Njegovi spisi:

Dragi bratje in sestre, v zadnjih dveh katehezah smo se sprehodili po vzhodnih Cerkvah semitskih jezikov, ko smo razmišljali o Perzijcu Afraatu in o Sircu sv. Efremu; danes pa se vračamo v latinski svet, na sever rimskega cesarstva, h Kromaciju Oglejskemu. Ta škof je opravljal svoje služenje v starodavni oglejski Cerkvi, tem gorečem središču krščanskega življenja, ki leži v deseti pokrajini rimskega cesarstva, Venetiji in Histriji. Leta 388, ko je Kromacij sedel na škofijski sedež tega mesta, je krajevna krščanska skupnost že dozorela v slavni zgodovini zvestobe evangeliju. Med sredo tretjega in prvimi leti četrtega stoletja so Decijeva, Valerijanova in Dioklecijanova preganjanja pokosila lepo število mučencev. Vrh tega se je oglejska Cerkev morala, kot toliko drugih Cerkva tistega časa, spopasti z arijanskim krivoverstvom. Sam Atanazij – zastavonoša nicejske pravovernosti, ki so ga arijanci poslali v izgnanstvo – je za nekaj časa našel zatočišče v Ogleju. Pod vodstvom svojih škofov se je krščanska skupnost uprla pastem krive vere in utrdila svojo pripadnost katoliški veri.

Septembra 381 je bil Oglej sedež sinode, na kateri se je zbralo okrog 35 škofov z afriških obal, iz doline Rodana in iz vse desete pokrajine. Sinoda si je zastavila za cilj, da premaga zadnje ostanke arianizma na Zahodu. Zbora se je udeležil tudi duhovnik Kromacij kot “strokovnjak” oglejskega škofa Valerijana (ok. 370-388). Leta okrog sinode 381 so “zlata doba” oglejske skupnosti. Sv. Hieronim, ki je bil po rodu iz Dalmacije, in Rufin iz bližnje Konkordije z otožnostjo govorita o svojem bivanju v Ogleju (370-373) v nekakšni duhovni skupnosti, ki se je Hieronim ne obotavlja imenovati “quasi chorus beatorum”, nekakšen zbor blaženih (Kronika 11). V tej skupnosti – ki z nekaterih vidikov spominja na skupnostna izkustva Evzebija Verčelskega in Avguština – so se izoblikovale najvidnejše osebnosti Cerkva severnega Jadrana.

Toda že v svoji družini se je Kromacij naučil spoznavati in ljubiti Kristusa. O tem govori z izrazi, polnimi občudovanja, sam Hieronim, ki primerja Kromacijevo mater s prerokinjo Ano, njegovi dve sestri modrim devicam iz evangeljske prilike, Kromacija samega in njegovega brata Evzebija pa mlademu Samuelu (prim. Pisma 7, 4). O Kromaciju in Evzebiju še piše Hieronim: “Blaženi Kromacij in sveti Evzebij sta bila brata po krvni vezi, a nič manj tudi po enakosti idealov” (Pismo 8).

Kromacij se je rodil v Ogleju okrog 345. Posvečen je bil v diakona in potem duhovnika, slednjič je bil izvoljen za pastirja te Cerkve (l. 388). Ko je prejel škofovsko posvečenje od škofa Ambrozija, se je pogumno in krepko posvetil neizmerni nalogi zaradi ogromnega ozemlja, ki je bilo izročeno njegovi pastirski skrbi. Cerkvena jurisdikcija Ogleja se je namreč razprostirala od sedanjih švicarskih, bavarskih, avstrijskih in slovenskih dežel do Madžarske. Koliko je bil Kromacij poznan in spoštovan v Cerkvi svojega časa, lahko razvidimo iz dogodka iz življenja Janeza Krizostoma. Ko je bil ta carigrajski škof izgnan s svojega sedeža, je napisal tri pisma tistim, ki jih je imel za najpomembnejše škofe Zahoda, da bi od njih dobil podporo pri cesarjih: eno pismo je napisal rimskemu škofu, drugo milanskemu, tretje pa prav oglejskemu škofu Kromaciju (Pismo 155). Slednji pa se je tudi sam znašel v velikih težavah zaradi negotove politične situacije: zelo verjetno je istega leta, ko je Krizostom podlegel mukam izgona, tudi Kromacij umrl v izgnanstvu v Gradežu, medtem ko se je tja umaknil pred barbarskimi vpadi.

Kar zadeva ugled in pomembnost, je bil Oglej četrto mesto na apeninskem polotoku in deveto v rimskem cesarstvu. Tudi zaradi tega je pritegoval poglede Gotov in Hunov. Vpadi teh ljudstev niso povzročili le žalovanja za padlimi in pustili za seboj ruševin, ampak so močno prizadeli tudi predajanje del očetov, ki so bila shranjena v škofijski knjižnici, ki je hranila pravo bogastvo kodeksov. Uničeni so bili tudi spisi sv. Kromacija, ki so končali ta tu, oni tam, pogosto so jih pripisali drugim avtorjem: Janezu Krizostomu (tudi zaradi enake začetnice imena, Chromatius – Chrysostomus); ali pa Ambroziju in Avguštinu, pa tudi Hieronimu, ki mu je Kromacij zelo pomagal pri reviziji besedila in latinskem prevodu Svetega pisma. Odkritje velikega dela Kromacijevih spisov dolgujemo srečnim okoliščinam, ki so omogočile šele v nedavnih letih rekonstruirati dokaj obsežno zbirko spisov: več kot štirideset govorov, od katerih je kakih deset v odlomkih, in več kot šestdeset razprav razlage Matejevega evangelija.

Kromacij je bil moder učitelj in goreč pastir. Njegova prva in glavna naloga je bila prisluhniti Besedi, da bi jo bil sposoben potem oznaniti. V svojem poučevanju vedno izhaja iz Božje Besede in se vedno k njej vrača. Nekatere teme so mu še posebej pri srcu: zlasti skrivnost Svete Trojice, ki jo zre v njenem razodevanju skozi vso zgodovino odrešenja. Potem tema o Svetem Duhu: Kromacij nenehno opozarja vernike na navzočnost in delovanje tretje osebe Svete Trojice v življenju Cerkve. Posebno vztrajno pa se vedno znova vrača h Kristusovi skrivnosti. Učlovečena Beseda je pravi Bog in pravi človek: popolnoma je privzel človeškost, da bi ji izročil v dar svojo božanskost. Te resnice, ki jih je poudarjal tudi v protiarijanskem ključu, so kakih petdeset let kasneje bile potrjene v definiciji kalcedonskega koncila. Močan poudarek na Kristusovi človeški naravi privede Kromacija do tega, da spregovori o Devici Mariji. Njegov mariološki nauk je trezen in točen. Njemu dolgujemo nekaj natančnih opisov svete Device: Marija je “evangeljska devica, sposobna sprejeti Boga”, je “brezmadežna in neokrnjena ovčica”, ki je rodila “v škrlat odeto jagnje” (prim. Govor 23,2). Oglejski škof pogosto postavi Devico v odnos s Cerkvijo: obe sta namreč “devici” in “materi”. Kromacijeva ekleziologija se je razvila zlasti v Matejevem komentarju. Tu je nekaj pojmov, ki se nenehno ponavljajo: Cerkev je ena sama, rodila se je iz Kristusove krvi; je dragoceno oblačilo, ki ga je stkal Sveti Duh; Cerkev je tam, kjer se oznanja, da se je Kristus rodil iz Device, kjer cvetita bratstvo in sloga. Kromacij je še poseben naklonjen podobi ladje na viharnem morju – in njegovi časi so bili viharni, kot smo slišali: “Nedvomno,” trdi sveti škof, “da ta ladja predstavlja Cerkev” (prim. Razprava 42,2).

Kromacij zna kot goreč pastir govoriti v svežem, barvitem in pomenljivem jeziku. Čeprav mu ni tuj latinski cursus, se raje posluži ljudskega jezika, bogatega z lahko razumljivimi podobami. Tako na primer vzame za izhodišče morje in primerja na eni strani naravni ribolov, ko na obalo potegnjene ribe poginejo, na drugi pa evangeljsko oznanilo, po zaslugi katerega so ljudje rešeni na varno iz pogubnih voda smrti in potegnjeni v pravo življenje (prim. Razprava 16,3). Vedno zna v burnih časih, kakršni so bili njegovi pod udarcem barbarskih vpadov, s stališča Dobrega pastirja stopiti k svojim vernikom, da jih potolaži in jim odpre duha za zaupanje v Boga, ki nikoli ne zapusti svojih otrok.

Slednjič, ob koncu našega razmišljanja pa ponovimo Kromacijevo spodbudo, ki še danes povsem velja: “Prosimo Gospoda z vsem srcem in z vso vero,” priporoča oglejski škof v nekem svojem govoru, “prosimo ga, naj nas reši vsakega sovražnikovega napada, vsakega strahu pred nasprotniki. Naj ne gleda naših zaslug, ampak svoje usmiljenje. Naj nas varuje z običajno usmiljeno ljubeznijo in za nas stori, kar je rekel sveti Mojzes Izraelovim sinovom: ‘Gospod se bo boril v vašo obrambo in vi boste obmolknili” (prim. 2 Mz 14,14). On se bori, on zmaga … In da bi blagovolil to storiti, moramo kar najbolj moliti. On sam namreč pravi po ustih preroka: ‘Kliči me v dnevu stiske; jaz te bom osvobodil in ti mi boš dal slavo’ (prim. Ps 50,15)” (Govor 16,4).

Tako nas prav na začetku adventnega časa Kromacij spominja, da je advent čas molitve, v kateri je treba stopiti v stik z Bogom. Bog nas pozna, pozna mene, pozna slehernega od nas, me ima rad, me ne zapusti. Pojdimo dalje s tem zaupanjem v liturgični čas, ki se je ravnokar začel.

Papež Benedikt XVI., sreda, 5. decembra 2007
Prevedel br. Miran Špelič OFM.

Vir

Kdo je bil pravzaprav Kromacij?
Kromacij je eden redkih znanih mož iz krščanske antike iz naših krajev. Živel je v četrtem stoletju in je le malce posegel še v peto, letos obhajamo 1600. obletnico njegove smrti. Bil je pravi Oglejčan, od malih nog je rasel v oglejski krščanski skupnosti; njegova družina je bila namreč krščanska, bil pa je deležen tudi klasične izobrazbe, ki je dajala osrednji poudarek govorništvu, kot kristjan pa se je lotil še grškega in hebrejskega jezika, da bi lahko prebiral Sveto pismo v izvirniku. Ko je sredi četrtega stoletja vzplamenelo navdušenje nad posvečenim življenjem, so se on, verjetno pa tudi njegov brat in sestri odločili za meništvo. Pod škofovim vodstvom tako zraste manjši samostan, kjer so mladeniči preživeli nekaj let, potem pa nekateri odšli na Vzhod, v Egipt in Palestino, Kromacij pa je ostal doma in nasledil škofa Valerijana.

Zakaj je bil – kot je pogosto zapisano – največji škof v starodavni oglejski Cerkvi?
Kromacij je bil škof oglejske Cerkve. To pomeni, da je bil njen voditelj, glavni oznanjevalec, pridigar. To je bilo v zlati dobi cerkvenih očetov, v 4. stoletju, ki je zelo živahno tako s stališča oblikovanja krščanskega nauka kot tudi vzpostavljanja neke cerkvene prakse. To je namreč prvo stoletje verske svobode, ki je prinesla mnogo možnosti, a tudi nemalo težav. Oglej resda ni bil tako pomemben kot Rim ali Aleksandrija ali Antiohija, vendar pa je bil deveto največje mesto cesarstva, močno središče za vse območje severnega Jadrana, njegov vpliv je segal globoko v Norik in Panonijo. Iz mozaičnih upodobitev iz 4. stoletja lahko razberemo pomembne vplive z Vzhoda in vrsto teoloških posebnosti, ki so se oblikovale prav v oglejski krščanski skupnosti. V Ogleju so bile navzoče tudi krivoverske težnje, ki jih je bilo treba obvladovati. Predvsem pa je bila tu množica novih kristjanov, ki jih je bilo treba stalno vzgajati in jih seznanjati s Svetim pismom in evangeljskimi smernicami za življenje. In tu se je Kromacij izkazal kot velik govornik, oznanjevalec in teolog. Bil pa je tudi veliki graditelj, saj je dal zgraditi novo stolnico v Ogleju in njej priključeno osmerokotno krstilnico s šesterokotnim bazenom.
O njegovi pomembnosti priča tudi pismo, ki ga je pisal cesarju v Carigrad, v katerem se zavzema za pravičnejše ravnanje z Janezom Krizostomom, ki je prosil za posredovanje iz izgnanstva njega, milanskega in rimskega škofa. Krizostom se mu je za to posredno zahvalil v enem od svojih pisem.

S katerimi velikimi osebnostmi (cerkvenimi očeti, škofi …) vzporejate teologi Kromacija?
Ob Kromaciju ne moremo izpustiti njegovega prijatelja iz mladostnih meniških let, Hieronima, s katerim je ohranjal pisne stike tudi, ko je ta živel v Sveti deželi. Morda se je prav od njega nalezel navdušenja za Sveto pismo, branje v izvirniku in razlaganje. Hieronim, ki je bil sicer zelo varčen s pohvalami, ga je imel za najbolj izobraženega med škofi. Kromacij pa ga je tudi gmotno podpiral.
Druga velika oseba pa je milanski škof Ambrozij, saj je Oglej nekako sodil v milansko vplivno območje. Najverjetneje ga je Ambrozij tudi posvetil v škofa. Kar je Ambrozij počel v Milanu, je delal Kromacij v Ogleju: skrb za pravo vero proti arijancem, oznanjevanje s pridiganjem, lahko bi rekli tudi kategorialna pastorala, ko se je posvečal posameznim skupinam vernikov. Z Ambrozijem pa je tudi sodeloval na oglejski sinodi leta 381, ki je nekaka odslikava carigrajskega koncila na Zahodu. Sam Ambrozij ga je tudi spodbujal, naj da svoje eksegetske govore zapisati.

Koliko Kromacijevih pridig in drugih zapisov je še ohranjenih?
Njegov pridigarski opus je moral biti precej obsežen, vendar do nedavnega ni bil posebno dobro znan, ker je večina njegovih del v teku stoletij preprosto poniknila. Znanih je bilo le 17 razprav, govorov o Matejevem evangeliju in pridiga o blagrih. Leta 1969 pa je prišlo na dan 38 govorov, ki so se porazgubili med Avguštinovimi in Ambrozijevimi deli, in vrsta fragmentov.

Kaj je bilo bistvo Kromacijevega nauka?
Predvsem gre za razlago svetopisemskih besedil, ki jih z alegorično metodo nanaša na Cerkev in vernika. Tako jih iz oddaljenih dogodkov privede pred poslušalca in mu da jasne smernice za življenje. Zelo je pozoren na pravi nauk, kar zadeva Sveto Trojico, ko poudarja, da so vse tri osebe enega bistva in med njimi ni razlik v stopnji božanstva. S tem je velik zagovornik nicejskega (325) in carigrajskega koncila (381). Na neki način je tudi predhodnik kalcedonskega koncila (451), ko jasno uči, da Kristus ni le Bog in človek, ampak pravi Bog in pravi človek v eni osebi. Lepe in bogate so tudi njegove primerjave med Marijo in Cerkvijo, ki obe deviško porajata Kristusa. Vidi se, da je bil škof v pristaniškem mestu: Cerkev pogosto primerja z ladjo na viharnem morju.

V čem je še danes Kromacij aktualen?
Kot nekoč tudi danes nas spodbuja k zaupljivi molitvi, naj nas Gospod obvaruje pred nevarnostmi: kot je nekoč varoval izvoljeno ljudstvo na poti v obljubljeno deželo, naj skrbi tudi za nas v stiskah tega časa.
Sicer pa se je treba lotiti branja njegovih besedil. V njih bomo lahko odkrili nemalo spodbud za duhovno rast in razumevanje svetih besedil. Poskusimo lahko že s prevodom in v njem razberemo, s čim nas nagovarja. (Kromacijev Govor XI., O ženi, ki je Gospodu mazilila noge, bomo objavili v prihodnji številki. Op. ur.)

Kako to, da ga Slovenci kljub veliki vlogi in geografski bližini, tako slabo poznamo, tako malokrat omenjamo?
Kromacij je, kot sem že omenil, eno zadnjih odkritij patristike. Kot drugod po svetu se tudi pri nas šele počasi uveljavlja. Tudi sicer so cerkveni očetje na splošno dokaj slabo poznani, vendar pa lahko opažamo, da vedno bolj narašča zanimanje zanje, kar se vidi tudi iz vedno bogatejše patristične bibliografije. Vedno več člankov, študij in prevodov lahko najdemo tudi v slovenskem jeziku. Kromacij počasi prihaja v ospredje, letos tudi s svojo obletnico, ki vsaj skromno odmeva iz oglejskega konca tudi v naš prostor. Mislim, da smemo biti res ponosni nanj, saj smo tudi mi njegovi dediči.

Kaj je značilno za čas, v katerem je živel Kromacij?
Kromacijev pontifikat (388–408) pade v prelomno dobo poznega rimskega cesarstva. V prvem obdobju, v času cesarja Teodozija (379–395), je bilo rimsko cesarstvo zadnjič združeno in je s skrajnimi napori še obvladovalo zunanje sovražnike. Po odločilnem rimskem porazu proti Gotom pri Adrianoplu (378) je prav Teodozij moral pristati na naselitev dveh barbarskih skupin na ozemlju rimskega cesarstva, ene leta 380 v Panoniji (mešana skupina, ki so jo sestavljali Ostrogoti, Huni, Alani), druge leta 382 v Trakiji (Vizigoti). Obe skupini sta po pogodbi nastopali kot zavezniški sili; ker ju Rim po Teodozijevi smrti ni več mogel obvladovati, sta postali sovražni sili.
Teodozij je s skrajnimi napori obdržal enotnost države tudi v boju z notranjimi sovražniki, s katerimi se je spopadel v dveh državljanskih vojnah, leta 388 in 394. Obe vojni sta potekali na stičišču Ilirika in Italije; prva se je po Teodozijevih zmagah pri Sisciji/Sisku in Petovioni/Ptuju končala v samem Ogleju, druga pa z bitko pri Frigidu v zgornji Vipavski dolini, na mestnem ozemlju Ogleja oziroma njegove škofije.

Kakšna je bila vloga škofov v teh spopadih med poganstvom in krščanstvom?
Vloga škofa Kromacija je bila v teh prelomnih dogodkih šibko razpoznavna, pač pa izstopa vloga milanskega škofa Ambrozija, ki se je tako l. 388 kot l. 394 srečal s cesarjem Teodozijem v Ogleju. Že med sodobniki, še bolj pa v poznejših obdobjih, so bitko pri Frigidu razlagali kot odločilen spopad med krščanstvom in poganstvom, saj se je Teodozijev nasprotnik Evgenij opiral na še vedno močne poganske strukture v rimski vojski in senatorskih krogih. Med krščanskimi sodobniki omenjajo bitko trije najpomembnejši škofje tiste dobe: najprej Ambrozij (jeseni 394 in 395), ki se je neposredno po dogodku srečal s Teodozijem v Ogleju, pet let kasneje Janez Krizostom, dve desetletji pozneje Avguštin. Med oglejskimi pisci je dogodek kasneje (402/403) obširno predstavil Rufin v Cerkveni zgodovini, ki jo je posvetil škofu Kromaciju in v kateri je kot prvi posredoval krščansko interpretacijo dogodka, zmago krščanstva nad poganstvom. Kromacij v eni pridigi s protipogansko ostjo (Sermo 19) na podoben način kot Rufin omenja zmagoslavje križa nad hudiči (daemones), kar bi se moglo nanašati na Teodozijevo zmago nad Evgenijem.
Kromacij je vodil oglejsko krščansko skupnost v času velikih preizkušenj: jeseni 401 so Goti obkolili mesto, ki je bilo barbarski nevarnosti izpostavljeno tudi v naslednjih letih (402 ob umiku Gotov na Balkan, 406 ob vdoru velike barbarske skupine iz Podonavja v Italijo). Škof ni več doživel drugega vizigotskega pohoda v Italijo jeseni (408), ki je dosegel vrh z zavzetjem Rima dve leti kasneje.

Kdaj zgodovinski viri prvič omenjajo Kromacija?
Prvič se Kromacij omenja okrog leta 370, ko je kot asketsko usmerjeni klerik vzdrževal prijateljske stike s Hieronimom v času njegovega prebivanja v Ogleju (okrog l. 370–374). Oba sta pripadala številčno majhni, vendar duhovno in intelektualno zelo močni skupini, ki je postala žarišče asketizma in pravovernega krščanstva v mestu. V letu 381 je Kromacij kot presbyter (duhovnik) sodeloval na oglejski sinodi, na kateri so obsodili in odstavili zadnje arijanske škofe v Iliriku. Čeprav ni bil škof in mu je zato pripadala bolj vloga »opazovalca«, je dvakrat posegel v teološko diskusijo v podporo večinske pravoverne strani, na kateri je s svojo zavzetostjo, energijo in teološkim znanjem izstopal milanski škof Ambrozij. Za škofa je bil izvoljen jeseni 388, ko so bile razmere v Ogleju precej napete. Poleti tega leta je Teodozij po več vojaških zmagah v zahodnem Iliriku (Siscia/Sisak, Poetovio/Ptuj) v Ogleju zajel proticesarja Maksima in s tem uspešno končal državljansko vojno. Obenem je to čas, ko je zaradi incidenta v Kaliniku ob Evfratu prišlo do spora med cesarjem in milanskim škofom Ambrozijem, saj sta posvetna in cerkvena stran zavzeli različno stališče do Judov. Spor se časovno ujema s smrtjo oglejskega škofa Valerijana, z Ambrozijevim prihodom v Oglej in s posvečenjem novega škofa Kromacija.

Katere so bile Kromacijeve odlike?
Kot škof se je Kromacij odlikoval po veliki delavnosti, ki je segala na raznovrstna področja. Bil je graditelj novega cerkvenega središča v Ogleju, ki je bilo uničeno pol stoletja kasneje ob hunskem vdoru (l. 452). Njegovo pastoralno delo razodeva literarni opus, ki je bil odkrit pred pol stoletja (zlasti zaslužen je pred kratkim preminuli Joseph Lemarié, z objavo temeljnih besedil med letoma 1969 in 1974). To odkritje spada v novejši dobi med največja na področju patristične književnosti. Kromacij je objavil več kot štirideset pridig in obsežen komentar k Matejevemu evangeliju. Ti spisi so prvovrsten vir za poznavanje verskih in družbenih razmer v Ogleju na prehodu iz 4. v 5. stoletje. Njegovi spisi slikajo značaj krščanske skupnosti, posebnosti oglejske liturgije, češčenje domačih mučencev, ob tem pa tudi apostolov in znanih mučencev z Vzhoda, katerih relikvije je prav v njegovem času in nedvomno po njegovi zaslugi pridobila oglejska cerkev. Škof se je odzival na vsa poglavitna vprašanja tistega časa: v pridigah je izražal na obziren način svoj kritičen odnos do tedaj še obstoječega poganstva, precej ostrejši pa je bil do Judov in še posebej oster do heretikov. Med temi so predstavljali nevarnost za domačo cerkev drugi privrženci arijanstva in privrženci herezije škofa Fotina iz Sirmija. Obe hereziji sta, sicer iz različnih izhodišč, izpodbijali božjo naravo Kristusove osebe.
Pri verskih sporih je nastopal kot človek povezovanja in ne ločevanja; v času spora med Hieronimom in Rufinom je skušal vplivati na oba nasprotnika v duhu medsebojne pomiritve in je z obema ohranil dobre odnose. Kromacij je prvi oglejski škof, čigar pomen je presegel ne le oglejsko cerkveno skupnost, temveč tudi meje italskega prostora.

Kakšne sledi je zapustil Kromacij na današnjem slovenskem ozemlju?
Slovensko ozemlje je bilo v pozni antiki razdeljeno na štiri province: zahodni in osrednji del je pripadal italski provinci Venetia et Histria, ki je segala proti vzhodu do Trojan in Višnje Gore, pretežni del Štajerske je pripadal Sredozemskemu Noriku, Pomurje in Prekmurje Prvi Panoniji, osrednja in vzhodna Dolenjska z Belo krajino provinci Saviji. Že zaradi tega je težko dati sodbo, kakšen pomenu je imel oglejski škof za današnje slovensko ozemlje. Kromacij je bil starejši sodobnik prvega poznanega emonskega škofa Maksima, ki se je udeležil sinode v Ogleju l. 381, kjer je jasno obsodil arijanstvo (kasneje se omenja še na sinodi v Milanu 392), prav tako je bil sodobnik emonskega arhidiakona Antioha, graditelja baptisterija in portika v emonskem cerkvenem središču. Njegova sodobnika v Petovioni sta bila škof Julijan Valens (edini poznani arijanski škof na današnjem slovenskem ozemlju) in prezbiter Atal, prav tako arijanec. Oba sta bila odstavljena na oglejski sinodi l. 381. Kot literarni ustvarjalec je Kromacij dobro poznal in upošteval spise škofa Viktorina s Ptuja, prvega latinskega razlagalca Svetega pisma.
Posreden vpliv se kaže tudi pri velikih cerkvenopolitičnih odločitvah oglejske Cerkve v tej dobi, ki se nanašajo na zahodni Ilirik in kažejo na stike med srednjim Podonavjem in Oglejem, ki so potekali čez slovensko ozemlje. Ko je po letu 400 padla rimska meja na Donavi, se je proti Italiji stekala prek današnjega slovenskega ozemlja množica beguncev. Kromacij se je v poznih letih svojega pontifikata soočil tudi s tem komajda rešljivim vprašanjem. Ker so barbari zajeli veliko ljudi, je bilo vseskozi žgoče vprašanje odkupa vojnih ujetnikov. Žal so škofova poročila, v katerih je razvidna ta njegova dejavnost, maloštevilna in zelo abstraktna: brez omembe konkretnih dogodkov in zgodovinskih okoliščin. Čeprav v Kromacijevi literarni zapuščini ne najdemo niti enega poročila, katerega vsebino bi mogli zanesljivo postaviti na današnje slovensko ozemlje, ostaja za nas zanimiv kot zelo izobražen, natančen in prizadet pričevalec prelomnih časov okrog leta 400, ki v Ogleju gotovo niso odmevali dosti drugače kot v bližnjih rimskih mestih proti vzhodu.
Vir

KROMACIJEV ŽIVLJENJEPIS
med 335 in 340
Rodi se v Ogleju, v globoko verni krščanski družini.[1] Ima brata Evzebija in dve sestri. Zdi se, da so se vsi štirje bratje in sestre oklenili posvečenega življenja. Študira gramatiko in retoriko; nauči se grško in hebrejsko, kar je razvidno iz njegovih del.
pred 369
Posvečen je za duhovnika.
od 369/70
Pod vodstvom škofa Valerijana za nedoločen čas živi v duhovniškem bratstvu skupaj z Rufinom iz Konkordije, Hieronimom iz Stridona, Jovinom in Evzebijem[2.]
381
Sodeluje in spregovori na oglejski sinodi, kjer je navzoč tudi Ambrozij Milanski.
388
Izbran je za oglejskega škofa; verjetno ga posveti sam Ambrozij Milanski.
ok. 390
Iz Betlehema pošlje Hieronim Kromaciju svoj Komentar preroka Habakuka, kjer prizna, da je Kromacij najbolj izobražen med škofi.
393
Hieronim posveti Kromaciju in Heliodoru, ki ga ekonomsko podpirata, svoj novi latinski prevod Salomonovih svetopisemskih knjig.
konec 90. let
Zgradi novo oglejsko baziliko (ki nosi ime po njem oziroma “po–teodorska in je nad prejšnjo “južno dvorano”) in priključeno osmerokotno krstilnico s šesterokotnim bazenom.
po 398
Poseže med Rufina in Hieronima, da bi ju spravil med seboj, ker sta sprta zaradi origenističnega vprašanja. Ob tej priliki Hieronim prišteje oglejsko Cerkev med najpomembnejše škofovske sedeže tistega časa: Rim, Aleksandrija in Milano.
od 400 dalje
Piše Komentar Matejevega evangelija (Tractatus), ki ostane nedokončan. Pred tem ob neznanem času objavi Govore (Sermones).
402/403
Rufina prosi za prevod Cerkvene zgodovine Evzebija Cezarejskega.[3]
403
Piše cesarju Honoriju v obrambo Janeza Krizostoma, carigrajskega patriarha, ki je bil odstavljen s sedeža in je prosil za posredovanje njega in milanskega ter rimskega škofa. V zahvalnem pismu 406 nam Krizostom naslika čudovit portret škofa Kromacija.[4]
403/404
Rufin posveti Kromaciju svoj latinski prevod Homilij o Jozuetu Origena Aleksandrijskega.
pred 405
Prosi Hieronima za latinski prevod Tobijeve knjige.
407/408
Umre v Ogleju med koncem 407 in začetkom 408, tik pred drugim gotskim vdorom pod Alarikom.
Vir

V Ogleju (na Beneškem), sveti Hromácij, škof, pravi pospeševalec miru in je dvigal ljudstvo iz žalosti, ki je zbiral sredstva za od Alaríha porušene samostane. Bil je tudi odličen razlagalec skrivnosti Božje besede in je dvigal duhove k višjim stvarem.
Vir

Views: 48