V vasi Steyl (na Nizozemskem), blažena Marija Helena Stollenwerk, devica, ki je sodelovala z blaženim Arnoldom Janssen pri ustanovitvi Kongregacije misijonskih sester Svetega Duha. Ko se je odpovedala službi prednice, se je posvetila stalni adoraciji. († 3. februar 1900)
Vir
Views: 7
O zadnji uradni prerokinji stare zaveze, Ani, oziroma o prvi, če izvzamemo Marijino teto Elizabeto, nove zaveze, evangelist Luka poroča dokaj podrobno: Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu in že zelo v letih. Po svojem deklištvu je sedem let preživela v zakonu. Nato je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu.
Zgodovinarji poročajo, da so bila dekleta iz Aserjevega rodu zelo lepa in so se zgodaj poročala. To pomeni, da je zelo mlada ostala vdova. Odločila se je, da bo ostala vdova. Ta odločitev je zelo skrivnostna. Dejstvo pa je, da po moževi smrti ni zapuščala templja in je s postom ter molitvijo služila Gospodu. Iz tega lahko sklepamo, da je v zakonu doživela veliko ljubezen, ki je prerasla v popolno ljubezen do Boga, ki mu je poslej služila s postom in molitvijo. V jeruzalemskem templju so žene imele vstop le do tempeljskega nabiralnika in niso smele v notranjost templja, še manj pa v sveto v templju, kamor so lahko stopali le duhovniki, ki so pripravljali kadilne daritve.
Preroki in prerokinje v judovstvu so imeli zelo razvejano poslanstvo. Njihova prva naloga je bila brati in v duši poslušati Božjo besedo, nato v svoji notranjosti preverjati, sprejemati in izvrševati od Boga dano poslanstvo. Imeli pa so tudi družbeno vlogo, ki je bila v tem, da so v ljudstvu utrjevali vse dobro in ga navduševali za še bolj popolno življenje po judovski postavi, kar je zanje bilo isto kot izvrševati Božjo voljo. V tej skrbi za sveto med ljudstvom, ali v splošnem poslanstvu med ljudstvom, so preroki imeli še posebno poslanstvo, da so v posameznikih prepoznavali in potrjevali posebne božje darove in nove oblike delovanja v okviru izvoljenega ljudstva. Ob koncu stare zaveze je to poslanstvo sovpadalo tudi s pričakovanjem obljubljenega Mesije. Naša junakinja, prerokinja Ana, je svoja leta preživela v takem pričakovanju. V njeni visoki starosti jo je Gospodov Duh, pravi evangelist Luka, razsvetlil, ko je opazovala mlado družina, ki se je vračala iz templja, kjer je po postavi Gospodu darovala svojega prvorojenca. To ni bila običajna družina, ki je po izročilu opravila predpisani obred. Otrok te družine je bil pričakovani Odrešenik. Anine molitve in post, vse je dobilo svoj odgovor. O tem je začela govoriti vsem, ki jih je srečevala. Nekateri so jo poslušali, drugi so zmajevali z glavo, zopet drugi so mislili, da jo je zapustila pamet. Toda nekaj trenutkov pred navdihom Gospodovega Duha, je istega otroka vzel v svoje naročje starček Simeon, s katerim je prerokinja Ana tolikokrat govorila o Mesiju. In sedaj so njune oči videle odrešenje. Sedaj sta lahko umrla v miru. In ravno ta dušni mir prerokinje Ane in starčka Simeona je največji dokaz, da je bilo dete, ki sta ga Marija in Jožef prinesla in darovala v templju, da je to dete bil pravi Mesija. Preroka namreč umiri le Bog, srečanje s Stvarnikom, globoka notranja gotovost torej, da je v svojem življenju spoznal in doživel, da je Bog gospodar zgodovine. Ko prerok spozna, da je takšno delovanje med ljudmi z božjo močjo in v njegovi vsemogočnosti, kljub vsem zgodovinskim peripetijam, zagotovljeno, tedaj v miru zaključi svoje poslanstvo, ker ga je opravil. Prerokinja Ana je v tem pogledu opravila isto poslanstvo kot starček Simeon in nekaj let pozneje, največji prerok stare zaveze, Janez Krstnik.
Vir
– V Jeruzalemu, spomin svetih Simeóna in Ane. Prvi kot pravični in bogaboječ starček, druga kot vdova in prerokinja, sta zaslužila pozdraviti Mesija in Odrešenika, kot blaženo upanje in odrešenje v zveličanje Izraela, ko so v tempelj prinesli dečka Jezusa, da bi bil darovan po predpisu postave.
– V Jeruzalemu, rojstni dan za nebesa blažene Ane, prerokinje, katere svetost oznanjajo evangeliji.
Vir
Sveto pismo pripoveduje o osebah in stvareh naravnost, brez ovinkov, tako tudi o Simeonu in Ani, ki sta bila navzoča ob Marijinem očiščevanju (gl. Lk 2,25-38). Simeon je bil pravičen in bogaboječ. Beseda pravičen pomeni v Svetem pismu zelo veliko. Z besedo pravičen označuje tudi sv. Jožefa! In ker je bil Simeon pravičen, je pričakoval Izraelove tolažbe. In Sveti Duh je bil z njim. Obljubljeno mu je bilo, da ne bo prej umrl, dokler ne bo videl Kristusa … Čakal je in dočakal.
Duhovni pisatelji menijo, da je to pričakovanje bilo njegovo življenje, njegova služba, vzrok njegovega bivanja, njegovo opravičilo, njegova usoda. To pričakovanje mu je svetilo vse življenje; do dneva, ko je videl tistega, ki ga je čakal, dočakal in celo vzel v naročje. Kakšen čudovit trenutek je bil to za tega starčka, ko je po hrepenenja polnem življenju dosegel cilj. – Odrešenika je videl na lastne oči.
Prerokinji Ani je bilo že štiriinosemdeset let in ni nikoli zapustila svetišča, ampak je s postom in z molitvijo služila Bogu noč in dan. Vsaka molitev se navadno konča z Amen. Pri Ani je bil Amen kratek, molitev pa dolga.
Predstavljajmo si tega moža in ženo, pravičnika in prerokinjo, kako živita in se starata v upanju in v mislih, hrepenenju, v obljubi: Kristus je blizu in njegov dan prihaja!
Simeon se je srečal z Ano, Jožef in Marija sta se srečala s Simeonom in Ano. Milost in zapoved sta se srečala. Marija in Jožef sta natančno spolnila postavo očiščevanja in v zvezi z očiščevanjem predpisano darovanje. Postavo sta spolnila, potem pa se je pridružila milost – izpričala sta jo Simeon in Ana. Solze veselja so jima tekle po licih. A med temi solzami veselja je Simeon že napovedal Mariji, da ji bo meč presunil srce: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«
Vir
Views: 167
V samostanu Ten Duinen (v kraju Koksijde, v Flandriji), smrt častitljivega Petra, priorja, ki je med hvalnicami svete Device izdihnil svojo prečisto dušo. († 1465)
Vir
Views: 0
Rodil se je v sedmem stoletju v Franciji, umrl pa okoli leta 696 v kraju Celles v Belgiji.
Bil je menih, duhovnik in opat v Cellesu.
Adelin pomeni “blag v boju”
Vir
V samostanu Celles (v Hainaultu [enóltu], v današnji Belgiji), sveti Adelín (Hadelin), duhovnik in opat.
Vir
Views: 10
Angleški mučenec Janez (John) Nelson (1535–1578) je postal jezuit v zaporu, tik preden je bil mučen. Bil je mož neomajnega prepričanja, umrl pa je že dve leti prej, preden se začel jezuitski misijon v Angliji. Delal je enako neustrašeno kot jezuiti, ki so pozneje živeli in umirali v služenju katoličanom. Bil je sin gospoda Nicholasa Nelsona, rojen v Yorkshiru okrog leta 1535. Bil je trdno prepričan, da morajo biti katoličani neustrašni v izražanju svoje vere in se ni hotel pretvarjati z obiskovanjem protestantske liturgije, da bi se izognil kazni. Ko je imel že skoraj 40 let, je zapustil Anglijo, da bi v takrat flandrijskem Douaiju študiral v angleškem kolegiju. V duhovnika je bil posvečen junija 1576 v Byncheu. V novembru istega leta se je skupaj s štirimi drugimi novomašniki odpravil nazaj v Anglijo.
O njegovem delu, ki ga je opravljal samo eno leto, je malo znanega. Prvega decembra 1577 so ga že aretirali, saj so v hišo, kjer je prebival, vdrli lovci na duhovnike, ravno v trenutku, ko je molil brevir. Aretirali so ga zaradi suma, da je katoličan. Ko so ga pripeljali pred kraljičinega visokega uradnika in vprašali, kdo je glava Cerkve, je pogumno odgovoril, da je to papež. S tem je zapečatil svojo usodo. Sodili so mu 1. februarja. Vključili so tudi njegov odgovor uradniku. Ker je zavrnil prisego, s katero bi kraljici priznal vrhovno oblast na področju vere, je bil spoznan za krivega in obsojen na smrt kot izdajalec.
Janez je občudoval jezuite, vendar se je njihov misijon v Angliji začel šele dve leti po njegovi smrti. Pisal je francoskim jezuitom, naj ga sprejmejo v red, kar so mu tudi z veseljem izpolnili. Oblasti so ga v ječi zadrževale dve leti. Nato so ga odvedli na izvršitev sodbe v Tyburn. Potem ko je prisotnim še zadnjič spregovoril, so ga obesili, a so ga, še preden je umrl, sneli in mu izrezali drobovje. Razčetverili so ga, mu odsekali glavo in dele njegovega telesa kot svarilo razobesili na londonskem mostu in ob mestnih vratih.
Vir
V Londonu (na Angleškem), blaženi Janez Nelson, duhovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je kraljici Elizabeti I. zanikal najvišjo oblast v duhovnih zadevah. Zato je bil obsojen na smrt in obešen umrl v Tiburnu. († 1578)
Vir
Views: 9
Zavetnik Dubrovnika, zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev, strojarjev, pekov, zidarjev, klobučarjev, muzikantov, domačih živali in konj, vremenski svetnik
Atributi: glavnik, sveča, knjiga, volk in svinja (svinjska glava), voščenka
Imena: Blaško, Blažan, Blaže, Blažej, Blažek, Blažen, Blaženko, Blažimir, Blažo…
Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.
V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.
V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža – Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami: »Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Na te besede odgovorimo z Amen.
»Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«
Sveti Blaž je bil po legendi zdravnik in škof v mestu Sebaste v Armeniji, umrl je leta 316 mučeniške smrti. Cesar Licinij je dal kristjane preganjati, prijeli so tudi Blaža. Tedaj je predenj padlavdova z edincem in ga rotila, naj reši sina, ki je požrl ribjo kost. Blaž ga je blagoslovil in ozdravil, sam pa je šel v smrt z obglavljenjem. V zvezi s tem čudežem Cerkev podeljuje Blažev blagoslov: duhovnik približa grlu vernika prekrižani sveči, ob tem moli, vernik pa odgovori z: »amen«.
O življenju tega, še danes izjemno priljubljenega svetnika, pripovedujejo predvsem legende, ki pa skrivajo v sebi, če drugega ne, vsaj zgodovinsko jedro. Sprva naj bi bil zdravnik, kasneje pa je, še mlad, postal škof v Armeniji v mestu Sebaste, v bližini katerega je bil po vsej verjetnosti tudi rojen. Pred hudim preganjanjem cesarja Licinija se je najprej zatekel v argejsko gorovje in tam živel v skalnati votlini. Tu so mu delale družbo divje živali, ki pa jih je škof s svojo milino in skrbjo ukrotil. Kasneje, ko so mu bili preganjalci že na sledi in mu je Kristus v molitvi razodel, da je čas za mučeništvo, pa se je Blaž sam pustil prijeti in odvesti v ječo. Tu je pogumno, tudi z očitnimi čudeži, do zadnjega branil svojo vero. Tako ga je npr. cesarjev namestnik Agrikolaj ukazal vreči v jezero, Blaž pa je vodo blagoslovil in se po njej sprehajal kakor po suhi zemlji. Po hudem mučeništvu, ko so krvniki njegovo telo razmesarili z železnimi glavniki, je bil na koncu obglavljen, pobožna žena Olivija pa ga je z vsem častmi pokopala.
Ime: Izpeljujejo ga iz grškega pridevnika blaisos, kar pomeni: tisti, »ki ima ukrivljene noge navzven«, oz. latinskega blaesus: »jecljav, sesljav«. Ime torej prvotno pomeni neko telesno hibo.
Rodil se je v 3. stoletju v Mali Aziji, umrl pa leta 316 v mestu Sebaste v Armeniji (danes Turčija).
Družina: Rodil se je bogatim in plemenitim staršem in bil že v otroštvu deležen krščanske vzgoje.
Zavetnik: Dubrovnika (sveti Vlaho), zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev; domačih živali in konj; k njemu se zatekajo po pomoč proti boleznim grla in drugim boleznim; za dobro spoved; je eden od štirinajstih priprošnjikov v stiski.
Upodobitve: Na vseh upodobitvah je prikazan kot škof, na Vzhodu tudi kot starček z brado in kodrastimi lasmi.
Čudeži: Najbolj znan čudež, zaradi katerega slovi kot priprošnjik zoper bolezni v grlu, se je zgodil, ko je pred Blaža padla vdova in ga prosila, naj njenega sina edinca, ki se mu je v grlu zataknila ribja kost, reši gotove smrti. Sveti Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil materi.
Običaji: Cerkev na god svetega Blaža podeljuje poseben blagoslov. Verniku položi pod vrat prekrižani sveči in moli, da bi ga priprošnja svetega Blaža varovala zla in bolezni v grlu. Žal je ta »blažev žegen« neupravičeno dobil slabšalni prizvok.
Pregovori: Vremenski pregovori, povezani z njegovim godom pravijo:
»Če je na Blaževo oblačno, nadejaj se dobre letine. Na svečnico in Blaževo lepo, veliko v jeseni vina bo.«
Goduje: 3. februarja.
Vir
V Sebasti (v Armeniji), sveti Blaž, škof in mučenec, ki je zaradi krščanskega imena trpel pod cesarjem Licinijem.
Vir
V hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so razsajale razne kužne bolezni, se je začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’ 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih tudi upodabljali. Med nje spada tudi današnji godovnjak sv. Blaž, zavetnik zoper bolezni grla in vratu, ker je po legendi ozdravil materi sina edinca, ki je bil požrl ribjo kost. Zaradi te prigode pa tudi zaradi bližine svečnice Cerkev na današnji dan vernikom podeljuje poseben ‘blagoslov sv. Blaža’. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in pri tem moli: “Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Vsak odgovori: »Amen.« Blagoslov sv. Blaža spada med zakramentale, sveta znamenja, ki “nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve tudi prejemamo”.
Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, ve povedati, da je bil sveti Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij, nasprotnik Konstantina Velikega, preganjati kristjane, se je umaknil v samotno votlino v nepristopnih gozdovih in divje zveri so mu, kot pripoveduje legenda, postale prijateljice. Licinijevi ljudje so ga nekoč, ko so prišli v te gozdove lovit, odkrili in ga odvlekli v mesto. Ko so ga peljali pred sodnika, je storil zgoraj omenjeni čudež: z molitvijo je ozdravil dečka in ga vrnil njegovi materi, sam pa šel v trpljenje in mučeniško smrt. Rablji so ga neusmiljeno prebičali, ga trgali z železnimi kavlji; naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316.
Njegovo češčenje se je hitro širilo. Mesto Dubrovnik, ki je bilo nekoč pomorska republika, si ga je že davno, najbrž v desetem ali vsaj dvanajstem stoletju, izbralo za svojega posebnega zavetnika in dan sv. Vlahe, kakor našemu svetniku pravijo Dalmatinci, je za Dubrovčane velik praznik.
Sveti Blaž je mogočen priprošnjik ne samo za bolezni grla in vratu, k njemu se zatekajo tudi živinorejci zaradi legende, da so svetnika ljubile tudi divje živali. V zvezi z njegovim godom so bili nekdaj med kmečkimi ljudmi pri nas razni običaji.
BLAGOSLOV sv. BLAŽA: Za Blažev blagoslov duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«
IME in GOD: Ime Blaž je nastalo iz poimenovanja telesne hibe: ‘tisti, ki ima ukrivljene noge’ (gr.), ‘jecljav’ (lat.). Danes spada med tista osebna imena, ki jih slovenski starši radi dajejo svojim otrokom (6.958ꜛ – 37. mesto). Različice so: Blaže (15), Blažek, Blažo, koroško Blažej, ženska oblika je Blažka (394). Iz imena Blaž je nastalo tudi precej priimkov: Blažič, Blažej, Blažek, Blaznik.
ZAVETNIK: Sv. Blaž je zavetnik zdravnikov, mavčarjev, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, strojarjev, čevljarjev, klobučarjev, pekov, domačih živali in konj … sv. Blaž je tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priprošnjik proti boleznim v grlu, kašlju, boleznim mehurja, krvavitvam, zobobolu …
CERKVE PRI NAS: Pri nas imamo dve podružnični cerkvi posvečeni sv. Blažu; v Kopru in v Padni (žup. Krkavče).
VREMENSKA PREGOVORA: Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.
Ljubi sv. Blaž, glej da dežja daš!
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 645
