Japonski mučenec Mihael Saito (1589–1622) se je rodil v krščanski družini v Ovariju na Japonskem. Vstopil je v semenišče v Arimi. Pozneje je postal katehist in zakristan v cerkvi v Mijaku. Odšel je v izgnanstvo, vendar se je leta 1617 vrnil in pridružil Antonu Kjuniju v njegovem gorskem puščavniškem domu. Z njim je bil aretiran in odpeljan v Nagasaki. Več o njegovi smrti je napisano v življenjepisu blaženega Karla Spinole.
Vir
Views: 10
Japonski mučenec Ludvik Kavara (1583–1622) je služil na dvoru princa Mihaela v mestu Arima, kjer je bil tudi rojen. Princ je bil kristjan, vendar se je odločil, da bo zatajil svojo vero in isto zahteval tudi od Ludvika. Ludvik se je sicer navzven uklonil, a je skrivaj živel kot kristjan. Princ se je razhudil, ko je pri njem odkril kadilo in mu je zaplenil vse premoženje. Ludvik se je z vso družino preselil v Nagasaki, kjer so živeli v skrajni revščini. Umrli so mu žena in otroci. Ludvik si ji nato zgradil majhno hišico, kjer je živel kot spokornik. Ljudje so ga prihajali obiskovat in prosit za nasvete. Zaradi tega je bil trikrat zaprt. Skupaj s patrom Sebastjanom Kimuro so ga zaprli v Suzuti 30 junija 1621. Tudi on je sledil zgledu mnogih, ki jih je srečal v zaporu in pred smrtjo postal jezuit in izrekel redovne zaobljube. Več o njegovi smrti je napisano v življenjepisu blaženega Karla Spinole.
Vir
Views: 11
Indijski mučenec Janez (João) de Brito (1647–1693) je bil eden izmed prvih jezuitskih misijonarjev v Indiji, ki je sprejel elemente krajevne kulture v svoje oznanjevanje evangelija. Naposled je bil mučen zaradi svojega uspeha in trdne odločenosti, da ne bo sprejel časti in varnosti.
Rodil se je na Portugalskem v plemiški družini. Pri devetih je postal član kraljevega dvora, kot paž mladega princa, poznejšega kralja Petra II. Še kot mladenič je resno zbolel. Na priprošnjo sv. Frančiška Ksaverija je čudežno ozdravel in želel biti misijonar po vzoru sv. Frančiška. Kljub nasprotovanju in pritisku kralja in princa, je že petnajstleten 17. decembra 1622 v Lizboni vstopil v jezuitski noviciat. Študiral je književnost, študij zaradi zdravstvenih problemov prekinil, nato pa nadaljeval s filozofijo. Vrhovnemu predstojniku je leta 1668 pisal prošnjo, da bi ga poslal kot misijonarja na Vzhod. Počakati je moral do zaključka študija teologije. Februarja 1673 je bil posvečen v duhovnika, sredi marca pa je že zapustil Lizbono in odpotoval v Goo, kamor je prispel septembra. Tam je še nadaljeval študij teologije. Prigovarjali so mu, naj postane profesor, a je odvrnil: »Nisem prišel v Indijo po znanstvene lovorike, marveč po mučeniško palmo.«
Pater de Brito je deloval v Maduri, na področju Kolei in Tattuvanchery, kjer je z veliko zavzetostjo stregel bolnikom z nevarnimi nalezljivimi boleznimi. Ko se je seznanil s kastnim sistemom v Indiji, je odkril, da večina kristjanov pripada najnižji in najmanj spoštovani kasti. Vedel je, da če krščanstvo v Indiji želi zaživeti, mora tudi ljudi višje kaste pridobil za krščanstvo. Začel je živeti kot indijski spokornik, pandarasvami, ker je kot tak imel pristop k različnim kastam. Spremenil je svoj življenjski stil. Jedel je le malo riža na dan, spal je na rogoznici, bil oblečen v rdeč plašč in turban. V divjini si je uredil skromno prebivališče in bil sčasoma res sprejet kot puščavnik, pandarasvami. Ko je postal znan, se je zelo povečalo tudi število spreobrnjenih.
Po enajstih letih dela je postal predstojnik misijona v Maduri. Brahmani, člani najvišje kaste, pa so mu zamerili njegov uspeh pri delu in so ga želeli umoriti. Janeza in nekaj katehistov so zato z vojaki zajeli in jih vkovali v verige. Ko so mu vojaki grozili, da ga bodo ubili, jim je preprosto nastavil vrat, vendar niso storili ničesar. Po nekaj mesecih zapora in mučenja so jezuita izpustili. Ko se je vrnil v Maduro, so ga poklicali nazaj v Evropo, da bi poročal o misijonskem delu v Indiji. Ko je deset mesecev pozneje prispel v Lizbono, so ga sprejeli kot junaka. Po univerzah in kolegijih je govoril o svojih doživetjih v indijskem misijonu. Njegov prijatelj iz otroštva, v tistem času pa kralj Peter II. je opazil, kako suh, utrujen in v ponošeni obleki je. Prigovarjal mu je, naj ostane doma in postane vzgojitelj njegovih dveh sinov. Janez pa je potrebe Indije postavil pred udobno življenje na portugalskem dvoru.
Ponovno je odjadral v Goo in se vrnil v misijon Madura, kamor je prispel novembra 1690. Vrnil se je kljub grožnji s smrtjo, ki jo je izrekel radža iz Marave pred štirimi leti. Ponoči je potoval iz kraja v kraj, da je podnevi lahko maševal in krščeval.
Njegove zasluge pri spreobrnjenju princa Tadaja Theva so ga posredno pripeljale tudi v smrt. Princ se je zanimal za krščanstvo. De Brito je vztrajal, da sme imeti po krstu samo eno ženo, kar je princ tudi sprejel. Ena izmed drugih žena pa se je pritožila svojemu stricu, ki je bil radža v Maravi. Ta je poslal vojake, ki so misijonarja aretirali 28. januarja 1690. Dvajset dni pozneje ga je radža izgnal v Oriyur, sosednjo provinco, kjer je vladal njegov brat. Bratu pa je naročil, naj da misijonarje umoriti. Iz zapora so ga izpustili 4. februarja in ga odpeljali na stražni grič nad reko, kjer ga je čakal rabelj in mu odsekal glavo.
Vir
V kraju Oriur (v kraljestvu Marava v Indiji), sveti Janez de Brito, duhovnik in mučenec iz Jezuitskega reda, ki je bil ovenčan s slavnim mučeništvom, ker je posnemal življenje in navade asketov tistih pokrajin, ter mnoge spreobrnil k veri.
Vir
»Nisem prišel v Indijo po znanstveno lovoriko, marveč po mučeniško palmo,« je dejal jezuitski misijonar Janez de Britto, ko so ga ob prihodu v Indijo nagovarjali, naj sprejme službo profesorja na visoki šoli v mestu Goa. Enako ponudbo je zavrnil že prej doma na Portugalskem, kajti že od svojih mladih let je čutil v sebi misijonski poklic. Izprosila mu ga je molitev staršev, ki so ga, ko je zbolel za jetiko in ni bilo več upanja pri zdravnikih, priporočali velikemu misijonarju sv. Frančišku Ksaveriju. Kot misijonar je oznanjal evangelij po njegovem zgledu, zato so mu Portugalci in Indijci dali častni naslov “novi Frančišek Ksaverij”.
Rodil se je 1. marca 1647 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Njegov oče je bil kraljevi namestnik v Braziliji, portugalski koloniji, pa je umrl, ko je imel Janez šele štiri leta. Po nekaj letih so ga poslali na dvor kralja Janeza IV. za družabnika prestolonasledniku Petru. Po hudi bolezni in čudežnem ozdravljenju je vstopil v Družbo Jezusovo. V jezuitskih šolah in na univerzi v Coimbri so spoznali bistrino njegovega duha in želeli so, da bi se posvetil poučevanju in vzgoji mladih članov jezuitskega reda. Toda Janez je čutil, da bo svoj poklic uresničil kot misijonar. Premagal je vse ovire in dosegel je, da je leta 1673 skupaj s šestnajstimi sobrati odpotoval v Indijo. Pristali so v mestu Goa, kjer so Janeza, kot smo že zvedeli, brez uspeha hoteli napraviti za profesorja. On je prišel, da bi oznanjal evangelij domačinom.
Svoje poslanstvo je začel v kraljestvu Gingi. Srca ljudi je osvojil z otipljivim pričevanjem ljubezni do bližnjega – s požrtvovalno strežbo bolnikom ob nevarni epidemiji. Po zgledu apostola Pavla je hotel postati ‘vsem vse’, da bi jih pridobil za Kristusa. Pridružil se je indijski kasti spokornikov; poslej ni užival mesa, se borno hranil in prenočeval pod milim nebom. Njegovi sodelavci so v svojih pismih, ki so jih pošiljali v Evropo, poveličevali njegov pogum in vztrajnost. Po trinajstih letih misijonskega delovanja v Indiji je leta 1686 tvegal pot v kraljestvo Matava, kamor je bil misijonarjem vstop prepovedan. Čeprav je moral biti zelo previden, so njegovemu oznanilu mnogi prisluhnili. Ko je krstil več kot dva tisoč Indijcev, so ga prijeli in zaprli. Po strašnem mučenju so ga izgnali iz kraljestva. Poklicali so ga domov v Lizbono. Portugalski kralj Peter, njegov mladostni družabnik in prijatelj, ga je nagovarjal, naj ostane v domovini, kjer ga potrebujejo, vendar ga ni mogel pregovoriti. Govoril je, da ga sveta dolžnost kliče nazaj v Indijo, in po treh letih so mu dovolili oditi. Pogumno se je vrnil v kraljestvo Matava, od koder je bil pred leti izgnan. V treh letih je krstil veliko množico – nekaj deset tisoč poganov. Leta 1693 pa so ga spet zaprli in pretepali. Kralj ga je znova obsodil na izgnanstvo, vendar so ga izročili kraljevemu bratu, ki ga je obsodil na smrt. Pred izvršitvijo smrtne obsodbe, je iz ječe pisal predstojniku; »Čakam na smrt brez strahu. Že od nekdaj sem jo imel v mislih pri molitvi. Zdaj vidim v njej naj lepše plačilo za vse moje napore in trpljenje.« Mučeniško smrt z obglavljenjem je pretrpel 4. februarja 1693. Med blažene ga je prištel papež bi. Pij IX. leta 1853, med svetnike pa Pij XII. 22. junija 1947. Ob njegovem spominu 4. februarja se spominjamo različnih mučencev, misijonarjev Družbe Jezusove.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 155
V Osaki na Japonskem je bil 7. februarja 2017 za blaženega razglašen mučenec Justus Takayama Ukon, eden največjih misijonarjev Japonske 16. stoletja. Beatifikacija v ospredje postavlja visok davek zvestobe Jezusu Kristusu, ki ga je skozi stoletja plačevala Cerkev na Japonskem. Obred je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato, ki je Justusa za Radio Vatikan opisal kot »neutrudnega pobudnika evangelizacije Japonske« in »pristnega Kristusovega bojevnika«.
Kdo je Justus Takayama Ukon
Justus Takayama Ukon je bil princ, ki je pripadal najvišjemu družbenemu sloju na Japonskem. Ker se je zelo izkazal v bitki, mu je vladar Hideyoshi dal v last veliko ozemlje. Z namenom, da bi širil krščanstvo, je v krajih Azuchi, Takatsuki in Osaka ustanovil semenišča za formacijo japonskih misijonarjev in katehistov. Iz vrst teh semeniščnikov bodo pozneje prišli mnogi mučenci, tudi sveti Pavel Miki, je razlagal kardinal Amato. Na Justusovem ozemlju se je število kristjanov izredno povečalo, tako da jih je leta 1583 bilo 25.000 od 30.000 prebivalcev, torej večina. Justus je ustanovil tudi cerkev v Osaki. Ko se je preselil na posest v Akashi je svoje evangelizacijsko delovanje še povečal. Med letoma 1585 in 1587 je bilo krščenih približno tisoč oseb.
Leta 1589 pa je vladar Hideyoshi odredil izgon misijonarjev z Japonske, da bi tako prekinil rodovitno evangelizacijsko delo. Tudi Justus bi se naj odpovedal krščanski veri, a je raje izbral izgnanstvo. Hideyoshi, ki ni pozabil Justusovih odlik, mu je leta 1592 povrnil čast. A februarja 1614 je bil izdan ukaz, da morajo kristjani iz Kanazawe zapustiti krščanstvo ali pa bodo izgnani.
Justus se ukazu ni uklonil. Najprej so ga odpeljali v Nagasaki, zatem pa je bil izgnan na Filipine. 8. novembra 1614 so ga skupaj s 300 japonskimi kristjani v Nagasakiju vkrcali na ladjo, ki je po 43 dneh priplula v Manilo. Izčrpan zaradi različnih bolezni, ki so ga doletele v tem času, je umrl v Manili, 3. februarja 1615.
Žalost ob Justusovi smrti je bila na Filipinih velika. Ljudje so se zgledovali po »krepostih in svetosti tega plemenitega japonskega kristjana« in mu – kot je dejal karidnal Amato – pripisovali nekatere vzklike iz Psalmov: »Pravični bo pognal kakor palma« (Ps 92,13) in »Za večen spomin bo pravični« (Ps 112,6).
Justusovo krščansko pričevanje
Po kardinalovih besedah viri dokazujejo, da je bil Justus očaran od sporočila Jezusa Kristusa, rešitelja, ki da življenje za človeštvo. »To prepričanje ga je spremenilo v neutrudnega pobudnika evangelizacije na Japonskem. Vzgojen v duhu časti in lojalnosti, je bil pristen Kristusov bojevnik, ne z orožjem, ki ga je bil vešč uporabljati, ampak z besedo in zgledom. Zvestoba Jezusu Kristusu je bila tako močno ukoreninjena v njegovem srcu, da ga je tolažila med preganjanjem, v izgnanstvu in zapuščenosti.« Izguba visokega družbenega položaja in odločitev za revno življenje v skritosti, ga nista razžalostila. Ostal je veder in celo vesel, saj je ohranjal zvestobo krstnim obljubam.
Justus je bil vzgojen v duhovnosti duhovnih vaj svetega Ignacija Lojolskega in se je naučil odpovedati se lastnim željam ter se popolnoma izročiti božji previdnosti. »Evangelija ni nikoli imel kot realnost, ki je tuja japonski kulturi.« Soglašal je s pristopom jezuitskih misijonarjev, ki so zavračali apologetske polemike, in se »osredotočil izključno na oznanjevanje evangelija in na Jezusa, ki daje svoje življenje za zveličanje ljudi in za njihovo osvoboditev od zla in smrti«. »Smrt je sprejel z vedrino pravičnih, dal je svoje življenje za spreobrnjenje Japonske ter molil in odpustil svojim preganjalcem,« je zatrdil kardinal Amato. Preden je izdihnil, je izgovoril Jezusovo ime in svojega duha izročil Gospodu kakor prvi mučenec Štefan. Justus je bil star 63 let, večji del svojega življenja pa je preživel kot »izjemen pričevalec krščanske vere v težkem času nasprotij in preganjanj«.
Justusova duhovna dediščina
Kardinal Amato je še spregovoril o Justusovi duhovni dediščini. Cerkvi je zapustil dokaz neizmerne vere, ki je bila središče njegovega življenja. »Justus je živel iz vere.« In živel jo je kot Japonec, pri tem pa spoštoval svojo kulturo, vključno z obredom pitja čaja, ki je zanj postal priložnost za oblikovanje občestva in bratstva. Dojel je središče Jezusovega sporočila, kar je zakon ljubezni. »Zato je bil usmiljen s svojimi podložniki, pomagal je revnim, vzdrževal je samuraje v stiski. Ustanovil je bratovščino usmiljenja. Obiskoval je bolne, bil je velikodušen pri dajanju miloščine, pri pogrebih je nosil krsto s pokojnim, ki ni imel družine, in poskrbel za pokop. Vse to je pri ljudeh sprožalo začudenje in željo po posnemanju.« Ignacijanska duhovnost ga je naučila meditacije, tišine, molitve, zbranosti, mrtvičenja, razločevanja, odpovedovanja samemu sebi in predvsem trdne odločenosti, da sodeluje s Kristusom za širjenje Božjega kraljestva na zemlji.
Vir
Views: 17
Prvi korejski jezuit in mučenec na Japonskem
Gaius (1572 – 1624) je kot mladenič postal budistični menih. V Koreji je padel v ujetništvo Japoncev, ki so ga kot sužnja odvedli na Japonsko. Tam je postal kristjan, nato katehist in končno, tik pred mučeniško smrtjo, ko je bil živ zažgan, tudi jezuit.
Kot budistični menih ni bil zadovoljen z budističnim učenjem o Bogu, zato je zapustil samostan in živel samotarsko življenje v gorah. Ko je tako živel v tišini in molitvi, je prišel do prepričanja, da mora biti samo en Gospod vseh stvari. Leta 1592 pa so Japonci napadli Korejo. Kot mnogi drugi je tudi Gaius padel v ujetništvo in bil kot suženj poslan na Japonsko. Njegov gospodar tam pa je spoštoval njegovo prejšnje meniško življenje in mu je omogočil, da je odšel v samostan v Miyako (današnji Kyoto). Njegov drugi poskus, da bi postal menih, pa mu prav tako kot prvi ni prinesel duševnega miru. Na skrivaj se je udeleževal katehez v jezuitski cerkvi in se odločil, da bo postal kristjan.
Ko je zapustil samostan, je bil krščen in je začel pomagati enemu jezuitu. Ta je spoznal, da mu lahko odločilno pomaga pri poučevanju Korejcev, ki so po vojni živeli na Japonskem. Gaius je kot katehist živel in deloval v mestih Osaka, Sakai in Kanazawa. Ko je leta 1614 Shogun Tokugawa Iyeyasu izgnal tuje misijonarje, se je Gaius pridružil nekdanjemu gubernijskemu uradniku, ki je odhajal v izgnanstvo, ker je postal kristjan. Z njim je Gaius ostal, dokler ta ni eno leto pozneje umrl. Takrat se je Gaius vrnil na Japonsko. Nastanil se je pri korejskih kristjanih in nadaljeval misijonsko delo s poučevanjem ljudi, krščevanjem otrok in spreobrnjencev, obiskovanjem bolnikov in zapornikov in pokopavanjem mrtvih. Kljub nevarnosti je vztrajal dokler ni bil aretiran ob obisku španskega frančiškana v zaporu v Nagasakiju.
Gaius je v zaporu ostal več kot leto in pol. Med tem časom je zaprosil za vstop k jezuitom, z obrazložitvijo, da ker je bil “sin Družbe, bi rad tudi umrl v njej”. Bil je sprejet, a še preden je za to izvedel, je guverner 12 novembra 1624 podpisal ukaz o usmrtitvi. Še isti dan so ga odpeljali na grič mučencev v Nagasakiju, kjer je bil živ sežgan.
Vir
Views: 19
Na Semprónijevem trgu v Rimu, spomin svetih mučencev: Akvilína, Gémina, Gelázija, Magnusa in Donáta. († ok. 290 v Fossombrone)
Vir
Views: 0
