Vzrok za to, da je Viljem hitro dozorel, je prav gotovo to, da je že zelo zgodaj izgubil starše. S petnajstimi leti se je odločil za redovništvo, a mu nobena od obstoječih oblik ni popolnoma ugajala. V svojem iskanju primernega načina redovnega življenja se je podal na romanje v Compostelo, zatem pa nameraval obiskati še Sveto deželo. A do tja nikoli ni prišel. Na poti se je najprej za dve leti ustavil na gori Serico, kjer je poskusil živeti samotarsko življenje, pa so ga od tam »pregnali« ljudje, ki so ga, potem ko je ozdravil slepega ubožca, imeli za čudodelnika. Odpravil se je v pristaniško mesto Brindisi, kjer se je nameraval vkrcati na ladjo za Palestino. Tu pa je srečal svetega Janeza iz Matere, ki je prav tako iskal primeren način in kraj samostanskega življenja. Med njima se je spletlo trajno prijateljstvo. Janez je Viljemu odsvetoval pot v Sveto deželo, saj lahko tudi na drugačen način spozna Božjo voljo. Eno od znamenj Božje volje je bil tudi napad razbojnikov, ki so ga pretepli in mu vzeli denar za potovanje. Po navdihu je spoznal, da je bolje, če se naseli na »Sveti gori« (Monte Sacro, kasneje so jo poimenovali po njegovi ustanovi Montevergine, Deviška gora) blizu Neaplja oz. Avellina. Tu je Viljem v samotni celici in družbi divjih živali preživel eno leto. Nato pa so se začeli pri njem oglašati in ga posnemati še drugi; postal je njihov duhovni voditelj, določil je dnevni red in uredil bogoslužje. Leta 1124 jim je škof iz Avellina posvetil novo Marijino cerkev in potrdil začasna pravila, sestavljena po vzoru benediktinskih, s posebnim poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Nastala je benediktinska kongregacija »Monte Vergine«, danes so to viljemiti. Čez nekaj let je Viljem, v želji po večji samoti, prepustil vodstvo samostana svojemu namestniku in se naselil v Laceru blizu Irpina. Skupaj z Janezom iz Matere je nato na Monte Cognatu sezidal nov poleremitski samostan, a ga kasneje zapustil in se umaknil v samoto v kraj Goleto. Eno leto je preživel v duplini velikega drevesa, kasneje pa, na prošnjo kralja Rogerja in domačega škofa, tam sezidal samostan sv. Odrešenika. Tu je poleg njega, z ločeno cerkvijo in drugačnimi pravili, postavil tudi samostan za ženske, vendar se ta veja ni obdržala. Sledilo je ustanavljanje še nekaterih samostanskih družin po drugih krajih. Čeprav je bil nenehno zaposlen, pa je Viljem kljub temu rasel v modrosti in duhovnosti ter bil iskan svetovalec in voditelj tako na kraljevem dvoru kakor tudi v čisto preprosti pastirski koči.
Ime: Izhaja iz nemškega Wilhelm, ki je zloženo iz starovisokonemških besed willo »volja« in helm »čelada«.
Rodil se je leta 1085 v Vercelliju v Piemontu v Italiji, umrl pa 24. junija 1142 v samostanu s. Salvatore di Goleto v Italiji.
Družina: Vemo, da je bil rojen v plemiški in verni družini, a je že kot otrok izgubil starše, tako da so ga vzgajali sorodniki.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodobljen je v temni tuniki ali v beli (opatovski) obleki, pogosto tudi kot romar. Včasih je obdan z berači in pohabljenci, najpogosteje pa ima ob sebi volka (le-ta naj bi mu nekoč požrl osla, ki mu je nosil gradbeni material za cerkev, na Viljemov ukaz pa je moral prevzeti njegovo mesto).
Beatifikacija: Papež Gregor XIII. je dovolil njegovo svetniško češčenje benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo le-to razširjeno na vso Cerkev.
Goduje: 25. junija.
Vir

Imena: Viljem, Vili, Vilko, Vilma, Viljemina, Vilka, …
Viljem je ustanovitelj benediktinske kongregacije “Monte Vergine”, ki ima začetke na Monte Vergilio pri Avellinu. Po smrti staršev se je podal na romanje v Sveto deželo in v Santiago de Compostela, potem pa se ustalil na Monte Vergilio. Ustanovil je Marijino svetišče, hrib pa se od takrat imenuje Monte Vergine. Okoli leta 1118 so tja prišli njegovi somišljeniki in nastala je moška kongregacija. Ustanovil je še veliko drugih samostanov, umrl pa je v enem izmed njih leta 1142. Leta 1807 so njegove kosti prepeljali na Monte Vergine. Ta hrib je še danes ena izmed najpomembnejših božjih poti, tam pa je tudi muzej z zanimivimi starinami. Upodobljen je v temni tuniki ali v beli obleki, včasih je obdan z berači in pohabljenci ali pa ima ob sebi volka, ki naj bi mu ubil osla, zato ga je Viljem prisilil, da mu je prenašal tovor.
Vir

V Goletu (pri Nuscu [núsku], v Kampániji), sveti Viljem, opat, ki je odšel iz mesta Vercelli [verčeli] in postal reven iz ljubezni do Kristusa. Bil je opomnjen od svetega Janeza od Matere in ustanovil samostan Montevergine. Zbral je tovariše, katere je poučil v visokem duhovnem nauku in ustanovil v južnih pokrajinah Italije mnogo samostanov, tako za menihe kot za nune.
Vir

Vsak človek ima svojo lastno pot k Bogu, zato ima tudi vsak svetnik neko značilno potezo. Za današnjega godovnjaka sv. Viljema iz Vercellija v Piemontu je značilno to, da je že pri petnajstih letih sklenil, da postane redovnik, ni pa se mogel odločiti, kateri redovni skupnosti naj se pridruži. Zato je veliko potoval po svetu, da bi našel tisto, kar bi ga notranje zadovoljilo. Najprej je romal v špansko Kompostelo, a se je brez odgovora vrnil domov v Italijo. Potem je prišel na misel, da bi se bolje znašel v skrivnostih odrešenja, če bi obiskal svete kraje v Palestini, zlasti mesto Jeruzalem. Preden se je vkrcal na ladjo za Palestino, je obiskal svetniškega puščavnika Janeza, ki mu je dejal, da ni nujno iti v Palestino, da spozna božje namene z njim. Bog govori v njegovi notranjosti, samo dobro naj mu prisluhne. Viljem se je ravnal po njegovem nasvetu.
Naš svetnik se je rodil leta 1085 v plemiški družini v Vercelliju. Že v otroških letih je izgubil starše, zato je hitro dozorel. Pri petnajstih letih, kot povedano, se je odločil, da postane redovnik. Po dolgem iskanju in romanju se je umaknil na samotno goro Monte Virgiliano vzhodno od Neaplja. Izbral si je prostor za celico in ostal tam gori popolnoma sam s svojim Bogom leto dni. Kmalu pa se mu je začelo dogajati kakor nekoč sv. Benediktu: okrog njega so se naseljevali še drugi in ga prosili za duhovno vodstvo. Ustregel jim je. Število celic je raslo in treba je bilo urediti dnevni red ter skupno bogoslužje. Leta 1123 je Viljem začel graditi samostan, katerega srce je bila cerkev, posvečena Devici Mariji, in po tej cerkvi je gora dobila ime Monte Vergine. Škof iz Avellina, ki je cerkev posvetil, je tudi potrdil začasna pravila, ki so bila v bistvu benediktinska s poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Viljem je kot poglavitno vajo duhovnega življenja priporočal misel na božjo vsepričujočnost: če človek neprestano vidi pri sebi in v sebi Boga, bodo kmalu postale svete njegove misli, želje in njegova dela.
Opat Viljem, ki je prejel mašniško posvečenje, je potem, ko je uredil samostansko življenje na Monte Vergine, šel svojo duhovno družino širit drugam. Ustanovil je več novih samostanskih skupnosti, predvsem v južni Italiji. Vse svoje samostane je pogosto obiskoval in redovnikom, ki so se po njem imenovali viljemiti, je bil svetovalec in vodnik s svojo modro besedo, predvsem pa z zgledom veselega božjega služabnika. Povsod je oznanjal božji mir in pota, kako ga je mogoče doseči.
Kralj Robert II., vladar Neaplja in Sicilije, je zvedel za Viljemovo svetost in modrost in ga je poklical na svoj dvor za svetovalca. Viljem se je povabilu odzval, da bi storil kaj dobrega. Z vso odločnostjo je nastopil zoper napake in razvade dvora. Zaradi svoje odločnosti je pri nekaterih dvorjanih, ki jim je prijalo lagodno življenje, naletel na odpor. Z raznimi spletkami so ga hoteli očrniti pri kralju, vendar zaman.
Ko je opravil svojo nalogo na dvoru, se je opat Viljem spet umaknil v svojo blaženo samoto. Mir v Bogu je našel 25. junija 1142, ko mu je bilo sedeminpetdeset let. Njegovo svetniško češčenje je papež Gregor XIII. dovolil najprej benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo raztegnjeno na vso Cerkev. Sv. Viljema upodabljajo v opatovski obleki z volkom ob strani po legendi mu je volk nekoč raztrgal osla, svetnik pa je zver ukrotil in volk mu je nosil tovore, ko je zidal cerkev.
Na današnji dan godujejo tisti, ne preveč številni, Slovenci in Slovenke, ki jim je ime: Viljem, Vili, Vilko ter Vilma, Viljemina, Vilka.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 151