Sveti Metod je bil po rodu s Sicilije. Še v mladosti je stopil med menihe in zelo napredoval v mnogih krepostih. V času carja Leva  Jermenina je bil v službi carigrajskega patriarha Nikiforja, ki ga je poslal k papežu v Rim zaradi nekih cerkvenih opravkov. Sveti Metod se je v Rimu namerno zadržal dlje, saj je zlobni car s patriarhijskega sedeža pregnal Nikifora in namesto njega postavil svojega somišljenika in heretika Teodota Milisijskega, imenovanega Kasiter. Vrnil se je šele po smrti obeh. V službi prezbitra je služil Gospodu v svetosti in pravičnosti in se stalno boril proti hereziji ikonoklazma, ki je bila v tem času zelo razširjena. Na prestolu je Leva Jermenina zamenjal Mihail Valvos ali Travlos, prav tako ikonoklast, patriarhijski sedež pa so zasedali nepobožni ljudje. Tudi sveti Metod je imel za svoje poslanstvo, da se prepira z ikonoklasti in pobija njihove trditve. Zaradi tega ga je zlobni car mučil v verigah in temnici, kakor trdi Zonar. Zapisal je tudi, da se je Mihail Travlos na začetku svojega vladanja pokazal kot dober, saj je mnoge svete očete, ki jih je Lev Jermenin zaradi češčenja podob poslal v zapor, osvobodil zapora in verig, po daljšem času tega hinavskega dobrodelništva pa je s tem prenehal in, ne da bi skrival svojo zlovero, pričel preganjat pravoverne. Poleg mnogih, ki so zaradi njega kruto nastradali, se je s posebnim besom spravil na svetega Metoda in na sardijskega škofa Jevtimija. Zaradi češčenja podob je škofa poslal v izgnanstvo, svetega Metoda pa je zaprl v temnico v Akriti.
Sveti Metod je junaško nasprotoval zlovernemu carju, kot moder in spreten poznavalec Svetega pisma, pravoslavnih dogem in izročil svetih očetov. Zaradi tega je kot pričevalec resnice trpel ne samo verige in ječe, ampak tudi rane.
Po smrti Mihaila Travlosa je njegov sin nasledil ne samo prestol ampak tudi očetovo zlovero. Mnoge je umoril zaradi češčenja podob. Ker pa je imel rad književno modrost, je v Carigradu obnovil zapuščene šole in ukazal, naj se v njih deluje. On je tudi svetega Metoda izpustil iz ječe na svobodo, kot o tem piše grški zgodovinar Mihailo Glikas: Na nov in čudežen način je Bog izpeljal Metoda iz mračne ječe.Iz ljubezni do znanja, Teofil je pogosto preživljal čas z branjem knjig. Nekega dne mu pride pod roko knjiga, katere vsebina mu je bila malo znana; nekdo mu je povedal, da nihče ne zna tako poznavalsko pojasniti težka mesta v knjigah kot prav Metod, zapornik v ječi v Akriti. Car je takoj izdal ukaz, naj mu iz ječe pripeljejo svetega Metoda. Ko ga je videl in z njim govoril, se je car prepričal, da je Metod resnično moder človek, ter ga spustil na svobodo iz spoštovanja do njega.
Ko je dobil svobodo, se je sveti Metod spet pričel prepirati s heretiki, ter učil, da je svetim podobam treba izkazati dostojno spoštovanje. S tem je znova pritegnil nase jezo ikonoklastov. Za Metodovo delo je izvedel tudi car in se nanj zelo razjezil, vendar je svoje nezadovoljstvo skrival so primernejšega trenutka. Tiste dni so bili Grki v vojni s Saraceni in pojavila se je potreba, da sam car odide med vojsko na bojišče. Ko je odšel k vojski je s seboj odpeljal tudi Metoda, delno zaradi molitev, delno zaradi pogostih pogovorov o Svetem pismu in reševanju težkih vprašanj glede njega, saj se je car prepričal, da jih Metod modro rešuje. V bistvu pa ga je car vzel s seboj, ker se je bal, da bi v njegovi odsotnosti v prisotnosti v prestolnici, če bi v njej ostal sveti Metod, izbruhnil narodni upor proti ikonoklastom, saj je bil častitljivi priljubljen med ljudstvom kot svet in učen človek, se ki izvrstno razume ne samo na duhovne stvari, ampak tudi na mestno upravo.
Vendar pa po Božji volji Arabci premagajo Grke in uničijo vso Teofilovo vojsko, tako, da je on sam z nekaj vojske komaj ušel. Takrat zlobni car javno pokaže svojo jezo do svetega Metoda, katero je do sedaj skrival v svojem srcu, rekoč: “Zato pa je Bog podaril zmago sovražniku, ker se med nami nahajajo malikovalci.”  Ko je to govoril, je svete podobe imenoval maliki. Proti temu pa je nastopil  sveti Metod in rekel: “Gospod je dopustil sovražniku zmago nad kristjani, ker se je razjezil na kristjane, ki oskrunjajo Njegove svete ikone.”
Besen od jeze je car ukazal mučiti svetega Metoda, ter ga nato izgnal na nek otok. Tam ga je ukazal z dvema razbojnikoma zapreti v podzemnem breznu, kamor sončni žarek ne posveti. Tako je sveti Metod postal živi mrlič, bivajoč v nedrih zemlje in hvaleč Boga kakor Jona v ribjem trebuhu. Nekemu ribiču je bilo ukazano, naj mu prinaša hrano in to zelo skromno. Mučitelji so želeli, da se mu podaljšuje življenje, da bi čim dlje trpel v tem grobu.
V tem času je car Teofil podvrgel mučenju zaradi češčenja svetih podob še dva sveta pričevalca: Teodora in Teofana; na njune obraze je z žarečim železom vrezal besede o njunem češčenju svetih podob, nakar ju je poslal v izgnanstvo. Pot ju je vodila mimo tistega otoka, na katerem je bil sveti Metod zaprt v podzemni jami. Slučajno sta na poti srečala tistega ribiča, ki je hranil ujetnika in sveta pričevalca izvesta od njega vse podrobnosti o svetem Metodu. Ker pa ga nista mogla videti zaradi strogosti tistih, ki so ju peljali, sta mu sveti Teodor in Teofan po tem ribiču poslala pozdrav v kratkih stavkih:”K živemu, ki kot mrtev sedi v grobu; k zemeljskemu, ki obiskuje nebeške kraje; k tistemu, ki verige nosi, pišeta vklenjena, ki imata obraza narisana.”
Ko je prebral ta pozdrav in izvedel od ribiča o podvigih svetih trpinov, se je sveti Metod potolažil v duhu in Bogu zahvalil, ker ju je okrepil za takšen podvig. Tudi on jima je odpisal s podobnimi stavki takole:”Tista, ki sta vpisana v večno knjigo neba, od katerih ima vsak porisan obraz; te sužnje pozdravlja tisti, ki je pred smrtjo pokopan in vklenjen.”
V tej grobni ječi je sveti Metod prebival vse do smrti carja Teofila; in, ko je njega resnično mrtvega sprejel grob v sebe, takrat tega živega mrliča grob izvrže iz sebe, kakor nekoč riba Jona iz svoje notranjosti ter ga daruje svetu. Ko je smrt pokrila oči Teofilove z grobnim prahom in, ko grob zapre njegova poganska usta in molk naloži na njegov bogokletni jezik, takrat slavni pričevalec ponovno zagleda svetlobo dneva in znova odpre usta svoja za pridiganje pobožnosti.
Po Teofilovi smrti postane car njegov sin Mihailo III. s svojo materjo Teodoro, ki je upravljala s cesarstvom zaradi Mihailove mladoletnosti. Ko je dobila upravljanje cesarstva, je bila carici Teodori prva skrb mir za Kristusovo Cerkev, ki je bil porušen z ikonoklazmom. Od dni prvega carja ikonoklasta Leva Isavrijanca pa vse do Teofilove smrti je minilo stodvajset let; v tem času je bila Kristusova podoba sramotena od kristjanov; in Kristus Bog, razžaljen in srdit je dopuščal nemalo trpljenja za krščansko cesarstvo. V tistih letih so Saraceni zavzeli mnoge krščanske pokrajine, jih ropali in mnoge odvedli v suženjstvo. V teh letih se je tudi grško-rimsko cesarstvo razdelilo na dva cesarstva; prej pa je car Novega Rima vladal tudi Staremu Rimu in sta bila Vzhod in Zahod združena  pod žezlom grškega carja. Vendar pa zaradi širjenja ikonoklastične herezije, ter zaradi hudega mučenja in pobijanja neštetih pobožnih pričevalcev s strani ikonoklastov, se Zahod odcepi izpod oblasti grških carjev in sebi postavi svojega lastnega carja.  Zato je bil grški car prisiljen vladati samo Grčiji, pa še to ne celi, saj so Saraceni zavzeli Palestino s svetim mestom Jeruzalemom, Sirijo, Arabijo in Egipt s pripadajočimi pokrajinami. Vse to je Bog dopustil zaradi grehov kristjanov, ki so odpadli od resnične pobožnosti in zašli v herezijo in osramotili svete ikone. To je imela v mislih pobožna in polna božjega razuma carica Teodora, ko si je z vsem srcem prizadevala, da bi v krščanskem cesarstvu iztrebila herezijo ikonoklazma in da utrdi pravovernost, sveti Cerkvi pa povrne pobožno češčenje svetih podob kot najlepšega okrasja Kristusove neveste. Zato je takoj ukazala, naj se izpustijo iz verig in ječ ter vrnejo iz pregnanstva vsi pričevalci pobožnosti, pridejo v Carigrad na Koncil, ki bo z dostojno častjo vrnil svete ikone v Božje templje. Tedaj je bil tudi sveti Metod izpuščen iz grobnega zapora. Na patriarhijskem sedežu pa je še sedel, kot gnusoba opustošenja svetega kraja, Ižepatriarh Jovan imenovan Anij, heretik in vrač, ki ga je na prestol pripeljal car Teofil. Ker sveti očetje niso želeli komunicirati z njim, ga je milostljiva carica Teodora razrešila tega prestola in ga pognala iz Cerkve kot divjega prašiča iz vinograda. Takrat je bil po Božji milosti izbran za patriarha sveti pričevalec in mučenec Metod ter ustoličen ob nepopisnem veselju vseh pravoslavnih (leta 843).
To ustoličenje svetega Metoda za patriarha, ki je bilo bolj po Božji kakor človeški izbiri, je bilo že prej preroško napovedano po svetem Joanikiju Velikem, o čemer v njegovem življenjepisu takole piše:” Nekoč  Evstratij , predstojnik Agavronskega samostana vpraša Joanikija: Oče, do kdaj bodo svete ikone teptane? In do kdaj bo trajalo to, da se jih ne vrne Cerkvi, da se povečuje število preganjalcev in, da Kristusovo čredo ugonabljajo divje zveri? -Sveti oče Joanikij odgovori: Čakaj še malo, brat, pa boš videl Božjo moč: Cerkveni upravi se bliža nekdo po imenu Metod; on bo z Božjim Duhom upravljal Cerkev iztrebil herezije in utrdil Cerkev s pravoslavnimi dogmami, uvedel tišino in slogo, tiste pa, ki bodo nasprotovali, pa bo umirila desnica Vsemogočnega.”
To preroštvo svetega Joanikija se je očitno izpolnilo na svetem Metodu. Po smrti carja Teofila je bil postavljen za carigrajskega patriarha, kot dostojen te velike službe, kot čvrsti steber pravovernosti in neomajna trdnjava pobožnosti, kot z mučeništvom ovenčan Kristusov vojak, od Boga izbran in od preroškega moža najavljen za veliko arhijerejsko službo. Sveti Metod je s pravoverno carico Teodoro sklical pomesni zbor svetih očetov,ki je potrdil pravoslavne dogme svetega Sedmega ekumenskega zbora, sklicanega proti ikonoklastom v Niceji v času vladanja Konstantina in Irine. Tiste pa, ki niso sprejeli dogem tega Ekumenskega zbora, pomesni zbor preda drugič anatemi. Razveseljujoč pravoslavne, spreminjajoč cerkveno zmedo v mir, vihar in vznemirjenost v tišino, so očetje zbora zelo svečano prinesli svete podobe v Cerkev na prvo postno nedeljo. Veliko veselje je bilo ne samo v Carigradu, ampak v vseh krajih pod nebesnim svodom, kjer se nahajajo pravoslavni kristjani. To je bilo leta 843.
Medtem, ko so se pravoslavni kristjani povsod veselili in duhovno zgledovali, je zavist trgala srca tistih, v katerih dušah se je zakoreninila ikonoklastična herezija. Ti pa so bili: zgoraj omenjeni , s prestola vrženi Ižepatriarh Anij, njegov brat Arsabar, patricij po poklicu in še nekateri od plemičev in nižjih uradnikov. Ker niso vedeli, kaj bi počeli, so v svoji zlobi razmišljali, kako bi oklevetali svetega Metoda. V ta namen so heretiki z večjo količino zlata podkupili neko žensko iz vrst heretikov, ženo velikaša, katere sin je bil okrajni načelnik v Smirni, da gre k carici in k vzgojiteljem mladega carja in jim pove, kako naj bi novoimenovani patriarh Metod nečistoval z njo. To so bedni heretiki storili, ker so računali na to, da bodo lažje osramotili tako učenje svetega Metoda, kakor tudi svete ikone, če oklevetajo patriarha in razširijo med ljudstvom tako grde laži. Podkupljena žena je šla k carici in vzgojiteljem mladega carja in nesramno okleveta pred njimi svetega Metoda, obtožujoč njega, svetega in nedolžnega. Da bi njene laži sprejeli kot resnico, toči solze kot, da je nasilje doživela od novoimenovanega patriarha. Začudili so se temu  in se zgrozili. In takoj se je glas o tem razširil po vsem mestu, zmedlo je pravoverne in razveselilo zloverne. Heretiki so se posmehovali pravovernim in govorili: “Glejte, kakšnega patriarha imate, glejte komu sledite.”
Slišal je o tem tudi sam sveti Metod in se čudil, odkod je prišla ta skušnjava. Ker pa je imel čisto vest, se je te nezaslužene skušnjave veselil. Vendar pa mu je bilo tudi zelo žal ljudstva, ki se je zgražalo in so se zloverni heretiki posmehovali pravovernim. Kako je torej ukrepal ta veliki arhijerej, človek nedolžnih rok in čistega srca, ki je od rojstva ohranil čednost nedolžnosti svojega telesa? Želeč ne toliko, da bi sebe opral lažnih obtožb, kakor, da odstrani od Cerkve zgražanje in zapre lažniva usta heretikom, se patriarh odloči, čeprav sramotno, da obelodani skrivno bolezen svojega telesa, za katero do takrat nihče ni vedel, da bi na ta način dokazal, da je nesposoben za telesni greh. Zato pošlje na carjev dvor in zaprosi da določijo pravično sodišče, ki bi razčistil zadevo med njim in omenjeno ženo. Ko je prišel pred sodišče cenjenih oseb, je patriarh, ki ni želel razpravljati z nesramno ženo in želeč neizpodbitno dokazati svojo nedolžnost, je, prisiljen s težo obtožbe, odvrgel naravni in kot tak človeku dostojen sram, zbere pogum in pokaže skrite dele svojega telesa, od bolezni popolnoma izsušene, kot, da so ohromljeni. In vsi so uvideli lažnivost te žene, saj so videli, da tako bolan človek ni sposoben za telesni greh. In razveselili so se pravoverni, ker je odstranjeno pohujšanje od Cerkve in se odvzeta sramota s sinov pobožnosti. Zloverne heretike pa je bilo sram in zaprla so se jim nečastna usta in njihova svinjarija se je stresla na njihovo glavo in njihov posmeh njim samim sedaj v sramoto in ponižanje.
Ko sodniki vprašajo svetega Metoda, kako je zbolel za to boleznijo, ni skrival zadeve, ki je ni dotlej nikomur zaupal, ampak pojasni tako svojo bolezen kot njen vzrok. In pove jim tole: “Ko me je sveti patriarh Nikifor poslal k papežu v Rim, sem se tam zadržal. V tem času, po delovanju skušnjavca telesa, Satanovega angela, me je napadla močna telesna strast hkrati s strastno vznemirjenostjo udov. Mnoge dni in noči sem se dolgo boril s to pohotnostjo in mučil sebe s postom in bdenjem, ter mrtvičil sebe na vsakovrstne načine. Ker pa strast ni odstopila od mene in je bilo videti, da sem blizu padca, sem se v solzah vrgel pred svetega vrhovnega apostola Petra, se predal njegovi pomoči in ga prosil za olajšanje; molil sem k njemu, da me on, z od Boga darovano blagodejno močjo, reši iz te telesne strasti in, da ne dopusti, da se oskruni moje telo, zaobljubljeno za čistost. In, ko sem v tej žalosti utonil v kratek sen, se mi je javil sveti apostol Peter in se z desnico dotaknil skrivnih delov mojega telesa; od tega dotika sem občutil silno bolečino, kot, da me je nekdo opekel z ognjem in močno sem zaječal. Apostol pa mi reče:”Od sedaj ne boš več čutil telesnega poželenja”. Zbudil sem se iz sna in se našel s poškodbo kakršno ste videli.”
Ta izpoved svetega Metoda je ganila sodnike; izrekli so sodbo, da je on nedolžen, ženo pa ukažejo mučiti, da bi priznala, kdo jo je nagovoril, da okleveta nedolžnega in čistega Božjega arhijereja. In takoj so se pojavili rablji, da jo odpeljejo na mučenje. Ona pa, ko je videla goli meč, pripravljen ogenj in ostre trnove palice, se je silno prestrašila in preden so jo začeli mučiti, jim pove resnico: našteje po imenu vse, ki so jo nagovorili in z veliko zlata podkupili, ter pokaže na mesto v svojem domu, kjer je bilo to zlato vrženo. Sodniki nato pošljejo na njen dom zanesljive sluge; gredo in resnično najdejo zlato na tistem mestu, ki ga je ona označila ter ga prinesejo sodnikom. Takrat sodniki izrečejo obsodbo: na smrt obsodijo to ženo in tiste, ki so jo nagovorili in podkupili, da je obrekovala svetega Metoda. Vendar pa najsvetejši patriarh, dober, zvest in pravi učenec Gospoda Kristusa, ne samo, da ni dopustil, da se izvede smrtna obsodba, ampak je svoje sovražnike osvobodil tudi od vseh ostalih kazni, naložil jim je samo eno: da ob velikih praznikih v vrsti s prižganimi svečami pridejo iz Vlaherinske cerkve Prečiste Matere Božje v stolno cerkev sv. Sofije, ter tam pri vratih prisluhnejo anatemi, kar so tudi vršili. Takrat so umolknila bogoskrunska usta heretikov in ikonoklastična herezija se je v Carigradu popolnoma iztrebila po milosti Božji, molitvah in neutrudnim delom Božjega služabnika svetega patriarha Metoda, ki je iz tega nezasluženega obrekovanja izšel še svetlejši in slavnejši.
Vendar pa nasprotnikom svetega Metoda ni bilo dano tisto, kar David moli k Bogu za grešnike:” Napolni njihove obraze s sramoto, da bodo iskali tvoje ime, o GOSPOD!” (Ps 83,17). Oslepljeni z zlobo in okamenelih src, so svojim prejšnjim hudobnim dejanjem dodali še nova, nič manj hudobna. Prej omenjeni Ižepatriarh Jovan – Anije, pobudnik vseh zla, je poslan na kesanje v nek samostan. Ko pa je v času svojega bivanja tam videl, kje pobožni gorečneži obnavljajo v pustošenju ikonoklastov uničene svete ikone Kristusa Odrešenika, Prečiste Božje Matere in svetih angelov, je ukazal svojemu diakonu, da tem svetim ikonam preluknja oči. Diakon je storil, kakor mu je bilo ukazano. O tem je bila obveščena pobožna carica Teodora.Navdahnjena po Kristusu Bogu, ukaže da samemu patriarhu izdrejo oči. Vendar pa naprošena od nekaterih senatorjev, to kazen zamenja z bičanjem: ukaže, da naložijo Ižepatriarhu dvesto udarcev z močnim bičem, čeprav zasluži neštevilne muke in mnoge smrti. Toliko bolj zaradi tega, ker je v času svojega nasilnega vladanja mnoge pravoslavne do smrti pokončal in celo v zaporu ne neha oskrunjati svetih ikon.
Častiti patriarh Metod je po vseh cerkvenih zmedah in po mnogih težavah, ki jih je pretrpel zaradi Kristusove podobe, ostanek življenja preživel v miru in tišini. Upravljal je Cerkveno krmilo in krasil carigrajski patriarhijski sedež s svojim angelskim obrazom in angelskim življenjem ter čredo Kristusovih ovc modro pasel hraneč jih z od Boga navdahnjenim učenjem. Pod njegovim vplivom je iz dneva v dan raslo spoštovanje do svetih ikon, s katerim se je v resnici izkazovalo pobožno češčenje tistih, ki so bili na ikonah upodobljeni. Skupaj s tem je sveti patriarh skrbel za to, da se je v Carigradu ponovno začelo dostojno spoštovati relikvije Božjih služabnikov, kakor je bilo poprej. Kajti v dneh vladavine ikonoklastov, so bile skupaj s svetimi podobami tudi relikvije oskrunjene, popljuvane, pohojene, razmetane po trgih in zasmehovane, v blato in gnoj pometane, z ognjem požgane in v vodo potopljene. Samo tiste relikvije so bile ohranjene, katere so roke pobožnih hitro skrile pred sovražniki in jih zakopale v zemljo. Vse to je pripeljalo do tega, da v Carigradu ni bilo več slišati za relikvije svetih. Zato je arhijerej Kristusov Metod poskrbel, da se Carigrad ponovno obogati s slavnimi svetimi relikvijami in da se pravoverne pouči o dostojnem češčenju slavnih relikvij. Kot prve je svečano prenesel v prestolnico relikvije svetega Teodorja Studita, ki so bile 18 let po njegovem odhodu v večnost cele in nestrohnele. Potem pa je prenesel v Carigrad še slavne relikvije svojega gospoda, svetega patriarha Nikiforja, ki so dotlej počivale na kraju njegovega ujetništva.
Na koncu pa je sveti Metod kot dragoceni zaklad pripravil carigrajski cerkvi tudi svoje zdelano s čistostjo ovenčano telo, ki je veliko pretrpelo, kot nestrohnjeno relikvijo, saj se je približal h blaženem koncu svojega življenja, ki ga je tudi sam predvidel in mu ga je preroško napovedal sveti Joanikij. Ko mu je najprej napovedal patriarhat, mu sveti Joanikij nato napove tudi konec. Ker sta bila oba polna Svetega Duha, sta drug drugemu napovedala slavni prehod v večnost, o čemer je v življenjepisu svetega Joanikija zapisano:” V petem letu vladanja Mihailovega, je sveti oče Metod patriarh, ko je v Duhu videl bližnji odhod svetega Joanikija h Gospodu, prišel k njemu s svojim spremstvom in ga prosil za blagoslov in molitev. Sveti Joanikij je po dolgem pogovoru s svetim Metodom in, ko je poučil v pravoslavni veri tiste, ki so prišli z njim, prerokoval patriarhu Metodu, da bo tudi on kmalu po njegovem odhodu prešel iz zemeljskega v večno življenje. Potem, ko sta dokončala molitve in se poslovila s svetim poljubom, sta se razšla. Patriarh se je vrnil domov,sveti oče Joanikij pa je ostal v svoji celici in se v molitvi pripravljal na svoj odhod. In tretji dan po patriarhovem odhodu je naš sveti in bosonogi oče Joanikij 4. novembra odšel g Gospodu. V osmem mesecu po njegovi smrti pa je tudi sveti patriarh Metod 14. junija leta 847 odšel h Gospodu. In tako se je izpolnilo preroštvo svetega Joanikija, ko je rekel, da bo po njegovem odhodu tudi sam patriarh kmalu odšel v večnost.”
Ko se je sveti Metod preselil h Gospodu, je bil v carigrajski cerkvi velik jok in žalovanje za njim, saj so izgubili tako velikega očeta kot ekumenskega delavca. Pokopan je bil z vsemi častmi, kot se spodobi arhijereju velikemu tako po življenju kot po službi.
Sveti Metod je pasel Kristusovo Cerkev štiri leta in tri mesece in se nato preselil v večno življenje. Uvrščen je med svete jerarhe in sedel k nebeškemu Pastirju in Velikemu Arhijereju, ki je šel v nebesa, Gospodu našemu Jezusu Kristusu, od vseh svetih slavljenemu Bogu, kateremu tudi od nas, grešnikov, čast in slava, skupaj z Očetom in Svetim Duhom, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Vir

V Carigradu, sveti Metód, škof, ki se je, ko je bil še menih, podal v Rim k papežu Pashalu I. v obrambo svetih podob. Povzdignjen v škofa je slovesno proslavil zmago prave vere.
Vir

Na življenje moža, ki mu življenjepisci dajejo naslov »veliki«, »ves sveti« in »božji« mož, je vplivala vrsta velikih svetniških osebnosti, po katerih se je zgledoval in vsrkaval vase njihovo modrost. Tako je tudi sam, po vrsti preizkušenj in trpljenja, poln gorečnosti za pravovernost (ortodoksijo), postal močan steber vesoljne Cerkve v prvi polovici 9. stoletja.
Ime: Grško ime Methodios je pridevniško ime iz besede methodos »pot, ki vodi k čemu, način učenja ali preiskovanja, preiskava, preiskovanje, metoda«.
Rodil se je: okoli leta 788/800 v Sirakuzah na Siciliji v Italiji, umrl pa 14. junija 847 v Carigradu v Turčiji.
Družina: Izhajal je iz bogate in spoštovane družine, očetu je bilo ime Janez, bil je mož močne vere, izobražen in pogumen.
Sodobniki: sv. Evtimij, patriarh sv. Nikefor, cesarji Nikefor I., Mihael I., Leon V., Mihael II., Teofil, cesarica Teodora, papeža Paskal I. in Gregor IV.
Službe: Po študiju je vstopil v samostan Kenolak ob vznožju bitinijske gore Olimp. Kasneje ga je patriarh sv. Nikefor poklical v Carigrad za svojega najožjega sodelavca, arhidiakona. Po krajšem bivanju v nekem samostanu je odpotoval v Rim in bil tam posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v Carigrad, ga je dal cesar zapreti in izgnati in šele cesar Teofil ga je poklical nazaj na dvor, štiri leta pred smrtjo, 843, pa so ga izvolili za patriarha.
Škofija: Škofijo naj bi na ozemlju Bizanca ustanovil sv. Andrej, brat apostola Petra. Potem ko je leta 330 cesar Konstantin ustanovil novo mesto Konstantinopel (po naše: Carigrad), je le-to postalo sedež vzhodnega rimskega cesarstva (»novi Rim«), škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in postala leta 381 patriarhat. Danes šteje okoli 3,5 mil. vernikov, patriarh Bartolomej I. se imenuje »ekumenski«.
Prednik: Janez VII. Gramatik (837–843)
Naslednik: Ignacij (847–858)
Kreposti: Bil je velik asket, imel je odlične organizacijske sposobnosti, njegove sodbe so bile zrele in premišljene. Bil je velik zagovornik in borec za odpravo ikonoklazma, prepovedi češčenja svetih podob. To mu je dokončno uspelo z razglasitvijo praznika pravoslavja, 11. marca 843.
Dela: Napisal je več življenjepisov svetniških oseb, zlasti sv. Evtimija, Kozma in Damjana, Nikolaja. Več njegovih himen v čast svetnikom še danes pojejo pri vzhodni liturgiji. Poleg teh je napisal še več teo­loških in liturgičnih del, polemik, ohranjene so tudi nekatere njegove pridige.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot sivolasega, bradatega moža v značilnem oblačilu vzhodnih škofov s knjigo ali razgrnjenim zvitkom v roki.
Goduje: 14. junija.
Grob: Pokopali so ga v cerkvi svetih apostolov. Njegov grob so zelo častili. O veliki noči so imeli navado, da sta ob njegovem grobu skupaj molila patriarh in cesar ter mu prižgala svečo.
Vir

Carigrajski pa­triarh sv. Metodij I., je bil močan steber vesoljne Cerkve v pr­vi polovici 9. stoletja. Njemu dajejo življenjepisci naslov ‘veliki’, ‘ves sveti’ in ‘božji’ mož. Izšel je iz spoštovane in bogate družine v Sirakuzah na Sici­liji, ki je bila tedaj pod oblastjo bizantinskega cesarja. Rodil se je leta 789. Njegov oče Janez je bil po sinovem pričevanju mož močne vere, izobražen in pogumen. Tak je želel biti že od mladega tudi Metodij. Ko je izčrpal vse vire učenosti v Sirakuzah, je šel spopolnit svoje znanje še v Carigrad, kjer se je kmalu od­ločil za meniški stan. Stopil je v samostan Kenolak ob vznožju bitinijske gore Olimp. Po nastopu cesarja Mihaela I. (811-813) je patriarh sv. Nikefor Metodija poklical v Carigrad in ga postavil za svojega ožje­ga sodelavca. Tudi ta značajni patriarh je močno oblikoval nazore sv. Metodija glede cerkvenega vodstva. V prvi dopustni starosti petind­vajsetih let je Metodij (814) postal patriarhov arhidiakon. Ko se je nato leta 815 pod cesarjem Leonom V. Armencem (813-820) obnovilo pre­ganjanje svetih podob, je Metodij odpotoval v Rim, da bi papežu poročal o nastalem položaju. V Rimu je prejel tudi mašniško posvečenje, ker ga viri od leta 817 dalje imenujejo kot duhovnika.

Leta 820 je odnesel cesarju v Cari­grad papeževo pismo z razlago dogmatičnega nauka o češčenju svetih podob. Pisma ni samo oddal, ampak je leta 821 od cesarja odločno zahteval, naj pokliče nazaj patriarha Nikeforja in naj odstrani ikono­klasta patriarha Antonija. Ta je dal Metodija do krvi prebičati in vreči v ječo. Cesar mu je nato ponudil prostost, če opusti svoje stališče glede verskih podob in se pri­lagodi cesarjevi »nevtralni politiki«. Metodij ni nikoli kupčeval s pre­pričanjem in tudi to pot ni niti za trohico popustil. Izgnali so ga na otoček Sv. Andreja ob bitinijski obali. V samotnem zaporu je moral strahot­no trpeti, zakaj ko so ga po devetih letih premestili na otok Princev (Prinkipe) in je dobil več stika z ljudmi, je bil podoben skeletu. Prostost so vr­nili Metodiju na nasvet cesarjevega tajnika Janeza, ki je cesarju pove­dal, da samo Metodij zna rešiti zapletena vprašanja iz Svetega pisma, ki so mučila cesarja. Po nagli smrti cesarja Teófila in odstavitvi patriarha Janeza Gramatika je bil za patriarha izvoljen »izgnanec« Metodij. Po sedmih dneh je novi patriarh Metodij ob umestitvi slovesno razglasil pomilo­stitev za vse ikonoklaste, ki bodo prostovoljno in javno obžalovali svo­jo zmoto, najvidnejšim žrtvam preganjanja pa zagotovil vrnitev na škofovska ali igumanska mesta. Cerkev naj se veseli miru in sprave. Zgodovinsko najpomembnejši pa je bil sinodalni sklep, s katerim je obnovil veljavo sklepov 7. vesoljnega cerkvenega zbora leta 787 glede češčenja svetih podob in razglasitev praznika pravoslavja (ali ortodoksije) 11. marca 843. Praznik obnovljene pravovernosti se obhaja na Vzhodu kar najslovesneje na prvo nedeljo v postu od tedaj do naših dni. Stal je na stališču, da mora Cerkev imeti le značajno neomajne vodnike. Po drugi strani spet ni hotel popustiti skrajnežem, ki so v svoji zelotski zaslepljenosti grajali patriarhovo modro in usmiljeno spravljivost z vsemi, ki so se s prepričanjem odrekli ikonoklastični zmoti. Leta 846 so patriarhu Metodiju po vrsti umrli trije najboljši sode­lavci in svetniški prijatelji, ki so mu pomagali obnoviti versko stanje po ikonoklastičnem divjanju (Teodor Graptos, Mihael Sinkellos in Joanikij). Tedaj se je bolehni Metodij zatekel v samoto, kjer je pred­vsem molil in pisal. Joanikij mu je napovedal, da bo kmalu umrl. Zato je Metodij hitel, da leta 847 s prenosom relikvij sv. Nikeforja, svojega učitelja in »drugega Janeza Krizostoma«, ne bi zamudil priložnosti, da mu še živ da zasluženo zadoščenje. Dušo je ves vdan v božjo voljo izdihnil 14. junija 847.

Med njegovimi spisi, ki niso vsi ohranjeni, so imeli največji vpliv orisi svetniških življenj in govori v njihovo čast. Poleg že imenovanega sv. Evtimija in drugih vzhodnih svetnikov je poveličeval tudi svetnike, ki so pri nas dobro znani, posebno sv. Kozma in Damijana ter Nikolaja. Več njegovih himn v čast svetnikom še danes pojejo pri vzhodni li­turgiji.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 159