sveta Katarina Sienska – devica in cerkvena učiteljica

sveta Katarina Sienska - devica in cerkvena učiteljica        Ime Katarina pomeni “čista” in spada med zelo pogosta imena v Sloveniji.
Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia
Bila je predzadnje dete izmed petindvajsetih otrok premožnega barvarja volne Jakoba Benicasija v Sieni. V sedmem letu je že naredila zaobljubo vednega devištva. Pozneje so tiščali vanjo zlepa in zgrda, naj se poroči z bogatim ženinom. Slednjič so starši spoznali, da si je izbrala najboljšega Ženina in je niso več nadlegovali.
Dvajsetletna je stopila v tretji red sv. Dominika. Od očeta si je izprosila celico na vrtu in je v njej živela tri leta v samoti. A tudi to sveto dušo je mučil skušnjavec. Ko so nekoč skušnjave minile, se je vsa utrujena zatekla k Jezusu, rekoč: »Kje si vendar bil, ko sem bila vsa vznemirjena od teh grdih skušnjav?« – »Bil sem sredi tvojega srca, ko sem videl, da ne privoliš,« ji odvrne Jezus.
Po treh letih je šla med ljudi in postala tolažilni angel trpečim. Gospod jo je obdaroval z velikimi milostmi in razodetji. Vendar, tudi njej ni prizaneslo obrekovanje, celo, da je nesramnica. Tedaj se ji je prikazal Jezus z dvema kronama: v desnici je imel zlato, z dragulji posuto, v levici trnjevo. Reče ji: »Draga hči, glej, z obema tema kronama boš kronana, toda ne hkrati. Izberi si sama: Ali naj te zdaj v življenju ovenčam z zlato in po smrti s trnjevo, ali zdaj v življenju s trnjevo in po smrti z zlato?« »Moj Gospod, že lep čas je, ko sem zatajila svojo voljo, da bi spolnjevala tvojo; zato ne gre meni izbirati. Pa če hočeš, da ti odgovorim, hočem v tem življenju vedno spolnjevati tvojo voljo in iz ljubezni do tebe hočem vsako trpljenje vzeti, kakor da je veselje.« In segla je po trnjevi kroni.
Čeprav ponižna, je bila s svojimi pismi papežu in kardinalom, knezom in kraljem angel miru in velika dobrotnica človeštva. Nagnila je papeža Gregorja XI., da se je vrnil iz avignonske sužnosti v Rim. Umrla je 29. aprila 1380, stara triintrideset let.
Na ta dan goduje.
***
»O večna in neskončna dobrina, ti, ki noriš od ljubezni! … Ti si se zaljubil v svojo stvar, zagledal si se vanjo in si tako rekoč pijan od skrbi za njeno zveličanje; ona beži pred tabo in ti jo iščeš; ona se oddaljuje in ti se približuješ; bliže nisi mogel priti, kakor da si si nadel njeno človeško naravo.«
Ime: V grščini ima dve sorodni obliki: Aikaterina in katharine, obe pa se povezujeta z grško besedo kathara, »čista«.
Rojena: 25. marca 1347.
Kraj rojstva: Siena v Italiji.
Umrla: 29. aprila 1380.
Kraj smrti: Rim, prav tako v Italiji.
Družina: V družini premožnega barvarja Jakoba di Benincasa in Lape di Piagenti sta se kot zadnji izmed štiriindvajsetih otrok rodili dvojčici Katarina in Ivana, ki pa ni preživela.
Tretji red: Okoli leta 1364 je vstopila v tretji red spokornic sv. Dominika (dominikank) in tri leta popolnoma odmaknjena živela v svoji sobici v rojstni hiši.
Spokornost: Živela je skrajno vzdržno, uživala le surovo zelenjavo in vodo, komaj kaj spala in se na vse mogoče načine trpinčila: nosila je verigo in se z njo bičala.
Preizkušnje: V svoji samoti in odmaknjenosti je med drugim doživljala tudi globoko notranjo krizo in skušnjave, kasneje pa tudi nerazumevanja in obrekovanja pri svojem delu.
Poslanstvo: Poleg globokega duhovnega življenja, skrbi za bolnike in grešnike je odločilno posegala v politiko in reformo Cerkve. Bila je svetovalka vladarjev, papežev, pa tudi preprostega ljudstva. Zavzemala se je za edinost Cerkve in dosegla papeževo vrnitev iz Avignona v Rim.
Stigme: Leta 1375 je v Pisi med molitvijo v kapeli sv. Kristine prejela stigme (znamenja Kristusovih ran), ki pa jih je skrivala do smrti.
Videnja: Bila je deležna številnih videnj in zamaknjenj. Leta 1367 se ji je Kristus prikazal v vsem svojem sijaju ter se slovesno zaročil z njo (»mistična zaroka«).
Dela: Bila je nepismena, a je za sabo pustila obsežen opus pisem (381), Knjigo božjega nauka (ali Dialog) in 25 molitev.
Zadnje besede: »Bodite prepričani, da je edini vzrok moje smrti vnema za Cerkev, ki me razjeda.«
Zavetnica: Je zavetnica Italije in Rima, sozavetnica Evrope, zavetnica peric, proti glavobolu, proti kugi; zavetnica umirajočih in dominikanskih tretjerednic.
Upodobitve: Upodabljajo jo v oblačilu dominikanskih tretjerednic, dolgi beli obleki s temnim plaščem. Pogosto drži v roki srce, lilijo, križ ali knjigo. Na glavi ima trnjevo krono, pogosto pa je upodobljena z obolelimi za kugo.
Beatifikacija: 29. junija 1461 jo je papež Pij II. razglasil za svetnico, Pij XII. leta 1939 za zavetnico Italije, Pavel VI. leta 1970 za cerkveno učiteljico, Janez Pavel II. pa za sozavetnico Evrope.
Goduje: 29. aprila
Vir

Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad spregovoril o ženi, ki je imela izvrstno vlogo v zgodovini Cerkve. Gre za sv. Katarino Siensko. Stoletje, v katerem je živela – štirinajsto – je bilo doba preizkušenj za življenje Cerkve in celotnega družbenega tkiva v Italiji in Evropi. In vendar tudi v trenutkih največjih težav Gospod ne neha blagoslavljati svojega ljudstva, s tem da zbuja svetnike, ki zganejo srca in sprožijo spreobrnjenje in prenovo. Katarina je ena od teh in nam še danes govori in nas spodbuja, naj pogumno hodimo proti svetosti, da bi bili vedno bolj v polnosti Gospodovi učenci.

Sozavetnica Evrope
Rodila se je v Sieni leta 1347 v zelo številni družini; umrla je v rojstnem mestu leta 1380. Pri 16 letih je v videnju sv. Dominika dobila spodbudo, da je vstopila v dominikanski tretji red, v žensko vejo, ki se je imenovala mantellate (plaščarice). Ostala je v družini, zasebno izrekla zaobljubo devištva, ko je bila še deklica, se posvetila molitvi, pokori, dobrodelnosti, zlasti v prid bolnikov.

Ko se je razširil glas o njeni svetosti, je postala gonilna sila močne dejavnosti duhovnega vodstva za ljudi vseh slojev: plemiče in politike, umetnike in preproste ljudi, posvečene osebe, duhovščino, vključno s papežem Gregorjem XI., ki je v tistem času bival v Avignonu in ga je Katarina silovito in učinkovito spodbujala, naj se vrne v Rim. Veliko je potovala v skrbi za notranjo prenovo Cerkve in za podporo miru med državami. Tudi zaradi tega jo je častitljivi Janez Pavel II. razglasil za sozavetnico Evrope. Naj stara celina nikoli ne pozabi krščanskih korenin, ki so temelj njenega popotovanja in naj še naprej iz evangelija črpa temeljne vrednote, ki zagotavljajo pravičnost in slogo.

Kristus njen ženin
Katarina je zelo trpela kot mnogo svetnikov. Nekateri so celo pomislili, da se ji ne sme zaupati, tako da jo je leta 1347, šest let pred smrtjo, generalni kapitelj dominikancev pozval v Firenze na zaslišanje. Poslali so jo k učenemu in ponižnemu bratu, Rajmundu iz Capue, bodočemu generalnemu ministru reda. Postal je njen spovednik in tudi njen »duhovni sin«; napisal je njen prvi popoln življenjepis. Za svetnico je bila razglašena leta 1461.

Nauk Katarine, ki se je komaj naučila brati in pisati, ko je bila že odrasla, je prikazan v delu Razgovor o božji Previdnosti ali Knjiga o božanskem nauku, mojstrovini duhovne književnosti, v njenih Pismih in v zbirki Molitev. Njeno poučevanje je tako bogato, da jo je božji služabnik Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico; ta naziv se je pridružil nazivu sozavetnice mesta Rima – po sklepu bl. Pija IX. – in zavetnice Italije – po odločitvi častitljivega Pija XII.

V videnju, ki se ni nikoli izbrisalo iz Katarininega srca in duha, jo je Marija predstavila Jezusu, ki ji je dal sijajen prstan in ji rekel: »Jaz, tvoj stvarnik in odrešenik, se zaročim s teboj v zvestobi, ki jo ohrani vedno čisto, dokler ne boš obhajala z menoj v nebesih večnega ženitovanja« (Rajmund iz Capue, Sv. Katarina Sienska, Legenda maior, št. 115, Siena 1998). Ta prstan je videla samo ona. V tej izredni zgodbi razbiramo življenjsko središče Katarinine vernosti in vsake pristne duhovnosti: kristocentrizem, Kristus je zanjo kot ženin, s katerim ima globok notranji odnos občestva in zvestobe. On je dobrina, ki jo ljubi bolj kot katerokoli drugo.

To globoko zedinjenje z Gospodom osvetljuje še en dogodek iz življenja te slavne mistikinje: izmenjava srca. Po Rajmundu iz Capue, ki posreduje zaupne pomenke, ki jih je zvedel od Katarine, se ji je prikazal Gospod Jezus z živo rdečim človeškim srcem v roki, ji odprl prsi in ga položil vanj z besedami: »Predraga hčerka, kot sem oni dan vzel tvoje srce, ki si mi ga podarila, glej, ti zdaj dajem svoje; in odslej bo na mestu tvojega« (prav tam). Katarina je resnično doživela besede sv. Pavla: »… ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Duhovno materinstvo
Kot sienska svetnica tudi vsak vernik čuti potrebo, da se priliči čutenju Kristusovega srca, da bi ljubil Boga in bližnjega kot ljubi Kristus sam. Mi vsi si lahko pustimo preobraziti srce in se lahko naučimo ljubiti kot Kristus v domačnosti z njim, ki jo gojijo molitev, premišljevanje božje besede in zakramenti, še posebej pogosto pobožno prejemano sveto obhajilo. Tudi Katarina sodi v vrsto evharističnih svetnikov, s katerimi sem zaključil svojo apostolsko spodbudo Sacramentum Caritatis (prim. št. 94). Dragi bratje in sestre! Evharistija je izredni dar ljubezni, ki jo Bog nenehno obnavlja, da bi hranil našo pot vere, okrepil naše upanje, vžgal našo ljubezen, da bi nas naredil vedno bolj podobne njemu samemu.

Okrog tako močne in pristne osebnosti se je vedno bolj oblikovala prava in resnična duhovna družina. To so bili ljudje, ki jih je prevzela moralna avtoriteta te mlade žene nadvse vzvišenega življenja, včasih pa so presenečali tudi mistični pojavi, ki so jih opazovali, kot na primer pogoste ekstaze. Mnogo jih je šlo k njej v službo in so imeli pa posebno pravico, če jih je vodila. Klicali so jo »mama«, ker so kot duhovni sinovi iz nje črpali hrano za duha.

Še danes Cerkev prejema veliko dobrot od izvajanja duhovnega materinstva tolikerih žena, posvečenih in laikinj, ki hranijo duše z mislijo na Boga, krepijo vero ljudstva in usmerjajo krščansko življenje k zmeraj višjim vrhovom. Katarina se takole obrača na enega svojih duhovnih sinov, kartuzijana Janeza Sabatinija: »Pravim vam in imenujem vas sin, v kolikor vas rojevam v nenehnih molitvah in hrepenenju pred božjim obličjem, tako kot mati rojeva sina« (Pisma št. 141: g. Janezu od Sabatinijev). Na dominikanskega brata Jerneja od Dominikov se je navadno obračala s temile besedami: »Cenjeni in predragi brat in sinko v Kristusu, sladkem Jezusu.«

Z darom solza
Nadaljnja poteza Katarinine duhovnosti je povezana z darom solza. Te izražajo izvrstno in globoko čutenjskost, sposobnost ganjenosti in nežnosti. Nemalo svetnikov je imelo dar solza in je tako obnavljalo čutenje Jezusa samega, ki ni zadrževal in skrival svojega joka pred grobom prijatelja Lazarja ob bolečini Marije in Marte in ob pogledu na Jeruzalem v svojih zadnjih zemeljskih dneh. Po Katarininih besedah se solze svetnikov mešajo s Kristusovo krvjo, o kateri je govorila v pretresljivih tonih in z zelo učinkovitimi simboličnimi podobami: »Spominjajte se Kristusa križanega, Boa in človeka (…). Postavite si predse Kristusa križanega, skrijte se v rane Kristusa križanega, potopite se v kri Kristusa križanega« (Pismo 16: Nekomu, čigar ime se ne omenja).

Tu lahko razumemo, zakaj je Katarina, čeprav se je zavedala človeških pomanjkljivosti duhovnikov, do njih vedno čutila kar največjo spoštljivost. Oni namreč delijo po zakramentih in besedi odrešilno moč Kristusove krvi. Sienska svetnica je vedno vabila svete služabnike, tudi papeža, ki ga je klicala »sladki Kristus na zemlji«, naj bodo zvesti svojim odgovornostim, k temu pa jo je nagibalo vedno in zgolj njena globoka in vztrajna ljubezen do Cerkve. Preden je umrla, je rekla: »Ko se bom ločila od telesa, bom v resnici použila in dala življenje v Cerkvi in za sveto Cerkev, kar je zame edinstvena milost« (Rajmund iz Capue, Sv. Katarina Sienska, Legenda maior, št. 363).

Učiteljica najvzvišenejše znanosti
Od sv. Katarine se torej naučimo najvzvišenejše znanosti: kako spoznati in ljubiti Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev. V Razgovoru o božji Previdnosti z enkratno podobo opisuje Kristusa kot most med nebom in zemljo. Ima tri stopnje, ki jih predstavljajo Jezusove noge, stran in usta. Ko se duša dviga po teh stopnjah, gre skozi tri odseke slehernega življenja v posvečenosti: odmik od greha, izvajanje kreposti in ljubezni, sladko in ljubeče zedinjenje z Bogom.

Dragi bratje in sestre! Naučimo se od sv. Katarine pogumno, silovito in iskreno ljubiti Kristusa in Cerkev. Za svoje vzemimo besede sv. Katarine, ki jih beremo v Razgovoru o božji Previdnosti ob koncu poglavja, ki govori o Kristusu–mostu: »Po usmiljenju si nas opral v krvi, po usmiljenju so se hotel pogovarjati z ustvarjeninami. Ti si nor od ljubezni! Ni ti bilo dovolj, da se učlovečiš, ampak si hotel še umreti! (…) Usmiljenje! Srce se mi utaplja ob misli nate: kamorkoli obrnem svojo misel, ne najdem drugega kot usmiljenje« (pogl. 30, str. 79-80). Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 24. novembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Spomin svete Katarine Sienske, device in cerkvene učiteljice, ki se je trudila med sestrami Spokornicami svetega Dominika spoznati Boga v samem sebi in sebe v Bogu, ter postati podobna križanemu Kristusu.
Vir

Ime Katarina, ki pomeni ‘čista’, spada med zelo pogosta imena na Slovenskem. Bibliotheca Sanctorum, enciklopedija katoliških svetnikov, bolj ali manj obširno opiše življenje 20 svetih ali blaženih Katarin, v slovenskem Letu svetnikov pa je predstavljenih sedem, od katerih sta najbolj znani sv. Katarina Aleksandrijska (tudi Sinajska), in današnja slavljenka sv. Katarina Sienska, globoka mistična duša, vsestranska delavka in tudi plodovita pisateljica.
Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Ljubka in živahna deklica je že z dvanajstimi leti prišla v spor z domačimi, zlasti z materjo, ki je hotela, da si poišče moža in se ni mogla sprijazniti s Katarinino namero, da se posveti Bogu. Temu prigovarjanju je Katarina napravila konec tako, da si je ostrigla lase in s tem pokazala svojo trdno odločitev, da se za vedno daruje Bogu. Oče je bil njen zaveznik in tako je s šestnajstimi leti mogla vstopiti v tretji red sv. Dominika. Dominikanske tretjerednice niso bile redovnice, ki bi živele v samostanu, temveč pobožne žene, ki so se ravnale po določenih pravilih in so živele med svetom. Posvečale so se molitvi in dobrodelnosti. Nosile so tudi posebno obleko, da so se razločevale od drugih žena.
Nekaj časa je bila Katarina usmerjena zgolj na molitev in premišljevanje. Ko ji je bilo kakih dvajset let, se ji je v videnju prikazal Jezus, se z njo skrivnostno zaročil in ji napovedal, da ji bo v Cerkvi zaupana posebna naloga. Od takrat naprej se je odlikovala tudi v dejavni ljubezni. Njena skrb za druge je pritegnila pozornost Siencev. Nekaj se jih je povezalo v nekakšno skupino učencev, v kateri so bili pripadniki različnih družbenih slojev: sodniki, poslanci, slikarji, pesniki, rokodelci, redovniki in redovnice. Tako je Katarina dejavno sodelovala v dogajanjih svojega mesta in Cerkve svojega časa. Tista njena posebna naloga, o kateri ji je bil govoril Jezus, je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas. Lik Katarine Sienske je eden tistih svetlih vzorov žena, ki jih je Cerkvi in svetu poklonilo 14. stoletje. Izčrpana od naporov svojega kratkega, a napetega življenja, použita od tistega, kar je sama imenovala ‘sladke telesne muke’, je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. Za svetnico jo je razglasil papež Pij II. leta 1461, papež Pij XII. jo je leta 1939 postavil za zavetnico Italije, papež Pavel VI. pa ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice in sicer zaradi njenega znamenitega in obsežnega spisa Knjiga božjega nauka. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Edith Stein/Terezijo Benedikta od Križa in sv. Brigito Švedsko.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 631

blažena Hanna Chrzanowska – medicinska sestra in oblatinja

blažena Hanna Chrzanowska - medicinska sestra in oblatinjaCerkev na Poljskem se veseli nove blažene. 28. aprila 2018 je namreč v svetišču Božjega usmiljenja v Krakovu potekala beatifikacija Hanne Chrzanowske, ki je med letoma 1957 in 1973 pri svojem delu tesno sodelovala tudi s Karolom Wojtyło. Več o njenem življenju je v intervjuju za Vatican News povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

»Hanna se je rodila v Varšavi, njena mati je bila protestantka, oče pa katoličan. To je bilo 7. oktobra 1902, osem let pozneje pa se je družina preselila v Krakov, saj je oče tam dobil službo profesorja poljske zgodovine in literature na Jagielonski univerzi. Po tem, ko je diplomirala in postala medicinska sestra, je nekaj časa opravljala delovno prakso v Belgiji, Franciji in Združenih državah Amerike. Po vrnitvi v domovino je ustanovila revijo z naslovom Poljska medicinska sestra, napisala je nekaj specializiranih priročnikov ter začela s Katoliškim združenjem poljskih medicinskih sester. V času nacistične okupacije je v koncentracijskem taborišču izgubila očeta, brat pa je umrl med množično usmrtitvijo poljskih vojakov v Katinskem gozdu. Njen katoliški apostolat na bolničarskem področju je bil zelo raznovrsten in obsežen. Umrla je 29. aprila 1973 v Krakovu, med molitvijo Magnifikata.«

»Že od malega se je Hanna od staršev naučila živeti temeljne človeške in krščanske vrednote kot so spoštovanje osebe, delavnost, poštenost, pozornost do ubogih, trpečih, odrinjenih. To jo je usmerilo, da se je odločila za poklic medicinske sestre – najprej z vidika človekoljubne dejavnosti, nato pa kot pravo in osebno krščansko poslanstvo zveličavne prisotnosti Kristusovega križa med bolniki. Kot častilka Marije, tolažnice žalostnih, je bila Hanna svetilnik v temi človeške bolečine.«

V nadaljevanju pogovora je kardinal Amato povedal več o tem, kako je nova blažena živela svojo vero: »Ko je bila stara 30 let, se je njeno življenje odločno obrnilo v višave, k svetosti, ki jo je gojila preko molitve, obhajila in evharistične adoracije, duhovnih vaj ter molitve rožnega venca. Kot benediktinska oblatinja je Hanna z navdušenjem in veseljem živela benediktinsko karizmo bogoslužne molitve in poklicnega dela z bolniki. Posebej jo je nagovarjala skrivnost Marijinega obiska Elizabete, saj je v njem videla zgled vloge, ki jo ima oseba, ki prinaša pomoč tistim, ki jo potrebujejo. V času komunističnega režima ni skrivala svoje vere, čeprav so ji bile zato državne oblasti nenaklonjene.«

Ob koncu pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov povedal, kakšno sporočilo nam zapušča Hanna Chrzanowska tako na verskem kot na poklicnem področju: »Ko gledamo lik blažene, se tudi mi učimo sklanjati k ubogim, skrbeti za tiste, ki potrebujejo tolažbo, oporo, spodbudo, pomoč. Cerkev preko dela svojih otrok prihaja naproti pomoči potrebnim, tako da jim velikodušno in požrtvovalno pomaga ter jih varuje. Še naprej izkazujmo dejavno ljubezen, posebej našim bolnikom.«
Vir

»Zahvaljujemo se vam, da ste bili med nami takšni, kot ste bili. Zahvaljujejo se vam bolniški strežniki, redovnice, medicinske sestre, akademska mladina – celotna krakovska Cerkev. Zahvaljujem se vam kot škof krakovske Cerkve; bili ste mi v veliko pomoč in oporo. Bogu se zahvaljujemo za to, da ste bili med nami takšni, kot ste bili – s svojo veliko preprostostjo, notranjim mirom, obenem pa z velikim notranjim žarom; da ste bili med nami nekakšno utelešenje Kristusovih blagoslovov iz pridige na gori; zlasti tistega: Blagor usmiljenim.« (krakovski kardinal, poznejši papež sv. Janez Pavel II. ob pogrebu).
Ime: Hannah v hebrejščini pomeni »ljubkost, milina, milost, ljubezen, molitev«, Helena pa v grščini »sijajna, bleščeča«.
Rojena: 7. oktobra 1902.
Kraj rojstva: Varšava na Poljskem.
Umrla: 29. aprila 1973.
Kraj smrti: Krakov na Poljskem.
Družina: Izvirala je iz bogate družine zemljiških posestnikov. Oče Ignacij je bil profesor poljske književnosti, katoličan, mati Vanda, roj. Szlenker, pa je bila protestantske vere, hči industrialcev. Imela je še starejšega brata Bogdana.
Mladost: Ana se je najprej šolala na manjši zasebni šoli, nato pa na uršulinski gimnaziji v Krakovu. Velik vpliv nanjo je imela teta Zofija, ki je v Varšavi ustanovila otroško bolnišnico in vodila zdravstveno šolo.
Izobrazba: Leta 1920 je začela študirati v na novoustanovljeni šoli za medicinske sestre v Varšavi, kasneje pa študij nadaljevala v Franciji in Belgiji ter v Ameriki.
Delo: Po vrnitvi v domovino je kot strokovno usposobljena medicinska sestra postala vodilna na tem področju. Med letoma 1926 in 1929 je poučevala na Visoki šoli za medicinske sestre in higieno v Krakovu. Po vojni je postala vodja negovalnega doma, kjer je skrbela za stanovalce in delala s študenti zdravstvene nege. Bila je direktorica šole za psihiatrično zdravstveno nego v Kobierzynu na Poljskem.
Časopis: Leta 1929 je ustanovila revijo z naslovom Poljska medicinska sestra ter napisala nekaj specializiranih priročnikov.
Vojna: Med vojno se je pridružila odboru za socialno pomoč, sodelovala pri delu odbora za oskrbo na domu ter oskrbo razseljenih oseb in beguncev ter v patronažni službi za oskrbo zapornikov.
Apostolat: Leta 1937 je pomagala ustanoviti Katoliško združenje poljskih medicinskih sester. Bila je članica Oblatov reda svetega Benedikta. Od leta 1955 je organizirala občasne konference in letne rekolekcije za medicinske sestre.
Župnija: Bila je začetnica tako imenovanega sistema župnijske zdravstvene nege. Župnike je prepričala, naj v okviru župnije razširijo oskrbo bolnikov na domu. Uvedla je novo vrsto pomoči, pri kateri je bolnik poleg duhovne in materialne pomoči na domu lahko pričakoval tudi pomoč medicinske sestre.
Zavetnica: medicinskih sester.
Beatifikacija: Papež Frančišek jo je 28. aprila 2018 razglasil za blaženo.
Goduje: 29. aprila.
Vir

Views: 14

sveti Hugo Veliki – opat iz Clunyja

sveti Hugo Veliki - opat iz ClunyjaBil je šesti opat v Clunyju in vodil ga je šestdeset let. Združeval je osebno svetost z izrednimi državniškimi uspehi kakor nihče drug v njegovem času. Bil je zaupnik Gregorja VII (ta papež ga je grajal, da preporedko prihaja do njega) in tudi cesarja Henrika IV., papeževega nasprotnika; cesarju je bil krstni boter. Za prijatelja so ga šteli papeža Urban II. in Pashal II., spokornik Peter Damiani in angleški kralj Viljem I. Enako dobro se je znal približati preprostim ljudem in jim postreči. Naslov »Veliki« je torej res zaslužil. Cerkev seveda ne slavi njegovih zunanjih odlik, ampak njegovo redovniško ponižnost in trdno zvestobo v službi Cerkve. Velik je zato, ker ni iskal osebne slave in je svojo voljo prizadevno podrejal božji volji.
Rodil se je leta 1024 v kraju Semur, ne daleč od Clunyja. Po tem kraju se je njegova grofovska družina tudi imenovala. Mladega dečka je že zgodaj mikalo, da bi šel med klinijske menihe, oče Dalmacij pa ga je od tega odvračal. Dal ga je v vzgojo Hugonu, škofu v bolj oddaljenem Auxerreu. Vendar ta sorodnik ni zatiral Hugonovega nagnjenja, in z materino pomočjo je redovni poklic le zmagal očetov odpor. 1038 je Hugo že nosil redovni habit, 1044 je postal duhovnik in 1048 že hišni prior v CIunyju. Naslednje leto je na dvoru Henrika III. poravnal hud spor z nekim samostanom. Ob vrnitvi ga je dohitela novica, da je umrl opat Odilo. Ko se je vrnil, so ga prosili, naj sprejme opatovsko službo. Hugo je sam pozneje priznal, da je njegovo »meso« hlepelo po tolikšni časti, duh pa se je temu upiral. Volja sobratov je bila tako soglasna, da se ji je le sklenil ukloniti. Prevzeti odgovornost za tolikšno redovno družbo pri 25 letih ni bilo lahko breme, pa Hugo je neomajno zaupal v božjo moč in le tako vzdržal 60 let na tem mestu.
Opat Hugo je rad ostajal doma ali se tja hitro spet vračal, vendar je moral veliko popotovati. Klicali so ga na vse pomembne sinode, papež in cesar sta mu zaupala važna poslanstva. Navzoč je bil 1059 v Rimu, ko so tam napravili pogumne sklepe o neodvisnih papeških volitvah. V Canossi je 1077 dosegel vsaj začasno spravo med cesarjem Henrikom IV. in papežem Gregorijem VII. Pričujoč je bil tudi, ko je papež Urban II. v Clermontu 1095 razglasil začetek križarskih vojska. Reševanja prepirov z orožjem Hugo nikoli ni odobraval, ker je bilo miroljubno posredovanje stalno izročilo Clunyja in njegovo osebno nagnjenje. Papeža Urbana II. je iz Clermonta spremljal v Cluny k posvečenju velikega oltarja nove (tretje) opatijske cerkve, največje v krščanskem svetu (dolga je 555 čevljev; danes je skoraj vsa v razvalinah). Zvesto je Hugo podpiral papeža pri odpravi simonije in drugih razvad med klerom, vendar je klinijevska reforma uporabljala le duhovna sredstva, gregorijanska cerkvena reforma pa se je opirala na kanonske odloke. Cluny je veliko reformo vnaprej pripravljal, jo spremljal in nato še dopolnjeval s prevzgajanjem.
Zdi se, da se je Hugo mnogo več namučil z vzdrževanjem pravega duha v silni klinijski redovni organizaciji kakor z zunanjim delom. Prvi čas je še sprejemal nove samostane v klinijsko skupnost, potem pa je začel podpirati neodvisna redovna središča v oddaljenih deželah, posebno na Španskem in Angleškem. Seveda so se tudi ta središča ravnala po njegovih nasvetih. Starim redovnikom je uvidevno naklanjal primerne olajšave zlasti pri postu, mlajšim pa je dal včasih ostrejše predpise, če je opazil, da disciplina popušča. Največ je pripomogel k ohranitvi pravega duha v svojem redu z osebnim zgledom. Z molčečnostjo, molitveno zbranostjo in ostro spokornostjo je dosegel zaupanje sobratov in mogel tako ohraniti trdnost reda, ki je bil tedaj na višku moči, pojavljale pa so se že tudi razdiralne sile. Ustanovil je prvi ženski samostan po klinijskih pravilih (Marcigny) in je imel z njim veselje na stare dni, ko je videl, da dobro uspeva. Znano je, da je razposlal mnogo pisem, a ohranilo se jih je le malo; so pa dobra priča o njegovi duhovni veličini.
Na veliki četrtek leta 1109 je zadnjič govoril menihom in jim umival noge. Na veliko noč je zbolel. V torek se je le še malo zavedal. Zato ga je sobrat vprašal, če še ve, kdo je navzoč v sv. hostiji. Razločno je povedal, da je to Kristusovo telo in dodal: »Poznam in molim ga.« Nato ni več spregovoril. Spomin nanj Cerkev že od začetka obhaja na njegov smrtni dan 29. aprila. Njegovo svetniško češčenje je odobril papež Honorij III. 1. 1220.
Kako je bil Cluny odvisen od poduhovljene Hugonove osebnosti, se je pokazalo po njegovi smrti. Vodstvo vse redovne skupnosti je prevzel novi opat Pons, ki ni imel toliko moralnih kvalitet. Bil je zmožen človek, a preveč se je zanašal na svoje vodstvene sposobnosti in postal je oblasten – bolj ko pobožen. Klinijski skupnosti je že grozil razpad, zato je leta 1122 odstopil. Komaj se je Cluny za silo spet strnil v svoje redovniške vrste, se je spet nasilno vrnil (1125). Zdaj ga je papež moral odstaviti in naslednje leto je žalostno končal življenje – v ječi. Videti je bilo, da ima Cluny sicer veliko moč, a samo, dokler spolnjuje svoje poslanstvo v skladu z božjimi načrti.
BSS XII, 752—56; HiZ I, 533—35 (R. Grégoire).
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

Grof Dalmacij je pričakoval, da bo njegov najstarejši sin postal vitez, Huga pa ga je že kmalu zamikalo redovno življenje v bližnji clunyjski skupnosti. Mati in sinov vzgojitelj, škof v Auxerreru, sta kljub očetovemu začetnemu nasprotovanju dosegla, da je Hugo že s petnajstimi leti oblekel redovno obleko in vstopil v samostan v Clunyju. Mogočna opatija je bila v tem času tako rekoč središče vse Cerkve, imenovali so jo celo »mati zahodne civilizacije«. Hugo je tu prejel mašniško posvečenje, postal prior, kmalu pa tudi opat, šesti po vrsti. Nasledil je sv. Odila in opatijo vodil celih šestdeset let. Čeprav še zelo mlad (star je bil komaj petindvajset let), je potem, ko so ga sobratje soglasno izvolili, prevzel breme opatske službe. Če za opata Odila velja, da je bil začetnik clunyjske reforme, velja za Huga, da je opatijo pripeljal do najvišjega razcveta. V času svojega dolgega vodenja je bil zaupnik in prijatelj devetih papežev pa tudi svetnih vladarjev, s katerimi ga ja vezalo prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Visoko izobraženi in prijazni opat zato ni smel manjkati na nobeni pomembni sinodi, veliko je moral potovati in prevzemati različna pomembna poslanstva. Bil je posrednik v sporu med papežem in cesarjem ter bil poleg, ko je papež Urban II. razglasil začetek križarskih vojn, čeprav sam ni bil zagovornik reševanja sporov z nasiljem in orožjem. Njegovo veliko delo, ki ga je francoska revolucija žal uničila, je bila tudi izgradnja veličastne opatijske cerkve, največje oz. najdaljše na svetu. Še bolj kot zunanji uspehi pa so ga zaznamovala njegova prizadevanja na duhovnem področju. Papeža je podpiral v njegovem boju pri odpravi simonije in različnih razvad med duhovščino. Začel je ustanavljati različna neodvisna redovna središča v oddaljenih deželah (Španija, Anglija), ki pa so se vsa ravnala po njegovih nasvetih. Medtem ko je skrbel, da disciplina po samostanih ne bi popuščala in je mlajšim redovnikom raje naložil več predpisov kot manj, pa je vendarle imel tudi posluh za starejše sobrate, ki niso več zmogli strogosti vseh pravil (in jim je zato naklanjal različne olajšave). S svojo molčečnostjo, molitveno zbranostjo in ostro spokornostjo je bil sam najlepši zgled, ki so ga morali posnemati. Ustanovil je tudi prvi ženski samostan po clunyjskih pravilih. Zadnje besede, ki jih je spregovoril pred smrtjo, so bile odgovor na vprašanje pred obhajilom (bil je še komaj pri zavesti), ali se še zaveda, kdo je navzoč v sv. hostiji. Razločno je odgovoril, da je to Kristusovo telo in dodal: »Poznam in ga molim.«

Ime: Ime je nemško in je skrajšana oblika iz zloženih imen, ki se začenjajo s Hug-. Hug v teh imenih je iz starovisokonemške besede hugu »um, razum, pamet«.
Rodil se je leta 1024 v kraju Semur nedaleč od Clunyja v Franciji, umrl pa 28. aprila 1109 v Clunyju.
Družina: Bil je prvorojenec od osmih otrok burgundijskega grofa Dalmacija in matere Aremberge.
Zavetnik: proti vročici.
Upodobitve: Upodabljajo ga v opatskem oblačilu, tudi v mašnem plašču in s knjigo.
Sodobniki: papež Gregor VII., cesar Henrik IV., papeža Urban II. in Pashal II., Peter Damiani, angleški kralj Viljem I.
Beatifikacija: 6. januarja 1120 je papež Honorij III. odobril njegovo češčenje.
Goduje: 29. aprila, pri cistercijanih pa 11. maja.
Vir

V Cluny-ju [kliniju] (v Burgúndiji, v današnji Franciji), sveti Hugo, opat, ki je sveto vodil enainšestdeset let samostan v tem kraju. Vedno je bil vdan dajanju miloščine in molitvi, branitelj meniške discipline in njen stalni pospeševalec, ter goreč oskrbnik svete Cerkve.
Vir

Rodil se je leta 1024 blizu Clunyja v južni Franciji. Že zgodaj ga je mikalo, da bi šel med menihe slavnega samostana tega mesta, a ga je oče od tega odvračal. Z materino pomočjo je končno le premagal očetov odpor in z osemnajstimi leti postal redovnik, z dvajsetimi duhovnik, s petindvajsetimi leti pa šesti opat samostana v Clunyju. To službo je opravljal šestdeset let.
Čeprav je rad ostajal doma, je moral pogosto potovati. Klicali so ga na vse pomembne sinode, papež in cesar sta mu zaupala pomembna poslanstva. Leta 1059 je bil v Rimu, ko so sprejemali pogumne sklepe o neodvisnih papeških volitvah. V Canossi je leta 1077 dosegel vsaj začasno spravo med cesarjem Henrikom IV. in papežem Gregorjem VII. Zraven je bil, ko je papež Urban II. v Clermontu leta 1095 razglasil začetek križarskih vojn. Reševanja prepirov z orožjem Hugo ni nikoli odobraval. Zvesto je podpiral papeža pri odpravi simonije in drugih razvad med duhovščino, vendar je clunyjevska reforma uporabljala le duhovna sredstva.
Zdi se, da se je Hugo veliko več namučil z vzdrževanjem pravega duha v silni clunyjski redovni organizaciji kakor z zunanjim delom. Prvi čas je še sprejemal nove samostane v skupnost, potem pa je začel podpirati neodvisna redovna središča v oddaljenih deželah, posebno na Španskem in Angleškem. Največ je pripomogel k ohranitvi pravega duha v svojem redu z osebnim zgledom. Z molčečnostjo, molitveno zbranostjo in ostro spokornostjo je dosegel zaupanje sobratov in mogel tako ohraniti trdnost reda, ki je bil tedaj na vrhuncu moči, pojavljale pa so se že tudi razdiralne sile. Ustanovil je prvi ženski samostan po clunyjskih pravilih in je imel na stara leta z njim veselje, ko je videl, da dobro uspeva.
Pridevek Veliki si je pridobil ne samo z izjemnimi državniškimi uspehi in zaradi zvez z najbolj znanimi in slavnimi ljudmi tistega časa, temveč tudi s posebnim darom, da se je znal približati preprostim ljudem in jim postreči.
Na veliki četrtek leta 1109 je zadnjič govoril menihom in jim umival noge. Na veliko noč je zbolel. V torek se je le še malo zavedal. Zato ga je sobrat vprašal, ali še ve, kdo je navzoč v sv. hostiji. Razločno je povedal, da je to Jezusovo telo in dodal: »Poznam ga in molim.« Potem ni več spregovoril.
Umrl je 29. aprila in na ta dan tudi goduje.
Vir

Views: 6

sveti Tihik – diakon

Pri Pafu (na Cipru) spomin svetega Tíhika, diakona in učenca blaženega apostola Pavla, katerega imenuje apostol v pismih predragega brata, zvestega služabnika in svojega sodelavca v Gospodu.
Vir

Views: 12