Zavetnica benediktink, za dež, proti udarcem strele
Atributi: črno redovno oblačilo benediktink, golob
Imena: Sholastika, Sholastik
Bila je sestra dvojčica sv. Benedikta iz Nursie, patriarha zahodnih menihov in reda benediktincev. Že kot otrok se je posvetila Bogu in poslej živela samo zanj. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Za velike duhovne cilje, za katere se je navduševal Benedikt že v zgodnji mladosti, se je vnemala tudi ona. Ko je Benedikt ustanovil samostan na Monte Cassinu, ga je sestra Sholastika prosila, da bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel; ob vznožju hriba je dal zgraditi skromen samostan in jo imenoval za opatinjo.
Na bližnji samostanski pristavi sta se sleherno leto po enkrat, na praznik, sešla z bratom in se nekaj ur pogovarjala o božji ljubezni. Kako je minilo njuno zadnje srečanje, nam je opisal papež Gregorij Veliki, rojen nekaj let pred Sholastikino smrtjo. Tudi tokrat sta se ves dan pogovarjala o svetih rečeh, tako da je bila ura že pozna. Tedaj je zaprosila Sholastika: »Prosim te, nocoj, to noč, me nikar ne zapuščaj, da se bova do jutra pogovarjala o veselju nebeškega kraljestva.« Brat jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, sestra? Kako bi mogel ostati zunaj samostana čez noč?«
Nebo je bilo jasno. Ko je Sholastika slišala, kako ji je brat odbil prošnjo, je sklenila roke, jih položila na mizo ter sklonila vanje glavo, da poprosi Vsemogočnega. Ko je spet dvignila glavo, se je začelo bliskati, treskati in ulila se je ploha, da ni bilo mogoče iti izpod strehe. Božji mož je rekel žalostno: »Bog ti odpusti, sestra! Kaj si naredila?« Sholastika mu je odgovorila: »Vidiš, tebe sem prosila, pa me nisi hotel uslišati. Gospod pa me je uslišal: pojdi izpod strehe in se vrni v samostan, če moreš.« Tako se je zgodilo, da je moral Benedikt ostati in sta s sestro prečula noč v svetih pogovorih. Drugo jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan, 10. februarja leta 543, je videl Benedikt iz svoje celice, kako je splavala proti nebu bela golobica – bila je duša njegove sestre Sholastike.
Goduje 10. februarja.
***
To zgodbo o Sholastiki je napisal sv. Gregor Veliki v svojem delu Dialogi. Enkrat letno je opatinja Sholastika prišla na obisk k svojemu bratu Benediktu, redovnemu ustanovitelju in opatu. Benedikt jo je sprejel v majhni baraki zunaj samostanskega obzidja. Srečanje, ki je trajalo ves dan, sta izkoristila za pogovore o svetih rečeh in za medsebojno opogumljanje v veri in evangeljski ljubezni. Ko se je stemnilo, se je Benedikt začel odpravljati. Sholastika je prosila brata, naj še malo ostane, toda Benedikt ji je odločno odgovoril, da se mora vrniti v samostan.
Sholastika je nato sklonila glavo k molitvi. Nenadoma je nastal hud vihar, ki je zalil barako z močnim deževjem. Iz oblakov so začele švigati strele. Benedikt je vprašal Sholastiko, naj mu razloži, kaj je storila. »Prosila sem te, da ostaneš, in mi nisi prisluhnil; to željo sem zaupala našemu dobrem Gospodu in on je mojo prošnjo uslišal. Zatorej, če res hočeš oditi, se v Božjem imenu vrni v svoj samostan in me pusti samo.« Ker pa je bilo neurje res hudo, Benedikt ni mogel oditi. Ostal je in vso noč prebedel v pogovorih s svojo sestro.
Gregor sklepa, da je bil ta čudež, »ki ga je izprosila ženska«, izraz njene globoke ljubezni. »Verjela je v besede iz Janezovega evangelija: ›Bog je ljubezen‹ (1 Jn 4,8). Zato je več dosegla, ker je bolj ljubila, kot je tudi prav.«
Samo duhovniki so smeli nositi skrinjo zaveze, pa še ti so se morali umakniti iz presvetega v templju, kamor so jo prenesli iz shodnega šotora ob posvetitvi templja. In vendar sta bili v njej samo dve kamniti tabli z desetimi besedami zapovedi. Ob Genezareškem jezeru pa se vse preriva okrog Jezusa in se ga dotika z željo po ozdravljenju. Pravzaprav pa Gospod sam prihaja, da bi mi stegnili roke k njemu in prejeli dar ozdravljenja in življenja.
Vir

Spomin smrti svete Sholástike, od otroštva Bogu posvečene device, sestre svetega Benedikta,. Imela sta isto mišljenje v Bogu, tako sta enkrat na leto v Montecassino v Láciju ves dan preživela v hvalnicah Bogu in v svetih pogovorih.
Vir

»Ko je torej sveta redovnica slišala, kako odločno jo je brat zavrnil, je sklenila roke, jih položila na mizo in v ponižni molitvi k vsemogočnemu Gospodu sklonila nanje glavo. Komaj je vzdignila glavo in pogledala kvišku, je začelo tako strašansko grmeti in se bliskati in nastal je tak naliv, da ni ne sveti mož mogel iti nikamor ne njegovi bratje, ki so bili z njim … Začel je tožiti in ves žalosten je rekel: ‘Vsemogočni Bog naj ti odpusti, sestra! Kaj si mi naredila?’ Ona pa mu je odgovorila: ‘Glej, prosila sem te, a me nisi hotel uslišati; potem sem prosila svojega Gospoda, ta me je uslišal. Zdaj kar pojdi, če moreš …, Tako se je zgodilo, da sta prečula vso noč, ki jima je hitro minila v pogovorih o duhovnem življenju … Tretji dan je sveti Benedikt videl, kako se duša njegove sestre kakor golobček dviga v nebo.«
Ime: Izhaja iz latinske besede scholastica »ki pripada šoli«, »poučujoča«.
Življenjepis: Nekaj drobcev iz njenega življenja je v svojih Dialogih zapisal papež Gregor Veliki.
Rojena: Okoli leta 480.
Kraj rojstva: Nursija (Norcia) v umbrijskih hribih v Italiji.
Umrla: 10. februarja 543.
Kraj smrti: Monte Cassino, prav tako v Italiji.
Družina: Z bratom dvojčkom, sv. Benediktom, se je rodila v bogati in spoštovani krščanski družini. Mati jima je kmalu umrla.
Mladost: Kakor poroča njen brat dvojček, naj bi se Sholastika že kot otrok posvetila Bogu in živela samo zanj. Že zgodaj je odšla v samostan Roccabotte pri Subiacu vzhodno od Rima in tam preživela nekaj let.
Monte Cassino: Potem ko je Benedikt ustanovil samostan na Monte Cassinu, ga je Sholastika prosila, da bi smela tudi ona živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel in dal ob vznožju gore zgraditi samostan, ki ga je Sholastika vodila kot opatinja.
Skupnost: Red benediktincev (moška in ženska veja), ki ga je leta 529 ustanovil sv. Benedikt in zanj napisal preprosto redovno pravilo (Regula), je najstarejši meniški red v zahodni Evropi. Njihovo redovno vodilo je »moli in delaj«.
Pogovori: Sholastika in brat Benedikt sta se srečevala enkrat na leto in imela duhovne pogovore. Tudi pred Sholastikino smrtjo sta se pogovarjala o nebeškem veselju. Sholastika je želela pogovor podaljšati, a jo je brat, zvest pravilom, zavrnil.
Čudež: Sholastika si je na vsak način želela več pogovarjati z bratom, zato se je v obupu obrnila na Boga, ki je njeno prošnjo uslišal. Nenadoma se je ulilo kot iz škafa, tako da Benedikt ni mogel nikamor in je bil primoran ostati pri njej tri dni.
Videnje: Sholastika je tretji dan, ko se je brat vrnil v svoj samostan, nenadoma umrla. Benedikt naj bi takrat videl njeno dušo, kako je v podobi goloba odletela proti nebu.
Zavetnica: benediktink; priprošnjica za dež in proti udarom strele.
Upodobitve: Večinoma je upodobljena kot opatinja (s palico), v črni redovni obleki benediktink. Kot atribut ima ob sebi večinoma goloba.
Goduje: 10. februarja.
Vir

Najbrž ste že slišali, da so dvojčki med sabo čustveno pa tudi drugače močneje povezani, kot pa »navadni« bratje in sestre. Če je eden bolan, se tudi drugi slabo počuti, če eden doživlja strah, trepeta tudi drugi. Zgled take povezanosti je današnja godovnjakinja sveta Sholastika, sestra dvojčica svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva in prvega zavetnika Evrope.
Rojena sta bila okoli leta 480 v Nursiji (današnja Norcia) severovzhodno od Rima. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Tudi Sholastika se je vnemala za velike duhovne cilje, za katere je Benedikt gorel od mladosti. Najprej je najbrž živela v samostanu pri mestu Subiaco, ki še danes nosi njeno ime. Ko je Benedikt ustanovil sloveči samostan na gori Monte Cassino, ga je sestra Sholastika prosila, če bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel in ji dal zgraditi ob vznožju gore skromen samostan in jo imenoval za opatinjo. Sholastika je samostan modro vodila, s posebno ljubeznijo je skrbela za bolnike in reveže.
Po pravilih, ki jih je sestavil Benedikt za svoj red, je bil ženskam prepovedan vstop v njihov samostan. Tega pravila se je držal tako zvesto, da niti ljubljeni sestri ni dovolil izjeme. Enkrat na leto sta se shajala na praznik v eni izmed hiš blizu samostana. Dan sta prebila v duhovnem pogovoru in molitvi. Njuno zadnje srečanje je opisal papež Gregor Veliki v svojem življenjepisu svetega Benedikta.
Ko je dospela, je prišel k njej brat v družbi svojih učencev. Ves dan sta hvalila Boga in se pogovarjala o svetih rečeh. Ko se je zvečerilo, sta zaužila skromen obed. Potem je sestra prosila brata, naj ne hodi proč, temveč naj ostane v duhovnem pogovoru do jutra. Benedikt jo je odločno zavrnil. Tedaj je Sholastika sklenila roke in se v zaupni molitvi obrnila k Bogu. Komaj je pogledala kvišku, je začelo tako strašansko grmeti in se bliskati in nastal je tak naliv, da sveti mož z brati ni mogel izpod strehe. Sveti Benedikt je sprevidel, da se v takem neurju ne more vrniti v samostan. Ves žalosten je dejal: »Vsemogočni Bog naj ti odpusti, sestra! Kaj si mi naredila?« Ona pa mu je odgovorila: »Glej, prosila sem tebe, a me nisi hotel uslišati; potem pa sem prosila svojega Gospoda, ta me je uslišal. Zdaj kar pojdi, če moreš; le pusti me samo, ti se pa vrni v samostan.« Moral je ostati zaradi nevihte. Tako se je zgodilo, da sta prečula vso noč, ki jima je hitro minila, v pogovorih o duhovnem življenju.
Naslednje jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan je Benedikt videl, kako se duša njegove sestre kakor golobček dviga v nebo. Ugotovil je njeno smrt in hvalil Boga, da je Sholastiki dodelil takšno slavo. Svetnica je umrla leta 542, stara šestdeset let. Njen spomin se od 12. stoletja obhaja 10. februarja.
Upodabljajo jo kot opatinjo v črni redovni obleki s knjigo redovnih pravil in z golobom, včasih tudi pri zadnjem srečaniu z Benediktom. Časte jo kot zavetnico zoper strelo in priprošnjico za dež.
Beseda ‘sholastica’ (lat. shola = šola) pomeni tudi filozofijo srednjeveških univerz.
Vir

Sv. Gregorij Veliki
Več je zmogla, ker je več ljubila (Pogovori 2, 33)
Sholastika, sestra svetega Benedikta, se je že v otroški dobi posvetila Gospodu. K bratu je prihajala na obisk vsako leto enkrat. Božji mož ji je prihajal naproti ne daleč od samostanskih vrat do bližnjega samostanskega posestva.
Tako je bilo tudi tistega dne. Sholastika je prišla do posestva, brat pa ji je prišel naproti v spremstvu nekaterih učencev. Ves dan so preživeli v slavljenju Boga in svetih pogovorih in, ko se je zmračilo, so skupaj večerjali.
Ker so se sveti pogovori zavlekli v pozen čas, je Benediktova sestra zaprosila: »Prosim te, ne zapusti me nocoj, do jutra se pogovarjajva o veselju nebeškega življenja.« On pa je odgovoril: »Kaj govoriš, sestra? Ne morem ostati zunaj celice.«
Ko je Sholastika slišala bratovo odločno besedo, je sklenila roke in jih položila na mizo. Naslonila se je z glavo nanje in molila k vsemogočnemu Gospodu. Ko je dvignila glavo, pa se je razdivjala nevihta z bliskanjem, grmenjem in nalivom, da se niso mogli ne častiti Benedikt in ne njegovi spremljevalci ganiti iz prostora, kjer so sedeli.
Sveti mož pa se je užalostil in začel tarnati: »Vsemogočni Bog naj ti odpusti, sestra; kaj si mi storila!« Ona pa mu je odgovorila: »Vidiš, prosila sem tebe, pa me nisi poslušal. Zato sem prosila Boga in on me je slišal. Sedaj le pojdi, če moreš, pusti me in se vrni v samostan.«
Tako je Benedikt, ki ni bil voljan ostati, ostal mimo svoje volje. Prebedeli so vso noč in se drug ob drugem hranili s svetimi pogovori o duhovnem življenju.
Nič čudnega ni, da je Sholastika dosegla več kot brat. Njeno ravnanje je bilo v skladu z Janezovimi besedami: Bog je ljubezen. Upravičeno je več zmogla, ker je bolj ljubila.
A glej! čez tri dni je bil božji mož v celici. Ko je dvignil oči v nebo, je videl dušo svoje sestre, ki je zapuščala telo in se v podobi golobice dvignila proti nebeškim dvorom. Razveselil se je tolikšne sestrine slave in se zahvalil vsemogočnemu Bogu s pesmimi in hvalnicami. Poslal je brate, da so njeno telo prinesli v samostan in ga položili v grob, ki ga je pripravil zase.
In uresničile so se besede, po katerih niti grob ne more ločiti teles, katerih srca so bila vedno eno v Gospodu.
PL 66, 194-196
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 590