sveta Vivina (Wiwina) – puščavnica in opatinja

Kljub temu da o življenju svete Vivine nimamo skorajda nobenih pisnih dokumentov in zato premalo zanesljivih zgodovinskih podatkov, je pa zato skozi vso zgodovino toliko bolj izpričano njeno češčenje v Belgiji in čudeži, ki so se dogajali na njeno priprošnjo. Kot mlado dekle iz ugledne plemiške družine je imela veliko snubcev, a je vse zavrnila. S 23 leti je najprej zaživela kot puščavnica, ko je njen zgled pritegnil še druge, pa je ustanovila samostan in sprejela pravila benediktinskega reda.
Ime: Najbolj znana različica imena je Vivijana, ki je ženska oblika latinskega imena Vivianus, ki ga izpeljujejo iz latinskega glagola vivere »živeti« ali pridevnika vivus »živ«. To pa naj bi bilo voščilno krščansko ime.
Rodila se je okoli leta 1109 (1103) v kraju Oisy v Belgiji, umrla pa 17. decembra okoli leta 1176 v kraju Bigarden pri Bruslju, prav tako v Belgiji.
Družina: Bila naj bi plemenitega rodu iz rodbine lordov Oisy. Njen oče je bil Hugo d’Oisy, mati pa Hildiarda. Imela sta sedem otrok, Vivina je bila prvorojenka.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red na Zahodu. Leta 529 ga je na Monte Cassinu ustanovil sv. Benedikt. Njihovo geslo je ora et labora, moli in delaj. Po redovnih pravilih benediktincev so se zgledovali številni poznejši redovi. Žensko vejo reda, benediktinke, je ustavila sv. Sholastika, sestra sv. Benedikta.
Ustanova: Vivina je skupaj z vojvodo Gottfriedom Bradatim ustanovila samostan Grand-Bigard pri Bruslju in bila v njem prva opatinja. Leta 1794 so opatijo ukinili.
Zavetnica: Priporočajo se ji kot zavetnici proti boleznim grla, vročici in vnetju rebrne mrene; pri živini pa velja za priprošnjico proti slinavki in parkljevki. Častijo jo tudi kot zavetnico proti kugi.
Upodobitve: Vivina je večinoma upodobljena kot benediktinska opatinja. Njen poseben atribut je goreča sveča, ker naj bi nekoč na čudežen način pripravila ugaslo svečo, da je zopet zagorela. Na vseh upodobitvah ima pri sebi tudi knjigo, včasih zakrivljeno opatsko palico, tudi model cerkve ali vazi podobno posodo.
Čudeži: Eden najbolj znanih čudežev na njeno priprošnjo naj bi se zgodil v mestu Orbais. Tu je leta 1764 med živino razsajala huda epidemija, ki pa je, potem, ko so verniki poromali na grob svetnice in njej v čast darovali sveto mašo, čudežno prenehala.
Češčenje: Leta 1625 je papež Urban VIII. dovolil ustanovitev posebne bratovščine, posvečeno sveti Vivini, ki jo je Pij V. 8. maja 1820 znova potrdil.
Grob: Ko je bila opatija Grand-Bigard leta 1794 ukinjena, so njene relikvije prenesli najprej v Notre-Dame des Victoires pri Bruslju, od leta 1812 pa so v belgijskem romarskem kraju Orbais.
Življenjepis: »Življenje blažene Viviane« je biografija, nastala na začetku 13. stoletja, ki bolj opisuje čudeže, ki so se dogajali na grobu svetnice, ob strani pa pušča zgodovinske okoliščine njenega življenja.
Goduje: 17. decembra ali 19. decembra (v nadškofiji Mecheln-Bruselj), pa tudi 25. septembra.
Vir

Blizu Bruslja na Brabantskem (v današnji Belgiji), sveta Wiwína, prva opatinja samostana Blažene Marije iz Grand-Bigarda.
Vir

Rodila se je v Oisyju v francoskem departmaju Pas-de-Calais in bila hči Huga II. iz Oisyja. Bila naj bi graciozno dekle, ki jo je neki Richward zaprosil za roko. Vendar je imela Wivina druge načrte za svoje življenje in ga je zavrnila ter mu sporočila, da raje živi v čistosti in služenju Bogu. Tudi njemu je svetovala, naj stori enako. Po izročilu naj bi Richward nato postal puščavnik.
Saga nato pripoveduje, da je Wivina leta 1127 pobegnila iz starševskega doma in skupaj z nekaterimi somišljeniki živela kot puščavnica v gozdu blizu Groot-Bijgaardna. Tam naj bi zgradili nekaj preprostih puščavniških hišic. Tu je živela izredno strogo. Držala se je tudi vegetarijanske prehrane.
Med nekim potovanjem naj bi molila ob svečah. Ta naj bi ugasnila in se čudežno sama ponovno prižgala. Še ena anekdota iz sage je naslednja: „Nekega dne je hudič obiskal opatijo Bijgaarden. Tam je nuni priznal, da nikjer v krščanskem svetu nima tako težkih opravil kot pri Wivini in njeni spremljevalki Emwari. Obe sta se namreč odlikovali po verskih krepostih.
Leta 1143 sta z vojvodo Godfrijem III. iz Leuvna ustanovila samostan Groot-Bijgaarden, katerega prva opatinja je postala. Wivina naj bi tam umrla 17. decembra 1170; nekateri viri navajajo, da jo je kot opatinja nasledila Emwara.
Leta 1796 so bile njene kosti prenesene v cerkev Marije Škrlatne v Bruslju. Tam in v opatiji Bijgaarden (ki je po njej dobila ime: opatija svete Wivine) jo še vedno zavzeto častijo.
Je zavetnica proti bolečinam v grlu pri ljudeh in proti boleznim živine. Pogosto je upodobljena v samostanski obleki, v eni roki drži palico (to pomeni, da je bila opatinja), v drugi pa gorečo svečo (včasih jo prižiga angel). Njen godovni dan je 17. december.
BE

Sveto Wivino (1103-1170) na poseben način častijo v Groot-Bijgaardnu, občini Dilbeek v Flandriji, nedaleč od Bruslja. V cerkvi svetega Egidija v Groot-Bijgaardnu je čudovit kip (od leta 2007 tudi kopija) svete Wivine in njen relikviarij.
Tako kot o mnogih svetnikih iz prejšnjih časov tudi o Wivini ni veliko znanega. Najstarejši ohranjeni življenjepis Wivine je napisal Jan Gielemans ( +1487), avguštinski menih iz Rdečega samostana v Auderghemu. Ta „namerno“ izpušča njen priimek in tudi ne navaja, kje in kdaj se je rodila. S preučevanjem različnih zgodovinskih virov lahko domnevamo, da je izvirala iz Genta. V nekaj drugih biografijah, objavljenih v Antwerpnu leta 1603 in 1632, beremo, da je bila Wivina rojena leta 1103. Bila je hči Huga II. d’Oisy-Inchi-Crèvecoeur in Hildegarde de Baudour iz Kamerijka.
V mladosti je zavrnila več ženitnih ponudb in pobegnila iz starševskega doma. Spremljala jo je prijateljica Emwara, ki jo je prosila za gostoljubje v opatiji Affligem. Tam ju je sprejel opat Fulgencij, ki jima je „pomagal tako duhovno kot materialno“. (Glej: Baudouin iz Ninove v svoji kroniki od leta 1191 do 1254). Sprejeli sta samostanski habit in bili sprejeti v red leta 1120.
Nekaj časa pozneje je Wivina z Baardom, vojvodo brabantskim in dolnjelotarinskim (+1139) odpotovala v Bruselj na dvor Godfrija I., s prošnjo, „da bi tam dobila primeren kraj za služenje samo Bogu“ (Jan Gielemans). Podelil ji je Bigarden, obsežno območje zahodno od Bruslja. Takrat je bilo to območje še prava puščava in povsem zapuščeno, pripadalo pa je v fevd gospode iz Bigardisa. Sčasoma je tam sprejela tudi druga dekleta. Wivina in njena zvesta prijateljica Emwara sta nameravali tam živeti kot puščavnici. Fulgencijev naslednik, opat Franco, je zanju dal zgraditi stavbo za bogoslužje in celice, obdane z jarkom, da bi jima zagotovil odmaknjenost in zaščito.
Čez nekaj časa so prišle nekatere plemiške žene v afligemski Partenon, da bi delile sveto in spokorno življenje Wivine in Emware. Afligemski Partenon (Deviška hiša) je bila stavba, ki so jo leta 1083 postavili ob samostanu. Namenjena je bila ženskam, katerih možje so naredili zaobljube, da bi z vsemi svojimi družinami vstopile v samostan.
Tako je nastala redovna skupnost. Wivina jo je vodila po pravilih svetega Benedikta. Benediktinski menihi iz Affligema so skupnost duhovno in materialno vodili in organizirali. Leta 1136 je škof Kamerijka Nikolaj priznal novi samostan, ki je kmalu imel približno 20 redovnic.
Preživljale so se z dediščinami plemiških nun in z darovi. Pri tem so si uredile vrt, polja in ribnike. Okoliški gozdovi so jim zagotavljali gradbeni les in drva za kurjavo.
Wivina je 17. decembra 1170 umrla v sluhu svetosti in bila kanonizirana že leta 1177. Njen grob je postal zelo obiskan romarski kraj. Njen god se praznuje v katoliški Cerkvi 17. decembra.
Čaščenje svete Wivine je ostalo živo vse do danes. Vsako leto na prvo nedeljo v mesecu maju se odpravi procesija z Vivino. Takrat se Wivinin relikviarij iz cerkve svetega Egidija prenese v majhno kapelico, zgrajeno na mestu Wivininega prvega bivališča pri izviru. Opatinja Lukrecija jo je dala zgraditi leta 1660. Obnovljena je bila leta 1880. Od leta 1812 je v župnijski cerkvi Groot-Bijgaarden delovala tudi bratovščina svete Vivine. V njej je več tisoč članov.
Wivinino geslo: “Crescas, nec decrescas. Rastite, ne pojemajte!”, nas spodbuja, naj vedno živimo pozitivno.
BE

Views: 57

sveta Olimpija – vdova in redovna ustanoviteljica

sveta OlimpijaImena: Olimpija
Olimpija je bilo pogostno ime v starem poganskem in krščanskem veku. Današnja svetnica s tem imenom je bila otrok plemiškega rodu iz Carigrada, kjer se je rodila v letu 368. Osemnajstletna se je poročila, a je že po dvajsetih mesecih zakona postala vdova. Po moževi smrti se ni hotela drugič poročiti, ker se je odločila, da bo kot vdova služila Gospodu.
Zanjo je zvedel tudi cesar Teodozij in lepo vdovo hotel omožiti z enim svojih sorodnikov. Olimpija pa o tem ni hotela niti slišati: »Če bi moj kralj – Kristus hotel, da živim v skupnem življenju z možem, bi mi prvega ne bil vzel. Ker pa je vedel, da nisem primerna za zakonsko življenje, mi je odvzel težko breme, me osvobodil poslušnosti možu in mojemu srcu naložil lahek jarem vzdržnosti.« Cesar je končno popustil, vrnil ji je odvzeto polnoletnost in vsa pooblastila, da sama razpolaga s premoženjem, ki ga je zdaj Olimpija razdajala z obema rokama.
V tistih časih je Cerkev še podeljevala ženam diakonska posvečenja med molitvijo in polaganjem rok. To posvečenje žena ni uvrščalo v hierarhijo, imelo pa je značaj posvečenja za žensko pomožno službo v cerkveni skupnosti. Imenovale so se diakonise. Cerkev je to službo zaupala starejšim vdovam (prim. 1 Tim 3,11). Carigrajski škof Nektarij je Olimpijo izjemoma že pri petindvajsetih letih sprejel med diakonise. Na južni strani cerkve sv. Sofije je namreč dala zgraditi samostan in v njem skupaj z drugimi posvečenimi vdovami in devicami živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih.
Olimpijin duhovni voditelj je bil sv. Janez Zlatousti, ki je kot patriarh hodil v samostan poučevat. Ko je moral v pregnanstvo, ga je Olimpija z drugimi ženami pričakala v krstilnici. Poslovil se je od njih z besedami: »Pridite, moje hčere, in me poslušajte! Dokončal sem svoj tek; verjetno me ne boste več videle. Prosim vas pa eno: nobena izmed vas naj ne opusti svoje službe ljubezni do Cerkve.«
Ko so Krizostoma zastraženega peljali čez Bospor, je v cerkvi sv. Sofije na nepojasnjen način izbruhnil ogenj in jo upepelil. Privržence pregnanega patriarha so obdolžili požiga in jih zaprli. Tudi Olimpija se je morala zagovarjati pred sodiščem. Neustrašeno je izjavila: »Do sedaj sem svoje veliko premoženje porabila za to, da sem Gospodu gradila svetišča in jih krasila. Kakor je znano, tisti, ki tako delajo, ne požigajo svetišč.« Ker ni hotela priznati novega nezakonitega škofa, je morala v pregnanstvo in je poslej živela v Nikomediji.
Umrla je leta 408, goduje pa 17. decembra, ponekod 25. julija.
Vir

OlimpijaOlimpija se je rodila leta 368 v plemeniti in zelo bogati carigrajski družini. Še mlada je izgubila starše. Zanjo je skrbela pobožna sorodnica Teodozija. Osemnajstletna se je poročila s carigrajskim mestnim prefektom Nebridijem. Ta je po nekaj mesecih umrl, Olimpija pa je sklenila, da bo svoje vdovstvo posvetila Gospodu. Cesar Teodozij jo je sicer silil v zakon s svojim sorodnikom in ji, ker se ni hotela poročiti, določil skrbnika, ki naj bi jo v to prisilil. Olimpija pa je bila neomajna. Škof Nektarij jo je sprejel med diakonise carigrajske cerkve. Ob cerkvi svete Sofije je sezidala samostan, hišo za diakonise in tam živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih. Za duhovnega voditelja si je izbrala sv. Janeza Krizostoma, ki je prišel v Carigrad za škofa, in mu ostala zvesta tudi v pregnanstvu. Ko so ga namreč leta 404 izgnali iz Carigrada, je morala tudi Olimpija v pregnanstvo v Nikomedijo. Tu si je, žalostna zaradi usode svetniškega škofa in razdorov v Cerkvi, nakopala bolezen in leta 408 umrla. Škof Krizostom ji je iz pregnanstva pisal sedemnajst pisem, v katerih jo je tolažil in jo želel iztrgati iz njene žalosti. Pisma prevevata izjemna prisrčnost in nežna tenkočutnost. Razodevajo veličino dveh duš, ki ju je trpljenje čudovito izčistilo in združilo z Bogom.
»Le enega se je treba bati, Olimpija, le ena nevarnost preži na nas: greh. Vse drugo je prazna bajka: zalezovanja, sovraštva, prevare, obrekovanja, sramotitve, obtožbe, zaplemba imetja, pregnanstvo … Kakršnokoli je vse to, vendarle traja le nekaj časa in mine ter zadene umrljivo telo, čuječe duše pa prav nič ne okvari …
Nič tega, kar se zdaj dogaja, naj te torej ne plaši! Ne prosi pomoči tega ali onega človeka in ne lovi senc – kajti senca je človeška pomoč – marveč neprestano kliči Jezusa, ki ga moliš, naj samo pomigne in v trenutku bo trpljenja konec. Če pa prosiš in konec vendarle ne pride, je pač to božja navada, da stiske ne odpravi na začetku, marveč ko prikipi sila do vrha, ko naraste, ko so sovražniki svojo zlobo skoraj že izčrpali, preobrne vse na mirno plat in pripelje do nepričakovanega uspeha.
Nikar se torej ne vznemirjaj, nikar se ne plaši, marveč vztrajaj in se neprenehoma Bogu za vse zahvaljuj, poveličuj ga, kliči, prosi, moleduj! Če pride tisoč težav in tisoč stisk, če vidiš viharje, nič, nič naj te ne vznemiri! Kajti našega Gospoda nobena težava ne preseneti, četudi dospe nesreča do kraja. On more tudi padle dvigniti, blodeče spraviti na pravo pot, zapeljane poboljšati, grešnike s tisoč grehi obtežene spreobrniti in opravičiti, mrtve oživiti, ruševinam dati večji sijaj in ostarelo obnoviti.
Bog dopušča hude preizkušnje, ki prihajajo nad te druga za drugo, da bi bila tvoja krona lepša in lepša … Vse, kar si pretrpela, je pajčevina, sence in dim in še manj kakor to v primerjavi s plačilom, ki ga boš za to prejela … Imej pa v mislih nebeške zaklade, ki si jih s tem pridobivaš, dobiček, ki ti ga nihče ne more vzeti, in varno bogastvo. (…)
Misli na svojo ljubezen, široko kakor morje, ki se mogočno razprostira do krajev sveta. Ni samo tvoja hiša odprta vsakemu, kdor pride, marveč povsod, na kopnem in na morju so mnogi uživali tvojo gostoljubnost. Vse to zberi in se veseli in raduj v upanju na vence in nagrade!«
(iz pisem sv. Krizostoma Olimpiji)
Sveta Olimpija, redovna ustanoviteljica, goduje 17. decembra
Vir

 

Views: 100

blaženi Lambert iz Cambraije – menih

V pokrajini Cambrai [kambré], blaženi Lambert, menih, ki je s skromnostjo krotil svojega duha in s posebno pozornostjo ljubil svoje brate, tako, da so ga vsi častili kot svojega očeta voselskega samostana.
Vir

Views: 10

sveti Jožef Manyanet y Vives – duhovnik

sveti Jožef Manyanet y Vives - duhovnikV Barceloni (na Španskem), sveti Jožef Manyanet y Vives, duhovnik, ki je ustanovil Kongregaciji sinov in hčera od Svete Družine, da bi vse družine postale popolne po zgledu tiste Svete Nazareške: Jezusa, Marije in Jožefa.
Vir

Views: 9

sveti mučenci iz Beit Guvrina

V Beit Guvrinu (v Palestini), šestdeset mučencev, ki so pod Saraceni trpeli za Kristusa zaradi krščanske vere.
Imena nekaterih: Abraham, Kalaoikus, Ciriak, Konon, Epifanij, Evgen, Florijan, Jurij (9 z enakim imenom), Janez (10 z enakim imenom) Marin, Marmizes, Muzelij, Pavel (3 z enakim imenom), Pavlin, Filoksen, Fotin, Štefan (2 z enakim imenom), Teodozij, Teopent, Teodor (5 z enakim imenom), Tomaž, Zitas (2 z enakim imenom).
Vir

Views: 13