sveti Maksimilijan – vojak in mučenec

V Tevesti (v Numídiji, v današnji Alžiriji), sveti Maksimiliján, mučenec, ki je bil sin veterana Viktórja in bil tudi sam poklican v vojaško službo. Odgovoril je prokonzolu Diónu, da se kristjanu ni dovoljeno vojskovati. Ker je vojaško službo zavrnil, je bil z mečem kaznovan.
Vir

Views: 13

sveti Simeon Novi teolog – opat in mistik

sveti Simeon Novi teolog - opat in mistikDragi bratje in sestre!
Danes se bomo ustavili pri premišljevanju o osebnosti vzhodnega meniha Simeona Novega Teologa, čigar spisi so občutno vplivali na teologijo in duhovnost Vzhoda, še zlasti kar zadeva izkustvo mističnega zedinjenja z Bogom. Simeon Novi Teolog se je rodil leta 949 v mestu Galatai v Paflagoniji (Mala Azija) v plemeniti podeželski družini. Že v mladih letih se je preselil v Carigrad, da bi se lotil študija in vstopil v cesarsko službo. Čutil pa je, da ga civilna kariera, ki ga je čakala, zelo malo privlači, zato se je pod vplivom notranjih razsvetljenj, ki jih je vedno bolj doživljal, odpravil iskat človeka, da bi ga ta usmeril v trenutku, polnem dvomov in negotovosti, ki ga je preživljal, in da bi mu pomagal napredovati po poti zedinjenja z Bogom. Takega duhovnega voditelja je našel v osebi Simeona Pobožnega (Eulabes), preprostega meniha iz samostana Studios v Carigradu, od katerega je dobil v branje razpravo Duhovna postava Marka Meniha. V tem besedilu je Simeon Novi Teolog našel pouk, ki ga je zelo prevzel: »Če iščeš duhovno ozdravljenje,« je tam bral, »bodi pozoren na svojo vest. Stori vse, kar ti poreče, in našel boš, kar ti bo v korist.« Od tega trenutka – tako poroča on sam – ni nikoli šel spat, ne da bi se vprašal, ali mu ima vest kaj očitati.

Simeon je vstopil v samostan studitov, kjer pa so mu njegova mistična izkustva in njegova izredna predanost duhovnemu očetu povzročali težave. Preselil se je v majhen samostan svetega Mamasa, prav tako v Carigradu, kjer je po treh letih postal predstojnik, igumen. Tam je z vso močjo raziskoval duhovno zedinjenje s Kristusom, kar mu je prineslo veliko avtoriteto. Zanimivo je omeniti, da so mu dali priimek Novi Teolog kljub temu, da je izročilo pridržalo naziv »Teolog« samo za dve osebi: za evangelista Janeza in Gregorija Nazianškega. Trpel je nerazumevanje in zadelo ga je izgnanstvo, a ga je carigrajski patriarh Sergij II. rehabilitiral.

Simeon Novi Teolog je preživel zadnji del svojega življenja v samostanu svete Marine, kjer je napisal večji del svojih spisov in tako postajal vedno bolj slaven zaradi svojega poučevanja in zaradi svojih čudežev. Umrl je 12. marca 1022.

Najbolj znan med njegovimi učenci, Niketas Stetatos, ki je zbral in prepisal Simeonove spise, je poskrbel za post­humno izdajo in potem sestavil še njegov življenjepis. Simeonov opus obsega devet zvezkov, ki se delijo na Teološka, Gnostična in Praktična poglavja, tri zvezke Katehez, naslovljenih na menihe, dva zvezkaTeoloških in etičnih razprav in en zvezek Himen. Ne smemo pozabiti niti številnih Pisem. Vsa ta dela so si pridobila pomembno mesto v vzhodnem meniškem izročilu vse do današnjih dni.

Simeon zgosti svojo teološko refleksijo na navzočnost Svetega Duha v krščenih in na zavest, ki jo ti morajo imeti o takšni duhovni resničnosti. Krščansko življenje, poudarja, je globoko in osebno občestvo z Bogom, božja milost razsvetljuje srce vernika in ga vodi k mističnemu gledanju Gospoda. V tej smeri Simeon Novi Teolog vztraja pri dejstvu, da pravo spoznanje Boga ne prihaja iz knjig, ampak iz duhovnega izkustva, iz duhovnega življenja. Poznavanje Boga se rodi na poti notranjega očiščevanja, ki se začne s spreobrnjenjem srca po zaslugi moči vere in ljubezni, gre preko globokega kesanja in iskrenega obžalovanja grehov, da slednjič dospe do zedinjenja s Kristusom, ki je vir veselja in miru, in preplavljenja z lučjo njegove navzočnosti v nas. Za Simeona táko izkustvo božje milosti ni nekakšen izjemni dar za maloštevilne mistike, ampak je sad krsta v življenju vsakega resno zavzetega vernika.

O tem bi morali razmisliti, dragi bratje in sestre! Ta sveti vzhodni menih nas vse kliče, naj bomo pozorni na duhovno življenje, na skrito navzočnost Boga v nas, na iskrenost vesti in na očiščevanje, na spreobrnjenje srca, tako da bo Sveti Duh postal resnično navzoč v nas in nas bo vodil. Če namreč upravičeno skrbimo za svoj telesni, človeški in umski razvoj, je še pomembnejše, da ne zanemarimo notranje rasti, ki je v spoznavanju Boga, v resničnem spoznavanju, ne le naučenem iz knjig, ampak notranjem, in v občestvu z Bogom, da bi izkusili njegovo pomoč vsak trenutek in v vsakršnih okoliščinah. Ko razmišljamo o osebnosti Simeona Novega Teologa, lahko opazimo še eno prvino njegove duhovnosti. Na poti asketskega življenja, ki jo ponuja in jo je tudi sam prehodil, podeljuje velika pozornost in osredinjenost meniha na notranje izkustvo duhovnemu očetu samostana izjemen pomen. Sam mladi Simeon, kakor je bilo rečeno, je našel duhovnega voditelja, ki mu je zelo pomagal in katerega je vedno močno cenil, tako da mu je po smrti izkazoval celo javno češčenje. To pomeni, da velja za vse – duhovnike, posvečene osebe in laike, še posebej za mlade – vabilo, naj se zatekajo k nasvetom dobrega duhovnega očeta, ki je sposoben spremljati vsakega v globokem spoznavanju sebe in ga pripeljati do zedinjenja z Gospodom, da se njegovo življenje vse bolj priliči evangeliju. Da bi šli Gospodu naproti, vedno potrebujemo vodnika, dialog. Tega ne moremo narediti samo s svojimi razmišljanji. In to je tudi smisel cerkvenosti naše vere, da najdemo takega vodnika.

Ob koncu lahko takole povzamemo nauk in mistično izkustvo Simeona Novega Teologa: v njegovem nenehnem iskanju Boga se je tudi v težavah, ki jih je srečal, in v kritikah, ki jih je bil deležen, konec koncev pustil voditi ljubezni. Sam je znal živeti in je tako tudi učil svoje menihe, da je bistveno za vsakega Jezusovega učenca, da raste v ljubezni in tako rastemo tudi v poznavanju samega Kristusa, da lahko potrdimo s svetim Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).

Papež Benedikt XVI. o Simeonu Novem Teologu
prevedel br. Miran Špelič
Vir

Views: 32

sveti Alojzij Orione – duhovnik in redovni ustanovitelj

Alojzij OrioneGotovo so tudi domače razmere, v katerih je odraščal: velika revščina, življenje na cesti brez pravega stanovanja in redne prehrane, saj je moral že kot osemletni otrok pomagati očetu pri delu, vplivale na to, da se je »don Orione« kasneje ves posvetil zapuščenim otrokom, bolnim in brezdomcem. Kljub temu da ni postal salezijanec, sta mu bila Janez Bosko in Cottolengo velik zgled pri njegovem delu in vzgoji mladine.
Ime: Krstno ime Alojzij Janez je dobil po sv. Alojziju Gonzagi in Janezu Krstniku. Za izvor imena Alojzij navajajo več razlag (nem. Alwis »vse« in »pameten, razumen«), Janez pa izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 23. junija 1872 v Pontecurone, blizu Tortone na Piemontskem v Italiji, umrl pa 12. marca 1940 v San Remu v Italiji.
Družina: Bil je četrti otrok v zelo revni družini očeta Viktorija, tlakovalca cest in zelo verne matere Karoline, gospodinje.
Skupnost: Leta 1899 je najprej ustanovil red puščavnikov božje previdnosti, leto prej je začel izdajati časopis Ustanova božje previdnosti, leta 1915 pa je ustanovil še male sestre misijonarke božje ljubezni. Vse njihovo delo je posvečeno ubogim in zapuščenim, zlasti otrokom. Ustanova božje previdnosti je poleg Italije razširjena še v več kot 30 državah po Evropi, Ameriki, Afriki in Aziji.
Geslo/simbol: Rdeč križ na belem polju, obdan z žarki in rdečim napisom: »Vse prenoviti v Kristusu« (Instaurare omnia in Christo).
Ustanove: Še kot bogoslovec je odprl prvo sirotišnico San Bernardino v Tortoni, kasneje tam najel še eno hišo, leta 1904 pa dobil od škofa materno hišo, ki jo je poimenoval Hiša božje previdnosti. Sledile so še številne druge hiše in ustanove v različnih krajih in deželah.
Zavetnik: Je zavetnik svojih ustanov, vzgojnih zavodov, šol, domov in zavetišč.
Kreposti: Vse svoje življenje je posvetil ubogim in zapuščenim sirotam. Pri vsem delovanju so ga navdihovale njegove štiri »ljubezni«: Jezus, Marija, papež in duše (delo zanje).
Upodobitve: Fotografije in upodobitve kažejo prijaznega sivolasega moža v preprosti duhovniški obleki. Vidimo ga tudi obdanega z otroki.
Čudeži: S svojo nerodnostjo je »poskrbel« za prvi čudež po don Boskovi smrti. Bil je namreč ob njegovem truplu in se ga dotikal s predmeti, ki so mu jih dajali verniki. Ko pa je v kuhinji rezal koščke kruha, da bi jih kot zdravilno sredstvo dajal bolnikom, si je odrezal desni palec. Zavil ga je v ruto, se dotaknil don Boskovega trupla in palec se je »prijel« nazaj.
Grob: Njegovi nestrohnjeni zemeljski ostanki počivajo v stekleni krsti kripte Marijinega svetišča v Tortoni.
Goduje: 12. marca.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. ga je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega, 16. maja 2004 pa za svetnika.
Misel: »Vedno sodeluj pri vsakem dobrem delu, vendar pri tem nikomur ne škoduj.«
Zadnje besede: »Jezus, Jezus, Jezus, prihajam …«
Vir

V Sanremu (v Ligúriji, v Italiji), sveti Alojzij Orione, duhovnik, ki je ustanovil Malo hišo božje previdnosti v prid mladini in vsem zapuščenim.
Vir

“Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin’. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike. “Med milostmi, ki mi jih je podelil Gospod, je bila tudi ta, da sem se rodil ubog. Moji so vedno trdo delali, da smo imeli kaj jesti. Nikoli nam ni manjkalo kruha, enkrat na dan pa smo jedli polento,” je zapisal Luigi Orione, ki se je rodil 23. junija 1872 v kraju Pontecurone pri Tortoni na severu Italije kot četrti otrok v družini Vittoria Orioneja in Caroline Feltri.
Oče je bil svobodomiselnega duha, mati pa vzorna krščanska žena in modra vzgojiteljica svojih otrok. Luigija je podpirala, ko je začel skrbeti za zapuščene otroke. Dala mu je celo nekaj denarja, ki ga je privarčevala s tem, da je svojim mlajšim otrokom predelala oblekce starejših. Mladost je preživel pri delu na polju, nekaj v šoli, nekaj v cerkvi in pri pobožnosti doma. Ko mu je bilo trinajst let, je začutil redovniški poklic in potrkal je na vrata manjših bratov (frančiškanov) v Vogheri, pri katerih pa je ostal manj kot eno leto, ker je zbolel za jetiko. Vrnil se je domov. Ko se mu je zdravje okrepilo, je nekaj časa pomagal očetu pri tlakovanju cest. Ta izkušnja mu je dala razumeti trpljenje in miselnost delavstva. S priporočilom domačega župnika je bil septembra 1886 sprejet v oratorij v Turinu, ki ga je vodil sam Janez Bosco, ustanovitelj salezijancev. Tam je ostal dobra tri leta. Kmalu po smrti tega odličnega vzgojitelja mladih je odšel v škofijsko semenišče v Tortoni. V don Boscovi šoli je prejel dragocena spoznanja za svoje življenjsko delo, posvečeno zapuščeni mladini in drugim ubogim. Kot bogoslovec je bil nekakšen oskrbnik stolne cerkve v Tortoni.
Že v prvem letu te službe mu je Gospod razodel njegov poklic: skrbeti za krščansko vzgojo dečkov. Prvega dečka je sprejel v svoje stanovanje, ko pa se jih je nabralo več, mu je škof dal na razpolago svoj vrt, kjer je Orione 3. julija 1892 odprl svoj prvi oratorij sv. Alojzija. Naslednje leto je odprl novega, v katerem se je zbiralo nad sto dečkov. 13. aprila 1895 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je imel med svojimi fanti. Tega dne jih je bilo šest sprejetih med klerike, pripravnike na duhovniški poklic. Kot mlad duhovnik je razvil vsestransko apostolsko dejavnost. Ko je decembra 1908 Sicilijo prizadel katastrofalen potres, v katerem je bilo do tal porušeno mesto Messina in je življenje izgubilo 80.000 ljudi, je brž pohitel tja dol, da bi pomagal najbolj potrebnim. Iz tega časa je dragoceno pričevanje italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja, ki je bil tedaj še otrok, pa se v svojem delu Zasilni izhod spominja, kako je neki “umazan in čudno oblečen majhen duhovnik” iskal kako prometno sredstvo, da bi skupino dečkov, ki so v potresu ostali brez družine, prepeljal v Rim. “Izposodil” si je avtomobil iz spremstva kralja, ki je prišel pogledat potresno področje.
Don Orione je v Messini ostal tri leta. Papež Pij X. ga je imenoval za generalnega vikarja te škofije. Po vrnitvi v Tortono je nadaljeval svoje delo. Kakor se je pri vzgoji mladih zgledoval po sv. Janezu Boscu, tako je bil njegov vzornik pri delih dejavne ljubezni do vseh potrebnih sv: Jože Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti v Turinu. Ustanavljal je “male Cottolenge” po raznih mestih. Za pomoč pri svojem delu je ustanovil več redovnih družin: najprej Sinove božje previdnosti in Male misijonarke ljubezni (oboji so razširjeni po vsem svetu – prvih je 1.035, drugih pa 900). Te njegove pomočnike in pomočnice naj bi podpirali eremiti božje previdnosti in sestre zakramentinke, ki se posvečajo predvsem molitvi in v svoje vrste sprejemajo tudi slepe. Svoje ustanove je don Orione “zasadil” tudi izven Italije. Dvakrat (1921 in 1934) je potoval v Latinsko Ameriko ter v Argentini in Braziliji ustanovil šole, kmetijske kolonije, župnije, hiše dobrodelnosti. Vse življenje si je prizadeval biti “duhovnik ne v zakristiji, temveč duhovnik tistih, ki ne hodijo v cerkev”. To je dokazoval s svojim neutrudnim služenjem. Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 12. marca 1940. Postopek za njegovo beatifikacijo je stekel leta 1963, 26. oktobra 1980 je bil razglašen za blaženega, 16. maja 2004 pa je bilo slovesno potrjeno njegovo evangeljsko junaštvo – svetništvo.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 131

sveti Jožef Žang Dapeng – trgovec, katehet in mučenec

sveti Jožef Žang Dapeng - trgovec, katehet in mučenecV mestu Gui-yang (v provinci Guang-xi, na Kitajskem), sveti Jožef Žang Dapeng, mučenec, ki je po sprejetju luči vere, komaj krščen odprl hišo misijonarjem in katehistom. Na vse načine je pomagal revnim, bolnim in otrokom, dokler ni bil priveden do mučenja na križu. Jokal je od veselja, da je bil vreden za Kristusa umreti.
Vir

Views: 0