blažena Jakoba Frangipani (Settesoli) – tretjerednica

Življenje te mogočne in ugledne rimske plemkinje se je popolnoma spremenilo nekega dne leta 1209, ko je na vrata njenega doma s svojimi brati potrkal sveti Frančišek. Gostoljubno jih je sprejela, bila očarana nad Frančiškom, ki je v uboštvu zaradi Kristusa našel svojo srečo, prevzeta je bila nad njegovimi pridigami, tako da ju je poslej vse do Frančiškove smrti vezalo iskreno in globoko duhovno prijateljstvo. Frančišek in njegovi bratje so bili pri njej vedno dobrodošli in zaželjeni gosti, zanje je skrbela, zbirala hrano in jim krpala obleko. Pridružila se je tretjemu redu in začela živeti po nasvetih sv. Frančiška, sprva še v svoji palači v Rimu, po Frančiškovi smrti pa se je preselila v Assisi in tam živela skrito, dokler se tudi sama ni preselila v večnost.

Ime: Ime Jakoba je ženska oblika moškega imena Jakob. Izvor imena ni jasen; izhaja iz latinščine oz. grščine in hebrejščine, pomenilo pa naj bi: »On drži za peto« (dvojček Jakob je pri porodu držal svojega brata Ezava za peto); pomeni lahko tudi »Bog naj varuje«.
Rodila se je leta 1190 v Torre Astura v Italiji,  umrla pa leta 1273 (verjetneje leta 1239) v Assisiju.
Družina: Rodila se je v plemeniti rimski rodbini, ki je izhajala iz rodu normanskih vitezev. Poročila se je z Gracijanom Frangipanijem iz mogočne velikaške rodbine, ki je bila večkrat v veliko pomoč papežem. Imela sta dva sinova, Jakoba in Janeza.
Skupnost: Bila je Frančiškova tretjerednica. Pravijo, da je Frančišek prav zaradi nje ustvaril tretji red za kristjane v svetu, ki živijo po zgledu sv. Frančiška, pa kljub temu ostajajo v svetu, v svojih družinah in pri svojem delu.
Zavetnica: nima posebnega patronata.
Kreposti: Bila je plemenita, globoko verna in prisrčno vdana Cerkvi, ubožna in ponižna ter velika dobrotnica ubogih in revnih, zlasti Frančiška in njegovih bratov.
Vzdevek: Bila je močnejše postave in zelo energična, zato se je je prijel vzdevek »brat Jakoba«.
Upodobitve: Njena najbolj znana upodobitev je freska v baziliki sv. Frančiška v Assisiju, ki jo prikazuje v spokorni obleki frančiškanske tretjerednice, prepoznamo pa jo po tem, da ima v svetniškem siju upodobljenih sedem sonc v spomin na njen dom (Sette Soli).
Goduje: 8. februarja.
Grob: Pokopana je v kripti bazilike sv. Frančiška v Assisiju, nasproti svetega Frančiška. Nad grobom je napis: Tu počiva Jakoba, sveta in plemenita Rimljanka.

Misel: »Za popolno življenje si lahko človek prizadeva kjerkoli. Revščina je povsod, zato lahko tudi povsod delaš dobra dela ljubezni. Šteje to, kjer si. Imaš moža in dva otroka. To je čudovit okvir za svetniško življenje.« (sv. Frančišek Jakobi)
Vir

Views: 30

sveti Honorat – škof

sveti Honorat - škofŠkof mesta Milano je postal leta 567. Upiral se je arijanizmu in vpadom Langobardov. Odvedli so ga v pregnanstvo, na škofovski sedež se ni več vrnil.
Honorat pomeni “počaščen”
Vir

V Milanu (v Lombardíji), smrt svetega Honoráta, škofa, ki je poskrbel, da je velik del ljudstva zbežal v Genovo, ko jim je grozil napad Langobardov.
Vir

Views: 15

sveti Juvencij (Evencij) iz Pavie – škof

Zavetnik cerkve sv. Nazarija in Celza
Imena: Juvencij, Invencij, Invencito, Evencija, …
Prvi svetniki, ki jih je častila Cerkev, so bili mučenci. V njih so prvi kristjani videli uresničen najvišji vzor svetosti, najizrazitejšo upodobitev po Kristusu in združitev s Kristusom v njegovi zmagi nad močjo greha in smrti, v njegovem prehodu v poveličano življenje pri Bogu Očetu. Mučenec se v grščini imenuje »martys« (v množini »martyres«), to je »pričevalec«, ker je prelil lastno kri in s tem dal najvišje pričevanje ljubezni do Kristusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatelj, najpopolneje upodobljen po njem, ki je dal svoje življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13.14.). Prvi kristjani so mučeniško smrt pojmovali s Kristusovo smrtjo in z njegovim vstajenjem, zato jim je mučeništvo pomenilo očiščenje od sleherne krivde in kazni ter tako neposreden vstop v nebeško kraljestvo, kjer so zavzeli prostor, ki ga jim je Gospod pripravil.
Od 4. stoletja dalje se da dokazati tudi češčenje nemučencev. Po dobi krvavega preganjanja se je Cerkev od začetka obotavljala, da bi se tudi nemučencem, umrlim v sluhu svetosti, javno izkazovalo češčenje. Vendar pa tisto češčenje, ki so ga najprej na Vzhodu začeli izkazovati sv. Antonu in drugim velikim osebam meništva, na Zahodu pa sv. Martinu in za njim še drugim, ni moglo ostati omejeno zgolj na zasebno pobožnost. Kmalu se je uveljavilo splošno prepričanje, da obstajata dve vrsti mučencev (pričevalcev). Eni pričujejo za vstalega Kristusa z lastno krvjo, drugi pa z askezo, devištvom in apostolsko ljubeznijo. Eden izmed teh je tudi sv. Juvencij.
Goriška nadškofija je na današnji dan praznovala god tega svetega škofa in spoznavalca. Po legendi je to oglejski svetnik, ki ga naj bi sv. Hermagor (Mohor) poslal za škofa v Pavijo (Ticinum) v času cesarja Nerona. Toda za to legendo ni zgodovinskih dokazov. Po mnenju zgodovinarjev gre za svetnika, ki je bil škof v Paviji med letoma 380 in 397.
Bil je odličen sodelavec milanskega škofa sv. Ambrozija in neustrašeno branil pravovemost in pravice Cerkve. Pastoralno se je živo zavzemal za svoje vernike in bil zvest Apostolskemu sedežu v Rimu, kar omenja škof Sirius. Udeležil se je sinode v Ogleju leta 381 in v Milanu leta 391. Umrl je v februarju leta 397, malo prej kot sv. Ambrozij. Pokopali so ga v cerkvi sv. Nazarija in Celza, ki se zdaj imenuje po njem. V tej cerkvi so v 16. stoletju našli, na dotlej zasutem njegovem grobu, napis: Tu počiva Evencij, slaven zaradi čudežev. – V Paviji ga časte pod imenom Invencij, oglejski viri ga poznajo kot Juvencija, pristni zgodovinski viri pa kot Evencija.
Goduje 8. februarja.
Vir

V Páviji (v Ligúriji), sveti Juvéncij, škof, ki je marljivo delal za evangelij.
Vir
V mestu Pávia, spomin svetega spoznavalca Juvéncija, ki ga je tja poslal blaženi Mohor in je tam prvi oznanjal Kristusov evangelij. Svetil je z izrednimi krepostmi, čednostmi in čudeži, ter z božjimi deli razsvetlil tudi bližnja mesta. V škofovskem dostojanstvu je dosegel slavni konec in počitek v blaženem miru.
Vir

Views: 16