V cistercijanskem samostanu Froidmont [fruamón] (v pokrajini Beauvais [bové], v Galiji), spomin svetega Helinánda, meniha, ki je nekoč hodil okrog kot trubadur, potem pa si je izbral ponižno in skrito življenje v samostanu.
Vir
Views: 7
sveti Oskar (Ansgar) – škof
Oskar ali Ansgar, eden velikih misijonarjev srednjega veka in pričevalec za vero, je bil kot deček rahločuten, vendar tudi lahkomiseln in divje narave, ki jo je le težko krotil. Prvi usodni dogodek v življenju, ki ga je zresnil, je bila smrt Karla Velikega, enega najmogočnejših svetnih vladarjev. Šele takrat je spoznal, kako minljiva je slava tega sveta, in začel hrepeneti po popolni vdanosti Bogu. V samostanu Corbie je bil učenec svetega Adelarda in Radberta; z askezo, vajo in pristno pobožnostjo je postal vreden svojega imena: pravi božji bojevnik. Star je bil petindvajset let, ko so ga določili, da kot misijonar spremlja spreobrnjenega kralja Haralda iz Mainza nazaj na Dansko. Dancem je pogumno oznanjal krščansko vero, a žal le kratek čas, saj so kralja Haralda kmalu pregnali, z njim pa je moral Dansko zapustiti tudi Oskar. Misijonarska pot ga je nato vodila na Švedsko, kamor ga je povabil kralj Björn. Skupaj s sobratom Vitmarjem je v Birku ob Mälarskem jezeru postavil prvo krščansko cerkev na Švedskem. Da bi utrdili misijonsko delo v severnih deželah, je bila ustanovljena škofija v Hamburgu, Oskar je postal prvi misijonski škof in papežev legat za vso Skandinavijo. Ves se je posvetil delu med Danci in vodenju škofije. Ustanovil je misijonsko šolo, kjer so se vzgajali duhovniki za misijonsko delo, začeli so nastajati novi samostani, verske šole in cerkve. Hamburg in pokrajina Schleswig sta se kmalu razvila v novo žarišče krščanske kulture. Misijonsko delo pa je bilo kljub začetnim uspehom trdo in težko. Najhuje je bilo leta 845, ko so se Danci uprli, Švedi izgnali škofa, Normani pa požgali Hamburg. Oskar se je komajda rešil v Bremen. Tu je dosegel združitev bremenske škofije s hamburško in bil priznan kot bremenski škof. Kljub neuspehom je Oskar svoje misijonsko delo pogumno nadaljeval. Potem ko je pridobil švedskega kralja Olafa, so bili misijonarji tudi med ljudstvom lepo sprejeti in krščanstvo je znova zacvetelo. Kljub temu da je vse do zadnjega upal na mučeniško smrt, je ni dosegel, čeprav je bilo, kakor ugotavlja njegov življenjepisec, »skoraj vse njegovo življenje mučeništvo«. Bil je izrazito notranje usmerjen človek, a kljub temu ves predan službi bližnjemu. Ničesar ni storil nepremišljeno ali brez notranjega navdiha in bil vedno deležen razsvetljenja od zgoraj.
Ime: je germansko in izhaja iz staronemškega imena Ansgar, zloženega iz besed ans »bog« in ger »kopje«. Ime torej pomeni »božje kopje«.
Rodil se je okoli leta 801 v Pikardiji v severni Franciji, umrl pa 3. februarja 865 v Bremnu v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v plemeniti francoski rodbini, mati mu je kmalu umrla, tako da so ga vzgajali benediktinski menihi v samostanu Corbie.
Zavetnik: Skandinavije, Švedske in Danske, škofij Hamburg in Bremen.
Upodobitve: Slikajo ga v škofovskem ornatu s kožuhom (ker je bil apostol v mrzlih severnih deželah) z mitro in palico, včasih tudi s knjigo ali modelom cerkve. Pogosto je obdan s spreobrnjenimi kristjani.
Misel: »Hotel je biti oko slepim, noga hromim in resnični oče revežem« (življenjepisec in naslednik, škof Rimbert).
Goduje: 3. februarja.
Vir
Na Saškem, sveti Ansgar, hamburški škof in pozneje hkrati bremenski, ki je bil najprej kot corbeienski menih določen, od papeža Gregorja IV., za ves Sever za legata. Na Danskem in Švedskem je oznanjal evangelij množici ljudstev in ustanovil Kristusovo Cerkev. Odločno je premagoval mnoge težave, dokler se ni v Bremi, izčrpan od dela, spočil.
Vir
Svetnik s tem imenom je bil prvi škof nemškega mesta Hamburga, doma pa je bil iz Francije. Bil je benediktinski menih in je misijonaril v raznih deželah severne Evrope, zato ga imenujejo ‘apostola nordijcev’. Umrl je na današnji dan leta 865 v Bremenu.
O Bog, svetega škofa Oskarja si poslal oznanjat evangelij narodom severne Evrope. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da bomo vedno hodili v luči tvoje resnice. (mašna prošnja na bogoslužni spomin sv Oskarja)
IME IN GOD: Danes godujejo tisti, ki jim je ime Oskar (pri nas 1.151ꜛ moških); znana je tudi angl. oblika Oscar (15). Nekdaj je bil v koledarju 4. 2., zdaj pa je njegov god dan prej.
Vir
Views: 787
sveta Teridij in Remidij iz Gapa – škofa
V Gapu (v Provansi, v Galiji), sveta Terídij in Remídij, škofa.
Vir
Views: 7
blažena Marija Ana Rivier – devica in redovna ustanoviteljica
V Bourg-Saint-Andeolu [búrž sén andél] (v pokrajini Viviers, v Galiji), blažena Marija Ana Rivier, devica, ki je v času francoske revolucije, ko so bili ukinjeni vsi verski redovi in kongregacije, ustanovila Kongregacijo Sester od Darovanja Marije, za pouk ljudstva v Kristusovi veri.
Vir
Views: 7
sveti starček Simeon – prerok in svetopisemski mož
Rojstvo blaženega Simeona, starčka, o katerem beremo v evangeliju, da je sprejel Gospoda v svoje naročje.
Vir
25 Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. 26 In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.
27 V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, 28 ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:
27 V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, 28 ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:
29 »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika
po svoji besedi v miru,
30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev,
31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
32 luč v razodetje poganom
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
33 Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. 34 Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, 35 in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«
Luka 2,25-35
Luka 2,25-35
Sveto pismo pripoveduje o osebah in stvareh naravnost, brez ovinkov, tako tudi o Simeonu in Ani, ki sta bila navzoča ob Marijinem očiščevanju (gl. Lk 2,25-38). Simeon je bil pravičen in bogaboječ. Beseda pravičen pomeni v Svetem pismu zelo veliko. Z besedo pravičen označuje tudi sv. Jožefa! In ker je bil Simeon pravičen, je pričakoval Izraelove tolažbe. In Sveti Duh je bil z njim. Obljubljeno mu je bilo, da ne bo prej umrl, dokler ne bo videl Kristusa … Čakal je in dočakal.
Duhovni pisatelji menijo, da je to pričakovanje bilo njegovo življenje, njegova služba, vzrok njegovega bivanja, njegovo opravičilo, njegova usoda. To pričakovanje mu je svetilo vse življenje; do dneva, ko je videl tistega, ki ga je čakal, dočakal in celo vzel v naročje. Kakšen čudovit trenutek je bil to za tega starčka, ko je po hrepenenja polnem življenju dosegel cilj. – Odrešenika je videl na lastne oči.
Prerokinji Ani je bilo že štiriinosemdeset let in ni nikoli zapustila svetišča, ampak je s postom in z molitvijo služila Bogu noč in dan. Vsaka molitev se navadno konča z Amen. Pri Ani je bil Amen kratek, molitev pa dolga.
Predstavljajmo si tega moža in ženo, pravičnika in prerokinjo, kako živita in se starata v upanju in v mislih, hrepenenju, v obljubi: Kristus je blizu in njegov dan prihaja!
Simeon se je srečal z Ano, Jožef in Marija sta se srečala s Simeonom in Ano. Milost in zapoved sta se srečala. Marija in Jožef sta natančno spolnila postavo očiščevanja in v zvezi z očiščevanjem predpisano darovanje. Postavo sta spolnila, potem pa se je pridružila milost – izpričala sta jo Simeon in Ana. Solze veselja so jima tekle po licih. A med temi solzami veselja je Simeon že napovedal Mariji, da ji bo meč presunil srce: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«
Vir
Views: 159
blaženi Alojz Andritzki – duhovnik in mučenec
13. junija leta 2011 je bil v Dresdnu v Nemčiji za blaženega razglašen Alois Andritzki. Bil je duhovnik in mučenec, ubit je bil leta 1943, star komaj 28 let. Dan prej je na dogodek beatifikacije po molitvi Raduj se, Kraljica nebeška na Trgu sv. Petra spomnil tudi papež Benedikt XVI.: »Slavimo Gospoda za tega junaškega pričevalca vere, ki se pridružuje vrsti tistih, ki so v Kristusovem imenu darovali življenje v koncentracijskih taboriščih. Njihovi priprošnji želim danes, na binkošti, zaupati mir po svetu. Naj Sveti Duh navdihuje pogumne pobude za mir in podpira prizadevanje za njihovo uresničevanje, da bi dialog zmagal nad orožjem in spoštovanje človekovega dostojanstva nad pristranskimi interesi. Duh, ki je vez skupnosti, naj naravna srca tistih, ki jih usmerja sebičnost, in pomaga človeški družini, da bi ponovno odkrila in skrbno varovala svojo temeljno enotnost.« Med pozdravom nemških romarjev pa je sveti oče dejal tudi, da je iz mladega duhovnika Aloisa Andritzkega mogočno žarelo delovanje Svetega Duha. Celo v mukah, ki jih je preživljal v taborišču, je svojim sojetnikom in sorodnikom predstavljal izvir vere in veselja. »Poživljen in napolnjen z nespremenljivo tolažbo Svetega Duha je iz koncentracijskega taborišča pisal: ‘Veselite se z menoj!’ Tega globokega in resničnega veselja, katerega lahko podari le Sveti Duh, želim vam vsem!« Tako je sveti oče včeraj nagovoril vernike na Trgu sv. Petra. Na današnji slovesnosti v Dresdnu pa ga je zastopal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato.
Alois Andritzki se je rodil 2. julija leta 1914 na Saškem. Dva izmed petih otrok v družini sta se odločila za duhovništvo. Alois je že med študijem teologije in filozofije v Paderbornu postal glasnik študentov, ki so prihajali iz slovansko govoreče skupnosti v vzhodnem predelu Dresdna. Bil je urednik njihovega univerzitetnega glasila. Kasneje je deloval predvsem na področju mladinske pastorale. Mladi so ga občudovali zaradi njegove poštenosti in zaradi njegovega športnega duha. Oblast ga je začela nadzorovati zaradi njegove brezbrižnosti do nacionalsocialističnega režima. Januarja leta 1941 so ga zaprli in oktobra istega leta deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau. Med deportacijo je Alois spoznal benediktinskega redovnika, s katerim sta se takoj po prihodu skupaj zaobljubila, da se ne bosta nikoli pritoževala in da ne bosta nikoli pozabila na svojo duhovniško poklicanost. Alois je kmalu zbolel za tifusom in ko je paznika prosil za prejem svetega obhajila, so ga usmrtili s smrtonosno injekcijo.
Vir
Views: 4