sveti Silvan in tovariši – škof in mučenci

V Mismiyi (v Palestini), trpljenje svetih mučencev Silvána, škofa Gaze, in devetintridesetih tovarišev, obsojenih na rudnik, ki so bili v istem preganjanju, na ukaz cesarja Maksimína Daza, ovenčani z mučeništvom obglavljenja.
Vir

Views: 8

sveti Agapij, Sekundin in tovariši – škofa in mučenci iz Cirte

sveti Agapij, Sekundin in tovariši - škofa in mučenci iz CirteV Kostantini (v Numídiji, v današnji Alžiriji), spomin svetih mučencev: Agápija in Sekundína, škofov, ki sta, po dolgem izgnanstvu, iz slavnega duhovništva, pri imenovanem mestu postala slavna mučenca, ob preganjanju cesarja Valerijana, v katerem je zelo besnela poganska jeza po preizkušnji vere pravičnih. V njihovem zboru so trpeli vojak sveti Emiliján, Tertúla in Antónija, posvečene device in neka žena s svojimi dvojčki.
Vir

Views: 5

blaženi Tomaž Acerbis – redovnik, mistik in pridigar

Tomaž AcerbisPreteklo soboto je Cerkev v Italiji dobila novega blaženega. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je v mestu Bergamo vodil obred beatifikacije Tommasa Acerbisa. Kot je Amato povedal v pogovoru za Radio Vatikan, gre za kapucina, ki je živel med leti 1563 in 1631. Novi blaženi ni bil posebej izobražen, bil pa je velik mistik, potujoči in neutrudljivi pridigar ter duhovni oče in svetovalec revnim ter bogatim. Poleg tega je zgradil več cerkva in samostanov, bil je dobrotnik kmetov in rudarjev, občudovanja vreden človek zaradi svoje ponižnosti, uboštva in svetosti.
Rojen je bil v vasici Olera, kjer je preživel prvih sedemnajst let svojega življenja. Posvečal se je delu na polju in pašnikih. Kasneje se je pridružil kapucinom in živel v več italijanskih, nemških in avstrijskih mestih. Zadnjih dvanajst let je preživel v Innsbrucku, kjer je tudi umrl.
»Blaženi Tommaso je v resnici vzor krščanskega življenja za vse.« Kardinal Amato je spomnil na besede papeža Pavla VI., ki je o njem zapisal, da bi moral njegov spomin spodbuditi duhovnike in vernike »k vedno večjemu podarjanju samega sebe.« In sicer v zavestni privolitvi razodeti resnici, v prizadevanju za krščansko pričevanje na vseh življenjskih področjih in v neutrudljivem ter gorečem udejanjanju kreposti.
Vir

Views: 12

blažena Hedvika Carboni – laikinja in mistikinja

blažena Hedvika Carboni - laikinja in mistikinjaV soboto, 15. maja 2019, je v kraju Pozzomaggiore, na Sardiniji, kardinal Angelo Becciu, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, v imenu Svetega očeta za blaženo razglasil Hedviko Carboni, ponižno in močno ženo, ki je živela »življenje, prežeto z Bogom«. Njeno življenje je teklo ob fizičnem delu in služenju družini in tolikim potrebnim, ki jih je srečevala. Na skrivnosten način pa je bila izbrana ter obdarjena z milostmi in izrednimi nadnaravnimi darovi.
Rodila se je 3. maja 1880 v Pozzomaggioru. Želela je postati redovnica, a je ostala doma z bolno materjo. Svoje življenje je preživela na običajen način v opravljanju gospodinjskih del in molitvi. 14. julija 1911 je na svojem telesu dobila stigme, znamenja Jezusovega trpljenja. Tega in druge mistične dogodke, ki so ji jih pripisovali, so raziskovali v kanoničnem postopku leta 1925, ki se mu je popolnoma podredila. Z ostalimi družinskimi člani se je preselila v Rim tik pred začetkom druge svetovne vojne.
V času svojega bivanja v Rimu (1938-1952) je Hedvika spadala v salezijansko župnijo Svete Marije Pomočnice na ulici Tuscolana. Skoraj vsako jutro je zahajala v cerkev in prejemala sveto obhajilo; tu se je mudila v molitvi, po navadi v kapeli svete Ane; tu so se večinoma dogajala njena zamaknjenja in izredni posegi. 25. septembra 1941 je postala salezijanka sotrudnica.

Bila je vdana Marijina častilka. Marija se ji je večkrat prikazala in ji podarila številne milosti. Prikazali so se ji številni svetniki, med njimi tudi sveti Janez Bosko in sveti Dominik Savio. V njenem dnevniku lahko naštejemo kar 20 videnj don Boska, pogosto skupaj z Marijo Pomočnico ali Dominikom Saviom. V teh prikazovanjih ji je don Bosko svetoval glede kreposti; jo vabil k češčenju Marije; jo opogumljal v težavah; jo prosil za molitve in žrtve za mir v svetu; ji razodeval veliko dobrega, ki ga vrše salezijanci, mnoge je pohvalil v svetosti; jo vabil k molitvi in ljubezni do sester salezijank.

Kardinal Becciu je homiliji med drugim dejal: »Ponižna in močna, velikodušna in potrpežljiva, blažena Hedvika uteleša najlepše kreposti sardske žene svojega časa. Iz njenega človeškega in krščanskega življenja izhajajo danes še kako aktualna znamenja, ki potrjujejo njeno pričevanje: Hedvika je oporni steber današnjih žena vseh starosti in družbenih položajev. Njeno preprosto a globoko duhovno izkušnjo označujejo brezpogojna ljubezen, brezmejna ponižnost in nenehna molitev. Zato je še vedno aktualen lik, saj dokazuje, da je tudi v preprostem in običajnem življenju mogoče doživeti trdno občestvo z Bogom in delovati v ranjenem in stiskanem človeštvu.«
Vir

»Ponižna in močna, velikodušna in potrpežljiva, blažena Hedvika uteleša najlepše kreposti sardinske žene svojega časa. Iz njenega človeškega in krščanskega življenja izhajajo danes še kako aktualna znamenja, ki potrjujejo njeno pričevanje: Hedvika je oporni steber današnjih žena vseh starosti in družbenih položajev. Njeno preprosto, a globoko duhovno izkušnjo označujejo brezpogojna ljubezen, brezmejna ponižnost in nenehna molitev. Zato je še vedno aktualen lik, saj dokazuje, da je tudi v preprostem in običajnem življenju mogoče doživeti trdno občestvo z Bogom in delovati v ranjenem in stiskanem človeštvu« (kardinal Angelo Becciu ob njeni beatifikaciji).
Ime: Hedviga ali Jadvika izhaja iz starovisokonemških besed hadu in wig, oboje pa pomeni »boj«. Ime bi lahko prosto prevedli »bogata bojevnica« ali »srečna v boju«.
Rojena: 2. maja 1880.
Kraj rojstva: Mestece Pozzomaggiore na Sardiniji, Italija.
Umrla: 17. februarja 1952.
Kraj smrti: Rim, Italija.
Družina: Rodila se je v preprosti, globoko verni družini, bila je druga od šestih otrok. Očetu je bilo ime Janez Krstnik, materi pa Marija Dominika, roj. Pinna. V družini so se ukvarjali z vezenjem in tega se je tudi Hedvika naučila še kot otrok.
Mladost: V četrtem razredu je morala prekiniti šolanje, da je doma pomagala hudo bolni materi. Želela je postati redovnica, a je zaradi domačih razmer svoje življenje preživljala na običajen način, z opravljanjem gospodinjskih del in v molitvi.
Tretjerednica: Leta 1906 je postala članica Frančiškovega svetnega tretjega reda ter združenja prijateljev Terezije Deteta Jezusa, leta 1941 pa še salezijanska sotrudnica.
Stigme: 14. julija 1911 je prejela stigme (znamenja Kristusovih ran). Sprva jih je poskušala prikriti, a ji to zaradi madežev krvi ni uspelo.
Videnja: Poleg Jezusa so se ji prikazovali številni svetniki in z njo govorili: sv. Ana, Katarina Sienska, Dominik Savio, Frančišek Asiški, Gemma Galgani, Janez Bosko, Pavel, Rita, Sebastijan, Terezija Deteta Jezusa.
Nadnaravni darovi: Poleg videnj je imela tudi napade demonov, ki so jo brcali, udarjali, priklenili na posteljo. Imela je sposobnost bilokacije, lebdenja, dar razločevanja duhov, brala je misli, imela videnja duš v vicah, vizijo prebadanja srca.
Rim: Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Rim. Tu je med vojno pomagala pri dobrodelnih organizacijah in veliko molila za žrtve, kasneje pa učila katekizem ter pomagala revnim in bolnim.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Na fotografijah vidimo preprosto ženo črnih las v zrelih letih in s pogledom, zazrtim v daljavo.
Beatifikacija: Papež Frančišek jo je za blaženo razglasil 15. junija 2019.
Goduje: 4. maja, ponekod 17. februarja.
Vir

 

Views: 9

blaženi Mihael Giedrojć – kovinar, redovnik in puščavnik

blaženi Mihael Giedrojć - kovinar, redovnik in puščavnikMihael Giedrojć se je rodil okoli leta 1420 blizu litvanskega glavnega mesta Vilne. Tu je tudi živel približno štirideset let, preden je prišel v Krakov. »Bil je prekrasen cvet mlade litvanske Cerkve, zatem pa je postal dragoceni dar za poljsko deželo,« je dejal kardinal med homilijo. Čaščenje Mihaela Giedrojća se je med Božjim ljudstvom začelo kmalu po njegovi smrti in je ostalo živo skozi vsa ta stoletja. Sedaj pa ga je kot blaženega uradno potrdila še Cerkev. »Nedavna potrditev bogočastja, ki ga je bil deležen že dolgo časa, je velika spodbuda Cerkvi na Poljskem in Cerkvi v Litvi, da naj nadaljujeta skupno pot. Njegova svetost, uradno priznana in potrjena s strani Cerkve, predstavlja duhovni pečat in božji blagoslov tej posebni povezanosti. Njegova ponižna osebnost še močneje povezuje oba naroda, ki sta si že stoletja zelo blizu in sta danes poklicana obnoviti svoje prijateljske vezi.«

Tako Bog začenja reševati sveti. Blaženi Mihael je prehodil pot prvih Jezusovih učencev, ki so kot preprosti in skromni posamezniki bili izbrani od Učitelji kakor apostoli Božjega kraljestva. Ni jim le razodel svoje skrivnosti, ampak jim je prav tako zaupal, da jo pokažejo svetu. »Mihael je bil ‘mali’ v skladu z duhom evangelija. Ni iskal ničesar drugega kakor samega Boga. skrivnost njegovega življenja je ravno v primatu Boga: Njemu je vse zaupal in Njemu se je za vse zahvaljeval. Ni skrbel za stvari, ki so bile v svetu pomembne, ampak je svojo pozornost namenjal bolj pomembni stvari, to je Božji ljubezni in prijateljstvu z bližnjim. Po blaženem Mihaelu se Jezus še danes obrača na množice, ki so utrujene od tega sveta, in jim govoril: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek. To je pot, ki nam jo Gospod še vedno kaže: sprejemati slabotne in se pri Njem učiti biti krotki in ponižni v srcu.«

Kard. Becciu je nadaljeval, da ljudi današnjega časa, potopljene v na videz pomembne stvari, blaženi Mihael uči, da pristna veličina oseb ne prihaja iz koliko krat se nekaj naredi, ampak kako se nekaj naredi. Gorečnost in ljubezen dajeta veličino našim dejanjem in nalogam, tudi najpreprostejšim. »Njegovo pričevanje o življenju, ki je bilo zaznamovano s sprejemanjem lastnih omejitev in z združitvijo svojega trpljenja s Križanim Kristusom, danes postaja dobra novica za vse tiste, ki so kakor on pogosto pregnani na družbena obrobja zaradi svoje fizične nezadostnosti, starosti ali drugim omejitev. On je dobra novica za vse, ki so doživeli negativne življenjske izkušnje, so nesrečni, razočarani, odvrženi, ki o izgubili čut za lastno vrednost. S svojim življenjskim zgledom jim kaže vir njihove sreče, to je zaupanje v Boga in globoka vera v Njega, ki pomaga sprejemati lastne vsakodnevne križe.« Blaženi Mihael je na svoji krščanski in krepostni življenjski poti uresničil psalmistove besede: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo … ker je na moji desnici, ne bom omahnil.«

»Junaško pričevanje blaženega Mihaela Giedrojća naj je kvas, da bo Bog lahko opravil velika dela v vsakem med nami, v naših družbah in v naših narodih,« je dejal kard. Becciu ob koncu homilije. »Božja ljubezen, katere pričevalec in apostol je bil bl. Mihael za litovski in poljski narod, naj bo prav tako rodoviten dar pristne svetosti za vso Cerkev in ves svet.«
Vir

Views: 12