blaženi Peter Fremond in tovarišice – mučenci

blažena Katarina du Verdier de la SorinièrePri Avrilli (pri Angersu [anžéru], v Galiji), blaženi: Peter in pet tovarišic, mučencev, ki so bili med francosko revolucijo umorjeni s svinčenkami, zaradi zvestobe katoliški Cerkvi.
Imena ostalih mučenk so: Katarina du Verdier de la Sorinière, nuna; Alojzija (tudi Ludvika) Bessay de la Voûte; Alojzija (tudi Ludvika) Poirier, nuna; Marija-Ana Hacher du Bois in Marija-Alojzija du Verdier de la Sorinière, nuna.
Vir

Views: 9

blažena Klara Agolanti iz Riminija – vdova, spokornica in redovnica

Klara iz Riminija

V Riminu (v Flamíniji), blažena Klara Agolanti, vdova, ki je prejšnje razuzdano življenje očistila greha s pokoro, trpinčenjem mesa in s posti. V samostanu je zbirala tovarišice in v ponižnosti služila Gospodu.
Vir

Življenje blažene spokornice Klare iz Riminija je potekalo od leta 1280 do 10. februarja 1326. Oče Onosdeo jo je vzgajal v viteškem duhu tistega časa, zato je bila bolj podobna fantu kot deklici. To se je še posebej kazalo v njeni nestrpnosti do kakršne koli avtoritete. Mati jo je vzgajala krščansko, a deklica je bila bolj pod očetovim vplivom in je mladost in čas preživela v jahanju ter viteških igrah in tekmovanjih.
Ko ji je mati umrla, se je njen oče drugič poročil, zato je njegova hči postala še bolj samostojna in svobodna. Zelo mlada se je poročila s sinom svoje mačehe, a po samo treh letih zakona je ostala vdova z zelo bogato dediščino. Zdaj se je prepustila udobnemu življenju v gostijah, igrah in zabavah ter si hitro pridobila slab sloves. V vojni med plemiči sta bila ubita njen oče in brat, zato je mlada vdova še bolj povečala svoje bogastvo. Vse to je prispevalo k še bolj lahkomiselnemu življenju. In kdo ve, kje in kako bi se končalo, če se je Gospod ne bi dotaknil s svojo milostjo.
Nekega dne je iz čiste radovednosti vstopila v cerkev Matere Božje. Tam jo je prvič v življenju nekaj prevzelo, nenavaden občutek kesanja. Hitro se je vrnila domov, se zaklenila v sobo, vrgla na tla, bruhnila v jok in se odločila spremeniti svoje življenje. Že naslednji dan je šla v isto cerkev in se spovedala. To je bil popoln preobrat v njenem življenju. Od takrat naprej se je posvetila molitvi, pokori in dobrim delom. Tudi svojega drugega moža, ki je umrl zelo ganljive smrti, ji je uspelo spreobrniti v takšno življenje. Klara je zdaj postala še bolj svobodna, da se je predala svoji pobožnosti in delom pokore, s katerimi je želela Bogu ponuditi zadoščenje za svoje prejšnje življenje.
Posvetila se je izjemnemu dobrodelnemu in socialnemu delu. Svoje veliko bogastvo je vlagala v dobrodelne namene, zlasti v pomoč revnim dekletom, da bi tudi ta lahko sklenila spodoben zakon. Klari so se hitro pridružile še nekatere druge ženske, ki so si želele živeti bolj popolno življenje. Zanje je s škofovim soglasjem ustanovila samostan, v katerem so živeli po pravilih svete Klare Asiške. Klara je svoje življenje premišljevala o Jezusovem trpljenju in vzgajala svoje sestre. Križev ji ni manjkalo. Pogosto je naletela na nerazumevanje nekaterih sester, zaradi česar je zelo trpela. V njenem trpljenju jo je Gospod tolažil s tolažbo in ji podelil različne mistične milosti. Umrla je v starosti 46 let, izčrpana od pokore in molitve. Častijo jo kot blaženo ženo.
HR

Views: 9

blaženi Hugo – opat

blaženi Hugo - opatRodil se je okoli leta 1013 v kraju Fosses v Belgiji; umrl pa 10. februarja leta 1164 v kraju  Prémontré v Franciji.
Postal je duhovnik. Leta 1119 je spoznal Norberta iz Xantena, s katerim je zgradil samostan, iz katerega je v letih 1120/21 zrasel premostratenški red. Hugo je organiziral skupnost in leta 1128 nasledil Norberta kot opat v  Prémontréju. Po Norbertovi smrti je postal generalni opat. Pod njegovim vodstvom je red rasel in se širil. Že v času njegovega življenja je bilo 120 samostanov.
Hugo pomeni “mislec”
Vir

V premonstratenskem samostanu Fosses (pri Namura v Lotaríngiji, v današnji Belgiji), blaženi Hugo, opat, kateremu je postal učitelj sveti Norbert, magdeburški škof, ki mu je zaupal ustanovitev svojega novega reda, katerega je petintrideset let zelo modro vodil.
Vir

Views: 8

sveti Viljem – plemič, opat in puščavnik

ViljemZavetnik kleparjev
Atributi: barvno okno sv. Viljema v Strassbourghu
Imena: Vilči, Vilhelm, Viliam, Villij, Vili,Viljko; Viljema, Viljemina, Vilma
Sv. Viljem Veliki je bil nazadnje opat v samostanu blizu Siene v Italiji. Živel je v 12. stoletju, ko je sv. Bernard pridobil plemiški stan za to, da je začel svoje viteške časti iskati v službi Cerkve v boju zoper človeške strasti. Stara pripoved ve povedati, da je sam sv. Bernard na dramatičen način pripravil nasilnega in samopašnega viteza Viljema, da zapusti grešna pota, popravi krivice, ki jih je prizadejal Cerkvi, in opravlja spokorna dela.

O Viljemovih mladih letih ne vemo nič zanesljivega. Drži le toliko, da je bil francoski plemič visokega rodu, ki je prva leta uporabil za pustolovsko viteško življenje. Milost je potrkala na njegovo srce po nekem pretresljivem dogodku tako močno, da je šel vase in obžaloval svojo krivdo. Poročila soglašajo v tem, da se je odpravil na spokorno pot v Rim, veliko molil na grobovih apostolov in si izprosil pri papežu Evgenu III. (učencu sv. Bernarda!) odvezo. Papež mu je naložil za pokoro romanje v Jeruzalem. Tam se je Viljem šele navzel pravega duha bogoljubnosti in se docela odrekel svetnim užitkom. Poslej je njegovo življenje natančneje znano.

Leta 1153 si je Viljem izbral otok Lupocavio pri Pisi za samotarsko življenje. Kmalu so se mu pridružili učenci in ga prosili, naj jih vodi. Vendar se jim je umaknil in potem še enkrat. Šele tretje bivališče si je mogel ohraniti do smrti. To je bila samotna dolina Rodis v škofiji Grossetto, ki je dobila ime Malavalle. Lastnik mu je zgradil leseno kolibo, sicer ga pa ni nadlegoval. Po štirih mesecih je potrkal na steno nov spokornik, Albert iz Siene. Ta je ostal pri Viljemu do zadnjega diha in opisal njegove spokorne vaje. Viljem je stalno nosil spokorni pas in raševino, dan je delil na tri dele: molitev, premišljevanje in ročno delo. Pokazalo se je, da je Viljem široko izobražen in izreden poznavalec globin človeške duše. Pridružil se jima je še Albertov mladostni prijatelj in nato ugleden zdravnik Rinaldo.
Cerkev je redovno ustanovo potrdila pod imenom eremiti sv. Viljema ali viljemiti.
Viljem goduje 10. februarja.
Vir

»Brezpogojno zaničujte vsako poželjivost; nikoli ne smete biti brez dela, ne služite napuhu in ne tekajte za slavo. Božji služabnik mora paziti stalno na to, kaj misli, govori ali dela, da ne bi žalil Boga … Gospodove duhovnike časti kot Kristusove namestnike, poslušaj njihove zapovedi, ne grajaj njihovih navodil in ne sodi o njihovem življenju in nikar se jim svojeglavo ne upiraj!«
Ime: Izhaja iz nemškega imena Wilhelm, ki je zloženo iz starovisokonemških besed willjo »volja« in helm »čelada, šlem, zaščita«, kar je mogoče razumeti kot »šlem, ki naj da voljo/vztrajnost«.
Rojen: v 12. stoletju.
Kraj rojstva: Italija.
Umrl: 10. februarja 1157.
Kraj smrti: dolina Malavalle v škofiji Grossetto, Italija.
Družina: Bil naj bi sin nekega francoskega plemiča visokega rodu. V mladosti je živel precej pustolovsko in brezbožno viteško življenje.
Spreobrnjenje: Po legendi naj bi ga sv. Bernard večkrat zaman opominjal, naj preneha z nasiljem. Šele ko se je nekoč pri maši s posvečeno hostijo obrnil proti njemu in ga v imenu Jezusa, ki ga je držal v roki, pozval, naj ga neha zaničevati, se je vrgel na kolena, se javno pokesal svojih grehov in začel pokoro.
Pokora: Po spreobrnitvi se je odpravil na spokorno pot v Rim, kjer si je z molitvijo na grobovih apostolov izprosil odvezo pri papežu Evgenu III. Ta mu je za pokoro naložil romanje v Jeruzalem, kjer se je dokončno odrekel posvetnim užitkom.
Samota: Po vrnitvi iz Svete dežele si je leta 1153 izbral otok Lupocavio pri Pisi, da bi tam živel samotarsko življenje. Kmalu se je pred posnemovalci moral umakniti v goščavo pod goro Pruno, pa tudi tam ni imel miru.
Malavalle: Šele v tretje mu je uspelo, da se je ustalil v mrki dolini Rodis, ki je dobila ime Malavalle (Zla dolina). Tu si je najprej izkopal globok rov, kasneje pa postavil leseno kolibo. Tudi tu se mu je kmalu pridružil Albert iz Siene, kasneje pa še nekaj učencev, ki pa jih je naposled le sprejel.
Kreposti: Stalno je nosil raševino in spokorniški pas, dan pa si je razdelil na tri dele: molitev, premišljevanje in ročno delo. Bil je široko izobražen, imel pa je tudi dar prerokovanja.
Skupnost: Po njegovi smrti se je iz naselbine v Malavallu razvila redovna skupnost eremitov sv. Viljema ali viljemiti, ki so se kmalu razširili po Italiji, Franciji, Nizozemski in Nemčiji. Stroga pravila so kasneje zamenjali z benediktinskimi. Red se je obdržal do začetka 19. stoletja, posvečali pa so se negovanju bolnikov, dušnemu pastirstvu in poučevanju.
Zadnje besede: »Pridite mi na pomoč, angeli Gospodovi!«
Zavetnik: Orožarjev, kovačev in kleparjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v različni opravi: kot romarja, viteza s križem v roki, v meniški obleki, oblečeni preko oklepa.
Beatifikacija: Papež Inocenc III. je 8. maja 1202 potrdil njegovo češčenje.
Goduje: 10. februarja.
Vir

-V dolini Stabulum Rhodis (pri Grossetu, v Etrúriji), sveti Viljem, malavallenski puščavnik, po zgledu katerega je nastalo več Kongregacij puščavnikov.
-Spreobrnjenje svetega Viljema, akvitanskega in piktonskega kneza, katerega je sveti Bernard privedel k edinosti Cerkve.
Vir

Views: 323