sveti Eligij – škof

sveti Eligij - škofZavetnik hlapcev in kmetov, zlatarjev in srebrnarjev, podkovnih kovačev; kovačev, rudarjev, puškarjev, ključavničarjev, kovinarjev, kovcev denarja, graverjev, urarjev, kolarjev, kočijažev, sedlarjev, trgovcev s konji, izdelovalcev svetilk in košar, zakupnikov in živinozdravnikov; konj in proti konjskim boleznim
Atributi: škofovska oblačila, zlatarsko ali kovaško orodje; konj s sneto nogo
Potem, ko se je Eligij izučil svoje obrti pri pobožnem zlatarju Abbanu, tako da je mojstrsko obvladal svoj poklic, ga je pot zanesla v Pariz. Tu mu je Klotar II. zaupal izdelavo kraljevskega prestola, okrašenega z zlatom in dragimi kamni. Kralja je presenetila Eligijeva spretnost in poštenost, saj je iz gradiva, ki so mu ga dali na razpolago, izdelal kar dva prestola. Postavil ga je za upravnika kovnice, koval je zlat in srebrn denar, tako da še danes lahko zasledimo njegovo ime na kovancih iz tistega časa. Po izročilu naj bi s posebno skrbjo in ljubeznijo izdelal tudi več relikviarijev, skrinjic za relikvije svetnikov: sv. Martina, sv. Dionizija, sv. Kvintina, sv. Krispina in Krispinijana in drugih. Zvesto je služil dvema vladarjema, ves čas svojega bivanja in dela na dvoru je veljal za izredno poštenega, tankovestnega in globoko pobožnega moža; kraljem je bil tudi dragocen svetovalec. Kot ugleden in bogat mož je vse svoje premoženje porabil za uboge, zidal je cerkve in ustanavljal samostane, znan je tudi po tem, da je odkupil ogromno sužnjev in jim pomagal. Dovolj zgovoren je odgovor, ki ga je nekoč dal nekemu tujcu, ko ga je ta vprašal, kje stanuje: »Pojdi na to in to ulico, in ko boš pred neko hišo zagledal množico siromakov, boš vedel, da si tam.« Že več kot petdesetleten je zapustil dvor, prejel mašniško posvečenje, kmalu zatem pa so ga imenovali za škofa v Noyonu. Naslednji dve desetletji je skrbel za škofijo; bil je poln pastoralne skrbi in verske vneme za zaupano mu ljudstvo. Posebno pozornost je namenil spreobračanju poganov in misijonom v Flandriji, tako da velja celo za apostola Flandrije.
Ime: V latinščini pomeni eligio »izbran«, v hebrejščini pa »plemenit (vodnik)«.
Rodil se je okoli leta 588 v Chaptelatu v Limousinu v Franciji, umrl pa 1. decembra 660 v Noyonu v Franciji.
Družina: Njegova starša, oče Evherij in mati Terigija sta bila pobožna Rimljana. Oče je bil rokodelec, bogat mož.
Zavetnik: zlatarjev in srebrokovačev, draguljarjev, rokodelcev, kovačev, rudarjev, puškarjev, ključavničarjev, kovinarjev, kovcev denarja, graverjev, urarjev, kolarjev, kočijažev, sedlarjev, trgovcev s konji, izdelovalcev svetilk, košar, zakupnikov in živinozdravnikov, hlapcev in kmetov, konj in je priprošnjik tudi proti konjskim boleznim; je tudi zavetnik delavcev v garažah in na bencinskih črpalkah.
Upodobitve: Upodabljajo ga na različne načine: kot škofa, zlatarja ali kot kovača, vsakič v ustrezni obleki. Včasih je prikazan v škofovskem oblačilu z zlatarskim ali kovaškim orodjem. Pogosto je ob njem konj s sneto nogo.
Legende / čudeži: Najbolj znana legenda oz. čudež iz njegovega življenja je, kako je nekoč nemirnemu konju, ki se ni dal podkovati, snel nogo, jo podkoval, potem pa mu jo zopet namestil nazaj. Ozdravljal je z molitvijo, s čudeži spreobračal pogane, imel pa je tudi dar prerokovanja.
Goduje: 1. decembra.
Vir

V Noyonu [nojónu] (v Névstriji), sveti Elígij, škof, ki je bil zlatar in svetovalec kralja Dagoberta. Ko je zgradil že več samostanov in izdelal spomenike svetnikov z veliko umetnostjo in okrasjem, je bil povišan na noyonski in tournaijski škofovski sedež, ter se z vso gorečnostjo posvetil delu apostolata.
Vir

Views: 161

sveta Natalija iz Nikomedije – vdova in dobrodelnica

Sveta Natalija, žena svetega Adriana, mučenca. († po l. 300)
Vir

Rimski martirologij omenja 4. marca ‘rojstni dan’ za nebesa, to je dan mučeniške smrti, zelo češčenega mučenca sv. Hadrijana iz Nikomedije, glavnega mesta maloazijske province Bitinije. Legenda pripoveduje, da bil Hadrijan častnik cesarske vojske. Živel je s svojo ženo Natalijo, ki je bila kristjana. Ob preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303) je opazoval zaporedno smrt 23 mučencev in njihova neustrašenost ga je prepričala o resničnosti krščanske vere. Spreobrnil se je in se dal krstiti. Kmalu nato so tudi njega vrgli v ječo, kjer ga je žena Natalija obiskovala in osrčevala. Po krutem mučenju je tudi Hadrijan dosegel mučeniško krono in Cerkev se ga spominja skupaj z mučenci iz Nikomedije (26. 8.), oziroma 8. 9. (nekdaj 4. 3.), ob obletnici prenosa njihovih svetniških ostankov v Rim in posvetitve cerkve, posvečene sv. Hadrijanu. Spomin njegove žene sv. Natalije pa se na Zahodu zdaj obhaja 1. decembra!

Omenili smo že legendarno poročilo o mučeništvu sv. Hadrijana in tovarišev, v katerem nastopa tudi Natalija, ki je hodila obiskovat moža, ko so ga vrgli v ječo. Po zadnjem mučenju pred njegovo usmrtitvijo ji niso več dovolili iti k njemu, zato si je ostrigla lase in se preoblekla v moškega, da je mogla priti do mučeniškega soproga in ga ohrabriti za zadnji boj. Bila je navzoča, ko so možu na nakovalu odsekali ude in potem njegovo telo vrgli na grmado. Ogenj je pogasila nenadna ploha in tako je neki kristjan, po imenu Evzebij rešil svetniške ostanke in jih z ladijco prepeljal v mestece Argyropolis blizu Carigrada, kjer jih je pokopal na skritem kraju. Sem se je nato preselila pobožna Natalija, ki je veliko molila ob skritem grobu in naročila, naj tudi njo pokopljejo poleg njenega moža, svetega mučenca. Legenda pripoveduje, da se ji je neko noč v snu prikazal Hadrijan in ji napovedal, da bo kmalu prejela plačilo za svojo zvestobo in gorečnost. To se je prav kmalu uresničilo. Po nekem poročilu so njeno truplo položili v grob njenega moža in tovarišev mučencev 1. decembra, zato se je spominjamo na današnji dan. Ko je krščanstvo dobilo v rimski državi svobodo, so njihove svetinje prenesli v Carigrad, kasneje (leto ni sporočeno) pa v Rim. Tam je dal papež Honorij I. (625–638) na Forumu zgraditi lepo cerkev. Leta 1110 so bile relikvije sv. Hadrijana in sv. Natalije prepeljane v samostan Grammont na severu Belgije. Sv. Natalijo upodabljajo s krotkim levom pri nogah, v rokah pa drži odrezano roko svojega moža Hadrijana, Kristusovega mučenca.
Vir

Views: 63

blažena Lidvina Meneguzzi – redovnica in medicinska sestra

blažena Lidvina Meneguzzi - redovnica in medicinska sestraBlažena Liduina Meneguzzi (1901–1941) je bila salezijanska medicinska sestra v etiopski bolnišnici. Vse od dneva, ko je prispela tja, so k njej prihajali ljudje vseh ras in verstev, saj so čutili, da zanje skrbi tako, kot bi skrbela za Jezusa. Ko se je med drugo svetovno vojno začelo bombardiranje, so o njej govorili vsi bolniki. Ko je bilo bombardiranje najhujše in so se vsi drugi razbežali ali pa se poskrili, je ona prenašala ranjence v zaklonišče, krščevala umirajoče otroke in pomagala umirajočim kristjanom, da so se spokorili. Meneguzzijeva je preživela bombardiranje, a je umrla za rakom še pred koncem vojne.
Vir

»Sporočilo, ki ga današnjemu svetu in Cerkvi prinaša blažena Liduina Meneguzzi, je sporočilo upanja in ljubezni. Upanja, ki človeka osvobaja tako sebičnosti kot tudi raznih oblik nasilja. Ljubezni, ki spodbuja k solidarnosti, delitvi in služenju po vzoru Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, pač pa da bi on stregel in dal svoje življenje za odrešenje nas vseh« (iz dekreta o razglasitvi njenih junaških kreposti).
Ime: Krščena je bila kot Angela Elisa, kasneje pa so jo klicali Angelina. Ime Angela izhaja iz latinske besede angelus »angel, apostol, sel, glasnik, odposlanec«, Elisa pa v hebrejščini pomeni »prisega, Božja popolnost«.
Redovno ime: Marija Liduina.
Rojena: 12. septembra 1901.
Kraj rojstva: Vasica Giarre v bližini Abano Term pri Padovi na severu Italije.
Umrla: 2. decembra 1941.
Kraj smrti: Mesto Dire Dawa v vzhodni Etiopiji.
Družina: Rodila se je v skromni kmečki družini, bila je drugi od osmih otrok. Oče Jožef in mati Antonija, roj. Norbiat, sta bila revna, a poštena ter iskreno verna in v tem duhu sta vzgajala svoje otroke. Liduina je bila še posebej dovzetna za duhovno: kot otrok je vsak dan prehodila dva kilometra, da je bila lahko pri maši, veliko je molila in z veseljem govorila o Bogu.
Mladost: Kot starejša sestra je morala skrbeti za mlajše brate in sestre, obenem pa pomagati družini v boju za preživetje. Zato je že s štirinajstimi leti začela služiti kot dekla pri okoliških bogatih družinah in v hotelih v bližnjih toplicah.
Poklic: Od otroških let je v sebi čutila željo, da se popolnoma posveti Bogu v redovnem življenju, a je odločitev zaradi čuta dolžnosti, da pomaga domači družini, prelagala na čas, ko se bodo razmere uredile.
Redovnica: 5. marca 1926 je naposled le vstopila v skupnost sester sv. Frančiška Saleškega s sedežem v Padovi, kjer je v polnosti lahko uresničila svoj ideal popolne podaritve Bogu in ljudem. V samostanskem internatu je delala kot perica, zakristanka in medicinska sestra. Gojenke so jo imele rade, saj jim je znala prisluhniti in jih z modrimi nasveti pomagati pri reševanju njihovih težav.
Skupnost: Leta 1740 je Dominik Leonati, župnik v Ponte di Brenta blizu Padove, v želji, da bi poskrbel za vedno večjo revščino, pomanjkljivo izobrazbo in zapuščenost deklet, ustanovil skupnost žena, ki naj bi skrbele zanje. Sestre danes delujejo v Italiji, Ekvadorju, Angoli, Argentini, Braziliji, Peruju in na Kubi.
Misijon: Leta 1937 so se Liduini uresničile dolgoletne želje: da bi odšla v misijonske dežele. Predstojniki so jo poslali v Etiopijo, v mesto Dire Dawa, kjer so se mešali ljudje različnih kultur, navad in verstev. Kot medicinska sestra je delala v civilni bolnišnici Parini, po izbruhu vojne pa je kot »dobri angel« skrbela za ranjene vojake. Ko so mesto bombardirali, se je preselila na ulice, prenašala ranjene na varno in krščevala umirajoče otroke.
Ekumenizem: Pri delu z Etiopijci, črnci in belci, kristjani, Kopti, muslimani in nevernimi, je veliko naredila tudi na področju ekumenizma, saj je vse enako sprejemala in poudarjala, da ima Bog vse enako rad in da je v nebesih prostor za vse.
Zavetnica: Mesta Dire Dawa, misijonarjev in bolniških strežnic.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 20. oktobra 2002 razglasil sveti Janez Pavel II.
Goduje: 1. decembra.
Vir

V mestu Dire Dawa (v Etiopiji), blažena Liduína (Helisa Angela) Meneguzzi, devica iz Inštituta svetega Frančiška Saleškega, ki je postala pravi vzor ponižnosti in krščanske ljubezni. Velikodušno je zaradi Boga vršila usmiljenje med ubogimi, bolnimi in ujetniki.
Vir

Views: 21

sveti Agerih (Agerik) iz Verduna – škof

Pri Verdunu [verdénu] (v Avstráziji), sveti Ageríh, škof, ki je gradil cerkve in krstilnice. Ko je svojo cerkev naredil za pribežališče beguncev, je mnogo trpel od kralja Teodoríha.
Vir

Views: 28

sveta Florencija – devica in nuna

V Poitiersu [puatijéju] (v Akvitániji, danes v Franciji), sveta Floréncija, devica, katero je spreobrnil sveti škof Hilarij, izgnan v provinco Azijo, njemu je sledila, ko se je vrnil k svojim.
Vir

Views: 21