sveti Deodat – škof in menih

sveti Deodat - škof in menih– Na gori Vósego (v Avstráziji, na ozemlju današnje Francije), sveti Deódat, neverski škof, ki je ustanovil samostan na tem kraju, pozneje po njem imenovanim. († po l. 680)
– V Lagnyu, rojstni dan za nebesa svetega Deódata, škofa in spoznavalca.
Vir

Views: 20

sveti Romuald – redovnik in opat

RomualdImena: Romuald, Romi, Romul.
Romuald je bil vojvodskega rodu iz Ravene. Viteze so v tistem času vzgajali predvsem v spretnosti z orožjem in hrabrosti, zanemarjali pa splošno izobrazbo. Romuald je bil veseljaške narave, strasten lovec in je rad zahajal v mestno družbo, ki si je privoščila zabave in druge užitke. Žalosten družinski dogodek pa ga je odločilno pretresel. Oče se je bil sprl z nekim sorodnikom in ga pozval na dvoboj. Sina Romualda je prosil za pričo. Oče je v dvoboju sorodnika ubil. Ta dogodek mlademu Romualdu ni dal miru. Kakor da bi bil sam kriv uboja, je šel v samostan delat štiridesetdnevno pokoro, kakršno je tiste čase Cerkev terjala od morilcev. V tem samostanu je na prigovarjanje pobožnega fratra, ki mu je stregel, tudi ostal.
Pozneje je šel z opatovim dovoljenjem v šolo popolnosti k pobožnemu, malo čudaškemu in sila strogemu samotarju Marinu, ki je živel blizu Benetk. Marin ni poznal prizanesljivosti in je terjal od svojega učenca skrajno ponižnost, poslušnost in samozatajevanje. Spopolnil je tudi svojo izobrazbo. Pozneje je tudi sam preizkusil novo obliko puščavniškega življenja. Hodil je po Lombardiji in Apeninih ter živel zelo spokorno. Naposled se je naselil v Pereu blizu Ravene. Tu je prišel v stik z mladim nemškim cesarjem, Otonom III., ki ga je obiskal v njegovi puščavniški celici in ga prosil, naj sprejme izvolitev za opata v Apolinarijevem samostanu v Raveni. Nerad se je uklonil in se že čez dobro leto službi odpovedal. Hotel je obnoviti redovno disciplino, a je zadel na odpor menihov.
Leta 1004 je v Val di Castro blizu Piogge ustanovil meniško naselbino, kateri je v naslednjih letih pridružil še nove, tudi takšne za redovnice. Šel je tudi misijonarit med Madžare, zaradi starosti in bolezni pa se je moral kmalu vrniti v Italijo. Tu je preuredil več meniških naselbin. Kmalu po letu 1023 je ustanovil majhno meniško naselbino v Camaldoli blizu Arezza; ta se je pozneje razvila v samostan strogega kamaldolenskega reda, ki obstaja še danes.
Umrl je 19. junija 1027, star 75 let. Na ta dan tudi goduje.
Vir

Dvajset let je mladi Romuald, plemiški sin, v polnosti užival prednosti svojega stanu in stregel svoji nečimrnosti. Bil je veseljaške narave, strasten lovec, rad si je privoščil zabave in druge užitke. Po pretresljivem doživetju, ko je moral gledati, kako je njegov oče v prepiru ubil sorodnika, pa se je umaknil vase, in je, ker oče ni hotel opraviti pokore za svoj greh, namesto njega šel v bližnji samostan sv. Apolinarija v Classe. Tu se mu je neke noči prikazal sam sv. Apolinarij, kar je v njem dokončno potrdilo sklep, da postane menih. Zaprosil je za sprejem in naredil redovne zaobljube. Želel si je predvsem strogega spokornega in pobožnega življenja po zgledu starih menihov, zato je menihe v samostanu, kjer je vladala velika mlačnost, nenehno opozarjal na izpolnjevanje redovnih pravil, zatajevanje in molitveno življenje. Menihi so kritike novinca težko prenašali in ker so razmere postajale vedno hujše (hoteli so ga celo umoriti), se je, z opatovim dovoljenjem, odločil, da bo živel kot samotar zunaj samostana. Pridružil se je pobožnemu puščavniku Marinu, ki ga je naučil eremitskega življenja. Bil je zelo strog in mlademu Romualdu ni prizanašal. Pri njem je temeljito dopolnil svojo pomanjkljivo izobrazbo, predvsem pa se vadil in utrjeval v strogem, asketskem načinu življenja. Marin je od njega zahteval absolutno pokorščino, ponižnost in veliko mero samozatajevanja. Post in molitev sta bila nenehno na »dnevnem redu«. Skupaj sta z odstavljenim beneškim dožem Pietrom Orseolom, potem ko sta ga pregovorila za samostansko življenje, odšla v Pireneje in tam ustanovila eremitsko skupnost. Po Marinovi smrti je Romuald sam hodil po Lombardiji in Apeninih, nato pa se vrnil in se naselil blizu Ravene. Na prigovarjanje cesarja in papeža je sprejel vodenje Apolinarijevega samostana, a je že po enem letu vrnil opatsko palico. Sledila so leta ustanavljanja in reformiranja samostanov po vsej Italiji, dokler se ni ustalil v Camaldoli in tu postavil majhno celico, ki je postala materina celica kamaldulenskega reda. Red ima izredno stroga pravila: menihi živijo v ločenih celicah, se urijo v strogem molčanju in neprestanem postu.
Ime: Izhaja iz starovisokonemškega imena Hruomwald »slaven vladar«, sestavljenega iz besed hruom, hrom »slava, ugled« in walt, wraltan »vladati, upravljati«.
Rodil se je okoli leta 952 v Raveni v Italiji,  umrl pa 19. junija 1027 v dolini Val di Castro, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je plemiške rodbine, njegov oče Sergij je bil vojvoda, pozneje pa je tudi sam vstopil v samostan.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, je pa ustanovitelj številnih samostanov reformirane veje benediktinskega reda, imenovane kamaldulenski red
Sodobniki: nemški cesar Oton III., papež Silvester II.
Upodobitve: Upodabljajo ga večinoma z brado, v beli redovni obleki kamaldulencev s širokimi rokavi, ko kaže menihom nebeško lestev, po kateri stopajo njegovi učenci.
Goduje: 19. junija, prej 7. februarja.
Misel: »Bog ni ustvaril človeka samo za uboštvo in trpljenje, ampak za veselje, in sicer za veselje, ki izvira iz krščanskega mišljenja in kreposti.«
Vir

V Marche (v Italiji), sveti Romuáld, puščavnik in oče kamaldulenskih menihov, doma iz Ravenne. Željan puščavniškega in redovnega življenja, je več let potoval po Italiji, gradil majhne samostane in z neutrudnim delom pospeševal evangeljsko življenje med menihi, dokler ni srečno dokončal dela v samostanu Val di Castro.
Vir

Views: 44

blažena Helena (Elene) Aiello – redovnica in mistikinja

blažena Helena (Elene) Aiello - redovnica in mistikinjaV kraju Cosenza na jugu Italije je 14. septembra 2011 potekala beatifikacija Božje služabnice Elene Aiello, ustanoviteljice Manjših sester trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Tokrat je v Kalabriji prvič potekal obred beatifikacije, Elena Aiello pa je prva Kalabrijka, razglašena za blaženo. Beatifikacijo je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato. Ta je za Radio Vatikan dejal, da je  blažena »imela svoje oči vedno uprte v Križanega, ki je bil vir njene vere, upanja in ljubezni«. »Mati Elena,« je zatrdil kardinal Amato, »je iz Jezusovega križa zajemala vedno novo energijo za razlivanje svojega sočutnega pogleda do vseh potrebnih, ki zanjo niso bili anonimne osebe, saj so odsevali trpeče Kristusovo obličje.«
Elena Aiello se je rodila blizu Cosenze leta 1895 v zelo verni družini. Že kot otrok je pokazala veliko nagnjenost k molitvi in pokori. Pri enajstih letih ji je umrla mama in tako se je morala posvetiti gospodinjskim delom. Že pri trinajstih letih se je zaobljubila Mariji v Pompejih, da bo sprejela posvečeno življenje. Šele leta 1920, stara 25 let, je vstopila k sestram Predragocene Krvi v Noceri, kjer pa je ostala le nekaj mesecev. Ker se je huje poškodovala pri prenašanju težkih zabojev, se je po operaciji v slabem zdravstvenem stanju morala vrniti domov. Po posredovanje se je obrnila k sv. Riti iz Cascie in bila tudi uslišana ter ozdravljena. V naslednjih letih so se za Eleno začela mistična doživetja. Prikazovala sta se ji Kristus in Devica Marija ter jo prosila, naj sodeluje v skrivnosti trpljenja za dobro človeštva. Leta 1928 je v Cosenzi ustanovila sirotišnico, po drugi svetovni vojni pa ustanovila Kongregacijo manjših sester trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zaradi slabega zdravja je bila pogostokrat priklenjena na posteljo, a je ves čas vodila kongregacijo, ki se je razširila po Italiji in tudi v tujino. Umrla je v Rimu leta 1961 v sluhu svetosti.
Kardinal Amato je za Radio Vatikan zatrdil, da svetost Elene Aiello zaznamujejo tri stvari: ustanovitev kongregacije, življenje majhne poti svetosti in mistična soudeleženost v velikonočni skrivnosti. »Njena svetost se kaže v njeni razlivajoči se dobroti do vseh, predvsem do majhnih in revnih, tako da so jo ljudje kmalu začeli klicati ”sveta redovnica”,« je dejal kardinal. Njena ”majhna pot” pomeni vsakodnevno žrtvovanje v pokorščini Bogu kot soudeleženost v Jezusovem trpljenju. Obdarjena s posebnimi karizmami je po kardinalovih besedah v veselju živela svoj poklic neveste Jezusa Križanega.
Vir

Blažena Helena Aiello, redovna ustanoviteljica »Evharistija je bistvena hrana mojega življenja, globoka sapa moje duše, zakrament, ki daje smisel mojemu življenju, vsem dejanjem dneva. Kakor je bil križ merilo Jezusove ljubezni do nas, tako je tudi merilo naše ljubezni do njega. Kdor veliko govori ljudem, malo govori Bogu. Ubogi, trpeči in bolni so naši najboljši prijatelji; če jih znamo ljubiti, ljubimo Jezusa. Življenjske preizkušnje so potrebne, ker nas očiščujejo in delajo sprejemljive pred Bogom.«
Ime: Njeno krstno ime je Helena Emilija. Grško ime Helene naj bi pomenilo »sijajna, bleščeča«, moška oblika imena Emil pa izhaja iz latinske besede aemulor »posnemati, tekmovati, biti zavisten«.
Vzdevek: »Sveta redovnica«.
Rojena: 10. aprila 1895.
Kraj rojstva: Montalto Uffugo (Muntàvutu), mesto v regiji Kalabrija na jugu Italije.
Umrla: 19. junija 1961.
Kraj smrti: Rim, Italija.
Družina: Rodila se je v pobožni družini krojača Pasquala in njegove žene Terezije, roj. Paglilli, bila je tretji od osmih otrok. Imela je še šest sester in enega brata. Ko je bila stara enajst let, ji je umrla mati, tako da je morala po svojih močeh skrbeti za gospodinjstvo in pomagati očetu v krojaški delavnici. Že zelo zgodaj je v sebi začutila redovniški poklic.
Skupnost: Zaradi domačih razmer in vojne se je šele 18. avgusta 1920 lahko pridružila sestram Predragocene Krvi v Noceri, a bila tam samo nekaj mesecev. Ker se je huje poškodovala, se je po operaciji morala vrniti domov.
Bolezni: Pri operaciji rame, ki jo je morala prestati brez anestezije, ji je nesposoben zdravnik prerezal živce, zaradi česar je postala rama negibna, usta pa zaprta. Pojavila se je gangrena, kasneje pa so ji diagnosticirali še raka na želodcu.
Čudežna ozdravitev: 21. oktobra 1921 je bila na priprošnjo svete Rite čudežno ozdravljena raka na želodcu.
Stigme: Leta 1923 se ji je prvič prikazal Jezus in ji napovedal, da bo popolnoma ozdravela, vendar bo deležna njegovih znamenj trpljenja. Bil je v belem oblačilu s trnjevo krono, ki ji jo je položil na glavo, zaradi česar je iz nje priteklo veliko krvi. Vse do smrti je nato na vsak veliki petek potila kri in doživljala stigme, ki pa so nato vsako veliko soboto izginile.
Mistična doživetja: Kmalu je začela doživljati tudi številna
mistična doživetja: prikazala sta se ji Kristus in Marija ter jo prosila,
naj sodeluje v skrivnosti trpljenja za dobro človeštva. Po teh videnjih je napovedovala prihodnje dogodke.
Ustanoviteljica: 28. januarja 1928 je ustanovila Kongregacijo manjših sester trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ponižnost, dobrodelnost in žrtvovanje so temelji, na katerih je gradila poslanstvo skupnosti, da ozdravi družbeno tkivo svojega časa in pomaga najšibkejšim in najbolj ubogim bratom in sestram, zlasti otrokom v stiski. Ustanovila je več zavodov za sirote in odprla poseben inštitut, da bi dekletom, ki so morala zapustiti sirotišnico, zagotovila prihodnost.
Zavetnica: Svoje skupnosti, priprošnjica proti raku na želodcu.
Beatifikacija: Papež Benedikt XVI. jo je 14. septembra 2011 razglasil za blaženo.
Goduje: 19. junija.
Vir

Views: 48

sveta Elizabeta – devica in redovnica

Elizabeta        Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika.
Rodila se je leta 1129 najverjetneje v Bonnu ob Renu. V družini je bilo veliko navdušenja za samostansko življenje. Elizabeta je rada zapustila svoj dom in odšla k benediktinkam v Schönauu, ki so bile na glasu kot zelo učene in pobožne redovnice. Leta 1147 je naredila zaobljube in čez deset let je bila že predstojnica te hiše. Imela pa je naslov magistra ali superiora, ker je bil v Schönauu dvojni samostan. Ženski je bil podrejen moškemu, ki je stal v bližini in tam je bil že tedaj opat njen brat Egbert. Ta je imel kot duhovni voditelj vedno nanjo močan vpliv in je pozneje tudi opisal njeno življenje.
Elizabeta je mirno in preudarno vodila hišo in skrbela predvsem za stvari: gospodarstvo in red, duhovni napredek v bogoljubnosti in študij teologije, posebno Svetega pisma. Elizabeta je službo opravljala zelo vestno, veliko se je žrtvovala za druge, svojega duhovnega napredka pa tudi ni zanemarjala. Leta 1152 je hudo zbolela in ni več nikoli popolnoma ozdravela. Njena molitvena zbranost je čedalje pogosteje prehajala v zamaknjenost in se je nadaljevala včasih kar cele tedne. Ob svojih videnjih je govorila s Kristusom, Marijo in svetniki, ki so imeli tiste dni godove. Zato je znana kot vizionarka. Bogato in zahtevno duhovno življenje je hitro izčrpalo njene moči in tako je umrla že 18. junija 1164, stara komaj 35 let. Dan smrti je napovedala že naprej.
Elizabeta je ostala ves čas preprosta, skromna; čutila se je nevredno tolikih milosti. Ubogala je brata Egberta, ki je zahteval, naj svoja videnja in spoznanja kar najbolj zvesto zapiše. Tako je nastalo več njenih knjig. Elizabeta je pisala brez literarne šole, neposredno, kakor se ji je utrnila misel. Brat Egbert pa je želel dati njenim spisom večjo uglajenost in mikavnost in je v njena dela dostikrat posegel preveč samovoljno; včasih je v pisanje vnašal celo svoja lastna mnenja o političnih vprašanjih. Danes je ugotovljeno, da je njeno najbolj pristno delo Knjiga videnj. Ta je tudi najbolj razširjena.
Že sodobniki so jo imeli za svetnico, po njeni smrti se je število častilcev še povečalo. V spisek svetnic jo je pa vpisal šele papež Gregor XIII.
God ima 18. junija.
Vir 

Kljub temu da Elizabeta ni dosegla »slave« svoje veliko bolj znane vrstnice in vzornice sv. Hildegarde iz Bingena, je vendarle njeno svetništvo že za življenja, še bolj pa takoj po smrti, pritegnilo številne občudovalce in častilce. Živela je skromno in na videz odmaknjeno samostansko življenje, v svojih mislih je bila preprosta in neposredna, a je vendarle znala v pismih svetovati mnogim tedanjim vplivnim osebnostim.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega« (El- Bog, šeba – sveto število sedem, na katero so prisegali).
Rodila se je leta 1128 v Bingnu ob Renu v Nemčiji, umrla pa 18. junija 1164 v Schönauu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Bila je hči plemiških staršev, njenemu očetu je bilo ime Hartwig, poznamo pa še njena brata: Egbert je bil opat v Schönauu, Roger pa premonstratenec na Saškem.
Sodobniki: sv. Hildegarda, sv. Bernard, več papežev, med njimi Hadrijan IV., Aleksander III., cesar Friderik I. Barbarossa.
Skupnost: Z dvanajstimi leti je odšla od doma in se šolala ter vzgajala pri benediktinkah, kjer je leta 1147 naredila redovne zaobljube. Že po dveh letih je postala predstojnica in nato samostan vodila do smrti. Benediktinke so ženska veja reda, ki ga je leta 529 ustanovil sv. Benedikt in jim dal znano pravilo: »Moli in delaj«.
Zavetnica: Velja za zavetnico proti skušnjavam.
Kreposti: Bila je preprosta in skromna, mirna ter preudarna žena, veliko se je žrtvovala za druge in se nikoli ni poviševala.
Preizkušnje: Vseskozi je živela bogato in globoko duhovno življenje. Telesno je bila šibka in po hudi bolezni leta 1152 nikoli ni več popolnoma okrevala. Njenemu telesnemu trpljenju se je kmalu pridružilo še duševno. Trpela je za nerazložljivo melanholijo.
Zamaknjenja: Od bolezni do smrti je imela številna videnja in zamaknjenja, ki so lahko trajala po cele tedne. Ob teh videnjih se je pogovarjala s Kristusom, z Marijo in svetniki ter doživljala različne dokaze božje milosti. Nekoč je po takšnem videnju nenadoma začela tekoče govoriti latinsko, čeprav se tega jezika nikoli ni učila.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, večinoma s knjigo, včasih tudi med videnjem.
Življenjepis: Njen prvi življenjepisec je bil njen redovni predstojnik, sicer rodni brat Egbert, ki pa je v njena dela vnesel veliko svojih misli, saj je sama pisala precej neposredno, kot se ji je utrnila misel.
Grob: Pokopali so jo v opatijski cerkvi sv. Florina v Schönauu, kasneje so Švedi njene relikvije uničili, ostala je samo lobanja, ki je danes v stranskem oltarju župnijske cerkve.
Goduje: 18. junija.
Beatifikacija: Uradno ni bila nikoli razglašena za svetnico, vendar so jo že takoj po smrti začeli častiti, tako da jo je na uraden seznam svetnikov pozneje uvrstil papež Gregor XIII. leta 1584.
Vir

V Schönau [šenau] (ob reki Renu, v Nemčiji), sveta Elizabeta, devica, slavna po zvestobi meniškemu življenju.
Vir

Views: 570