blaženi Nuncij Sulprizio – laik

blaženi Nuncij Sulprizio - laikPapež Pavel VI. je Nuncija Sulprizija 1. decembra 1963 v baziliki sv. Petra razglasil za blaženega in ga postavil za zgled  popolnosti delavcem. Med homilijo je Pavel VI. med drugim dejal: »Danes se uspešno zaključuje postopek beatifikacije, ki trajal že več kot stoletje, saj je sluh o svetosti, s katerim je bil novi blaženi Nuncij Sulprizio obdan že za časa svojega življenja ter smrti, nakazoval pozitivno rešitev. Svoje zemeljsko življenje je sklenil 5. maja 1836 v Neaplju, star le 19 let. Julija 1859 ga je Pij IX. z dekretom, s katerim se je začel postopek za beatifikacijo, ki se je sedaj uspešno končal, razglasil za častitljivega Božjega služabnika. Leta 1891 je Leon XIII. temu abruškemu mladeniču priznal junaške kreposti. Njegov lik je povezal s sv. Alojzijem Gonzago in sicer ob 300-letnici smrti tega svetnika, pa tudi zato, ker je Nuncij Sulprizio do njega gojil posebno pobožnost ter se je za oba zemeljsko življenje hitro zaključilo. Kljub temu, da sta živela v zelo različnih zgodovinskih in družbenih okoljih, oba prinašata Cerkvi v veselje in slavo podobne kreposti, predvsem mladostniško svetost.

Kdo vse se veseli beatifikacije
Te razglasitve se veseli zemlja, od koder izhaja novi blaženi – Abruci, rodovitna zemlja svetnikov, ki je znana in spoštovana zaradi tradicionalne pobožnosti svojega ljudstva, ki je pripravljeno preko pesmi, običajev ter navad izraziti svojo vernost. Posebej se je veseli škofija, v kateri se je Nuncij Sulprizio rodil, to je Penne-Pescara. Veseli smo, da jo tukaj zastopa njen gorečen Pastir, skupaj s predstavniki oblasti, duhovniki, združenji škofije ter nekaj tisoč verniki, ki so od tam prišli, da bi ponosno in z zadovoljstvom vzklikali novemu nebeškemu bratu. Prav tako se je veseli Neapelj, kjer je blaženi sklenil svoje kratko zemeljsko romanje in kjer se god blaženega Vincencija Romana, ki smo ga pravkar povzdignili na čast oltarja, pridružuje prazniku tega njegovega t.i. “pridobljenega sina”. Prisrčno pozdravljamo te drage prebivalce Abrucev in Neaplja ter jim želimo, da bi njihovo naravno sorodstvo s tako zaslužnima predstavnikoma njihovih dežel privedlo do duhovnega sorodstva, v posnemanju njunih krščanskih kreposti.

Novega blaženega opredeljujeta mladost in delo
Ta naša želja nas zavezuje, da pokažemo na značilne vidike življenja, ki jih današnja beatifikacija Cerkvi predlaga v čaščenje in posnemanje. Kakor vemo, sta tovrstna vidika predvsem dva; tisti, ki ga ponuja kratko življenje blaženega Nuncija Sulprizia ter dejstvo, da je bil nekaj žalostnih in težkih let delavec, reven in preprost vajenec v eni izmed revnih kovačnic. Mladost in delo opredeljujeta novega blaženega. Gre za tako sijajna in pomembna izraza, ki zadoščata, da njegova kratka in obledela biografija postane nadvse zanimiva.

Blaženi ne kljub temu, ampak zato, ker je bil mlad in delavec
Zdaj ne bomo povedali ničesar o tej biografiji; mislimo, da se, tudi če je vsi še ne bi poznali, zaradi njene kratkosti in preprostosti z njo z lahkoto seznanijo. Radi pa bi pritrdili, da sta ti dve značilnosti Nuncija Sulprizia – da je bil mlad in da je bil delavec – združljivi s svetostjo. Ali je lahko nekdo, ki je mlad, svetnik? Ali je lahko delavec svetnik? Še bolj zanimivo bo, če bomo uspeli odkriti, da ta naš dragi izbranec ni bil vreden beatifikacije kljub temu, da je bil mlad in kljub temu, da je bil delavec, ampak prav zato, ker je bil mlad in ker zato, ker je bil delavec.

Svetniki so kot ogledalo, v njih spoznavamo tudi sebe
Tukaj je potrebno ponovno spomniti, kakšno je naše stanje duha, ko si predstavljamo (in Bog želi, da bi bila v nas ta predstava, ki ni graje vredna, nekaj običajnega!), da poznamo oz. presojamo tiste vrste edinstvenih, izrednih osebnosti, ki jih imenujemo blaženi ali svetniki. Če dobro opazujemo, ko z zanimanjem sodobne psihologije premišljujemo o njihovem življenju, podzavestno spoznavamo tudi svoje. Blaženi, svetniki, junaki, popolni nam danes služijo kot ogledalo, da spoznavamo sebe. Čaščenje svetnikov nas vzgaja za spoznavanje o človeku, zgodovini, človeški vesti ter je tako učinkovito in prodorno, da samo v sebi zadostuje kot koristno in modro.

Milost je edino načelo popolnosti, ki je skupno vsem
Preučevanje živete svetosti nas vodi k odkrivanju najvišjih in najznačilnejših človeških izrazov, ki so zato bolj vredni pozornosti in ponotranjenja. Gre za čudovito preučevanje, saj po eni strani v izbranih, ki so nam predlagani v čaščenje, in v našem posnemanju odkriva temeljno istovetnost: človeško naravo. Da bi ti ne zmogel kar zmorejo tile in tele? nam naravno pride, da bi vzkliknili s sv. Avguštinom; in tovrstno preučevanje opozarja na edino načelo popolnosti, ki je lahko skupno vsem, milost, ki usmerja naše življenje k edinemu pravzoru, Jezusu Kristusu, kot nas uči sv. Pavel: v pismu Rimljanom pravi, da morajo biti svetniki, ki jih je Bog poklical k zveličanju, “skladni s podobo njegovega Sina” (Rim 8,29). In po drugi strani nam hagiografski študij kaže, da so vsi svetniki različni med seboj. Vsakdo je drugačen in vsak ima nezamenljiv videz; vsakdo kaže svoj razvoj, v nekem smislu svoboden in izviren, svoje osebnosti. Tudi na to nas spominja sv. Pavel: “Zvezda se namreč od zvezde razlikuje po veličastvu” (1Kor 15,41).

Opredeliti svetost s konkretnimi izrazi
Zato torej danes težimo k temu, da bi dali izbranemu ime, ki bi nam ga približalo ter razlikovalo od drugih svetnikov; oznako, preko katere bi vstopil v naše družbene ali psihološke kategorije ter ga hkrati ločila od drugih oblik človeškega življenja. V svetnikih želimo najti, recimo tako, usposobljene kolege; abstraktna in splošna svetost nas danes manj privlači; želimo jo opredeliti z izrazi, ki so konkretni, naši in nezamenljivi.

Mladenič in delavec
Zato se je biografom Nuncija Sulprizija zdelo lahko in primerno, da so ga imenovali mladenič in delavec. To poimenovanje mu zagotavlja dve tesni sorodnosti z življenjem našega časa, v katerem mladi in delavci zasedajo najpomembnejša ugledna in operativna mesta. Opevanje novega blaženega bi se lahko končalo tukaj; in imel bi neizpodbitna in čudovita naziva, da bi mu prisluhnili vi, mladi, vi, delavci.

Zgled in priporočila mladim: biti mlad je sreča
Nuncij Sulprizio bo vam, mladi, povedal, kako je on razsvetlil in posvetil vaša leta; on je vaša slava. On vam bo povedal, da se mladosti ne sme imeti za obdobje svobodnih strasti, neizogibnih padcev, nepremagljivih kriz, propadajočih pesimizmov, škodljivih egoizmov; pač pa vam bo rekel, da je biti mladi milost, je sreča. Sv. Filip Neri je ponavljal: Blagor vam, mladi, ki imate čas delati dobro. Milost in sreča je biti nedolžni, čisti, močni, polni gorečnosti in življenja – kakor so in bi morali biti ljudje, ki prejmejo dar svežega in novega življenja, ki ga obnovi in posveti krst; prejmejo zaklad, ki se ga ne sme nespametno zapravljati, ampak spoznavati, ohranjati, vzgajati, razvijati in usmerjati, da bi obrodil življenjske sadove, koristne zase in za druge. On vam po povedal, da nobena leta niso tako primerna, kot vaša, mladi, za velike ideale, za velikodušna junaštva, za dosledne misli in dejanja. On vas bo naučil, kako morete vi, mladi, v samih sebe ponovno oživiti svet, v katerega vas je poklicala Previdnost. Kako je najprej na vas, da se posvetite zveličanju družbe, ki potrebuje močne in pogumne značaje. Naučil vas bo najvišjo Kristusovo besedo, biti daritev, križ, naše zveličanje ter zveličanje vsega sveta. Mladi razumejo to najvišjo poklicanost.

Sporočilo delavcem: delo in vera tesno povezana
In vam, delavci, ta vaš ubogi in trpeči kolega prinaša sporočilo v mnogih poglavjih. Sporočilo blaženega Nuncija Sulprizija pravi predvsem, kako naj Cerkev misli na vas, kako naj vas spoštuje ter vam zaupa, kako naj v vašem položaju vidi dostojanstvo človeka in kristjana, kako naj bo sama teža vašega napora naziv za vaše napredovanje v družbi ter za vašo moralno veličino. Sporočilo Nuncija Sulprizija pravi tudi, kako je delo trpelo in kako še vedno potrebuje zaščito, podporo in pomoč, da bi bilo svobodno in humano ter da bi življenju omogočalo njegovo upravičeno širjenje. Prav tako vam bo povedal, da se delo ne more ločiti od svojega velikega dopolnila, ki je vera; vera, ki da luč, to je najvišje razloge za življenje in ki zato določa lestvico resničnih vrednot življenja samega; vera je tista, ki da dih, to je notranjost, očiščenje, plemenitost, uteho fizičnemu naporu in poklicni dejavnosti; vera je tista, ki humanizira tehniko, ekonomijo, družbo; vera je tista, ki ustvarja velike in dobre, pravične, svobodne in svete delavne ljudi. Tako vam bo Nuncij Sulprizio povedal, da je nepravično življenje delavca prikrajšati za njegovo najvišjo duhovno hrano in izraz, ki je molitev; povedal vam bo, kako ni nič bolj škodljivega za vašega duha, za vaše družinsko in družbeno življenje, kot ignorirati Kristusa; nič ni bolj škodljivega, nevarnega in usodnega kot opredeliti se do Njega, velikega Prijatelja, za ravnodušne in sovražne; in povedal vam bo, kako končno nihče ni bolj poklican, da bi mu bil blizu, da bi sprejel njegov evangelij in užival njegovo zveličanje, kot je delavec močnega in iskrenega srca.«
Rekli smo, da bi se naše opevanje novega blaženega lahko zaustavilo pri tem dvojnem priznanju, ki vidi svetost povezano z dejstvom, da je bil mlad in da je bil delavec. Njegovi biografi so se večinoma zadovoljili s to lepo apologijo.

Novi, poglobljeni vidiki Nuncijevega življenja
Naj nam bo dovoljeno poudariti, skupaj s tistimi, ki so bolj od znotraj preučevali življenje tega ponižnega Božjega služabnika, da je takšno apologijo mogoče poglobiti. Tako bi lahko v Nunciju Sulpriziju prepoznali nove vidike, na katere smo ravnokar opozorili v običajnih pripovedih njegovega življenja. Ti so morda bolj prodorni, skrivnostni in realni; morda bi kdo lahko pripomnil, da je oznaka mlad zanj primerna zaradi njegovega kratkega življenja in ne zaradi duha, ki je lasten mlademu človeku; oznaka delavca pa predstavlja le delne elemente psihologije in problematike sodobnega delavca.

Skrivnost trpljenja nedolžnega
V blaženem, ki nam ga danes Cerkev predlaga v razmislek, ne bo težko najti rodovitnih in globokih tem za študij ter simpatije. Njegovo otroštvo, na primer, ki je bilo zaznamovano z osirotelostjo in revščino, nas vabi h globokemu premišljevanju o skrivnosti trpljenja nedolžnega, ki vznemirja tiste, ki niso v Kristusovi šoli. Tudi o tem, kako da posledica otroštva, v katerem se je gotovo nakopičil težak občutek samote, bede, surovosti, ni bila bolna in uporna miselnost, objestna in pokvarjena mladost, kakor se pogosto zgodi. Kako to, da to nesrečno mladostno življenje vse od prvih let cveti v nedolžno, potrpežljivo in nasmejano dobroto?

Odkod tako živa, gotova, vztrajna in osebna vera?
Zatem gre za temeljno vprašanje njegove vernosti: odkod tako živa, tako gotova, tako vztrajna in osebna pobožnost? Jo je dovolj razložiti s tisto malo verske vzgoje, ki jo je mogla v tistem času ponuditi ena izmed odročnih abruških župnij v hribih? Ali gre za vernost ljudstva, prirojeno in podzavestno, ki se v Nunciju Sulpriziju izraža v neposredni polnosti? Ali pa je bila prava učiteljica ponižna stara mama s podeželja, ki je nekaj časa skrbela za siroto in je morda nevede trpečemu in občutljivemu srcu razodela prva znamenja pogovora z Bogom? Resnično je treba pogledati versko formacijo tega mladeniča, ki ni bil izobražen; morda bomo tako prepoznali duhovno bogastvo lokalne verske tradicije, ki je podobna pri veliki večini Italijanov; tradicija, ki je vredna spoštovanja, čeprav je včasih izražena v vprašljivih oblikah ljudske pobožnosti.

Delovanje nevidnega Božjega Učitelja?
In morda bi tudi zaznali – in to bi bilo najboljše odkritje – delovanje nevidnega Božjega Učitelja, ki naredi, kakor je v življenju mnogih drugih svetnikov, čisto dušo, ki jo je načela bolečina, za privilegirano učenko. Le-ta se ne nauči resnic vere in skrivnosti Božjega kraljestva iz knjig, niti od glasu zunanjega učitelja, ampak iz neke določene porajajoče se notranje znanosti. Problem sposobnosti tega bolnega in nesrečnega mladeniča vam bo poleg vaših potreb in potreb drugih pomagal razumeti tudi lastno bolečino ter bolečino drugih.

Skrivnost svetosti odkrivamo tudi preko polkovnika
Potrpežljivost, blagost, pozorno in uslužno dejavno ljubezen tega neozdravljivega in šepavega najstnika je mogoče opisati in o njih pripovedovati; pomembno vlogo v Nuncijevi kratki zgodovini ima tudi polkovnik zlatega srca, ki je v določenem obdobju poskrbel za njegovo zdravljenje; s človeškega vidika ta dobrota ostaja nerazložljiva; spominja nas, da smo tudi tukaj pred skrivnostjo odličnega Nuncija, skrivnostjo, ki smo jo iskali, to je skrivnostjo njegove svetosti.
Če se nam slavljenje te edinstvene kreposti, ki jo danes obhajamo, zdi resnično zaslužno ter nam je zgled in nam koristi, bo dobro skleniti prijateljstvo s tem dragim blaženim; ponižno premislimo, kako se moramo približati njegovemu nebeškemu pogovoru ter kako moremo tudi mi slediti njegovi zemeljski poti.
S temi željami vas vse, spoštovani Bratje in ljubljeni Otroci, na priprošnjo Nuncija Sulprizija, kateremu izkazujemo spoštovanje Naše vdanosti, iz srca blagoslavljamo.«
Vir

V Neaplju (v Kampániji), sveti Núncij Sulprizio [sulprícijo], ki je bil kot sirota napaden od gnilobe nog in telesno izčrpan. Prenašal je vse potrpežljivo in veselo, ter obiskoval sotrpine in jih tolažil. Kot revež, je na vse načine pomagal potrebnim v revščini.
Vir

Views: 12

sveti Maksim Jeruzalemski – škof

Spomin svetega Máksima, jeruzalemskega škofa, katerega je cesar Maksimin Daza obsodil na rudnik, potem ko mu je predrl oko in ožgal z žarečim železom nogo. Ko mu je bilo dovoljeno oditi, je načeloval jeruzalemski Cerkvi, bil tam preslaven pričevalec in se je slednjič spočil v miru.
Vir

Views: 20

sveti Gotard – škof

sveti Gotard - škofV Hildesheimu [hildeshajmu] (na Saškem, v Nemčiji), sveti Godehard, škof, ki je najprej kot opat altenskega samostana obiskoval druge samostane in jih obnovil. Kmalu je nasledil na škofovskem sedežu svetega Bernvárda, pospeševal dobro svoje Cerkve, določil regularno disciplino za duhovščino in odprl šole.
Vir

Imena: Gotard
Rodil se je 960 blizu Niederaltaicha. Njegov oče je tam služil v nekdaj premožnem samostanu, ki pa je obubožal v bojih z Ogri. V samostanski šoli je Gotard dobil trdno znanstveno in bogoslovno izobrazbo. Za nadarjenega mladeniča se je zavzel salzburški nadškof Friderik, ga vzel k sebi in mu omogočil nadaljevanje študija. Po vrnitvi iz Salzburga je Gotard stopil v samostan v Niederaltaichu, kjer naj bi vpeljal reformo po pravilih sv. Benedikta. Po opatovi smrti je sam prevzel vodstvo samostana in kmalu dosegel, da je postal eden najpomembnejših samostanov obsežne salzburške nadškofije.
Gotard je spretno združeval vodenje ljudi z veliko razgledanostjo in izkušenostjo v gospodarskih vprašanjih, pa tudi z globoko učenostjo in klasično izobrazbo. Človek takih zmožnosti je bil poklican, da je pomagal obnoviti redovno življenje tudi v drugih samostanih, med njimi v znanem samostanu Tegernsee južno od Münchna. Ta znani bavarski samostan je ravno pod njegovim vodstvom dosegel začetek velikega razcveta na kulturnem in gospodarskem področju. Ko je opravil svoje delo v tem samostanu, se je vrnil v samostan Niederaltaich.
Leta 1022 je postal škof v Hildesheimu. Čeprav je imel rajši samoto in meniško življenje, je sprejel imenovanje, ker je v tem videl božji klic. Kot škof ni dosti spremenil načina svojega prejšnjega življenja, čeprav je bil hkrati tudi državni knez in je moral opravljati več svetnih dolžnosti kakor prej. Zborovanjem knezov se je rad izognil in tudi o njegovi politični dejavnosti življenjepisci ne vedo dosti povedati. Z veliko vnemo pa je skrbel za gospodarsko blaginjo, kulturno in duhovno življenje svoje škofije in jo v vsakem pogledu dvignil.
V Wrisebergholznu južno od Hildesheima je sezidal benediktinski samostan, v katerega se je umikal, kadar se je hotel popolnoma posvetiti premišljevanju in molitvi. Tu se je mudil tudi o veliki noči leta 1038, ko ga je nenadoma obšla slabost. Prepeljali so ga v Hildesheim, kjer je umrl 5. maja. Njegovo češčenje se je razširilo tudi k nam. Je patron številnih cerkva in romarskih krajev. Po njem se imenuje tudi najpomembnejši prelaz v Alpah, ki vodi iz Švice v Italijo.
Goduje 5. maja.
Vir

V eni najstarejših opatij na Bavarskem, v Niederaltaichu, je služil kruh svoji družini Gotardov oče, preprost in reven kmet. Samostan je bil nekdaj precej premožen, a je v tistem času že obubožal. Kljub temu pa je bil Gotard, bister mladenič, na katerega so samostanski bratje že kmalu postali pozorni, v samostanski šoli deležen odlične izobrazbe in vzgoje. Kasneje se je zanj zavzel salzburški nadškof Friderik in mu pri sebi omogočil nadaljevanje šolanja. Škof ga je med drugim pripravljal na reformo samostana, ki jo je pozneje tudi izvedel. Po vrnitvi iz Salzburga je namreč Gothard v Niederaltaichu, nekdanjem samostanu avguštinskih kanonikov, vpeljal pravila sv. Benedikta in samostan spremenil v benediktinski. Postal je prior, nato pa opat. Po njegovi zaslugi je samostan kmalu postal eden najpomembnejših v salzburški nadškofiji in center t. i. lotarinške reforme (reforma v duhu strogega benediktinskega meništva, podpirali so jo poleg škofov tudi lotarinški plemiči). Gospodarsko je hitro napredoval, škof pa je sposobnemu Gothardu zaupal tudi prenovo drugih samostanov. Tako je bil med drugim opat v Tegernseeu in v Hersfeldu, ki ju je gospodarsko in duhovno popolnoma prenovil. Po smrti škofa so Gotarda soglasno izvolili za njegovega naslednika. Čeprav bi raje ostal menih, je izvolitev sprejel, a tudi kot škof živel v meniški skromnosti in strogosti. Njegova odlika je bila med drugim tudi to, da je bil človek iz ljudstva in se je znal ljudstvu približati. Velikokrat je zahajal med revne in bolne, jih negoval, tolažil in jim pomagal. Veliko časa je preživel v spovednici, ljudem pa znal pomagati tudi v zemeljskih potrebah. Kot dober gospodar je sezidal številne cerkve, samostan, si prizadeval za napredek šolstva ter postavil šolo za umetnost lepega pisanja in slikarstva. Zato mu zgodovinarji pripisujejo naziv »največji bavarski stavbenik zgodnjega srednjega veka«. Postal je zavetnik številnih cerkva in romarskih krajev, po njem pa se imenuje tudi najpomembnejši prelaz v Alpah, ki vodi iz Nemčije v Italijo.
Ime: Gotard ali Godehard (tudi Gotthard) je nemško ime, pomeni pa »Bog je močan oz. močan po božji zaslugi«.
Rodil se je leta 960 v Reichersdorfu pri Neideraltaichu na Spodnjem Bavarskem v Nemčiji, umrl pa 5. maja 1038 v Hildesheimu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Bil je kmečkega rodu. Njegov oče Ratmund je služil v nekdaj slovečem samostanu Niederaltaich.
Zavetnik: Je zavetnik škofije Hildesheim; priporočajo se mu bolniki s protinom, revmatizmom, ledvičnimi kamni, pri otroških boleznih, težkih porodih; varuje pred strelo in točo, velja za zavetnika zidarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa z zmajem pod nogami, s cerkvico v roki ali pa, kako obuja mrtve, da bi se lahko spovedali svojih grehov in potem mirno zaspali. Na nekaterih slikah ima ob sebi moža, ki ima kladivo, grezilo in kotnik, kar naj bi bila osnova za njegovo zavetništvo za zidarje.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Inocenc II. 29. oktobra 1131. Je prvi Bavarec, ki je bil uradno razglašen za svetnika.
Goduje: 5. maja
Vir

Gotard ali Godehard se je rodil leta 960 v Reichersdorfu pri Neideraltaichu. Njegov oče je služil v nekdaj premožnem samostanu, ki pa je obubožal v bojih z Ogri. V samostanski šoli je Gotard že zgodaj dobil trdno znanstveno in bogoslovno izobrazbo. Ker je bil zelo nadarjen, se je za dečka zavzel salzburški nadškof Friderik, ga vzel k sebi in mu omogočil nadaljevanje študija. Po vrnitvi iz Salzburga je leta 990 Gotard vstopil v samostan v Niederaltaichu, kjer naj bi vpeljal reformo po pravilih sv. Benedikta. Po opatovi smrti je sam prevzel vodenje samostana in kmalu dosegel, da je postal eden najpomembnejših samostanov obsežne salzburške nadškofije in še v druge samostane je pošiljal menihe, da so v njih uvedli lotarinško reformo. Pod Gotardovim vodstvom je samostan v Niederaltaichu tudi gospodarsko uspeval. Po njegovih navodilih so vse samostanske stavbe temeljito prezidali. Gotard je spretno združeval pametno vodenje ljudi z veliko razgledanost jo in izkušenostjo v gospodarskih vprašanjih, pa tudi z globoko učenostjo in klasično izobrazbo, ki se ni omejevala samo na branje bogoslovnih spisov.
Človek takih zmožnosti je bil poklican, da je pomagal obnoviti redovno življenje tudi v drugih samostanih. V letih 1001/1002 je bil hkrati opat tudi v Tegernsee (južno od Münchna), leta 1005 je na željo cesarja Henrika II. (gl. 13. julij) sprejel vodenje samostana v Hersfeldu in ga reformiral. Znani bavarski samostan Tegernsee je prav pod njegovim vodstvom dosegel začetek velikega razcveta na kulturnem in gospodarskem področju.
Ko se je iz notranjih nagibov odločil za ostro meniško in asketsko življenje ter se je le iz redovne pokorščine lotil obnove življenja po samostanih, mu ni bilo prav nič do visokih duhovnih časti. Ko je leta 1013 lahko ugotovil, da je svoje delo v samostanih Hersfeld in Tegernsee opravil, se je vrnil v Niederaltaich. Devet let je z vso skrbnostjo vodil svoj samostan, dokler ga ni stolni kapitelj v Hildesheimu leta 1022 na predlog cesarja Henrika II. soglasno izvolil za Bernwardovega naslednika. Kljub temu, da je imel rajši samoto in meniško življenje, se je odzval, ker je videl v tem božji klic, kateremu se ni mogel odreči. Kot škof tudi ni dosti spremenil svojega prejšnjega načina življenja, če prav je bil hkrati tudi državni knez in je moral opravljati več svetnih dolžnosti kakor prej. Zborovanjem knezov se je rad izognil in tudi o njegovi politični dejavnosti življenjepisci ne vedo dosti povedati. Z veliko vnemo pa je skrbel za gospodarsko blaginjo, kulturno in duhovno življenje svoje škofije, ki jo je v vsakem pogledu zelo dvignil.
Čisto drugače kakor njegov prednik, saški plemič Bernward, je bil Gotard človek, ki je prišel iz ljudstva in ki je zato tudi imel dar, da se je znal ljudstvu približati. Kot škof je večkrat pridigal sam in zahajal v hiše k revnim in bolnim, da jih je negoval in tolažil in jim pomagal. V svoji škofijski rezidenci je Gotard sprejel vsakega prosilca osebno, bil je ljudem vedno na voljo tudi v spovednici. Za grešnike, ki so se zatekali k njemu, je imel še posebno ljubezen in je kot človek praktičnega mišljenja skrbel tudi za njihove zemeljske potrebe ter jih tako obvaroval ponovnega padca v greh.
V hildesheimski škofiji je sezidal mnogo cerkva; najmanj trideset jih je postavil in zgodovinarji ga imenujejo »največji bavarski stavbenik zgodnjega srednjega veka«. V Wrisbergholzenu, južno od Hildesheima, je zgradil benediktinski samostan, s čimer je hotel pokazati, da tudi na novem delovnem področju ni pozabil na redovna pravila svetega Benedikta. Zelo si je prizadeval tudi za napredek šolstva in je dal zgraditi šolo za umetnost lepega pisanja in slikarstva. Kadar se je hotel popolnoma posvetiti premišljevanju in molitvi, je šel v samostan v Wrisbergholzen. Tam se je mudil tudi o veliki noči 1038, ko je nenadoma začutil, da mu pešajo moči. Prepeljali so ga v Hildesheim, kjer je umrl 5. maja 1038, in so ga pokopali v stolnici.
Za svetnika je bil razglašen leta 1131. Njegovo češčenje se je kmalu razširilo tudi čez meje hildesheimske škofije prav na Švedsko in Finsko, v Švico in prav tako v naše kraje, kjer je postal zavetnik mnogih cerkva in romarskih krajev. Najpomembnejši prelaz v Alpah, ki drži iz Nemčije v Italijo, se imenuje po njem. Njemu v čast so bavarski vojvode na Gotardovi gori, čez katero drži prelaz, zgradili lepo kapelo. Pri nas so pod prelazom Trojane v 14. stoletju postavili cerkev njemu v čast – kraj se zdaj imenuje Šentgotard. Papež Leon XIII. ga je zaradi njegovega krepostnega življenja priporočal predvsem delavski mladini, naj ji bo zgled.
Upodabljajo ga kot škofa, z zmajem pod nogami, s cerkvico v roki in obujajočega mrtve. Ljudstvo se je zatekalo k njemu kot priprošnjiku v boleznih udnice (protina), revme, ledvičnih kamnov in otroških bolezni; nosečnice so ga prosile za srečen porod; častili so ga pa tudi kot zavetnika proti blisku in toči.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 262