Imena: Sofronij, Sofrono, Sofrij, Sofri
Rodil se je v Damasku okoli leta 560; kot menih je živel v samostanu sv. Teodozija blizu Jeruzalema, umrl pa kot jeruzalemski patriarh. Prvi se je odločno bojeval zoper krivo vero monoteletizma, ki je trdila, da je v Kristusu samo božja volja, ne pa tudi človeška. S tem so pravzaprav tajili človeško naravo v Kristusu. Zakaj vsak človek ima po svoji naravi svobodno voljo: brez človeške volje ni prave človeške narave. Pred njimi so že monofiziti čisto jasno tajili človeško naravo v Kristusu. Njihove zmote je obsodil že vesoljni cerkveni zbor v Efezu.
Zaradi perzijske vojne nevarnosti si je cesar Heraklij želel miru in sloge tudi na verskem področju, pa je hotel na vsak način spraviti monofizite s Cerkvijo. Zviti carigrajski patriarh Sergij mu je svetoval, naj razglasi nauk, da je v Kristusu samo ena volja, božja. Ta nauk bodo, tako je trdil, monofiziti radi sprejeli. V verskih resnicah nevedni cesar je ubogal in poslušal nasvet. Nato sta oba, cesar in patriarh, skušala za nauk pridobiti monofizitske in katoliške škofe.
Najprej je dobil Sergij na svojo stran Cira, aleksandrijskega patriarha. Prav takrat pa se je tam mudil Sofronij. Kleče ga je prosil, naj odstopi od svoje krive vere. Cir ga ni poslušal. Sofronij se je obrnil na Sergija, ne vedoč, da je prav on oče nove zmote. Sergij se je potuhnil in predlagal, naj se sploh ne govori ne o eni ne o dveh voljah v Kristusu, da ne nastanejo novi prepiri. Za ta predlog je znal pridobiti celo papeža Honorija I.
Leta 634 je postal Sofronij jeruzalemski patriarh. Zdaj ga je klicala sveta dolžnost, da nastopi zoper novo zmoto. Zato je poslal v Rim škofa Štefana, ki naj bi papežu natančno in po pravici razložil vso nevarnost za pravo vero. Po mnogih ovirah je prišel Štefan v Rim, ko sta najbrž že oba umrla, papež Honorij in patriarh Sofronij. Štefan je ostal v Rimu, dokler ni papež Martin I. slovesno obsodil krive vere monoteletov. Sofronij je umrl leta 638 od žalosti, da so mohamedanci zavzeli Jeruzalem in kmalu nato spremenili Marijino cerkev na tempeljskem griču v mošejo.
Goduje 11. marca.
Vir

Sofronijeva velika zasluga je, da se je v njegovem času, po velikih naporih in nasprotovanjih, končala več kot tristoletna verska razprava – in mnoge herezije, ki so se ob tem pojavile – o učlovečenem Bogu. Prav zato je tudi sprejel izvolitev za jeruzalemskega patriarha, saj je v tem videl božji klic, da bo laže delal za obrambo čiste verske resnice. Že v prvem letu njegove službe pa so v Palestino začeli vdirati muslimanski Arabci, zasedli najprej Betlehem, nato pa sčasoma obkolili Jeruzalem. Mesto se je moralo vdati, Sofronij pa je to prenesel s svetniškim dostojanstvom, tako da so ga spoštovali in občudovali celo Arabci. Kalif Omar je osebno prišel v Jeruzalem, da se je z njim dogovoril o predaji in pravicah kristjanov. Na njegovo prošnjo je kalif kristjanom dovolil živeti po svoji veri in opravljati pobožnosti po cerkvah. Pravijo pa, da je Sofronija vendarle tako zelo prizadela oskrunitev svetih krajev in gradnja mošeje na tempeljskem prostoru, da je kmalu od žalosti umrl.
Ime: Je grškega izvora, in izhaja iz besede sophron, ki pomeni »moder, dojemljiv«.
Rodil se je okoli leta 560 v Damasku, Sirija, umrl pa 11. marca 638 v Jeruzalemu.
Družina: Vemo samo, da so bili njegovi starši verni in so mu omogočili temeljito in široko izobrazbo.
Izobrazba: Izšolal se je za govornika in bil učitelj govorništva, bil je tudi pesnik.
Sodobniki: Prijatelj Janez Mocshus, pisatelj »duhovnega pašnika«, najbolj priljubljene knjige med menihi; papež Honorij I., cesar Heraklij, Sergij, carigrajski patriarh, kalif Omar.
Služba: Najprej je bil opat v Teodozijevem samostanu blizu Jeruzalema, službo jeruzalemskega patriarha pa je opravljal od leta 634 do 638. Nasledil ga je Anastazij II.
Zmote: Bil je velik borec proti monofizitom, ki so zanikali Jezusovo človeško naravo, kasneje pa proti monoteletizmu, ki je učil, da je v Jezusu samo ena, božja volja.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Kot opat si je prizadeval za pravo spokorništvo in poglobljeno molitev, bil je odličen poznavalec cerkvenega nauka, zagret za pravovernost, učen, razgledan in človek velike bogoljubnosti.
Dela: Napisal je več pisem in del, ki pa so se le redka ohranila (izgubljeno je npr. ogromno delo Florilegium, antologija 600 besedil grških cerkvenih očetov). Spesnil je tudi 23 pesmi.
Upodobitve: Upodabljajo ga v značilni obleki vzhodnega škofa z desnico dvignjeno v blagoslov, v levici pa drži Sveto pismo oz. zvitek.
Goduje: 11. marca.
Češčenje: Kot svetnika ga častimo v katoliški in pravoslavni Cerkvi.
Misel: »… Isti Kristus je delal božja in človeška dela. Kot Bog je večen in je delal čudeže; kot človek je opravljal ponižna človeška dela.«
Vir

V Jeruzalemu, sveti Sofrónij, škof, ki je imel za učitelja in prijatelja Janeza Moshusa, s katerim je obiskal meniške kraje, in bil po Modestu izvoljen za voditelja sinajskega samostana, ko je to sveto mesto padlo v roke Saracenov. Stalno je branil vero in varnost ljudstva.
Vir

Ime Sofronij pomeni v našem jeziku ‘modri’ in se današnjemu slavljencu res prilega. Njegova razlaga verskih resnic o učlovečenem Bogu je srečno dokončala triletne verske spore, ki so vznemirjali krščansko družbo, odkar je dosegla versko svobodo. Sveti Sofronij je bil največji med vsemi jeruzalemskimi patriarhi, luč za vso Cerkev in največja svetniška osebnost v prvi tretjini 7. stoletja. Smrt ga je doletela takoj nato, ko so Jeruzalem zasedli Arabci in so prvi krščanski rodovi prišli pod oblast mohamedancev.
Po rodu je bil iz Damaska, kjer se je rodil okoli leta 560. Verni starši so mu omogočili temeljito in široko izobrazbo. Izšolal se je za retorja in najbrž je bil že učitelj govorništva, zato imajo njegovi spisi lahko umljivo, vendar globoko vsebino. Posvetna modrost ga ni zanimala, raje se je poglabljal v nadnaravne resnice. Obiskal je vse slavne samostane v Palestini, Mali Aziji, na Sinaju in v Egiptu, nazadnje pa je potoval še v Rim. Ko se je od tam vrnil, je šel v Teodozijev samostan blizu Jeruzalema in kot opat postal duhovni vodja palestinskega meništva.
Iz samostana se je oglašal, ko je s svojim temeljitim znanjem branil pravi nauk. V tem času so se prepirali o tem, kako sta se v Kristusu združili božja in človeška narava. Tako imenovani monofiziti so trdili, da se je človeška narava v Jezusovi božji naravi tako použila in skoraj izginila, kakor izgine kapljica sladke vode, ko jo spustiš v morje. Cerkev je določila kot obvezno resnico nauk, da je Jezus pravi Bog in pravi človek. Verski boji so slabili obrambno moč države. To slabost so izrabili Perzijci, ki so leta 614 zasedli Sirijo z Jeruzalemom, cesar Heraklij jih je z zadnjimi močmi premagal šele pred Carigradom (619), po devetletnem vojskovanju je ponovno osvobodil Jeruzalem in leta 529 slovesno postavil na staro mesto Kristusov križ, ki so ga bili ugrabili Perzijci.
Leta 634 je Sofronij na prošnjo škofov, duhovnikov, menihov in ljudstva prevzel službo jeruzalemskega patriarha. Sofronij je videl v tem božji klic, da zdaj po Službeni dolžnosti nastopi v obrambo čiste verske resnice. To je tudi dosledno delal, čeprav je doživljal veliko nasprotovanj. Pri papežu ga je očrnil tedanji carigrajski patriarh Sergij, ki je bil na strani krivovercev, imenovanih ‘monoteleti’, ker so učili, da je v Kristusu ena sama volja, namreč volja njegove božje narave. Po dolgih zapletih je končno le zmagal pravi nauk, ki ga je opredelil jeruzalemski patriarh Sofronij.
Medtem so se Jeruzalemu od vseh strani bližali muslimanski Arabci. Leta 637 se je sveto mesto moralo vdati in priznati oblast drugovercev. Sofronij je ta udarec prenesel z dostojanstvenim mirom. Poveljniku arabske vojske je izrazil željo, da bi se rad osebno pogovoril s kalifom Omarjem glede predaje in pravic za kristjane, ko je mogočni vladar prišel iz Medine v Jeruzalem. Na prošnjo patriarha Sofronija je dovolil, da smejo kristjani še naprej živeti po svoji veri in po svojih cerkvah opravljati svoje pobožnosti. Toda za javnost in tudi po zunanji podobi je bil Jeruzalem poslej muslimansko mesto. Marijina cerkev na nekdanjem tempeljskem prostoru se je morala umakniti veliki mošeji, ki še zdaj nosi ime po kalifu Omarju. Pravijo, da je sv. Sofronija skrunitev svetega prostora tako bolela, da je že 11. marca 638 od žalosti umrl.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 132