»Bog se je polastil moje duše. Odločila sem se živeti samo za Boga, se žrtvovati za duhovnike in potolažiti prebodeno Jezusovo srce. Moja naloga je pripeljati duše k presvetemu Jezusovemu srcu. Duhovniške duše naj delijo z Njim svoje življenje, ljubezen in gorečnost.
Molite za duhovnike, za katerih posvečenje se morate žrtvovati. Tolažite ga in mu ponudite svoje srce, v katero bo lahko položil svojo trpečo ljubezen. Molite z ljubeznijo, vero in zaupanjem.«
Ime: Hebrejsko ime Mirjam pomeni: »tista, ki jo ljubi Bog, vzvišena«. Theresio pa povezujejo z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje«, tudi »obramba, zaščita«.
Redovno ime: Marija Serafina Jezusovega prebodenega srca.
Rojena: 27. oktobra 1864.
Kraj rojstva: Mesto Frascati, 20 km jugovzhodno od Rima v Albanskem gorovju.
Umrla: 3. aprila 1937.
Kraj smrti: Mestece Grottaferrata v bližini Frascatija v Italiji.
Družina: Rodila se je v bogati aristokratski družini očetu Tomažu, inženirju, in materi Melaniji, roj. Rayner. Oče je bil pobožen in velik dobrotnik revežev ter je tako vzgajal tudi hčer. Žal je kmalu umrl, družina pa se je preselila v Grottaferrato.
Poklic: Leta 1875 je odšla v Rim in študirala v internatu svete Rufine, ki so ga vodile sestre Presvetega srca. Tu je začutila, da jo Gospod kliče v redovni poklic.
Duhovni voditelj: Pater Arsenij Pellegrini, opat samostana v Grottaferrati.
Razodetje: Po neki nedeljski maši se ji je prikazala podoba Jezusovega srca, prebodenega s trnjem. Zaslišala je glas, ki ji je rekel: »Ta trn mi zabadajo v srce tisti redovniki in duhovniki, ki s svojo nezvestobo žalijo mojega nebeškega Očeta.« Razodeto ji je bilo, da bo njeno poslanstvo delo za duhovnike.
Karmel: 1. februarja 1885 je vstopila v samostan klaris v Rimu, a je tam zaradi slabega zdravja ostala samo leto in pol.
Skupnost: 2. februarja 1894 je ustanovila skupnost Žrtev Jezusovega srca, ki se je kasneje preimenovala v kongregacijo sester oblatinj Presvetega Jezusovega srca. Poleg tega, da so vodile šolo za deklice, so začele pomagati duhovnikom po župnijah in sodelovati s skupnostjo Malih Jezusovih prijateljev, ki so izobraževali fante, podpirali poklice in pomagali duhovnikom z zdravstvenimi težavami.
Danes: Sestre danes delujejo v Italiji, ZDA, Braziliji, Peruju in Gvineji Bissauu.
Zadnje besede: »Mirna sem. Čutim, da je Bog ob meni.«
Zavetnica: Duhovnih poklicev in svoje skupnosti.
Beatifikacija: 31. oktobra 2015 jo je papež Frančišek razglasil za blaženo.
Goduje: 3. aprila.
Splet: www.oblatesister.org
Vir
Views: 4
Doslej smo bili vajeni, da je bil god papeža Siksta I. na dan 6. aprila. Nova izdaja Rimskega martirologija pa je prenesla praznovanje njegovega godu za tri dni nazaj, na 3. april. Nekdaj smo ga prištevali med mučence, (gl. ŽS II, 38) zdaj so zvečine opustili to misel, ker ga najstarejši ohranjeni seznam papežev pri Ireneju (u. 202) navaja kot šestega naslednika sv. Petra, ne trdi pa, da bi bil mučen, kakor o njegovem nasledniku Telesforu (LS I, 94). Po novih predpisih (iz 1. 1969) bo njegov spomin odpadel tako pri maši kakor pri brevirju. Vzrok zato je pač okolnost, da nam zgodovina o tem papežu malo zanesljivega poroča in nam tako ne more svetiti kot zgled na poti h Kristusu. Niti čas, kdaj je vodil Kristusovo čredo, se ne da natančno dognati. Navadno se držimo sodbe izkušenega zgodovinarja Evzebija (Cerkv. zgod. IV, 5), da je Sikst I. umrl 1. 128/29 po desetih letih vladanja.
– V Lyonu (v Franciji), sveti Nicétij, škof, vdan revnim in ljubezniv do preprostih, ki je tej Cerkvi ukazal, držati se pravil petja.
– V Cezareji (v Palestini), trpljenje svete Teodóre, tirske device, ki je pri istem preganjanju javno pozdravila svete pričevalce vere, ki so stali pred sodiščem in prosila, da se jo spomnijo, ko bodo prišli h Gospodu. Vojaki so jo prijeli, bila je pripeljana pred istega predsednika in po njegovem ukazu s hudimi mučili razmesarjena in slednjič vržena v morje.
-V Cezareji (v Palestini), sveti Afián, mučenec, ki je, ko so ga pod cesarjem Maksimínom prebivalci javno silili darovati bogovom, neustrašeno pristopil k predsedniku Urbanu, in mu z dvignjeno desnico tako zagrozil, da je prenehal z obredom. Zato so ga vojaki, ovitega v platno, ki je bilo namočeno v olju, prižgali in vrgli v morje, ko je še dihal.