blaženi Luka Belludi – redovnik in cerkveni učitelj

blaženi Luka Belludi - redovnik in cerkveni učiteljImena: Luka, Luc, Luca, Lucas, Lukas, Lukec, Lukež, Luki, …
Najbrž bi bilo o tem svetem možu več znanega, če ne bi živel v senci velikih svetnikov iz istega frančiškanskega reda, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. Pater Luka je želel oba poveličevati in zvesto posnemati, pri tem pa sam utoniti v pozabo.
Izhajal je iz mogočne družine, ki je večkrat odločala o usodi Padove. Hodil je v domače šole, ki so že tedaj slovele in se je že v njegovem času iz njih razvila univerza (1222). Zaradi velikega znanja so mu obetali blestečo prihodnost, toda on se je rajši odločil za red manjših bratov. Leta 1220 je odpotoval v Assisi in asiški ubožec sam ga je preoblekel in uvrstil v svojo družino. Bil je med prvimi novinci, ki so po cerkvenih predpisih opravili noviciat.
Sv. Frančišek ga je določil za bogoslovne nauke. Tako se je oklenil skupine, ki se je po letu 1221 zbirala okrog sv. Antona. Leta 1227 so ga dodelili za pomočnika sv. Antonu pri bogoslovnem študiju in pridigovanju. Kakor senca ob močni svetlobi je spremljal sv. Antona prav do svetnikove smrti leta 1231. Luka se je potem vrnil v rodno Padovo in tu ostal še skoraj petdeset let. Ves čas je porabil za proslavo svojega ljubega učitelja, urejal in razširjal je njegove govore in jih posnemal kot iskan govornik. Prav do danes so ohranjene zbirke Lukovih pridig, ki jih označujejo kot »koristne, slovesne in globokoumne«.
Frančiškanski zgodovinar L. Wadding je o njem postavil sodbo: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (Antoniu).« In to je Luka Belludi res hotel biti. Vse je storil za kanonizacijo svojega vzornika in jo srečen dočakal že leta 1232. Nato si je prizadeval, da so začeli zidati (1236) sv. Antonu veličastno baziliko. Ko je bil sam provincial, je zidava najbolj napredovala. Med ljudmi se ga je oprijelo kar ime: Luka od sv. Antona. Zato se je vsem zdelo naravno in pravično, da so ga pokopali tik svetnikovega groba. Umrl je v visoki starosti leta 1286. Po ljudski sodbi je bil tudi Luka Belludi vreden svetniškega češčenja. Mnogi so molili ob njegovem grobu, ki ima sedanjo ločeno kapelo šele od leta 1871.
Cerkev je preiskala svetost njegovega življenja in leta 1927 izdala odlok, da ga smemo častiti med blaženimi. Goduje 17. februarja.
Toplo priporočamo romarjem, ki obiskujejo baziliko sv. Antona v Padovi, da se ustavijo in pomolijo tudi na grobu tega velikega svetnikovega častilca.
Vir

Luku se je kot sinu bogate plemiške rodbine obetala sijajna kariera; a ko je slišal o svetem Frančišku in njegovih bratih, je vse zavrgel in sprejel njihovo uboštvo. Leta 1227 je bil posvečen v duhovnika in bil dodeljen za pomočnika sv. Antonu. Z njim je odšel v rodno Padovo, kjer je ostal skoraj petdeset let. Frančiškanski zgodovinar je o njem zapisal: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (sv. Antonu).«
Ime: Izhaja iz lat. imena Lucas. Po eni razlagi naj bi bila to okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, tj. pokrajine v južni Italiji, po drugi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.
Rodil se je okoli leta 1200 v Padovi v Italiji, umrl pa 17. februarja okoli leta 1286, prav tako v Padovi.
Družina: Rodil se je v mogočni plemiški družini Belludijev, ki je večkrat odločilno vplivala in odločala o usodi mesta.
Sodobniki: Veliki svetniki 13. stoletja: sv. Frančišek in Klara Asiška, sv. Anton Padovanski, sv. Bonaventura, sv. Tomaž Akvinski.
Skupnost: Star dvajset let je leta 1220 odpotoval v Assisi, kjer ga je sveti Frančišek sam preoblekel in pridružil svoji družini. Bil je med prvimi novinci tega reda, saj je Frančišek red ustanovil leta 1209, Vodilo pa je potrdil papež Honorij III. leta 1223. Sveti Frančišek je ustanovil tri redove: prvi, moški red (kasneje se razdelijo na minorite, frančiškane in kapucine), drugi red (klarise) in tretji red (za laike v svetu). Moški red šteje danes okoli 30.000 članov.
Kreposti: Najlepša lastnost, ki je krasila Luka med mnogimi njegovimi talenti in darovi, je bila skromnost, saj je ob službi, posnemanju in poveličevanju sv. Antona sam skoraj popolnoma »utonil« v pozabo. Bil je človek velikega znanja, odličen in iskan pridigar; do danes so se ohranile tudi zbirke njegovih pridig.
Dela: Luka je ves svoj čas porabil za učitelja in vzornika sv. Antona. Urejal in razširjal je njegove govore, po smrti pa vse naredil za njegovo kanonizacijo in jo že leta 1232 tudi dočakal. Prizadeval si je za zidavo veličastne bazilike in jo dal umetelno okrasiti.
Zavetnik: Priporočajo se mu študentje za dober uspeh pri izpitih.
Upodobitve: Na upodobitvah ga največkrat vidimo v značilni obleki Frančiškovih manjših bratov, v roki drži model Antonove bazilike.
Grob: Najprej so ga pokopali tik ob grobu svetega Antona, kasneje pa so ga prenesli v posebno, njemu posvečeno kapelo v Antonovi baziliki.
Beatifikacija: Ljudstvo ga je od smrti naprej častilo kot svetnika, zato je papež Pij XI. 18. maja 1927 potrdil to češčenje, da ga smemo častiti med blaženimi.
Goduje: 17. februarja.
Vir

V Padovi (na Beneškem, v Italiji), blaženi Luka Belludi, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je bil učenec in sodelavec svetega Antona.
Vir

Views: 18

blaženi Frederic iz Berge – duhovnik, redovnik in mučenec

blaženi Frederic iz Berge - duhovnik, redovnik in mučenecŠpanija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov. Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
Svetno Fredericovo ime je bilo Martí Tarrés Puigpelat. Rojen je bil v kraju Berga. Kapucinom se je pridružil leta 1896. Tri leta je opravljal nalogo provincialnega ministra Katalonije. Bil je aktiven ter strog redovnik in predstojnik. Med preganjanem je navkljub nevarnostim na skrivaj delil obhajilo in maševal. Ubit je bil leta 1937, ker je bil duhovnik. V skupini preostalih 25 mučencev je še 14 drugih duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Duhovniki:

–    Frederic de Berga (Martí Tarrés Puigpelat)
–    Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó)
–    Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu)
–    Remigi del Papiol (Esteve Santacana Armengol)
–    Anselm d’Olot (Laurentí Basil Matas)
–    Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera)
–    Josep de Calella de la Costa (Joan Vila Colomé)
–    Martí de Barcelona (Jaume Boguñá Casanova)
–    Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla)
–    Agustí de Montclar de Donzell (Josep Alsina Casas)
–    Doroteu de Vilalba dels Arcs (Jordi Sampé Tarragó)
–    Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna)
–    Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell)
–    Vincenç de Besalú (Julià Gebrat Marcé)
–    Timoteu de Palafrugell (Jesús Miquel Girbau)

Bratje laiki:

–    Miquel de Bianya (Pelai Ayats Vergés)
–    Jordi de Santa Pau (Manuel Collellmir Senties)
–    Bonaventura de Arroyo Cerezo (Tomás Díaz Díaz)
–    Marçal del Penedès (Carles Canyes Santacana)
–    Eudald d’Igualada (Lluís Estruch Vives)
–    Paciá Maria de Barcelona (Francesc Maria Colomer Presas)
–    Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí)
–    Cebrià de Terrassa (Ramon Gros Ballvé)
–    Eloi de Bianya (Joan Ayats Plantalech)
–    Prudenci de Pomar de Cinca (Gregori Charlez Ribera)
–    Félix de Tortosa (Joan Bonavida Dellà)
Vir

Views: 9

blažena Elizabeta Sanna – mati, vdova in tretjerednica

»Elizabeta je bila ženska usmiljenja. Njeno življenje je bilo nenehno udejanjanje telesnih in duhovnih del usmiljenja.« Tako je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, opredelil Elizabeto Sanno, ki je bila danes prišteta med blažene Cerkve v Italiji. Beatifikacija je potekala v kraju Codrongianos na Sardiniji. Nova blažena je bila laikinja, vdova, mati sedmih otrok, frančiškanska tretjerednica, ki je živela med letoma 1788 in 1857.

Rojena je bila v Codrongianosu. Pri sedmih letih ji je po epidemiji ošpic kot posledica bolezni ostala delna invalidnost, zaradi katere ni mogla več dvigniti rok, da bi si lahko sama umila obraz ali se počesala. Čeprav jo je privlačilo redovno življenje, je sledila želji matere in se je odločila za poroko. Poročila se je leta 1807. Po moževi smrti leta 1825 je Elizabeta še naprej skrbela za otroke in gospodarila z imetjem svoje premožne družine. Leta 1831 se je podala na romanje v Sveto deželo, a ker ji je bila pot onemogočena, se je ustavila v Rimu, od koder se ni več nikoli vrnila domov. Tako so ji zaradi bolezni srca svetovali zdravniki. V Rimu je ostala 25 let. Vse do smrti je bilo njeno delo molitev in obiskovanje ubogih ter bolnih.

Če kdo pride k meni in daje prednost … otrokom, ne more biti moj učenec
Kardinal Amato dodaja, da je glede na današnjo mentaliteto seveda presenetljiv podatek o njeni oddaljitvi od otrok. Vendar pa je v času bivanja v Rimu dobivala pomirjujoče novice o njihovem razvoju in formaciji. Odraščali so na domu njenega brata, duhovnika Antonia Luigija. Poleg tega jo je tudi sv. Vincenc Pallotti opogumljal z besedami, ki so ji dajale vedrino duha. Tako je lahko končno zaživela poklicanost, da se povsem posveti Bogu. Spomniti se moramo Jezusovih besed: »Če kdo pride k meni in daje prednost svojemu očetu in materi pa ženi, otrokom, bratom in sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26).

Bog ji je bil najdražji
Elizabete Sanne od Božje ljubezni niso ločili ne domovina, ne družina in ne življenjske bridkosti. Od Boga je prišel navdih, da poroma v Sveto deželo in da za zmeraj ostane v Rimu. Ni šlo za samovoljni nagon, temveč za resno poklicanost, ki so jo pretresli in odobrili modri ter previdni duhovni očetje. Priče o novi blaženi zatrjujejo, da ji je bil Bog dražji kakor vse zemeljske dobrine skupaj in kakor katerakoli ljubljena oseba. »Zaradi ljubezni do Boga je premagala nasprotovanja, govorice, žalitve in predvsem greh. Zlo ni prodrlo v njeno srce, ki se je grehu izogibalo kakor se otroci bojijo teme.« Pogosto se je zatekala k evharistiji in Najsvetejšemu. Včasih je prisostvovala tudi petim ali šestim mašam na dan.

Ženska usmiljenja
Bila je ženska vsakdanje evharistične adoracije. To duhovno gorečnost pa je prelivala v ljubezen do bližnjega. In sicer s srcem, ki je bilo odprto za vse, s svetovanjem in služenjem. V Rimu je bila dobro znana njena razpoložljivost za vse, ki so se nanjo obračali, za plemiške ali navadne ljudi, prijatelje ali sovražnike, bogate ali revne, Rimljane ali tujce, velike ali majhne. Njene besede so prinašale mir v družine in utrjevale slogo med zakonci. Ta »ženska usmiljenja« je navkljub mrazu, naporu hoje ali otrplim rokam hodila v bolnišnice ali zasebne hiše, da bi pomagala bolnim. Miloščino, ki jo je prejemala, je dajala drugim. Ni se vznemirjala zaradi prejetih žalitev. Ni dovolila, da bi se slabo govorilo o drugih. Molila je in spodbujala k molitvi za obsojene na smrt. Ko je umrla, v svojem bednem stanovanju v bližini vatikanske bazilike, so ljudje med seboj šepetali: »Umrla je svetnica, ženska, ki je vedno molila v baziliki sv. Petra.«
Vir

Views: 27

blaženi Polihronij iz Babilona – škof in mučenec

V mestu Babilon, rojstni dan za nebesa blaženega Polihrónija, škofa in mučenca, ki so ga vpričo preganjalca Decija s kamni bili po ustih. Izdihnil je z razprostrtimi rokami in z očmi zazrtimi v nebo.
Vir

Views: 11