Življenje svetega Sturmija lahko začnemo bolj podrobno spremljati potem, ko se je petindvajsetleten pridružil sv. Bonifaciju, ki je v tistem času deloval na Bavarskem. Sturmija je vzel s seboj v Hessen in Turingijo, kjer je kot novinec vstopil v samostan v Fritzarju. Tu se je v noviciatu šolal, se poglabljal zlasti v študij Svetega pisma in spoznaval meniško življenje. Leta 739 je bil posvečen v duhovnika in za nekaj časa še ostal v samostanu. V tem času se je posvetil predvsem pridiganju in dušnemu pastirstvu, dokler ga ni Bonifacij poklical k sebi in mu zaupal misijonarjenje v Hessnu. Sturmij pa je želel kar se da resno izpolnjevati stroga redovna pravila, zato si je izprosil Bonifacijevo dovoljenje, da s še dvema tovarišema ustanovi ob srednjem toku Fulde puščav­sko naselbino s celicami. Bonifacij je želel, da bi ob tej naselbini zrasel osrednji samostan za vso obširno pokrajino, ki bi tako postal središče verskega življenja. Načrt za ustanovitev samostana je prepustil Sturmiju in ta se je lotil te naloge resno in z vso predanostjo. Poiskal je primeren prostor v dolini med gorami, si pridobil zemljišča in s sedmimi menihi leta 744 zgradil sloveči samostan Fulda ter postal njegov prvi opat. Ob samostanu je v duhu Benediktovega pravila »Ora et labotra«, moli in delaj, nastalo tudi obširno gospodarstvo. V želji, da bi dobro vodil samostan po vodilu sv. Benedikta, se je Sturmij za eno leto odpravil v samostan na Monte Cassinu. Na Fuldo, ki se je kmalu začela razcvetati, se je zelo navezal sveti Bonifacij, ki je želel biti pokopan v tem samostanu. Za Fuldo je, v želji, da bi postala osrednje duhovno žarišče v deželi, pridobil tudi posebne pravice in postavil temelje njeni knjižnici. In res, samostan je imel velik pomen in vpliv ne samo v tisočletni zgodovini, pač pa ga ima še danes. Že v času prvega opata Sturmija je bilo v samostanu skoraj štiristo menihov, še bolj pa se je povečal njegov vpliv in pomen potem, ko je bila uresničena Bonifacijeva zadnja želja, da ga pokopljejo v Fuldi. Samostan je postajal vedno večji, večalo pa se je tudi samostansko premoženje, zaradi katerega se je najbrž vnel spor oz. zaradi želje mainškega škofa Lula, da bi imel nadzor in vpliv nad samostanom. Menihi so sicer podprli opata, a je moral ta kljub temu za dve leti v pregnanstvo. Po njegovi vrnitvi se je Fulda še bolj razvila. K temu je pripomogla tudi naklonjenost Karla Velikega, ki je Sturmija tako cenil, da ga je postavil za mirovnega posrednika med seboj in bavarskim vojvodo Tasilom.
Ime: Lahko bi prevedli, da je to nekdo, »ki je vihrav in razdražljiv«.
Rodil se je okoli leta 710, nekje na Bavarskem; po drugih virih pa naj bi bil rojen okoli leta 715 v Lorchu v Gornji Avstriji, umrl pa 17. decembra 779 v Fuldi v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v zelo pobožni družini, po vsej verjetnosti je bil v sorodu z bavarskim knezom Agilolfingom, torej plemiškega rodu.
Zavetnik: sozavetnik škofije Fulda.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot meniha ali opata, njegovi atributi so opatska palica, knjiga in/ali tloris cerkve (samostana v Fuldi). Poznamo tudi baročni niz prizorov iz njegovega življenja.
Beatifikacija: Papež Inocenc II. ga je leta 1139 razglasil za svetnika.
Goduje: 17. decembra.
Misel: »Živite tako brezgrajno, da bom lahko z zaupanjem prosil za vas; potem bom storil, kar želite.«
Vir

V samostanu Fulda (v Avstráziji, v Nemčiji), sveti Stúrmij, opat, ki je bil učenec svetega Bonifacija. Oznanjal je evangelij na Saškem in je po ukazu učitelja skrbel za gradnjo tega slavnega samostana, ter ga vodil kot prvi opat.
Vir

Views: 14