Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, …
Rodil se je v Londonu leta 1540 kot sin staršev plemenitega rodu. Edmund Campion je odlično končal študije na oksfordski univerzi in tam postal znamenit profesor. Takrat se mu ni zdelo nič posebnega, da je leta 1564 izrekel kraljici Elizabeti zahtevano prisego. Čedalje bolj pa se je zavedal, kako malo je Elizabetina državna vera podobna veri cerkvenih očetov. Vest ga je silila, naj se vrne h katolištvu.
Najprej je odšel v Dublin, da bi se pripravil za profesorja na univerzi, ki naj bi se tam ustanovila. Pozneje je odšel v Douai v severni Franciji, kjer je bilo semenišče za angleške katoliške bogoslovce. Tu se je počutil kot doma, se spravil s katoliško Cerkvijo in sprejel subdiakonat. Veliko je slišal o delovanju jezuitskega reda. Želel je vstopiti, zato je leta 1573 odšel v Rim. Bil je sprejet in dodeljen avstrijski provinci Družbe Jezusove. Po noviciatu na Češkem je bil leta 1578 posvečen v duhovnika.
Leta 1580 so ga predstojniki poslali misijonarit na Angleško skupaj s p. Personsom. S podeželja je pisal generalu v Rim: »Vsak dan se peljem kamorkoli. Žetev je izredno velika… Trajno pa krvnikom ne bom mogel ubežati. Preobleka se mi zdi zelo smešna; pogosto jo menjam kakor tudi svoje ime. Včasih berem v pismih novico, da so Campiona izvohali, in če pridem potem na tisto mesto (kjer naj bi ga izvohali), slišim toliko pripovedovati o tem, da me že od samega strahu strah mine.«
Ves ta čas je Edmund pripravljal spis »Decem rationes« (Deset razlogov), kjer je razložil katoliški nauk. Spis je sklenil s povabilom kraljici Elizabeti, naj se povrne h katoliškim vzorom. Končno so Campiona izsledili, ga vrgli v ječo, mučili in 1. decembra 1581 skupaj s tremi drugimi duhovniki usmrtili. Na ta dan tudi goduje.
***
Čas, v katerem se je Edmund rodil, je bil čas zloglasnega kralja Henrika VIII., ki je deželo s svojim nemoralnim načinom življenja pripeljal do razkola z Rimom in ustanovitve anglikanske Cerkve. Edmund je bil izredno bister deček, tako da se je trgovska družba odločila, ker njegov oče ni zmogel plačati šolnine, da ga bo šolala na lastne stroške. Ves čas študija je blestel kot najboljši dijak in kasneje študent. Doktoriral je v Oxfordu in tam kmalu postal znamenit profesor in eden vodilnih humanistov. Vmes je, ne da bi kaj posebej razmišljal, prisegel kraljici Elizabeti I. in jo očaral s svojim nagovorom. V tem času je začel intenzivno študirati cerkvene očete, ki pa so mu kmalu začeli vzbujati vest, saj je ob njih vedno bolj spoznaval, kako daleč od njih je »kraljičina« državna vera. Kljub temu da ga je anglikanski škof v Glouchestru posvetil v diakona in ga določil za svojega naslednika, je bil Edmund v sebi vedno bolj razdeljen. Pustil je službo, se zakopal v študij, kasneje odšel v Dublin in postajal vedno glasnejši kritik anglikanizma. Nasprotniki so ga vedno bolj obtoževali, dokler ni več videl druge poti, kakor da pobegne iz Anglije. Odšel je v Francijo in v znamenitem semenišču v Douaiu študiral teologijo. Tu se je tudi spravil s katoliško Cerkvijo in prejel red subdiakonata. V Rimu je bil sprejet k jezuitom in opravil noviciat v Brnu. Na jezuitski šoli v Pragi je nato poučeval retoriko in filozofijo, tu leta 1578 prejel mašniško posvečenje in začel svoje poslanstvo uspešnega in priljubljenega pridigarja. A ne za dolgo, saj so ga predstojniki že naslednje leto poslali v Anglijo, da tam skupaj z Robertom Personsom ustanovi jezuitski misijon. Preoblečena v častnika in draguljarja sta se leta 1580 izkrcala v Dovru, posrečilo se jima je priti v London, kjer je Edmund ves čas skrivno deloval. Obiskoval je katoličane po zaporih, maševal in pisal ognjevite spise, veliko potoval po deželi, obiskal vse grofije in bodril zveste katoličane. S svojimi spisi, zlasti z »Desetimi razlogi« pa je netil ogenj in podžigal gonjo proti sebi. S pomočjo izdajalca so ga naposled le zasledili, prijeli in zaprli. Sama kraljica je poslušala njegov zagovor in ga poskušala prepričati k odpovedi katoliški veri, pa ji ni uspelo. Mučenju na natezalnici je sledil uprizorjen sodni proces, na katerem je bil s pomočjo podkupljenih prič, skupaj s še dvema tovarišema, obsojen na smrt. Ta je bila kruta, saj je obešanju sledilo še razparanje trebuha in razčetverjenje trupla. Mnoge gledalce je njihova mirna, dostojanstvena smrt prepričala, da so se pozneje spreobrnili.
Ime: Izhaja iz staroangleškega imena Eadmund, zloženega iz besed ead »posest« in mund »obramba«. Campion pa pomeni »bojevnik«.
Rodil se je 24. (25.?) januarja 1540 v Londonu, v Angliji, umrl pa 1. decembra 1581 v Tyburnu pri Londonu.
Družina: Starši so bili sicer plemenitega rodu, a ne ravno bogati. Oče je bil knjigarnar. Imel je še dva brata in sestro.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Na njegovih upodobitvah vidimo moža srednjih let s kratko pristriženo brado, z vrvjo okoli vratu ali pa nožem v prsih. Ponekod drži v rokah tudi križ.
Beatifikacija: Papež Leon XIII. ga je 9. decembra 1886 razglasil za blaženega, papež Pavel VI. pa 25. oktobra 1970, skupaj s štiridesetimi mučenci iz Anglije in Walesa, za svetnika.
Goduje: 1. decembra oz. skupaj z drugimi mučenci 25. oktobra.
Vir

Mučenec v Angliji
Edmund Campion (1540-1581), najbolj znan izmed angleških mučencev, se je, zato da bi lahko postal katoliški duhovnik v službi zatiranim katoličanom, ki so si zelo želeli zakramentov, odpovedal bleščeči poti v Oxfordu in povabilu, da bi vstopil v službo kraljice Elizabete.
Campion se je rodil v Londonu. Bil je sin katoliških staršev, ki so pozneje prestopili med protestante. Obiskoval je St. John College v Oxfordu, kjer je bil znan kot dober govornik. Pod njegovim vplivom se je oblikovala skupina študentov, ki so se imenovali Campionisti. Ko je bil star 26 let, je imel v latinščini pozdravni nagovor za kraljico Elizabeto, ki je prišla na obisk v Oxford. S svojim nastopom je napravil nanjo, na Lorda Cecila in Leicestera tako globok vtis, da so ga poskušali takoj privabiti v svojo službo. Verjetno je naredil zaobljubo Oath of Supremacy in bil posvečen v diakona za cerkveno skupnost Established Church. Tem bolj ko se je bližal duhovništvu v anglikanski cerkvi, tem bolj je rasel v prepričanju, da je katoliška vera prava. Leta 1569 je odpotoval v Dublin, zato, da bi našel kraj, kjer bi lahko živel kot katoličan. Razmere pa so ga pripeljele nazaj v London. Junija 1571 je zapustil Anglijo in odšel v Douai v Belgiji, kjer so v nedavno ustanovljenem English College vzgajali bogoslovce za v Anglijo.
Edmund je zaključil svoje študije leta 1573 in takoj odšel v Rim v želji, da bi postal jezuit. Po enem mesecu v Rimu je bil sprejet v Družbo Jezusovo. V tistem času ni bilo niti angleške province, niti angleškega misijona, tako da je bil dodeljen avstrijski provinci in je šel v Prago in v Brno, da bi tam opravil noviciat. Potem ko je naredil prve, preproste zaobljube, je ostal v Pragi. Tam je bil tudi posvečen v duhovnika in je mislil, da bo ob poučevanju tam ostal vse svoje življenje. Pisal je igre za svoje študente in je postal znan, kot izredno dober govornik.
Življenje angleškega jezuita pa je doživelo globok preobrat, ko je vrhovni predstojnik v Rimu ustanovil angleški misijon. Pater Campion je bil eden prvih, ki so bili dodeljeni temu misijonu. Na svoji poti v Anglijo se je ustavil v Rimu, kjer se je pridružil patru Robertu Parsonsu in bratu Ralphu Emersonu. Krenili so na sever in se v Saint Omeru v Flandrih pridružili drugim izbrancem za Anglijo. Angleški vohuni v Flandriji so izvedeli za njihov namen in so zato obvestili obmejno gardo, ki jih je zato pričakovala. Campion in Emerson sta 24. junija zapustila skupino. Edmund se je skrival pod imenom »Mr. Edmonds« kot trgovec z dragulji. Cariniki so ga imeli na sumu, a so ga, ker je zelo dobro odgovarjal na njihova vprašanja, kot trgovca spustili v državo.
Odkar je Edmund zapustil Anglijo je minilo že osem let. Kratek čas je preživel v Londonu, kjer je napisal nekakšni manifest misijona, ki je postal znan kot Campion’s Brag. Glavno sporočilo manifesta je bilo, da je misijon verski, ne političen. Bil je tako dobro napisan in prodoren, da so ga razmnožili in delili, da bi z njim katoličane utrdili v veri. Edmund je šel v Berkshire, Oxfordshire, Lancashire in Yorkshire. Delal je tako, da je dve ali tri noči prenočeval pri katoliški družini ali pa je obiskoval tovarne, kjer so bili katoličani zaposleni. Večinoma je prihajal podnevi, zvečer pridigal in spovedoval ter zgodaj zjutraj, preden se je umaknil v drugi kraj, še maševal. Nadaljeval je s pisanjem in sestavil knjigo namenjeno akademikom z naslovom Rationes decem (deset razlogov). V knjigi je predstavil razloge zaradi katerih verjame, da je katoliška vera prava in da je protestantizem napačen. Bila je natisnjena konec junija 1581. Mnoge od 400 izvodov so pustili na klopeh cerkve sv. Marije na univerzi v Oxfordu. Edmund je bil še tako dobro poznan, da so brali knjige z velikim zanimanjem.
Svoboda s katero je Edmund opravlja svoje duhovniško delo za katoličane se je kmalu končala. Julija je zapustil London in se ustavil pri družini Yate v Berkshiru. Katoliški sosedje so slišali, da je jezuitski duhovnik tam in so prosili Yatesove, naj ga naj še enkrat povabijo. Gospod Yates je poslal sporočilo Edmundu, ki se je vrnil, žal ravno takrat, ko se je profesionalni lovec na duhovnike udeležil srečanja katoliške skupnosti pod pretvezo, da je katoličan. Po maši se je lovec takoj umaknil in obvestil oblasti, ki so bile kmalu tam vendar v hiši niso mogle najti nobenega duhovnika. Stražarji so ostali prikriti v okolici, da bi lahko opazili vsako sumljivo dejavnost. Res so v čez čas zasledili skupino ljudi, ki je zapuščala srečanje, ki ga je organiziral Edmund. Stražarji so še enkrat prečesali hišo in našli Edmunda in še dva druga duhovnika.
Vse tri duhovnike so 22 julija odvedli v Tower of London. Tam so Edmunda vrgli v tako majhno celico, da ni mogel ne stati ne ležati. Po treh dneh so ga odvedli v Leicester house, kjer je drugič srečal kraljico Elizabeto. Ponudila mu je možnost napredovanja v državni službi, če bi se odpovedal katoliški veri in postal protestantski minister. Ker je ponudbo zavrnil, so ga poslali nazaj v celico. Pet dni pozneje so ga začeli mučiti. Imel je tudi pet razgovorov z anglikanskimi teologi o stvareh, ki jih je napisal v svoji knjigi Rationes decem. Do zaključkov niso prišli tudi zato, ker je bil prvi razgovor takoj po tem, ko so Edmunda mučili. Vlada je odločila, da ga morajo usmrtiti, toda najti so morali bolj tehtne razloge kot to, da je katoliški duhovnik. 14. novembra so duhovnike odvedli v Westminster Hall, kjer so jih obtožili, da so načrtovali atentat na kraljico, spodbujali tujce, da bi napadli Anglijo in prišli v državo zato, da bi organizirali upor proti oblasti. Na obravnavi šest dni pozneje so od Edmunda zahtevali naj dvigne roko, da bi lahko izrekel obljubo pred sodiščem. Toda zaradi mučenja sam tega ni mogel storiti. Pomagal mu jo je dvigniti drug duhovnik. Edmund je poskušal braniti vse duhovnike s poudarjanjam, da so njihovi nameni izključno verski in ne politični. Toda sodišče jih je spoznalo za krive. Obsojeni so bili na vislice, na utopitev in razčetverjenje. Ko so duhovniki slišali obtožbo skupaj zapeli Te Deum.
Edmund je ostal v zaporu še 11 dni. Nato so ga vlekli po blatnih londonskih cestah do Tyburna. Z njim so bili Briant in škofijski duhovnik Ralph Sherwin. Medtem, ko je izrekal odpuščanje tistim, ki so ga obsodili, so mu izpod nog odmaknili stojalo in takoj je obvisel mrtev. Birič je nato odrezal vrv in mu, preden ga je razčetveril, iz telesa vzel srce in drobovje.
Vir

V Londonu (ravno tako na Angleškem), sveti duhovniki: Edmund Campion [kémpion], Radulf Sherwin [šérvin] in Aleksander Briant [brajent], mučenci pod kraljico Elizabeto I., odlični po nadarjenosti in po kreposti. Sveti Edmund, ki je kot mladenič izpovedal katoliško vero, je bil sprejel v Jezusovo Družbo v Rimu in v Pragi posvečen v duhovnika. Vrnil se je v domovino, kjer je zelo potrjeval vero kristjanov, tako z besedo, kot s spisi. Zaradi tega je bil umorjen po mnogih mučenjih v Tiburnu. Z njim sta pretrpela ista mučenja sveti Radulf in Aleksander, od katerih je drugi zaslužil, da je bil v ječi vpisan v Jezusovo Družbo.
Vir

Views: 24