Mihelina je bila s svojim plemenitim poreklom »zaznamovana« že ob rojstvu, saj ji je bilo »usojeno« gosposko in brezskrbno življenje. K temu je pripomogla tudi njena zunanja lepota. Po šegi tedanjega časa so jo starši komaj dvanajstletno poročili z mladim velikašem iz znane italijanske rodbine Malatesta. Kljub poroki iz koristi in mladoletnosti je bil njun zakon srečen. Po nekaj letih je Mihelina rodila sina Pardina in zdelo se je, da je njena sreča popolna. Bila je sicer dobra in usmiljena do ljudi, podpirala je reveže, a bolj zato, ker ji je bilo všeč, da so jo hvalili in občudovali. Po osmih letih zakona pa se je s smrtjo moža njeno življenje popolnoma spremenilo. V trenutku je spoznala, kako nebogljena je v resnici in kako minljiva je posvetna sreča. V njej se je počasi začela prebujati pristna vera, njena dobrodelnost je postajala resnična. Ni pa si še znala predstavljati, da bi se odpovedala svojemu bogastvu. Sledil je nov Božji poseg v njeno življenje, ko je leta 1335 prišla v mesto žena, imenovana sestra Sira ali Sorijana, oblečena po redovniško, skromne zunanjosti, pa velike duševne plemenitosti. Mihelini je bila takoj všeč, zato jo je sprejela v goste. Sorijana, ki je bila frančiškanska tretjerednica, je začela počasi vplivati na Mihelino, da se je tudi sama popolnoma odprla Božji milosti in začela ceniti ter gojiti pri sebi lepoto krščanske popolnosti. V sebi je začutila klic k resnični popolnosti in svetosti, a jo je na poti k temu še vedno oviralo njeno bogastvo, ki se mu ni zmogla odreči, ter bolestna navezanost na sina. Zaradi tega je imela hude notranje boje, ki pa so se končali zelo »kruto«: sin edinec je nenadoma dobil božjastni napad in umrl. Ob vsej bolečini pa je tokrat Mihelina v tem že zmogla prepoznati Božji poseg v njeno življenje. Kakor se prej ni mogla otresti navezanosti na gmotne dobrine, tako je poslej z lahkoto razdajala vse, kar je imela. Oblekla si je spokorno obleko frančiškanskih tretjerednic, kakor dekla stregla bolnikom in zanje celo prosila miloščine. Mnogi so jo seveda obsojali in se ji posmehovali, pa tudi starši te »sramote« niso mirno prenesli. Ko je zbežala od doma, so jo za nekaj časa zaprli v stolp; kasneje, ko so videli, da misli resno in da je popolnoma vdana v Božjo voljo, pa so jo spustili in ji dovolili, da živi svoje, Bogu posvečeno življenje. Sprejela je pravila frančiškanskega tretjega reda in živela od miloščine. Ustanovila je družbo Marijinega oznanjenja.

Ime: Mihelina je ženska oblika svetopisemskega imena Mihael, ki pomeni »kdor je kakor Bog«.
Rodila se je okoli leta 1300 v pristaniškem mestu Pesaro v Italiji, umrla pa 19. junija 1356 prav tako v Pesaru.
Družina: Bila je hči premožnih plemenitašev v Pardi (nekateri jih imenujejo tudi Metelli), njen oče je bil Anton.
Zavetnica: Priporočajo se ji zoper smrt majhnih otrok, pri duševnih in raznih psihičnih boleznih, pri težavah z zakoni; je zavetnica duševno bolnih ljudi in vdov.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot mlado frančiškansko tretjerednico, kako kleči v zamaknjenju sredi nevihte z romarskim klobukom in palico poleg sebe.
Beatifikacija: Njeno češčenje je potrdil papež Klemen XII. 13. aprila 1737 in jo tako uradno razglasil za blaženo.
Goduje: 19. junija.
Vir

V Pesaru (v Marche, v Italiji), blažena Michelína, vdova, ki je razdelila vse premoženje ubogim, oblekla habit Tretjega reda svetega Frančiška, prosila kruh in živela ponižno in strogo življenje.
Vir

Zdrava družinska vzgoja mora otroka pripravljati na življenje, kakršno v resnici je: ne samo z veselimi in srečnimi trenutki, temveč tudi s težavami in omejitvami. Oče današnje godovnjaki nje je svojo ljubljeno hčerko vzgajal predvsem za brezskrbno in veselo prihodnost, zato jo je prvi velik udarec skoraj podrl. Na srečo je imela ob sebi ljudi, ki so ji pokazali, kje naj išče opore, da bo mogla vzdržati tudi v preskušnjah.
Mihelina Malatesta se je rodila okoli leta 1300 v mestu Pesaro na italijanski strani jadranske obale kot plemiški otrok. Nič ji ni manjkalo. Odraščala je v pravo lepotico. Že pri dvanajstih letih so jo poročili z mladim velikašem iz družine Malatesta. Tudi on ji je nudil udobje, sijaj in prijetno družbo. Ko je po nekaj letih rodila sina, se je nanj navezala z vsem srcem. Prvič je občutila strašno bolečino, ko ji je po osmih letih zakona umrl ljubljeni mož. Nekaj časa je bila popolnoma otopela, mrtva za vse. Ko je le prišla k sebi, se je bolj živo zavedla minljivosti življenja, zato ga je skušala napolniti z dobrimi deli. Še vedno pa je bila ujetnica svojega bogastva.
Leta 1335 je prišla v Pesaro resna žena njenih let: frančiškanska tretjerednica Sorijana. Mihelina jo je povabila na svoj dom. Sorijana je svoji gostiteljici odpirala oči za spoznavanje božje veličine, dobrote in usmiljenja, posebno pa jo je navajala k nenavezanosti na svetne dobrine. Mihelina je bila dobra učenka: dobrodelnost je začutila kot svojo dolžnost in prav kmalu je znala velikodušno ravnati z ljudmi ter pozabljati nase. Zelo je ljubila svojega sina edinca. Ko ga je vrgla božjast in je kmalu nato umrl, je sicer to izgubo komaj prebolela, vendar je ni strla kot prej smrt moža. Ta žrtev je bila zanjo nova stopnica k Bogu.
Sklenila je, da bo poslej živela revno kot frančiškanska tretjerednica. Ko je hotela ta svoj sklep uresničiti, je naletela na hudo nasprotovanje pri sorodnikih in pri družbi, v kateri se je dotlej sukala. Njeno življenje je potekalo v molitvi in spokornosti, predvsem pa v dobrodelnosti. Ko je začutila, da se ji bliža smrt, se je srečna in hvaležna prepustila božji volji. Umrla je 19. junija 1356. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Pesaru, kjer počiva še danes. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1737.
Vir

Views: 14