Oče sodobne katoliške Poljske
Venceslav Kozminski (Florentyn Wacław Jan Stefan Koźmiński) se je rodil v Biali Podlaski na Poljskem leta 1829. V družini je dobil dobro krščansko vzgojo. Toda pri študiju arhitekture v Varšavi mu je ateistično okolje vzelo vero. Caristična policija ga je zaprla zaradi suma, da pripada neki tajni politični organizaciji. V zaporu je prebil dve leti v stalnem strahu pred smrtno obsodbo; medtem je postal spet veren. Proti vsakemu pričakovanju so ga l. 1847 izpustili na svobodo. Leto zatem je diplomiral iz arhitekture.

Kapucin in goreč apostol
Leta 1848 je po mnogih notranjih bojih, ker je moral zapustiti bolno mater, stopil v kapucinski noviciat. Dobil je ime Honorat. Po končanem študiju bogoslovja je bil l. 1852 posvečen za duhovnika. Kmalu je postal lektor teologije in retorike za kapucinske klerike. Bil je tudi predstojnik v Varšavi.
P. Honorat je bil izvrsten pridigar in razsvetljen duhovni voditelj. Kot voditelj tretjega reda se je trudil, da je upeljal njegove člane tudi v karitativno in socialno dejavnost. V tem času je spoznal Zofijo Truškovsko, s katero je začel moliti “živi rožni venec”.
Po ponesrečeni vstaji Poljakov zoper Rusko okupacijo je Rusija leta 1863 prepovedala verske redove. P. Honorat je bil do smrti konfiniran, najprej 30 let v samostanu Zakročim, nato pa še v Novem Miastu, tako da ni smel nikoli zapustiti samostana.
Rusko preganjanje je hotelo ločiti katoliško Cerkev na Poljskem od Rima in jo vključiti v pravoslavno Cerkev. P. Honorat se je trudil, da bi rešil katoliško vero in narodnega duha. Zato je uporabljal dve sredstvi: marijansko pobožnost in tretji red. Tega je z dovoljenjem kap. generalnega ministra temeljito prenovil. Od leta 1895 do svoje smrti l. 1916, torej 20 let je bil p. Honorat generalni komisar tistih kapucinov, ki so bili pod rusko okupacijo.

Ustanovitelj mnogih kongregacij
Ker so državni zakoni prepovedovali opravljanje apostolata in sprejem novincev – zato da bi redovi izumrli – je p. Honorat priporočal in širil skrito življenje po treh evangeljskih svetih kar v svetu brez habita in samostanov, v okviru tretjega reda. Za zgled je vzel Nazareško družino, njeno skrito življenje pred svetom, kot ga je gojila Devica Marija.
V Zakročimu v spovednici so začele nastajati številne kongregacije. Vsaka je imela svoj določeni cilj, s katerim je želela doseči: intelektualce, mlade, delavce in delavke v tovarnah, uslužbenke, otroke, bolnike, obrtnike, kmete. Vsaka je imela tudi svoj lastni delokrog apostolata: gostilne in hotele, knjižnice, šole, bolnišnice, prodajalne itd.
Tako je p. Honorat ustanovil kar 27 kongregacij. Vsem je vdihnil pristnega Frančiškovega duha. Od the kongregacij jih še dnes 17 obstaja, 10 jih je torej preminulo.
Ker je bila govorilnica pod policijsko kontrolo, je p. Honorat vse vodil iz spovednice. Nobene kongregacije ali hiše ni nikoli mogel sam obiskati. Imel pa je vedno po eno sestro, ki je služila za povezavo. Seveda so bile vse sestre vedno v civilni obleki.
Ko pa od leta 1905 ni mogel več sprejemati ljudi v spovednici zaradi bolezni in naglušenosti, je vodil kongregacije po pismih. Ohranjenih je 3. 870 pisem.
Seveda je bil p. Honorat tudi napadan zaradi the kongregacij. Toda dobro jih je branil: “Iniciativa ni moja… Začeli smo s tem delom na temelju besed sv. očeta Leona XIII. , ki je razglasil, da je bil sv. Frančišek poklican, da bi reformiral Cerkev… ne samo v svojem času, ampak vedno v vsakem času, če bi zapustila pravo pot. Treba je z njegovim duhom znova napolniti njegove ustanove, zlasti pa tretji red.”
“Ni pomembno, da so te duše preproste, da spadajo v najnižji socialni sloj, da ne znajo mogoče ne pisati ne brati; pripravljene pa so posnemati Devico Marijo v čistosti in pokorščini; pripravljene so za vsako delo, tudi za nižje službe; znajo prenašati lakoto, mraz, tudi preganjanje s strani staršev in sorodnikov, sploh vse pretrpeti za Kristusa.”
Malo pred svojo smrtjo je v preroškem duhu poudaril potrebo, da živijo svoje redovniško življenje še naprej na skrit način: “Prosim vas, nikoli ne nastopajte vidno kot redovniki, kajti svoboda, ki jo zdaj uživamo, je kratkotrajna. Vrnili se bodo časi velikih težav… Bodite stanovitni v tem načinu življenja, ker ste bili zanj poklicani, le tako si boste lahko nabirali zaklade božje milosti, le tako boste lahko delali v božjo čast in za zveličanje duš.”
Za svoje kongregacije pa tudi za duhovni blagor vernikov je pisal knjige. Njegovo glavno delo je “Božja ljubezen do ljudi”, Wloclawek 1909, 4 knjige in dve neizdani knjigi. Drugo večje delo “Sv. Frančišek in njegovi posnemovalci”, Varšava, 1901 – 13, 4 knjige in še dve neizdani.
Od okoli 100 del, ki jih je napisal, jih je izšlo le 41. Večina naizdanih del niso dokončana dela. Tako npr. je načrtoval Marijino enciklopedijo v 76 zvezkih na 30. 800 straneh; izšel pa je le prvi zvezek. Pisal je tudi svoj Duhovni dnevnik, v katerem beremo: “Od prvega trenutka vstopa v red sem zasledoval ta cilj: da bi dal spoznati ljudem božjo ljubezen”, (str. 541). Ohranjenih je tudi okoli tisoč njegovih pridih.

Duhovni profil p. Honorata
Papež Janez Pavel II. je v svojem apostolskem pismu beatifikacije podal njegovo duhovnost z nekaj potezami. Naj jih navedem:
Njegovo življenje je bila nenehna služba Bogu in bližnjemu. Vse je delal v božjo čast in za zveličanje duš. V ta namen je tudi ustanavljal kongregacije, s tem duhom jih je vodil. Seveda se je kot sin sv. Frančiška trajno vzgledoval po svojem duhovnem očetu, ki ga je odlično poznal, saj je spisal veliko delo o njem.
Njegovo življenje je potekalo v veseli strogosti življenja, krščanski spokornosti, tesnem uboštvu in nenehnem delu. Pogostoma je spovedoval po cele dneve, da je tako vodil svoje številne kongregacije. Skoro nerazumljivo je, kako je še našel toliko časa za pisanje svojih številnih spisov in modro sestavljenih konstitucij za vse kongregacije. Res je, p. Honorat se ni vezal na nobeno stvar ali osebo. Do vseh pa je bil zelo odprt in zavzet za njihovo zveličanje.
Bil je velik Marijin častilec. Pogosto je ponavljal: “Ves sem tvoj, in vse tvoje je moje” (prim. Jn 17, 10). Kar 10 svojih kongregacij je poimenoval z Marijinim imenom.
Preden je kaj podvzel, je veliko molil; rad je prosil predstojnike za dovoljenje in nasvet. Vedel je, da je v pokorščini božji blagoslov. Kjer je bilo potrebno, se ni bal tudi ostro nastopiti za resnico. Dobrotnikom je bil za vse zelo hvaležen.
Predvsem pa moramo občudovati njegovo pogumnost. Ta je bila velikokrat naravnost herojska. Veliko je tvegal, ko je ustanavljal kongregacije, zakrival njihovo dejavnost. Vedno je zaupal v božjo previdnost, ki mu je očividno pomagala. Najbolj pa se je pokazal pogumnega, ko se je mirno odpovedal vodstvu kongregacij, ki so mu ga predstojniki vzeli zaradi nekih obrekovanj. Z živo vero je bil zares trdno zasidran v Bogu, od katerega je črpal moč in modrost za svoj prebogati apostolat, čeprav je bil tako utesnjen.
Po njegovem 75. letu je bilo njegovo zdravje precej načeto, vendar je p. Honorat potrpežljivo prenašal vse tegobe življenja. Vedno več je molil in se tako pripravljal na srečanje z Bogom. Do tega srečanja je prišlo 16. decembra l. 1916, ko je bil 87 let star. Pokopali so ga v kripti samostana Nove Miasto; leta 1975 pa so prenesli njegovo truplo v cerkev samo.
Poljski narod ga je doma in v zamejstvu vedno častil kot svetnika, najbolj pa seveda vse kongregacije, ki jih je on ustanovil. Tudi čudež, ki ga je sv. kongregacija priznala kot čudež, je bil ozdravitev rakastih jeter sestre Dominike, sestre iz njegove kongregacije.
Papež Janez Pavel II. je p. Honorata Kozminskega slovesno prištel med blažene ob njegovem obisku Poljske leta 1988. Za njegov god pa je določil 16. december, kapucini pa praznujejo njegov god 13. oktobra.
Vir

V mestu Nowe Miasto (na Poljskem), blaženi Honorat de Biala Podlaska (Florencij) Kazminsky, duhovnik iz Reda manjših bratov Kapucinov, ki je vršil odlično delo v službi spokornikom, pri oznanjevanju Božje besede in s tolažbo ujetnikov v ječi.
Vir

Views: 18