njihove asistente, animatorje. Večkrat je zanje imel duhovne vaje. Za krščansko vzgojo mladih je l. 1920 ustanovil v Trevisu škofijski kolegij “Pij X.”.
Socializem je usmerjal ljudske mase na levo. Bilo je res veliko krivic, stiskanja, nasilja, zato veliko vstaj. Mons. Longhin je trpel; čutil je, da je oče revnih in bogatih, zavzemal se je za mirno rešitev krivic. Javno na trgu je razglasil zakonitost sindikatov. Podpiral je “Leghe bianche”, krščansko predsindikalno gibanje.
Med vojno 1915-1918 je trepetajoč gledal, kako so odhajali v vojno njegovi verniki, pa tudi duhovniki. Trpel je, ko je bil severni del škofije napaden in opustošen; doživljal je grozne letalske napade. Svetovali so mu, naj beži na varno.”Ne, dokler so tu meščani in duhovniki, bo ostal tudi njihov škof.” Ko so decembra zbežali mnogi, tudi vodeči ker so se bali vdora avstrijske vojske, je škof ostal in prosil duhovnike, naj bi ostali. Po vojni je dobil razna priznanja, tudi od kralja. Trpel je: uničenih je bilo 47 cerkva, 36 župnišč in mnogo drugega. Pogumno se je lotil gradenj in popravil cerkva: tudi duhovne prenove ljudstva. Zaupajoč na Boga so s skupnimi močmi zgradili še lepše cerkve.
Mons. Longhin ni prejel samo državnih ampak tudi cerkvena odlikovanja. Pij XI. ga je odlikoval, “ker je toliko storil za Cerkev”. Bil je tudi imenovan za naslovnega škofa Patrasa (1928) za njegovo neutrudno gorečnost za pastoralno delo”.
Kljub vsem odlikovanjem je mons. Longhin ostal ponižen. Spominjal se je svojih skromnih korenin in svojih ubogih bratov kapucinov. Rad se je poniževal tudi zaradi svojega naglega značaja. Pogosto se je zaradi tega tudi opravičil: “Oprostite mi. Manjka mi potrpežljivosti”. Večkrat se je opravičil zaradi prenaglega ali prestrogega opomina.

Na Kalvariji
Njegov križev pot se začenja s fizičnimi motnjami, ki so z leti postajale vedno močnejše. L. 1932 progresivna arterioskleroza. L. 1935 se mu je zatemnil vid. Nato 9 mesecev trpljenja.
Od 15. februarja ni več maševal. Sv. obhajilo je dnevno prejemal. 26. junija mu je njegov tajnik dal poljubiti križ, dal odvezo, mu prišepetal zadnji vzdihljaj in nato je škof mirno izdihnil. Izpolnil je 73 let življenja, v službi Boga in Cerkve: 25 let v kapucinskem samostanu in 32 let v škofijski službi.
Preko 100. 000 oseb je prišlo počastit svojega škofa na parah. Vsi so bili mnenja: “Bil je pravi svetnik”.
V svoji oporoki je prosil: “Želim, naj bo moj pogreb zelo skromen in brez govora”. Vendar je bila udeležba izredno velika.
Njegovo truplo leži v stolnici, v kapeli Najsvetejšega in čaka poveličanega vstajenja.
Za blaženega ga je 22. oktobra 2002 razglasil papež Janez Pavel II.
Vir

»Gospod me želi preizkusiti v stiski; kdo smo mi, da se pritožujemo nad Božjo voljo? Karkoli želi Bog storiti z nami in našim življenjem, to stori: on je gospodar in mi, kot dobri hlapci, ga moramo ubogati, slepo in brez pritožb, kajti tisto, kar Bog počne, je vedno dobro storjeno.«
»Lepo je služiti Bogu, a lepše mu je služiti v bolečini do smrti.«
»Molitev in žrtev – ti dve oblikujeta in nekaj veljata.«
Ime: Krščen je bil kot Hijacint Bonaventura. Hijacint izhaja iz grške besede hyakinthos, ki pomeni »cvetlica, drag kamen«. Ime Bonaventura pa je sestavljeno iz latinskih besed bona »dobra, srečna« in ventura »prihodnost«.
Redovno ime: Andrej iz Campodarsega.
Vzdevek: »Katekizemski škof«.
Rojen: 22. novembra 1863.
Kraj rojstva: Vasica Fiumicello v pokrajini Campodarsegoino pri Padovi v Italiji.
Umrl: 26. junija 1936.
Kraj smrti: Mesto Treviso na severu Italije.
Družina: Rodil se je v revni kmečki družini očetu Mateju in materi Juditi, roj. Marin. Bil je edinec. Starši so bili zelo pobožni, a mu je oče, ko je že zgodaj v sebi začutil duhovni poklic, sprva nasprotoval.
Skupnost: 27. avgusta 1879 je vstopil v noviciat bratov kapucinov v samostan Bassano del Grappa v Vicenzi. Študiral je v Padovi in Benetkah.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen v Benetkah 19. junija 1886.
Poslanstvo: Po posvečenju je prevzemal različne službe: 18 let je bil duhovni voditelj novincev in poučeval v kapucinskem semenišču v Vidmu, Padovi in Benetkah. Leta 1902 je bil izvoljen za provinciala.
Škof: V škofa je bil posvečen v Rimu 17. aprila 1904.
Grb: V škofovskem grbu ni želel imeti nobenega gesla, samo frančiškansko znamenje: dve prekrižani roki na križu in hiacinto. Ves njegov program je bil zaobjet v besedah, izrečenih ob umestitvi: »Vedno bom ves vaš!«
Škofija: Škofija Treviso je bila ustanovljena v 4. stoletju in je spadala pod metropolijo v Akvileji (antičnem Ogleju). Danes v 265 župnijah živi dobrih 800.000 katoličanov (91 % prebivalstva). Od leta 2019 jo vodi škof Michele Tomasi.
Pastorala: Bil je neutruden v svoji pastoralni skrbi za škofijo. Trikrat je vizitiral vse župnije, ogromno pridigal in poučeval katekizem, skrbel za duhovno vzgojo svojih duhovnikov, imel zanje več let redne mesečne duhovne obnove in osebno preverjal znanje in pobožnost bogoslovcev. Skrbel je za dobre vzgojitelje in učitelje ter bil blizu vsakemu duhovniku.
Vojna: Med prvo svetovno vojno kljub bombardiranju in nevarnostim ni zapustil mesta, pač pa pomagal ranjenim, skrbel za reveže in po vojni vodil obnovo porušenih in poškodovanih stavb.
Zavetnik: Škofije Treviso.
Goduje: 26. junija.
Beatifikacija: 20. oktobra 2002 ga je sveti Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir

V Trevisu (v Italiji), blaženi Andrej Hijacínt Longhin [lóngin], škof, ki je stalno pomagal beguncem in ujetnikom v vojnih grozotah. V težavnih časih je s posebno skrbjo branil pravice delavcev in vseh potrebnih v človeški družbi.
Vir

Views: 12