V samostanu Beaulieu, v Angliji, spomin blaženega Víljema, opata, ki se je vneto prizadeval za lepo samostansko življenje in za razširjanje reda.
Vir
Views: 2
blažena Doroteja iz Montauna (Pruska) – vdova in mistikinja
Šestnajst let je bila stara Doroteja, ko se je morala poročiti s precej starejšim rokodelskim mojstrom iz Gdanska, možem nagle jeze in surovega ravnanja. Motila ga je in bila vzrok njegove krutosti zlasti ženina velika, pa tudi precej nenavadna pobožnost, ki je ni mogel razumeti. Doroteja je v resnici že kot otrok prejemala nenavadne milosti, se ostro pokorila in trpinčila, po poroki pa začela še močneje doživljati tudi videnja in mistična razodetja. Kljub trpljenju in mukam, ki jih je doživljala v zakonu, je bila zgledna žena in dobra mati. Rodila je devet otrok, vendar jih je, razen ene hčere, vse še majhne pokopala. Njeno žrtvovanje in vdano sprejemanje trpljenja je počasi omehčalo tudi moža. Po smrti otrok sta se skupaj podala na dolgo romarsko pot preko Aahna k Marijini božji poti v Einsiedeln v Švici. Mož Adalbert je prodal hišo in delavnico, da si dom ustvarijo drugje. A preizkušnje jih niso zapustile: na poti so bili najprej oropani vsega premoženja, v Einsiedelnu pa Doroteja tudi ni našla duševnega miru. Napetost, ki je naraščala v njej, jo je skorajda potegnila v skušnjavo, da ostane in se ne vrne več z možem in hčerko v Gdansk. A je na koncu vendarle sprejela nase tudi trpljenje vrnitve: težko, naporno pot domov, iskanje strehe nad glavo, beračenje zaradi revščine, posmeh in hudobijo sosedov, ki so jo imeli za čarovnico in krivoverko. Pa še mož, ki je bil neprestano bolan, je spet postal slabovoljen in surov. Proti koncu svojega življenja ji je vendarle dovolil, da se je odpravila z romarji v Rim, ko pa se je vrnila, je bil že pokopan. Doroteja je poskrbela za hčer, razdala ostanek premoženja in se preselila v Marienwerder. Tu se je zanjo zavzel stolni dekan Johannes, učenjak, ki se je iz Prage, kjer je poučeval, vrnil v rodno mesto. Dorotejo je ostro preizkusil, da bi se prepričal o pristnosti njene pobožnosti in izrednih darov, ki jih je prejela, nato pa jo zaprl kot rekluzo v celico poleg stolnice. Vsak dan ji je prinašal obhajilo, po dobrega pol leta pa je v celici umrla. Poseben poudarek njene pobožnosti in mističnih videnj je bil v iskreni ljubezni do križanega Jezusa ter v živem in občutenem združenju z njim v sveti evharistiji.
Ime: Izhaja iz grščine in je ženska oblika imena Dorotheos, sestavljenega iz besed doron »dar« in theos »bog«.
Rodila se je 6. februarja 1347 v Montauu ob Visli v stari Prusiji (Poljska), umrla pa 25. junija 1394 v Marienwerderju, Kwidzynu na Poljskem.
Družina: Rodila se je v premožni kmečki družini, njen oče je bil nizozemski kmet in strokovnjak za nasipe, Viljem Swartze.
Doroteja je imela še devet bratov in sester. Poročila se je z gdanskim mečarjem Adalbertom, imela devet otrok, preživela je samo hči Jedert, ki je postala benediktinka.
Zavetnica: Prusije, nemškega viteškega reda; nevest, staršev velikih družin in vdov; priprošnjica pri težavah v zakonu in ob smrti otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo velikokrat skupaj z njenimi devetimi otroki; kot atribute ima pri sebi knjigo njenih razodetij, svetilko, rožni venec ali pet puščic kot znamenje Kristusovih ran.
Beatifikacija: Postopek za blaženo ni bil dokončan, vendar so njeno češčenje kljub temu uradno odobrili 9. januarja 1976.
Goduje: 25. junija, prej 30. oktobra.
Vir
V Marienwerder (v poljski Prúsiji), blažena Dorotéja Montauska, ki se je kot vdova v cerkvi pri stolnici zaprta v celico, se pogosto posvečala molitvi in stalno pokori.
Vir
Views: 48
sveti Galikan iz Ostije – patricij, konzul in mučenec
V Aleksandriji, trpljenje svetega Gálikana, mučenca, ki je bil odlikovan s častnimi znamenji in je bil Konstantinu Avgustu zelo ljub in drag. Po prizadevanju Konstantinove hčerke Konstancije, ter mučencev Janeza in Pavla, se je spreobrnil k pravi veri. Glas o njem se je razširil po vsem takrat znanem svetu in od vsepovsod so prihajali ljudje, da bi videli uglednega moža, prejšnjega patricija in konzula, kako umiva revežem noge, deli miloščino, streže bolnikom in opravlja razna dela usmiljenja. Ko se je pozneje pod Julijanom branil darovati malikom, so ga z mečem prebodli in je tako postal Kristusov mučenec.
Vir
Views: 4
sveti Salomon III. iz Bretanije – kralj in mučenec
V Bretánji, sveti Salomón, mučenec. Dokler je vladal kot kralj, je nastavljal škofovske sedeže, večal samostane in delal po pravici. Ko pa je zapustil kraljevanje, je bil v cerkvi oslepljen in umorjen.
Vir
Views: 15
sveti Maksim Torinski – škof
Skoraj ničesar ne vemo o njegovem življenju, le to, da je bil škof v Torinu. Njegovo govorniško delo, čeprav je vanj zašlo mnogo nepristnih delcev, je zelo pomembno. Začudi nas s kakovostjo, psihološko prodornostjo in aktualnostjo .
Vir
Sveti oče je dopoldne med splošno avdienco, h kateri se je zbralo nad 40.000 vernikov in romarjev iz vseh koncev sveta, v obliki kateheze predstavil lik sv. Maksima, škofa v Turinu, ki je po sv. Ambrožu veliko prispeval k širjenju in utrditvi krščanstva v današnji severni Italiji na prehodu iz četrtega v peto stoletje. Leta 398 je postal škof v Turinu, kjer je nadaljeval delo sv. Ambroža. O njegovem življenju ne vemo veliko, več pa vemo o njegovem nauku, ki ga vsebuje zbirka 90 ohranjenih govorov. Iz njih veje tesna povezanost torinskega škofa ne le z verniki, ampak s celotnim mestom, pa tudi tesne vezi med njim in sv. Ambrožem.
V tistem času je bilo veliko napetosti v mestu Torin, od velikih razlik med bogatimi in reveži, pa vse do ogroženosti mesta pred vdori tujih vojska, barbarov in roparjev. Zato je bilo v Turinu veliko vojakov, ki so mesto stalno stražili, ob napadih barbarov pa so se v mesto zatekali okoliški prebivalci, kar je povzročalo nove napetosti, stiske in potrebe. Škof Maksim je bil zelo dejaven tudi na teh področjih in si je veliko prizadeval, da družbene vezi ne bi propadala in mesto ne bi zašlo v zaton. Čeprav je iz ohranjenih govorov težko razbrati družbeno sestavo mestnega prebivalstva, se vendarle zdi, da se je škof Maksim v svojih govorih obračal predvsem na izbrano jedro krščanske skupnosti v Turinu, ki so ga tvorili veliki zemljiški gospodje, ki so imeli velika posestva izven mesta, hiše pa znotraj mestnega obzidja. To je bila zelo daljnovidna pastoralna odločitev mestnega škofa, saj je na ta način s svojim oznanjevanjem utrjeval svoj stik z vsem ljudstvom, pa tudi vezi med lastniki zemlje in ostalim prebivalstvom, tako kmečkim kot mestnim.
V nadaljevanju kateheze je Sveti oče pokazal, kako je sv. Maksim kristjanom govoril o revščini v kateri so živele krščanske skupnosti. In sploh je bila revščina vir mnogih napetosti med prebivalstvom. Škof Maksim je zato upravičeno pridigal, da mnogi ne mislijo na potrebe drugih, kot to beremo v 17. govoru. »Dejansko mnogi kristjane ne le da s svojimi bližnjimi ne delijo lastnega bogastva, ampak odirajo druge. In ne le, pravim, piše Maksim, za svoj denar ne polagajo k nogam apostolov, ampak celo odganjajo od duhovnikov svoje brate po veri, ki iščejo pomoč v krščanski skupnosti. Isti govor sv. Maksim takole zaključi: »V našem mestu je veliko gostov in romarjev. Storite tisto, kar ste obljubili, ko ste vero prejeli, da tudi o vas ne bodo rekli, kar pravijo Apostolska dela o Ananiju: ‘Nisi lagal ljudem, ampak Bogu’.«
V naslednjem, 18. govoru pa takole piše: »Povej mi, kristjan«, tako namreč naslavlja svoje vernike, »povej mi torej, zakaj si si prilastil plen, ki so ga zapustili roparji? Mogoče mi boš dejal, da si kupil plen in zato misliš, da si se izognil očitku, da si skop. Ampak to ni kupoprodajna izmenjava dobrin. Nekaj dobrega je kupiti stvari v času miru, ko se stvari prodajajo svobodno. Nikakor pa ni dobra stvar kupovati v času ropanja in kupovati ukradene stvari. Deluj in obnašaj se kot kristjan in meščan, ki kupuje za primerno ceno.« Škof Maksim je tako v svojih govorih povezal dolžnosti kristjana z dolžnostmi meščana in državljana. V njegovih očeh je bilo kristjanovo življenje v tem, da je svoje krščansko prepričanje živel kot družbeno zavzetost in z vsem svojim bitjem gradi družbo in plemeniti odnose v njej.
Sveti Maksim, je zaključil papež svojo katehezo o njem, je s svojim delovanjem začel spreminjati odnos med škofom in mestnimi ustanovami in mestno oblastjo. Do takrat je namreč veljavna zakonodaja kristjanom in škofom dovoljevala poseganje v javne zadeve le v primeru odkupovanja jetnikov in ugrabljencev. Ko pa so civilne oblasti ob propadu Rimskega imperija izgubile svojo moč, ugled in pristojnosti, se je Maksim kot škof čutil poklicanega, da vstopi v ta prazen prostor in izvaja v mestu tudi civilno plat oblasti. Ta oblast bo v nekaj letih postala še večja, ko bodo pristojnosti državnih upravnikov dejansko prenehale in bo odgovornost za celotno življenje v mestih prešla na mestne škofe in cerkvene ustanove. V tem pogledu je škof Maksim v svojih vernikih začel prebujati ljubezen do mesta kot domovine, pa tudi jasno dolžnost kristjanov glede pobiranja davkov, pa naj bo ta dolžnost še tako težka in neprijetna. Iz njegovih govorov tako veje velika zavest politične odgovornosti mestnega škofa v posebnih zgodovinskih okoliščinah. Škofova služba je zanj tudi mestni opazovalni stolp s katerega morajo škofje bdeti nad celotnim življenjem v mestu, ko modro branijo ljudstva in od daleč vidijo nevarnosti, ki jim pretijo.
Vir
Misel: ‘Neumnemu bogastvo hrani krivičnost, razumnemu pa je v pomoč za krepostno življenje; temu nudi možnost za odrešenje, prvemu pa je v spotiko in pogubo’ (Pridige, 95).
V Turinu (v Ligúriji), sveti Máksim, prvi škof tega sedeža, ki je z očetovskim nagovorom trume poganov poklical h Kristusovi veri in jih z božjim naukom vodil k nebeškemu plačilu.
Vir
Views: 48
sveti Viljem iz Vercellija – opat
Vzrok za to, da je Viljem hitro dozorel, je prav gotovo to, da je že zelo zgodaj izgubil starše. S petnajstimi leti se je odločil za redovništvo, a mu nobena od obstoječih oblik ni popolnoma ugajala. V svojem iskanju primernega načina redovnega življenja se je podal na romanje v Compostelo, zatem pa nameraval obiskati še Sveto deželo. A do tja nikoli ni prišel. Na poti se je najprej za dve leti ustavil na gori Serico, kjer je poskusil živeti samotarsko življenje, pa so ga od tam »pregnali« ljudje, ki so ga, potem ko je ozdravil slepega ubožca, imeli za čudodelnika. Odpravil se je v pristaniško mesto Brindisi, kjer se je nameraval vkrcati na ladjo za Palestino. Tu pa je srečal svetega Janeza iz Matere, ki je prav tako iskal primeren način in kraj samostanskega življenja. Med njima se je spletlo trajno prijateljstvo. Janez je Viljemu odsvetoval pot v Sveto deželo, saj lahko tudi na drugačen način spozna Božjo voljo. Eno od znamenj Božje volje je bil tudi napad razbojnikov, ki so ga pretepli in mu vzeli denar za potovanje. Po navdihu je spoznal, da je bolje, če se naseli na »Sveti gori« (Monte Sacro, kasneje so jo poimenovali po njegovi ustanovi Montevergine, Deviška gora) blizu Neaplja oz. Avellina. Tu je Viljem v samotni celici in družbi divjih živali preživel eno leto. Nato pa so se začeli pri njem oglašati in ga posnemati še drugi; postal je njihov duhovni voditelj, določil je dnevni red in uredil bogoslužje. Leta 1124 jim je škof iz Avellina posvetil novo Marijino cerkev in potrdil začasna pravila, sestavljena po vzoru benediktinskih, s posebnim poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Nastala je benediktinska kongregacija »Monte Vergine«, danes so to viljemiti. Čez nekaj let je Viljem, v želji po večji samoti, prepustil vodstvo samostana svojemu namestniku in se naselil v Laceru blizu Irpina. Skupaj z Janezom iz Matere je nato na Monte Cognatu sezidal nov poleremitski samostan, a ga kasneje zapustil in se umaknil v samoto v kraj Goleto. Eno leto je preživel v duplini velikega drevesa, kasneje pa, na prošnjo kralja Rogerja in domačega škofa, tam sezidal samostan sv. Odrešenika. Tu je poleg njega, z ločeno cerkvijo in drugačnimi pravili, postavil tudi samostan za ženske, vendar se ta veja ni obdržala. Sledilo je ustanavljanje še nekaterih samostanskih družin po drugih krajih. Čeprav je bil nenehno zaposlen, pa je Viljem kljub temu rasel v modrosti in duhovnosti ter bil iskan svetovalec in voditelj tako na kraljevem dvoru kakor tudi v čisto preprosti pastirski koči.
Ime: Izhaja iz nemškega Wilhelm, ki je zloženo iz starovisokonemških besed willo »volja« in helm »čelada«.
Rodil se je leta 1085 v Vercelliju v Piemontu v Italiji, umrl pa 24. junija 1142 v samostanu s. Salvatore di Goleto v Italiji.
Družina: Vemo, da je bil rojen v plemiški in verni družini, a je že kot otrok izgubil starše, tako da so ga vzgajali sorodniki.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodobljen je v temni tuniki ali v beli (opatovski) obleki, pogosto tudi kot romar. Včasih je obdan z berači in pohabljenci, najpogosteje pa ima ob sebi volka (le-ta naj bi mu nekoč požrl osla, ki mu je nosil gradbeni material za cerkev, na Viljemov ukaz pa je moral prevzeti njegovo mesto).
Beatifikacija: Papež Gregor XIII. je dovolil njegovo svetniško češčenje benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo le-to razširjeno na vso Cerkev.
Goduje: 25. junija.
Vir
Imena: Viljem, Vili, Vilko, Vilma, Viljemina, Vilka, …
Viljem je ustanovitelj benediktinske kongregacije “Monte Vergine”, ki ima začetke na Monte Vergilio pri Avellinu. Po smrti staršev se je podal na romanje v Sveto deželo in v Santiago de Compostela, potem pa se ustalil na Monte Vergilio. Ustanovil je Marijino svetišče, hrib pa se od takrat imenuje Monte Vergine. Okoli leta 1118 so tja prišli njegovi somišljeniki in nastala je moška kongregacija. Ustanovil je še veliko drugih samostanov, umrl pa je v enem izmed njih leta 1142. Leta 1807 so njegove kosti prepeljali na Monte Vergine. Ta hrib je še danes ena izmed najpomembnejših božjih poti, tam pa je tudi muzej z zanimivimi starinami. Upodobljen je v temni tuniki ali v beli obleki, včasih je obdan z berači in pohabljenci ali pa ima ob sebi volka, ki naj bi mu ubil osla, zato ga je Viljem prisilil, da mu je prenašal tovor.
Vir
V Goletu (pri Nuscu [núsku], v Kampániji), sveti Viljem, opat, ki je odšel iz mesta Vercelli [verčeli] in postal reven iz ljubezni do Kristusa. Bil je opomnjen od svetega Janeza od Matere in ustanovil samostan Montevergine. Zbral je tovariše, katere je poučil v visokem duhovnem nauku in ustanovil v južnih pokrajinah Italije mnogo samostanov, tako za menihe kot za nune.
Vir
Vsak človek ima svojo lastno pot k Bogu, zato ima tudi vsak svetnik neko značilno potezo. Za današnjega godovnjaka sv. Viljema iz Vercellija v Piemontu je značilno to, da je že pri petnajstih letih sklenil, da postane redovnik, ni pa se mogel odločiti, kateri redovni skupnosti naj se pridruži. Zato je veliko potoval po svetu, da bi našel tisto, kar bi ga notranje zadovoljilo. Najprej je romal v špansko Kompostelo, a se je brez odgovora vrnil domov v Italijo. Potem je prišel na misel, da bi se bolje znašel v skrivnostih odrešenja, če bi obiskal svete kraje v Palestini, zlasti mesto Jeruzalem. Preden se je vkrcal na ladjo za Palestino, je obiskal svetniškega puščavnika Janeza, ki mu je dejal, da ni nujno iti v Palestino, da spozna božje namene z njim. Bog govori v njegovi notranjosti, samo dobro naj mu prisluhne. Viljem se je ravnal po njegovem nasvetu.
Naš svetnik se je rodil leta 1085 v plemiški družini v Vercelliju. Že v otroških letih je izgubil starše, zato je hitro dozorel. Pri petnajstih letih, kot povedano, se je odločil, da postane redovnik. Po dolgem iskanju in romanju se je umaknil na samotno goro Monte Virgiliano vzhodno od Neaplja. Izbral si je prostor za celico in ostal tam gori popolnoma sam s svojim Bogom leto dni. Kmalu pa se mu je začelo dogajati kakor nekoč sv. Benediktu: okrog njega so se naseljevali še drugi in ga prosili za duhovno vodstvo. Ustregel jim je. Število celic je raslo in treba je bilo urediti dnevni red ter skupno bogoslužje. Leta 1123 je Viljem začel graditi samostan, katerega srce je bila cerkev, posvečena Devici Mariji, in po tej cerkvi je gora dobila ime Monte Vergine. Škof iz Avellina, ki je cerkev posvetil, je tudi potrdil začasna pravila, ki so bila v bistvu benediktinska s poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Viljem je kot poglavitno vajo duhovnega življenja priporočal misel na božjo vsepričujočnost: če človek neprestano vidi pri sebi in v sebi Boga, bodo kmalu postale svete njegove misli, želje in njegova dela.
Opat Viljem, ki je prejel mašniško posvečenje, je potem, ko je uredil samostansko življenje na Monte Vergine, šel svojo duhovno družino širit drugam. Ustanovil je več novih samostanskih skupnosti, predvsem v južni Italiji. Vse svoje samostane je pogosto obiskoval in redovnikom, ki so se po njem imenovali viljemiti, je bil svetovalec in vodnik s svojo modro besedo, predvsem pa z zgledom veselega božjega služabnika. Povsod je oznanjal božji mir in pota, kako ga je mogoče doseči.
Kralj Robert II., vladar Neaplja in Sicilije, je zvedel za Viljemovo svetost in modrost in ga je poklical na svoj dvor za svetovalca. Viljem se je povabilu odzval, da bi storil kaj dobrega. Z vso odločnostjo je nastopil zoper napake in razvade dvora. Zaradi svoje odločnosti je pri nekaterih dvorjanih, ki jim je prijalo lagodno življenje, naletel na odpor. Z raznimi spletkami so ga hoteli očrniti pri kralju, vendar zaman.
Ko je opravil svojo nalogo na dvoru, se je opat Viljem spet umaknil v svojo blaženo samoto. Mir v Bogu je našel 25. junija 1142, ko mu je bilo sedeminpetdeset let. Njegovo svetniško češčenje je papež Gregor XIII. dovolil najprej benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo raztegnjeno na vso Cerkev. Sv. Viljema upodabljajo v opatovski obleki z volkom ob strani po legendi mu je volk nekoč raztrgal osla, svetnik pa je zver ukrotil in volk mu je nosil tovore, ko je zidal cerkev.
Na današnji dan godujejo tisti, ne preveč številni, Slovenci in Slovenke, ki jim je ime: Viljem, Vili, Vilko ter Vilma, Viljemina, Vilka.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 147