V Hautmontu [ótmontu] (nad Sambro v Hainaultu [enóltu], v današnji Franciji), smrt svetega Ansbérta, ki je bil opat v Fontenelle-ju in pozneje škof v Rouenu, katerega je poslal v izgnanstvo knez Pippin.
Vir
Views: 6
V Hautmontu [ótmontu] (nad Sambro v Hainaultu [enóltu], v današnji Franciji), smrt svetega Ansbérta, ki je bil opat v Fontenelle-ju in pozneje škof v Rouenu, katerega je poslal v izgnanstvo knez Pippin.
Vir
Views: 6
Imena: Nikefor, Nike, Niko, Nika, …
Pretresljivo in zelo poučno zgodbo o mučeništvu antiohijskega mučenca Nikeforja iz časa preganjanj pod rimskim cesarjem Valerijanom – v letih 259 in 260 – nam je ohranil sveti Frančišek Saleški. V svojem delu Teotim ali razprava o ljubezni do Boga na dramatičen način opiše zlo sovraštva na eni in moč ljubezni na drugi strani. Takole pravi:
“V času cesarjev Valerijana in Gala sta živela v Antiohiji duhovnik, po imenu Sapricij, in posveten mož, po imenu Nikefor. Vezalo ju je tesno in dolgotrajno prijateljstvo, tako da so ju imeli za brata. Potem pa se je zgodilo, da se je, iz ne vem kakšnega razloga, to prijateljstvo skrhalo in, kot je navada, mu je sledilo še bolj vroče sovraštvo. To sovraštvo je vladalo med njima precej časa. Končno je Nikefor priznal svojo krivdo in se trikrat poskusil spraviti s Sapricijem .Toda Sapricij se ni dal ganiti njegovim prošnjam in je vsakokrat zavrnil spravo enako oholo, kot je Nikefor ponižno prosil zanjo … Tedaj je nastalo hudo preganjanje kristjanov. Med drugimi so prijeli tudi Sapricija. Ta je s čudovito vztrajnostjo pretrpel na tisoče muk zaradi izpovedovanja vere … Antiohijski oblastnik ga je obsodil na smrt. Privedli so ga iz ječe pred ljudi in ga peljali na kraj, kjer naj bi prejel slavno mučeniško krono. Ko je Nikefor za to zvedel, je takoj pohitel in padel pred Sapricija. Na glas je zaklical: ‘O Kristusov mučenec, odpusti mi, da sem te razžalil!’ Sapricij se za to ni zmenil, Nikefor pa ga je prehitel po neki drugi poti in ga znova enako ponižno prosil, naj mu oprosti: ‘Oprosti, Kristusov mučenec, žalitev, ki sem ti jo prizadel, saj sem človek, ki se lahko zmoti. Zdaj ti Gospod daje krono, ker ga nisi zatajil, ampak si vero v njegovo sveto ime izpovedal pred mnogimi pričami.’ Sapricij pa je ostal enako ohol, ni mu privoščil nobene besede. Krvniki so se čudili Nikeforovi vztrajnosti: ‘Takšnega norca pa še nismo videli; ta človek bo zdaj zdaj umrl, kaj ti je treba njegovega odpuščanja?’ Nikefor je odvrnil, da oni pač ne vedo, kaj prosi Kristusovega pričevalca, Bog pa to ve.
Ko je Sapricij dospel na kraj izvršitve smrtne obsodbe, se je Nikefor znova vrgel pred njim na tla: ‘Ponižno te prosim, o Kristusov mučenec, da mi milostno odpustiš, kajti pisano je: Prosite in boste dobili.’ Pa tudi te besede niso zmogle ganiti hudobnega in upornega srca nesrečnega Sapricija; ker je trmasto zavračal dejanje usmiljenja svojemu bližnjemu, mu je pravična božja sodba odvzela slavno palmo mučeništva. Ko so mu rablji ukazali, naj poklekne, da ga bodo mogli obglaviti, je začel izgubljati pogum in se jim vdajati; končno se je obžalovanja vredno in sramotno podvrgel: ‘ Lepo prosim, ne obglavljajte me; storil bom, kar zahtevajo oblastniki, daroval bom bogovom.’ Ko je to slišal ubogi Nikefor, je zaklical s solzami v očeh: ‘Ah, dragi brat, nikar, prosim te, nikar ne prelomi zapovedi in ne zataji Jezusa Kristusa. Milo te prosim, ne zapusti ga in ne zapravi nebeške krone, ki si jo pridobil s tolikimi napori in mukami.’… Ko je ponižni in mili Nikefor, ki je videl, da je zaradi odpadništva trdega Sapricija ostala mučeniška krona na razpolago, imel izvrsten in izreden navdih.
Da bi dobil to krono, je pogumno stopil naprej in dejal biričem in rabljem: ‘Prijatelji, kristjan sem, prav zares, in verujem v Jezusa Kristusa, ki ga je ta zatajil; prosim vas, postavite me na njegovo mesto in me obglavite.’ Biriči so se silno zavzeli in so sporočili novico oblastniku, ki je ukazal dati svobodo Sapriciju, Nikeforja pa usmrtiti.”
Sveti Nikefor, laik, mučenec, goduje 9. februarja
Vir
Na Vzhodu, smrt blaženega Niceforja, ki je bil pod Valerijanom in Galijenom venčan z mučeništvom zaradi vere v Kristusa.
Vir
Views: 16
Bil je prvi prošt v Adalgozu pri Magdeburgu. V letih 1114-1116 je ustanovil samosta avguštinskih kanonikov v Neuwerku (Halle).
Lambert pomeni “sijajen veleposestnik ( imetnik zemlje)”
Vir
Lokacija:
[mappress mapid=”58″]
Views: 9
V Carigradu, spomin svetih mučencev, menihov Samostana od Boga, katere so zaradi obrambe katoliške vere strašno pobili, ko so prinesli od papeža Feliksa III. pismo proti cesarju Akáciju.
Vir
Views: 16
V Savoni (v Piemontu), blažena Jožefina Gabriéla Bonino, devica, ki je, pod razsvetljenjem svete nazareške družine, ustanovila redovno Kongregacijo za vzgojo sirot in tudi v pomoč revnim in bolnim.
Vir
Views: 16
Življenje te mogočne in ugledne rimske plemkinje se je popolnoma spremenilo nekega dne leta 1209, ko je na vrata njenega doma s svojimi brati potrkal sveti Frančišek. Gostoljubno jih je sprejela, bila očarana nad Frančiškom, ki je v uboštvu zaradi Kristusa našel svojo srečo, prevzeta je bila nad njegovimi pridigami, tako da ju je poslej vse do Frančiškove smrti vezalo iskreno in globoko duhovno prijateljstvo. Frančišek in njegovi bratje so bili pri njej vedno dobrodošli in zaželjeni gosti, zanje je skrbela, zbirala hrano in jim krpala obleko. Pridružila se je tretjemu redu in začela živeti po nasvetih sv. Frančiška, sprva še v svoji palači v Rimu, po Frančiškovi smrti pa se je preselila v Assisi in tam živela skrito, dokler se tudi sama ni preselila v večnost.
Ime: Ime Jakoba je ženska oblika moškega imena Jakob. Izvor imena ni jasen; izhaja iz latinščine oz. grščine in hebrejščine, pomenilo pa naj bi: »On drži za peto« (dvojček Jakob je pri porodu držal svojega brata Ezava za peto); pomeni lahko tudi »Bog naj varuje«.
Rodila se je leta 1190 v Torre Astura v Italiji, umrla pa leta 1273 (verjetneje leta 1239) v Assisiju.
Družina: Rodila se je v plemeniti rimski rodbini, ki je izhajala iz rodu normanskih vitezev. Poročila se je z Gracijanom Frangipanijem iz mogočne velikaške rodbine, ki je bila večkrat v veliko pomoč papežem. Imela sta dva sinova, Jakoba in Janeza.
Skupnost: Bila je Frančiškova tretjerednica. Pravijo, da je Frančišek prav zaradi nje ustvaril tretji red za kristjane v svetu, ki živijo po zgledu sv. Frančiška, pa kljub temu ostajajo v svetu, v svojih družinah in pri svojem delu.
Zavetnica: nima posebnega patronata.
Kreposti: Bila je plemenita, globoko verna in prisrčno vdana Cerkvi, ubožna in ponižna ter velika dobrotnica ubogih in revnih, zlasti Frančiška in njegovih bratov.
Vzdevek: Bila je močnejše postave in zelo energična, zato se je je prijel vzdevek »brat Jakoba«.
Upodobitve: Njena najbolj znana upodobitev je freska v baziliki sv. Frančiška v Assisiju, ki jo prikazuje v spokorni obleki frančiškanske tretjerednice, prepoznamo pa jo po tem, da ima v svetniškem siju upodobljenih sedem sonc v spomin na njen dom (Sette Soli).
Goduje: 8. februarja.
Grob: Pokopana je v kripti bazilike sv. Frančiška v Assisiju, nasproti svetega Frančiška. Nad grobom je napis: Tu počiva Jakoba, sveta in plemenita Rimljanka.
Misel: »Za popolno življenje si lahko človek prizadeva kjerkoli. Revščina je povsod, zato lahko tudi povsod delaš dobra dela ljubezni. Šteje to, kjer si. Imaš moža in dva otroka. To je čudovit okvir za svetniško življenje.« (sv. Frančišek Jakobi)
Vir
Views: 33