Njegovega življenja niso zaznamovala izjemna dejanja, ampak preprostost in zvestoba, ki sta spremljali vse njegovo delovanje. O njem lahko rečemo, da je bil najprej »Božji mož«, prežet z Božjim Duhom. Bil je pobiralec miloščine in zato je vsak dan odhajal med ljudi. Ni imel položaja moči, ampak je bil v položaju človeka, ki prosi in pušča tistega, ki je pred njim, svobodnega. Prosil je miloščino za vsakdanje življenje bratov, v zameno pa je darovalcem naklanjal vedrino, mir in darove Duha.

Pobiranje miloščine, kakor jo je opravljal br. Leopold, je v redu skoraj povsem izginila, vendar je potrebno odkriti druge oblike navzočnosti nas »manjših« med ljudmi. Biti moramo »podrejeni vsem ljudem tega sveta«, pravi sv. Frančišek v Pozdravu krepostim, da bi jim ponudili priložnost za darežljivost in jim podarjali »Njegov mir«, se pravi mir Gospoda Jezusa. Kako? Tako, da jih povabimo k sodelovanju pri delih ljubezni, ki so jih mnogi naši bratje začeli, ko so ljudi prosili, da nekaj svojega časa darujejo v razdajanju in prejemanju dobrega. Iz zastonjskega podarjanja se nujno porodi zahvaljevanje za to, kar je človek prejel.

Blaženi Leopold je eden od številnih bratov – pobiralcev miloščine – ki so v drži majhnosti utelešali prošnjo tistega, ki išče, prošnjo Dobrega Boga, ki išče človeka, ker mu hoče dobro. Danes ponižni pobiralec miloščine dosega čast oltarja, česar se veselimo in ga istočasno prosimo, da bi spremljal tiste, ki iščejo Boga, da bi spremljal nas, da bi kot manjši bratje kapucini znali biti odprti glasu Duha in živeti med ljudmi v preprostosti, z veseljem in s srečo v srcu, ker vemo, da nas Bog ljubi.

Sredi Serraníe de Ronda se nahaja mala vasica Alpandeire, pravi naravni biser, ki je kakor gnezdo skrita v srcu gora. To je rodni kraj našega svetega kapucina, pobiralca miloščine, mistika ponižnosti in skritosti, tega Božjega daru človeštvu, ki išče svojo usodo.

Njegovi starši Diego Márquez Ayala in Jerónima Sánchez Jiménez, so bili preprosti in delavni kmetje in so kot večina ljudi trdo delali, da bi iz kamnite zemlje pridelali dovolj za preživetje družine. 24. junija 1864 se jima je rodil prvi otrok, ki je 29. junija pri krstnem studencu dobil ime Francisco Tomás od Janeza Krstnika; to je naš brat Leopold. Diego in Jerónima sta se razveselila še treh drugih otrok: Diega, Juan Miguela in Marie Terese.
V toplini družinske ljubezni, ki jo je hranilo življenje v krščanskih krepostih, je raslo dobro krščansko seme Francisca Tomása. Od svojega očeta se je učil dobrih navad, krščanskih načel in dobrodelnosti. Iz maminih ustnic pa se je učil moliti. Vesel, pameten, sredi dobre družbe, neutruden delavec, je Francisco Tomás začenjal dan z udeležbo pri sv maši in z obiskom Najsvetejšega zakramenta. Njegovo razdeljevanje tistega malo, kar je imel in njegova neprisiljena naravna dobrota, je bila izraz globokega duhovnega življenja in močne izkušnje vere. Bil je kakor »veliko srce«, ki pomaga revežem, pravijo priče, ki so ga poznale. Pripoveduje se, da je podarjal svoje kmečko orodje tistim, ki so ga potrebovali ali pa je revežem, ki jih srečeval na poti domov, razdajal denar, ki ga je zaslužil ob trgatvi.

35 let svojega »skritega« življenja je preživel med delom na polju in družinskim življenjem. Medtem pa ga je Bog počasi oblikoval in čakal priložnost, da ga pokliče v svojo službo. Ko je tako leta 1894 v Rondi poslušal pridiganje kapucinov ob pripravi na praznik beatifikacije kapucina Diega Kadiškega, se je mladi Francisco Tomás odločil za redovno življenje med brati kapucini. »Rad bi bil kapucin, kakor oni«. Privlačilo ga je »njihovo življenje v odmaknjenosti«.

Šele leta 1899 je bil sprejet h kapucinom v samostanu v Sevilli. Po mesecu dni je šel v noviciat, pospremljen z zelo naklonjenim mnenjem bratske skupnosti, ki je pohvalila njegovo molčečnost, prizadevnost, molitev, dobroto. Iz rok br. Diega iz Valencina, ki je bil predstojnik in magister novincev, je 16. novembra istega leta prejel kapucinski habit in ime br. Leopold iz Alpandeire.
Odločitev, da postane kapucin, od njega ni zahtevala radikalne spremembe življenja, ker je že živel globoko in intenzivno evangeljsko življenje. Br. Leopold je svoje ponižno delo na polju in na samostanskem vrtu spreminjal v nenehno molitev in velikodušno služenje. Sprememba imena, kakor je to komentiral kasneje, ga je pretresla, »kakor hladna prha«, tudi zato, ker to ime ni bilo običajno med člani Reda. Njegov vstop v samostan ni bil posledica revščine, niti ne zavetje za potrto srce, ampak izraz tega, kar je že živel in v sebi živo občutil. Zgled blaženega Diega Kadiškega ga je uvedel v služenje Bogu z vsem svojim bitjem do popolnega žrtvovanja.
Ker so ga poznali kot kmeta, so ga v Sevilli določili za pomočnika brata vrtnarja. V vrtu je br. Leopold poleg zelenjave gojil tudi svoje duhovne darove. Tisti, ki so ga poznali, so zagotavljali, da je bilo njegovo sveto veselje enako kot njegova globoka notranjost, česar njegove oči in njegov obraz nista mogla prikriti. Vsaka njegova gesta, tudi najbolj vsakdanja in ponavljajoča, je namreč privrela iz globoke zedinjenosti z Bogom. Novinec br. Leopold je okušal veselje, da je odgovoril na Božji klic. Bilo je gotovo: imel je 36 let, toda mladostnost duha ni bila le nekaj notranjega, ampak je eksplodirala v vidno in otipljivo veselje. Izkušnja noviciata je postavila temelje njegove duhovne poti, kajti njegova ljubezen do Boga je rasla ob spoznavanju kapucinskega izročila in duhovnosti.

Ob koncu noviciata je naredil prve zaobljube, bil dve krajši obdobji v samostanih v Sevilli, Granadi in Antequeri. Nenehno ga je, kot zvesta tovarišica, spremljala motika, ko je še naprej obdeloval samostanski vrt. Učil se je spreminjati ročno delo v služenje bratom in v molitev. Bil je »kontemplativec med vodo v namakalnih jarkih, zelenjavo, sadjem in cvetjem za oltar«.

Leta 1903 je prvič poslan v samostan v Granado, kjer je opravljal službo vrtnarja. To so bila njegova zadnja leta, ki jih je preživel v popolni odmaknjenosti med starimi samostanskimi zidovi in vrtom, leta globoke duhovne izkušnje in molka. Na vrtu je rasel njegov pogovor z Bogom in hkrati z njim so rasle tudi njegove kreposti. Iz vrta je odhajal v kapelo Najsvetejšega, kjer je ostajal dolge noči v globokem češčenju. V starem samostanu v Granadi je 23. novembra leta 1903 br. Leopold naredil večne zaobljube pred br. Franciscom de Mendieta, ki je bil samostanski predstojnik. To je bila njegova dokončna posvetitev Bogu, za katero je živel in za katero bo živel vsa naslednja leta.

Po kratkem bivanju v Sevilli in v Antegueri, je 21. februarja leta 1914 ponovno prišel v Granado, kjer je ostal za vedno. Mesto ob vznožju Sierra Nevade bo pol stoletja priča njegovega življenja. Vrtnar, zakristan, pobiralec miloščine, vedno povezan z Bogom in istočasno blizu ljudem. Služba pobiralca miloščine bo tista, ki ga bo zaznamovala in bo njegova značilnost. Postal je redovnik, da bi živel daleč od »hrupa sveta«, toda pokorščina ga je poslala v odločilni boj njegovega življenja, v boj med mestnimi ulicami in glasovi ljudi. Odslej ga bo odločen in uren korak vodil po hribovju, dolinah, prašnih poteh; ti bodo njegov samostan in njegova cerkev. Br. Leopold, kot tudi drugi kapucinski svetniki, ki so bili zaznamovani z nagnjenjem h kontemplativnemu življenju, je nenehno živel v stiku z ljudmi, kar ga ni raztresalo, ampak mu je pomagalo iti iz samega sebe, si naložiti bremena drugih, jih razumeti, jim pomagati, jim služiti, jih ljubiti. Bil je, kakor je rekel eden od njegovih gorečih častilcev, »odmaknjen, a ne oddaljen«.

V mestu je bil med vsemi izredno priljubljen. Predvsem otroci, ko so ga videli, so za njim klicali: »Glejte, tam prihaja br. Nipordo« in so mu tekli naproti. Ustavljal se je z njimi in jim razlagal kakšen odlomek iz katekizma, ko pa se je srečal z odraslimi, je prisuhnil njihovim težavam in skrbem. Br. Leopold je odkril način, kako vsem deliti Božjo dobroto: moliti tri Zdravamarije. To je bila njegova formula, kako vpletati Božje v človeško.
Pol stoletja je br. Leopold dan za dnem hodil po Granadi in delil miloščino ljubezni, ko je mnogim obarval žalostne dni, vzpostavljal edinost in harmonijo, vse vodil v srečanje z Bogom, dajal dostojanstvo vsakodnevnemu delu. Vsaka njegova dejavnost in vsako njegovo srečanje z ljudmi je bilo vedno nekaj novega.
Toda vse le ni bilo lahko, brez težav. Br. Leopold je namreč opravljal svojo službo pobiralca miloščine v času, ko so v Španiji veli protiklerikalni vetrovi in so bili redovniki v slabi luči, če ne celo preganjani. To je bil čas »Dveh Španij«: Druge Republike pred državljansko vojno in po njej. Sedem tisoč redovnikov in duhovnikov je bilo ubitih iz preprostega razloga, ker so bili redovniki in duhovniki. V njegovem vsakodnevnem odhajanju na zbirco je br. Leopold veliko pretrpel in neredko so ga hudo ozmerjali: »Lenuh, kmalu ti bomo zadrgnili tisto tvojo vrv okrog vratu!«. »Postopač – so kričali za njim – delaj, namesto da pobiraš miloščino!«. »Pripravi se, ker ti bomo prerezali vrat!«. Ko je izkušal to sovražno ozračje, je parafraziral evangelij, govoreč: »Ubogi ljudje! Z njimi lahko le sočustvujem, ker ne vedo, kaj govorijo!«.

Sprašujem se, če se v življenju tega našega brata skriva kakšna skrivnost. Da, skrivnost njegovega življenja je bila molitev, njegova povezanost z Bogom in njegovo delo. On je vse spreminjal v molitev in njegova molitev je bilo njegovo najdragocenejše opravilo. Njegovo življenje ni bilo življenje velikih dejanj ali posebnih dogodkov, razen tistega, kar se zahteva od človeka, ki se je oklenil redovnega življenja.
Svetost br. Leopolda je podpirala človeškost starega Francisca Tomása. On je bil in je ostal kmet iz Alpandeire, v čigar življenju je že bila zarisana pot svetosti.

Br. Pasqual Riwalski je kot generalni minister izrekel o njem tele besede: »Nedvomno je vsakega, ki je srečal br. Leopolda, takoj prevzela njegova preprostost, naravnost, nenarejenost, iskrenost, poštenost in evangeljsko uboštvo. Ubožec, poln vere in čistosti, preprost in nevsiljiv, ki se je znal vedno umakniti v ozadje, ki je neopazno in ponižno služil. Bil je mož z otroškim srcem, plemenit in preprost, prijazen in zmeren, kmečko pošten … Bil je zelo zadržan in skromen ob vsem tem, kar je Gospod dobrega storil po njem; vznemirjalo ga je hvaljenje ljudi, veselil pa se je ponižanj; živo se je zavedal svojih omejitev in svojih grehov. Pogosto je ponavljal: ‘Velik grešnik sem’. Resnična evangeljska iskra je sad spoštovanja, ki ga imamo v Božjem pogledu na naše bližnje in na vse ustvarjeno. Br. Leopold je dobro poznal tisti slavni izrek sv. Frančiška: ‘Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več’ (Opomini, 19)«.

Ni bilo ravno lahko videti njegovih oči. Br. Leopold si je vzel za zgled sv. Feliksa Kantališkega in imel pogled vedno uprt k zemlji, srce pa v nebesa. Imel je otroško čiste in prodorne, mirne in jasne oči. Izžareval je mir, čistost in srčno dobroto; vse to je bilo sad notranjega miru, ki ga je preplavljal.

Zaradi svoje ponižnosti in razpoložljivosti je imel poseben vpliv na vse, ki so ga srečevali. Njegov lik ni bil tiste vrste, ki naredi vtis in privlači pozornost. Bolj kot »iti med ljudi, je br. Leopold, hodil med ljudmi«, bolj kot da bi gledal, je videl v srce ljudi, ki so ga iskali.

Ko gledamo na njegovo življenje, lahko rečemo, da se je oklepal Kristusovega evangelija sine glossa sledeč zgledu sv. Frančiška. Tisto izjemnost najdemo v njegovi bistroumnosti, jasnosti, molku. V ozračju negotovosti in pomanjkanja vzornikov se lik Božjega služabnika br. Leopolda predstavlja kot tisti, ki je pozorno poslušal Božji glas in se je pustil preoblikovati v podobo edinorojenega Božjega Sina.

Nekega dne je med običajnim pobiranjem miloščine pri svojih 89. letih padel in si zlomil stegnenico. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je na srečo brez operacije ozdravel. Ko so ga odpustili, se je vrnil v samostan kar peš, pomagal si je le s palico, vendar od tedaj ni več zmogel na svoje običajne poti po mestnih ulicah. Tako se je lahko popolnoma posvetil Bogu, ki je bil velika ljubezen njegovega življenja. Zadnja tri leta je preživel potopljen v Boga in počasi ugašal »kot plamen ljubezni«.

Plamenček je ugasnil 9. februarja 1956, ko je imel 92 let. Ponižni pobiralec miloščine treh Zdravamarij se je srečal z Gospodom. Vest o njegovi smrti se je bliskovito razširila po Granadi in vse ganila. Reka ljudi vseh starosti in stanov se je zgrinjala pri kapucinskem samostanu. Glas o njegovi svetosti, ki ga je spremljal že za časa življenja, se je še bolj okrepil po njegovi smrti. Vsak dan, še posebno pa 9. vsak mesec, prihaja z vseh koncev na njegov grob neobičajno veliko ljudi. Po priprošnji svojega zvestega služabnika Bog naklanja številne milosti.
Benedikt XVI. je 15. marca leta 2008 razglasil njegove herojske kreposti, 12. septembra leta 2010 pa ga je razglasil za blaženega.
Vir

Views: 16