Na hribčku ob sotočju rek Rhône in Saône so Rimljani okoli leta 43 ustanovili mesto Lugdunum, iz katerega se je kasneje razvil Lyon. V mesto je že zgodaj prišlo tudi krščanstvo, ki je dalo Cerkvi veliko slavnih mučencev. Med njih lahko prištejemo tudi mučenko Blandino, ki je postala žrtev preganjanja, ki je leta 177 v času cesarja filozofa Marka Aurelija kruto zadelo kristjane v Lyonu.
Blandina je bila sužnja, ki je bila kot kristjanka zajeta skupaj s svojo plemenito gospodarico. Zaradi njene mladosti in ker je bila deklica so se kristjani bali, da se ne bi prestrašila trpljenja in odpadla od vere. Vendar pa je pokazala občudovanja vreden pogum. V bolečinah je vedno znova ponavljala: “Kristjanka sem in med nami ni nobene hudobije.”
Ko so jo prvič privedli v areno z mučenci, ki so trpeli različna mučenja, je bila prisiljena, da jih pri tem trpljenju opazuje. Rablji so to naredili z upanjem, da se bo deklica vseeno prestrašila. Vendar je bilo to upanje prazno.
Ko je ostala na prizorišču sama, je planil nanjo ves bes krutih rabljev in preganjalcev. Zapletli so jo v mrežo in izpostavili divjemu biku, ki jo je večkrat vrgel v zrak. Nato so jo rablji pokončali z mečem. Evzebij Cezarejski nam je ohranil pismo naslovljeno na Cerkve v Aziji in Frigiji. V njem je opisano preganjanje v Lyonu. Mučeništvo svete Blandine je navdalo z občudovanjem celo njene krvnike in preganjalce. “Sami pogani so priznali, da med njimi ni nikoli nobena žena prenesla tako številnih in krutih mučenj.”
Sveto Blandino skupaj z ostalimi slavnimi lyonskimi mučenci častijo 2. junija. Spomin nanjo je zabeležen tudi v ikonografiji. Na primeru njenega nadčloveškega poguma so se navdihovale številne generacije svetih mučencev. Njena trdnost v veri v tako krutem trpljenju si zagotovo zasluži spoštovanje in občudovanje.
Vir

Mučena skupaj še z 46 drugimi kristjani v času preganjanja v Lyonu. Tedaj je umrl tudi starček škof Potin, kmalu po tem, ko je bil vržen v ječo. Tisti, ki niso bili Rimljani so bili vrženi zverem, rimskim meščanom pa so odsekali glave.
Vir

V Lyonu (v Franciji), sveti mučenci: Potín, škof, in Blandína s šestinštiridesetimi tovariši, o katerih trdih in pogostnih bojih, za časa cesarja Marka Avrelija, poroča pismo lyonske Cerkve, napisano Cerkvam Ázije in Frígije. Med temi je bil devetdesetletni škof Potín, vržen v ječo, in tam potem umrl. Drugi so enako umrli v ječi. Nekatere pa so postavili na sredo arene pred neštete tisoče ljudi, zbranih na prizorišču. Kateri so bili najdeni kot rimski državljani, so bili obglavljeni, druge pa izročili zverem. Na koncu jim je sledila Blandína, ki je bila predana daljšim in hujšim bojem. Ko je druge spodbujala k zmagi, je bila slednjič umorjena z mečem.
Vir

Od Cerkve v Lyonu do Cerkva v Mali Aziji se je razširila novica o junaških mučeništvih, ki so jih kristjani prestali v Lyonu in Vienni, rimskih postojankah ob reki Roni. S temi pričevanji so se prvi kristjani medsebojno opogumljali med navali preganjanj, ki so pogosto zadevala mlado Cerkev. Posamezni kristjani so drug drugemu pomagali tudi v zaporih, kamor so Rimljani zaprli vsakega, ki je zavrnil poklon bogovom rimskega cesarstva. V takem položaju se je znašel tudi mladi Pontik, štirinajstletni fant, ki so ga prijeli s skupino drugih kristjanov med preganjanjem v Lyonu leta 177. Ko je čakal na svojo usodo, je bila pred njim mučena sužnja Blandina, krhko dekle, ki je svoje rablje presenetila s tem, da je preživela vse oblike mučenja, s katerimi so se spravili nadnjo. Ko so Blandino drugič privedli v areno, so množici v zabavo ob njej na prizorišče potisnili tudi Pontika. Medtem ko sta morala teči med rimskimi šibami, se je Blandina opogumila in tolažila tudi Pontika. V naslednji »igri« so nadnju spustili divje zveri. Končno je Pontik podlegel ranam, Blandino pa je nabodel divji bik. Oba skupaj – mladi fant in krhko dekle – sta nam pustila krepko pričevanje za Kristusa.
Nebeški Oče, na priprošnjo mučeniškega fanta Pontika me potolaži v bridkosti in daj, da bom tudi sam znal tolažiti svoje bližnje v njihovem trpljenju.
Vir

Views: 37