sveti Hieronim Emiliani – redovni ustanovitelj

Hieronim EmilianiImena: Eromen, Jerko, Jerome, Jeron; Jerka, Jerkica, Hieronima, …
Rodil se je leta 1486 v ugledni družini v Benetkah. Sprva je deloval v vojaški službi, leta 1518 pa je postal duhovnik. 1528. leta je ustanovil red somaskov, ki so se prvotno imenovali Družba služabnikov revnih. Člani tega moškega reda so vodili sirotišnice in bolnišnice, internate in ustanove za reveže. V severnoitalijanskih mestih Bergamo, Brescia, Verona, Como in Milano je ustanovil številne sirotišnice. Umrl je 8. februarja 1573 v Somasci, v kraju, po katerem se člani tega reda imenujejo somaski. Leta 1767 je bil razglasen za svetnika, leta 1928 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zavetnika sirot. V Belgiji se člani reda, ki se posveča vzgoji sirot in negovanju starih in bolnih moških, imenujejo “bratje sv. Hieronima Emilianija”.
Upodobljen je v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami, ali kot redovnik z otroki.
Goduje 8. februarja.
Hieronim je bil v mladosti najprej deležen odlične izobrazbe, s komaj petnajstimi leti pa je že začel kariero v vojaški službi: od oficirja je napredoval do generala. Leta 1508 mu je bila zaupana trdnjava v mestu Castelnuovo nad Piavo. Tu je tri leta kasneje ob napadu cesarskih čet padel v ujetništvo, kjer se je začelo njegovo »spreobrnjenje«. Čudežno je bil rešen iz ječe, nato pa začel svojo nesebično delo ljubezni do trpečih in revežev. Razdal je premoženje, postal je duhovnik in s podporo beneške vlade najprej prevzel »Bolnišnico neozdravljivih«, kasneje pa razširil svojo dejavnost ter ustanovil posebno družbo oz. red. Med nego bolnikov si je na koncu tudi sam nakopal kugo in za posledicami bolezni umrl.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hieronimos, zloženega iz besed hieros »svet, božji« in onoma »ime«; t. j. »tisti, ki ima sveto, od Boga posvečeno ime«.
Rodil se je leta 1481 v Benetkah v Italiji, umrl pa 8. februarja 1537 v vasici Somasco pri Bergamu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški beneški rodbini Emiliani. Njegov oče Angelo je bil član najvišjega državnega sveta, mati Eleonora pa je izvirala iz prav tako sloveče družine Morosini.
Spreobrnjenje: Ko je bil v ječi in je veliko trpel, se je počasi spreobrnil in obžaloval svoje mladostne zablode in častihlepnost. Mariji se je zaobljubil, da bo peš in bos romal na njeno božjo pot v Treviso. Takrat se mu je Marija čudežno prikazala, ga nagovorila po imenu, mu dala ključe za okove in ječo in ga pozvala, naj takoj izpolni svojo zaobljubo.
Delo: Njegova poglavitna skrb so bili trpeči in revni. Zanje je razdal vse svoje premoženje, ponoči pobiral in pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike. Otrokom brez staršev je dajal prenočišče, hrano in delo. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta in poučeval verouk.
Skupnost: Za mnoge, ki so se mu pridružili pri njegovem dobrodelnem delu, je ustanovil moški red, ki se je sprva imenoval »Družba služabnikov revnih«, kasneje pa red somaskov, po vasici Somasco, kjer je postavil osrednjo hišo. Red ima danes okoli 500 članov, skrbijo pa za vodenje sirotišnic, ubožnic in bolnišnic, pa tudi vzgojnih zavodov.
Sodobniki: slikar Albreht Dürer, cesar Maksimiljan I., sv. Ignacij Lojolski, papeža Pavel III. in IV.
Kreposti: Bil je človek molitve, veliko se je postil in bičal, spal je malo na trdi in goli skali in se veliko pokoril za grehe drugih.
Čudež: Legenda pravi, da je na njegovo priprošnjo v votlini nad Bergamom, kamor se je umikal v samoto, iz tal privrel studenec, ki teče še danes.
Zavetnik: sirot in zapuščene mladine; Trevisa in Benetk, ustanoviteljev šol in sirotišnic.
Upodobitve: Upodabljajo ga v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami; največkrat pa kot redovnika, obdanega z otroki.
Beatifikacija: 29. sept. 1747 ga je papež Benedikt XIV. razglasil za blaženega, 16. jul. 1767 pa Klemen XIII. za svetnika.
Vir

Rodil se je leta 1486 v Benetkah kot patricijski sin. V tistih nemirnih časih ga je zamikalo, da bi se spopadel v kakšnem boju in se zapletel v pustolovščine. Poveljstvo rodnega mesta mu je zaupalo trdnjavo Castelnuovo nad Piavo. Ob napadu avstrijskih čet je trdnjava padla in Hieronim (Girolamo) je prišel v ujetništvo. V samotni ječi je doživel notranji preobrat, k čemur je pripomogla čudežna rešitev na Marijino priprošnjo. Tedaj se je ves posvetil ljubezni do bližnjega in skrbi za trpeče in revne.
Za poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Nato se je odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je določila božja previdnost. V Benetkah je bil pri 32 letih posvečen za mašnika. Ko sta v letu 1528 pustošili lakota in kuga, je svoje imetje razdal potrebnim, ponoči pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike, dokler se ni sam nalezel pegavice. Po ozdravitvi se je posebej posvetil otrokom brez staršev. Dejavnost je razširil do Milana. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta, negoval bolnike in poučeval verouk. Njegov zgled je pritegnil sodelavce. Leta 1532 je ustanovil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji. Po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski.
Vir

Sveti Hieronim Emiliani, ki je preživel togotno in razuzdano mladost, a se je spreobrnil k Bogu, ko so ga sovražniki zaprli v ječo. Potem se je, skupaj z zbranimi tovariši, vsega izročil revnim, predvsem sirotam in bolnikom, kar je bilo začetek Kongregacije redovnih klerikov od Somaske. Kmalu je zbolel za kugo, ko je zdravil revne v Somaski, ter je umrl pri Bergomu v Lombardiji.
Vir

Če znamo pravilno brati evangelij, vemo, da Jezus hoče, naj njegovi učenci svojo povezanost z njim dokažejo z dejavno ljubeznijo do ljudi, posebno do tistih, ki trpijo ali so zapostavljeni. Cerkev se je tega vedno zavedala in v vseh časih, posebno še tedaj, ko svetna družba ni poznala ‘socialnega skrbstva’, je ustanavljala bolnišnice in sirotišnice, kjer so dobili primerno oskrbo bolniki, brezdomci, revni ljudje vseh vrst. To oskrbo so jim nudili možje in žene, ki se jim posvetili z vso dušo in z vsem srcem kot redovniki in redovnice. Ustanovitelja ene take redovne družbe se spominjamo danes.
To je bil Hieronim Emiliani, ki je izšel iz beneške patricijske družine. Rodil se je leta 1486, ko je bila na višku renesansa, ki je vsebovala mnogo poganskih prvin. Z njo se je povezalo tudi papeštvo, kar je močno škodovalo Cerkvi in verskemu življenju. To je bilo obdobje moralnega propada in velikih stisk, ki so jih povzročale politične zdrahe. Vojaški poklic je bil zelo cenjen.
Tudi mladega Hieronima je mikalo, da bi dosegel slavo kot vojak. Poveljstvo rodnih Benetk mu je v sporu s cesarjem Maksimilijanom I. zaupalo trdnjavico Castelnuovo nad Piavo: ob napadu cesarskih čet je trdnjavica padla in Hieronim je prišel v ujetništvo. Njegovi upi v bojno slavo so splahneli, toda samotna ječa je bila zanj milost. Primerilo se mu je nekaj podobnega kot sv. Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega reda: od slavohlepnega vojaka se je spremenil v gorečega bojevnika za Kristusa. Mesec dni ječe in čudežna rešitev na Marijino priprošnjo sta zadostovala za Hieronimovo spreobrnitev. Ves se je posvetil trpečim in revnim. Za ta poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Potem se je odločno odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je namenila božja previdnost.
V Benetkah se je pripravljal na duhovniški poklic. Leta 1518, ko mu je bilo 32 let, je bil posvečen v duhovnika in zdaj se je s še večjo vnemo lotil svoje življenjske naloge. Ko sta malo kasneje tod pustošili lakota in kuga, je Hieronim vse svoje imetje razdal potrebnim, sam pa je negoval bolnike, ponoči pokopaval mrliče, dokler ni staknil pegavice. Ta bolezen je bila kakor noviciat za njegovo hrepenenje po krščanski popolnosti. Ko je ozdravel, se je odpovedal vsemu premoženju in se posvetil samo službi revežev, zlasti sirotam brez staršev. Priskrbel jim je stanovanje, hrano in delo. Vlada beneške republike je njegovo delo podprla, saj ji je s svojo dobrodelnostjo odvzel marsikakšno skrb in breme.
Uspehi v Benetkah so ga spodbudili, da je svojo dejavnost razširil po vsej severni Italiji. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel je za izgubljena dekleta, negoval bolnike. Njegov zgled je pritegnil še druge. Da bi jim uredil skupno življenje, jih utrjeval in versko krepil, je najzvestejše pomočnike združil v versko bratovščino. Papež Pavel III. je leta 1540 potrdil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji: po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski in skrbe za vodstvo sirotišnic, ubožnic in bolnišnic.
Njihov ustanovitelj Hieronim Emiliani je umrl 8. februarja 1537 v Somaski za kugo, ki si jo je nakopal, ko je stregel kužnim bolnikom. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen XIII. leta 1767.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 154

blažena Elisa Martinez iz Lecce – prednica in ustanoviteljica

V kraju Santa Maria di Leuca na jugu Italije je v nedeljo, 25. junija 2023, potekala beatifikacija sestre Elise Martinez, ustanoviteljice Kongregacije hčera sv. Marije iz Leuce, ki je umrla leta 1991. Slovesno somaševanje je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je izpostavil predvsem ponižnost nove blažene ter dejstvo, da se je vedno čutila varna v Božjih rokah. Beatifikacije se je udeležila tudi družina deklice, ki je ozdravela na njeno priprošnjo.
Kardinal je homilijo začel z besedami iz drugega berila »Veselite se v Gospodu zmeraj«. »Veselimo se kot sinovi in hčere svete Matere Cerkve, pa tudi kot možje in žene te naše lepe salenske zemlje,« je poudaril prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki tudi sam izhaja s tega področja Italije. Spomnil je na besede svetega očeta, ki je pred nekaj tedni v govoru romarjem iz rojstnih krajev papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. dejal, da Bog ne ustvarja svetnikov v laboratoriju, ampak jih gradi »na velikih gradbiščih, kjer delo vseh pod vodstvom Svetega Duha prispeva k temu, da se koplje globoko, da se postavijo trdni temelji ter da se zgradba dokonča; pri tem pa je potrebno skrbeti, da raste urejeno in popolno, s Kristusom kot vogelnim kamnom (Govor, 3. junij 2023)«. Kardinal Semeraro je izpostavil, da je s tem sveti oče želel poudariti, da ima svetost svoje korenine v konkretnem človeškem okolju, na določeni zemlji, v Cerkvi. Svojim sorojakom je položil na srce tudi naslednje besede papeža Frančiška: »Iz vaših korenin izhaja sok, da greste lahko naprej, da rastete in da tudi svojim otrokom in vnukom predajate zgodovino in smisel življenja. Ljubite svoje korenine, ne odtrgajte drevesa od korenin: ne bo obrodilo sadov. Vedno poskušajte napredovati v harmoniji s svojimi koreninami, v sozvočju s svojimi koreninami. … Ljubiti svoje korenine naj za vas pomeni ljubiti Jezusov evangelij in ljubiti, kot je Jezus ljubil v evangeliju.« Ob tem je prefekt dodal, da lahko slovesnost beatifikacije, ki prvič poteka v njihovih krajih, postane za vse znamenje, klic in povabilo, da bi bili sveti.
V nadaljevanju homilije je dejal, da je bila ena izmed izstopajočih kreposti nove blažene ponižnost, kakor je razvidno iz pričevanj v postopku beatifikacije. Ta krepost je bila po kardinalovih besedah »kakor cement, s katerim je mati Elisa gradila svojo duhovno zgradbo, tako da je vse delala z veseljem, ne da bi pričakovala človeške pohvale in priznanja; nasprotno, sprejemala je ponižanja, ki jih prinaša služenje bližnjemu. “Ponižnost se lahko ukorenini v srcu samo po ponižanjih. Brez njih ni ne ponižnosti ne svetosti,” je zapisal papež Frančišek v apostolski spodbudi Gaudete et exsultate (št. 118). Prav ponižnost je bila tista, ki je novo blaženo vodila k ponižnim, ubogim, bolnim in trpečim. Govorila je, da bi rada “razširila svoje srce in objela vsa bitja, raztresena po vseh kotičkih zemlje, zlasti najbolj potrebne in odrinjene na rob družbe”. Ljubila je uboge, ker je v njih jasneje odkrivala Kristusovo obličje.«
Vedno varna v Božjih rokah, tudi v trenutkih nerazumevanj
Zatem je kardinal Semeraro razmišljal ob besedah iz evangelija: »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« »Kot je zapisal sv. Janez Zlatousti, Jezus ni tega rekel zato ker bi nam Bog resnično štel lase, ampak da ne bi mislili, da doživljamo preizkušnje, ker smo zapuščeni. Mati Elisa se je počutila prav tako: vedno varna v Božjih rokah, tudi v trenutkih, ko je bila deležna nerazumevanja, sumničenja in zavračanja. Dobro se je zavedala, da nas Bog sprejema v sem, kar smo in v vsem, kar se nam dogaja«.
Elisa Martinez se je rodila 25. marca 1905 v kraju Galatina kot najstarejša izmed osmih otrok. Kljub očetovemu nasprotovanju je leta 1928 vstopila k sestram Naše Gospe ljubezni Dobrega Pastirja, vendar je morala po nekaj letih iz zdravstvenih razlogov zapustiti redovno skupnost. 20. marca 1938 je s pomočjo župnika v Miggianu ustanovila Pobožno zvezo sester Brezmadežne, ki se je 15. avgusta1941, ko je postala skupnost škofijskega prava, preimenovala v sestre Hčere svete Marije iz Leuce, v čast največjemu Marijinemu svetišču v škofiji in v Salentu. Kongregacijo je posvetila vzgoji deklet, predšolskih otrok, pomoči neporočenim materam ter služenju v župnijah. Skoraj vse svoje življenje je bila generalna predstojnica skupnosti in se je temu položaju odpovedala leta 1987. Umrla je 8. februarja 1991 v generalni hiši skupnosti v Rimu. Papež Frančišek ji je 13. oktobra 2021 priznal junaške kreposti, 23. februarja 2023 pa je bil potrjen dekret o čudežu na njeno priprošnjo.
Ta je povezan z ozdravljenjem danes petletne deklice iz Loreta, katere življenje je bilo pred rojstvom resno ogroženo. Eden izmed družinskih prijateljev je o tem obvestil vrhovno predstojnico Hčera svete Marije iz Leuce, ki je sestre povabila k devetdnevnici na priprošnjo ustanoviteljice. Molitvi so se pridružili tudi sorodniki in znanci družine. 24. januarja 2018, ob koncu druge devetdnevnice, je ultrazvok na presenečenje zdravnikov pokazal normalno količino plodovnice, 8. marca pa potrdil, da se je plod normalno razvil. Deklica se je rodila popolnoma zdrava 19. marca 2018 v bolnišnici v Riminiju. Na nedeljski beatifikaciji je bila prisotna tudi njena družina.
Vir

Views: 15

sveta Jožefina Bakhita – devica in sužnja

Jožefina BakhitaImena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino, Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, …
Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče – Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.
Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.
V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.
Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992, za svetnico pa 1. oktobra 2000.
V Sudanu so kar na njenem domu ugrabili devetletno Jožefino Bakhito in jo prisilili v osemdnevno hojo, da bi jo na koncu prodali za sužnjo. »Bakhita« (kar po arabsko pomeni: srečnica) je zamenjala pet gospodarjev, ki so z njo zelo kruto ravnali. Neka njega gospodarica je »tetovirala« Bakhito tako, da ji je ves čas rezala koščke kože in v nastale rane drgnila sol. Končno je prišla v roke neke prijazne italijanske družine, ki jo je izročila redovnicam hčeram krščanske ljubezni (kanosijankam). Med njimi je sprejela vero in sama vstopila v red. Služila je ponižno in svoja zadnja leta preživela na invalidskem vozičku. »Vse moje življenje je bilo Božji dar in ljudje njegova orodja; hvala jim, po njihovi zaslugi sem prejela dar vere,« je pričevala. Bakhita je umrla leta 1947 in je bila razglašena za svetnico leta 2000.
Vir

“Zbrani na praznik svetega Jožefa, ki je za Marijo prvi svetnik v nebesih, se danes spominjamo treh oseb: njega samega, varuha svete družine, nato našega papeža, Benedikta XVI. – Jožefa Ratzingerja, in na poseben način tudi svete Jožefine Bakhite.

Slednja prihaja med nas na viden in otipljiv način po svoji relikviji “Ex ossibus”, to pomeni, da gre za košček njene kosti. Ne prihaja pa le zaradi naše župnije, temveč za vso domovino Slovenijo. Postni čas, ko premišljujemo o ceni našega rešenja, ki jo je za vsakogar od nas plačal Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, naj nam bo v pomoč, da bi mogli dobro razumeti, kaj nam sveta Jožefina Bakhita z zgledom svojega življenja sporoča.

Spomnimo se na kratko: rojena leta 1869 v pokrajini Darfur, v Sudanu v Afriki, je bila kot sedemletna deklica ugrabljena in prodana za sužnjo. Ob tem je od strahu pozabila lastno ime, ugrabitelji pa so jo poimenovali Bakhita – tista, ki je srečna. Večkrat preprodana je okušala neizmerno trpljenje zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Žena enega izmed njih, turškega generala, je dala Bakhito tetovirati. Sužnji so bili tedaj goli in tako bi dosegla na trgu večjo vrednost. Z nožem so ji na telesu naredili 114 rezov; po prsih, trebuhu in rokah. Da se rane ne bi zacelile in bi ostale vidne, so vanje vtrli soli. Kasneje je sama izpovedala, da je bil edinole Bog lahko tisti, ki jo je rešil, ko so jo pustili ležati kot mrtvo na tleh v mlaki krvi. Zanjo je imel velik načrt. Kot zadnji jo je leta 1885 kupil italijanski konzul, da bi jo odpeljal v Italijo, kjer jo je podaril prijatelju. Tam je spoznala Jezusa, tudi prodanega in bičanega, in ko bi se morala s to družino vrniti v Afriko, kjer so imeli hotel, je prvič v življenju rekla ne. Pri kanosijankah v Benetkah je po rokah beneškega patriarha obenem prejela zakrament svetega krsta, svete birme in prvo obhajilo. Ni našla besed, da bi opisala srečo, ki jo je čutila v srcu, ko je postala Božji otrok. Leta 1896 je postala redovnica, leta 1902 pa je prišla v Schio (provinca Vicenza), kjer je ostala vse do svoje smrti leta 1947. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 proglasil za blaženo, 1. oktobra leta 2000 pa za svetnico.

Sedanji papež, Benedikt XVI. govori o njej v okrožnici Spe Salvi (Odrešeni v upanju) iz leta 2007 kot o svetnici upanja takole: ” … Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena «. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga. Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. ”

Ko so sveto Bakhito nekoč vprašali, kaj bi storila, če bi se ponovno srečala s tistimi, ki so z njo tako grdo ravnali in ji povzročili toliko gorja, je odgovorila: “Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala Božji otrok in Kristusova nevesta. Ubogi reveži, saj niso vedeli, kaj delajo; oni so bili gospodarji, jaz pa njihova sužnja. Vsak dan prosim za njih, da bi tudi oni spoznali Boga in Njegovo ljubezen in bi se nekoč srečali v raju.”

Sveta Bakhita je bila kanosijanka – red se imenuje po sveti Magdaleni iz Canosse. Karizma tega reda je je popolna zazrtost v Jezusa na križu in žalostno Mater Božjo. Vodilo so jim besede: ponižnost v ljubezni. Postaviti torej Boga na prvo mesto in se Mu popolnoma darovati, kakor se je Jezus popolnoma daroval Očetu v poslušnosti Njegovi volji. Obenem pa slediti Mariji, ne le v solzah njene žalosti, temveč predvsem v trdnosti njene vere in njeni moči, da stoji pod križem, ko se ta volja uresničuje.

Sporočilo svete Jožefine Bakhite nam in vsem v našem času lahko strnemo v tri točke:
odpuščanje in sprava iz srca, še več, hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi vse bliže k sebi,
smisel življenja bomo našli, če bomo v trdni veri sledili Jezusu na križu in Mariji,
brez Boga smo brez upanja. Največja napaka, ki jo je storil človek je bila, da je Boga izrinil iz vseh področij svojega življenja in na Njegovo mesto postavil samega sebe. Sveta Bakhita upanja nikdar ni izgubila, ker je bila z Bogom vedno zedinjena.

Mati prednica je bila žalostna ob približevanju Bakhitinega odhoda v nebesa. Slednja jo je tolažila z veliko gotovostjo: “Ne trpite zaradi mene. V nebesih bom šla k Jezusu in za vas dosegla velike blagoslove. Če mi bo Gospod to dovolil, bom prišla in vas poiskala v sanjah. V raju bom močna in bom vsem dosegla velike milosti.”
Danes te, sveta Bakhita, tukaj zbrani prosimo, posreduj pri Bogu za nas in naš slovenski narod, ter nam izprosi milost resničnega odpuščanja, sprave in trdne vere, da ostanemo Bogu zvesti v vseh preizkušnjah in tako dočakamo trenutek, ko nam bo Njegovo usmiljenje naklonilo, da smemo tudi sami okusiti veselje vstajenja ter Ga večno ljubiti in gledati iz obličja v obličje.

Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!”
Vir

Sveta Jožefina Bakhita, devica, ki je bila rojena v pokrajini Darfúr v Sudanu. Bila je kot deklica ugrabljena in večkrat prodana na afriških trgih sužnjev. Trpela je kruto sužnost. Ko je bila osvobojena, je postala v Benetkah kristjana in redovnica pri Hčerah Ljubezni in vse ostalo življenje pomagala v mestu Schio [skío], na vicentinskem polju v Italiji.
Vir

Darfur, ena najbolj preizkušanih pokrajin v Sudanu, ima od leta 2000 svojo prvo svetnico in zavetnico, Jožefino Bakhito. Potem ko je bila ugrabljena, je morala kot sužnja deset let preživeti najstrašnejša ponižanja in mučenja, dokler ni bila leta 1889 v Italiji osvobojena. Sporočilo njenega življenja je zgovorno za vse čase: nujnost odpuščanja in sprave iz vsega srca ter hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi bliže k sebi.
Ime: Bakhita (to ime so ji nadeli njeni ugrabitelji) pomeni »tista, ki je srečna«. Jožefina pa je ženska oblika imena Jožef, ki v hebrejščini pomeni »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rodila se je leta 1869 v vasi Olgossa v pokrajini Darfur v Sudanu v Afriki, umrla pa 8. februarja 1947 v samostanu Schio v italijanski provinci Vicenza, Italija.
Družina: Pripadala je boljšemu sloju prebivalstva Daju; njen oče je bil brat vaškega poglavarja, spoštovan in razgledan. Imela je še tri brate in tri sestre.
Ugrabitev: Pri sedmih letih so jo v Kartumu ugrabili arabski trgovci s sužnji in jo kar petkrat prodali. Živela je v takem strahu, da je za vedno pozabila svoje rojstno ime.
Suženjstvo: Deset let je nosila suženjske verige in veliko pretrpela zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Najhuje je bilo pri nekem turškem generalu, ko jo je njegova žena dala tetovirati. Kar 114 rezov so ji naredili po vsem telesu ter ji na rane vtirali soli, da se ne bi zacelile. Leta 1885 jo je kupil italijanski konzul in jo odpeljal v Italijo, kjer je nazadnje delala kot varuška v družini Avgusta Michieli. Tu je končno postala svobodna.
Spreobrnjenje:  V Italiji se je spoznala s krščanstvom in 9. januarja 1890 jo je beneški patriarh, poznejši papež Pij X., krstil, birmal in ji podelil prvo sveto obhajilo. Pri krstu je dobila imena Jožefina Margareta in Fortunata.
Skupnost: Leta 1893 je vstopila v samostan sester kanosijank in večino svojega redovnega življenja preživela kot kuharica, zakristanka in vratarica ter vzgojiteljica mladih redovnic, ki so se pripravljale za misijonsko delo v Afriki. Družbo kanosijank ali hčera ljubezni je leta 1808 ustanovila sveta Magdalena iz Canosse. Njihovo poslanstvo je opravljanje del usmiljenja in verska vzgoja izgubljenih otrok.
Zavetnica: Sudana.
Upodobitve: Na fotografijah je v preprosti črni redovni obleki, s knjigo in svetinjo Žalostne Matere božje.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.
Goduje: 8. februarja.
Zadnje besede: Umrla je na soboto, zato je vzkliknila: »Da, tako sem srečna. Naša Gospa … Naša Gospa.«
Misel: »Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala božji otrok in Kristusova nevesta.«
(To je odgovorila, ko so jo vprašali, kaj bi naredila, če bi se srečala s tistimi, ki so ji povzročili toliko gorja.)
Vir

Zadnje čase smo neštetokrat slišali za Darfur – pokrajino v državi Sudan, kjer zaradi političnih strasti cele množice živijo v skrajni bedi in umirajo od lakote. Iz te pokrajine je bila doma naša svetnica, ki se je rodila okoli leta 1869. Njen stric je bil vaški poglavar. Ko je bila stara kakšnih osem do devet let, sta jo ugrabila dva Arabca, ko je šla nabirat zelenjavo na njivo blizu doma. Ko je morala vso noč hoditi skozi gozd, sta jo naslednje jutro zaprla v neko smrdljivo luknjo. “V nedopovedljivem strahu sem klicala na pomoč očeta in mamo,” je pripovedovala kasneje, “toda nihče me ni slišal.” Zaradi prestane groze je pozabila celo, kako ji je ime; ugrabitelja sta ji zato dala novo ime – Bakhita, ki pomeni “srečna”. Tri leta prej so ugrabili tudi njeno starejšo sestro, ki je bila že poročena, in za njo se je izgubila vsaka sled. V tem času je v tem predelu Afrike trgovina s sužnji še cvetela, čeprav so jo v prvi polovici 19. stoletja skoraj vse evropske države in ZDA z zakonom prepovedale.
Arabca sta Bakhito kmalu prodala. Služila je kot sužnja v več družinah, kjer je pretrpela veliko poniževanj in muk. V Kartumu jo je slednjič kupil neki turški general, čigar otroci so se izživljali nad ubogo črno deklico. Preden se je general vrnil v Turčijo, je dal svojo sužnjo naprodaj. Vzel jo je italijanski konzularni uradnik Calisto Legnani, ki je leta 1884 odšel iz Kartuma. Bakhito je vzel s sabo in jo doma “podaril” ženi svojega prijatelja.
Njegova družina je živela v kraju Mirano Veneto in tam je bila Bakhita pestunja njihove triletne hčerke. Družinski oskrbnik Illuminato Checchini, veren mož in prijatelj Giuseppeja Sarta, kasnejšega papeža Pija X., ji je odprl pot do krščanske vere. “Podaril mi je srebrn križ in mi razložil, da je Jezus Kristus, Božji Sin, umrl za nas. Prav nič nisem razumela, vendar me je neka skrivnostna sila nagnila, da sem križ sprejela in ga stisnila k sebi.” Oskrbnik je prosil redovnice, da Bakhito poučijo v veri. Ko je bila 9. januarja 1890 krščena, je dobila kar tri imena: Jožefina, Marjeta in Fortunata. Isti dan je bila tudi pri birmi in prvem svetem obhajilu.
Decembra 1893 je vstopila v noviciat redovnic kanosijank. “Brez strahu položi svoje zaobljube: Jezus te ima rad, Jezus te ljubi. Tudi ti ga ljubi in vedno veselo služi.” ji je prigovarjal beneški patriarh Sarto. Večne zaobljube je izrekla šele leta 1927. Nekaj časa je živela v samostanu v Benetkah, od leta 1902 pa v kraju Schio, kjer je opravljala različna dela, nazadnje je bila vratarica. Ljudje so jo imeli zelo radi, ker je vse sprejemala s širokim nasmehom in prijazno besedo v beneškem narečju. Zadnja leta je bila preizkušena z raznimi boleznimi. Na invalidskem vozičku je ure in ure ostajala pred tabernakljem in darovala svoje trpljenje za Cerkev, za papeža, za spreobrnjenje grešnikov. Ko je 8. februarja 1947 umrla, so bile njene zadnje besede: “Kako sem srečna… Marija, Marija.” K njenemu grobu so brž začeli prihajati verniki. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.
Vir

Views: 257

sveti Luka Mlajši – puščavnik

Rodil se je leta 920 v Kastoriji, Grčija; umrl pa okoli leta 946 v samostanu na gori Stirion.
Njegovi predniki so pred Arabci pobegnili z otoka Egine v Kastorijo. Že kot mladenič je živel strogo asketsko, hranil se je z rastlinsko hrano, obleko je razdajal ubogim in domov prišel nag. Kot menih je hodil ob obali in zdravil veliko ljudi. Nazadnje pa je odšel v samostan na gori Stirion.
Vir

V Stiru (v Fócidi, v Grčiji), sveti Luka mlajši, puščavnik.
Vir

Views: 20