Zavetnik mladine, dušnih pastirjev za mladino, katoliških založb
Atributi: duhovniška oblačila, mladi fantje
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Znani italijanski liberalni politik Cavour je dejal o njem: »Don Bosko je največji delavec 19. stoletja.« Toliko se je trudil za vzgojo zapuščene mladine in duhovno rast krščanskega ljudstva, da je dolga leta spal samo po štiri ure. Le izredna božja pomoč, posebni naravni darovi in skoraj legendarna delavnost morejo razložiti velika dela, ki jih je don Bosko opravil v življenju.
Rodil se je leta 1815 v vasici Becchi, šestdeset km jugovzhodno od Torina, umrl 31. januarja 1888 v Torinu. Še kot učenec je nekoč sanjal, da ga je lepo oblečena gospa prijela za roko in ga povabila, naj gre z njo. Pred seboj je zagledal trope divjih živali, ki so se med seboj grizle in preganjale. Gospa je rekla: »To je tvoje polje, tu delaj. Postani ponižen, pogumen in krepak. Kar boš videl, da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« V trenutku so se divje živali spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okoli gospe.
Brez teh sanj in brez nadaljnjih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. Iz zapuščenih in surovih dečkov je vzgajal lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost, ljubeznivost. Leta 1841 je postal duhovnik in še isto leto začel z »oratoriji«. Ob nedeljah in praznikih je zbiral okoli sebe zapuščene fante in jim nudil primerno razvedrilo, obenem pa jim tudi preskrbel vajensko mesto, naredil z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim dal priložnost stanovati in se vzgajati v zavodih, ustanovljenih nalašč zanje. Za svojo zamisel je pridobil tudi več duhovnikov in laikov in jih po svojem vzorniku sv. Frančišku Saleškem imenoval »salezijanci«. Skupaj s sv. Marijo Mazzarello pa je ustanovil družbo za vzgojo deklic. To so Hčere Marije Pomočnice. Salezijanci so prišli v Slovenijo leta 1901.
Kot izvedenec v klasični in italijanski književnosti je Janez Bosko prijel tudi za pero in začel izdajati za verski pouk pisane knjižice. Napisal je vrsto šolskih učbenikov. Njegovi deli sta tudi uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje, in molitveni priročnik Preskrbljeni mladenič.
Sv. Janez Bosko je najbrž največja osebnost v cerkveni zgodovini 19. stoletja.
Goduje 31. januarja.
Vir

Spomin svetega Janeza Boska, duhovnika, ki je imel težko otroštvo. Ko je postal duhovnik, je vse moči posvetil za vzgojo mladeničev in ustanovil salezijansko družbo. S pomočjo svete Marije Dominike Mazarello je ustanovil Inštitut hčera Marije Pomočnice za pouk mladine v obrteh in v krščanskem življenju.
V Turinu v Italiji se je na ta dan pobožno preselil na večno gostijo, potem ko je izvršil mnoga dela.
Vir

Leta 1974 je v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča v Kopru izšla knjiga z naslovom Ukradli ste mi srce, v kateri italijanska salezijanska duhovnika Enzo Bianco in Carlo de Ambrogio na mikaven način predstavita sv. Janeza Boska ali Don Boska, ustanovitelja salezijancev in velikega vzgojitelja mladine. Na koncu te knjige je Don Boskov slovarček in pod geslom ‘vzgoja’ beremo njegove misli: »Moj vzgojni sistem? Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem.«
Ob stoletnici smrti leta 1988 je Don Boska v Ognjišču lepo predstavil slovenski salezijanec dr. Zvone Štrubelj. »Don Boskova življenjska pot,« je zapisal, »je zelo preprosta: vsa umetnost svetosti je zvestoba Bogu v malem, v vsakdanjih opravilih.« Rodil se je 16. avgusta leta 1815 v vasici Becchi, 30 kilometrov jugovzhodno od Torina, glavnega mesta Piemonta. V nežnih letih je izgubil očeta in izkušnja trde mladosti je pripomogla, da je imel izreden posluh za probleme zapuščene mladine. Ko mu je bilo devet let, je začel hoditi v župnijsko šolo, ki je bila poldrugo uro daleč. Ko je šel na višje šole, si je služil kruh z raznimi deli, kajti mati mu ni mogla plačevati šolanja. Pridobljeno znanje mu je kasneje še kako prav prišlo. Ko je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Bogoslovje je študiral v mestu Chieri in bil leta 1841 posvečen v duhovnika. Po novi maši se je tri leta izpopolnjeval na pastoralnem inštitutu v Torinu.
V teh letih je obiskoval torinske zapore, kjer je našel tudi številne mlade ljudi, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela in so se preživljali z manjšimi tatvinami. Don Bosko se je zavzel zanje in je zanje začel ustanavljati domove, imenovane oratoriji, kjer jim je priskrbel toplino doma, jim pomagal, da so se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal. Za službo revni mladini, predvsem moški, je leta 1859 ustanovil redovno družbo, ki je po nebeškem zavetniku sv. Frančišku Šaleškem, ženevskem škofu na začetku 17. stol., dobila ime salezijanci. S sodelovanjem sv. Marije Mazzarello je leta 1872 osnoval še žensko vejo salezijanske družbe Hčere Marije Pomočnice. Za časa svojega življenja je odprl svoje vzgojne zavode tudi v sosednji Franciji in Španiji. V več skupinah je poslal nad sto salezijanskih misijonarjev v Južno Ameriko v Patagonijo na skrajnem jugu Argentine. Od dela izčrpan je v 73. letu življenja 31. januarja 1888 umrl v Torinu. Pokopali so ga v veličastni baziliki Marije Pomočnice, ki jo je bil zgradil z očitno podporo božje previdnosti. Med blažene je bil prištet leta 1929, med svetnike pa leta 1934. Med drugimi so si ga za svojega zavetnika izbrali založniki, kajti Don Bosko je širil evangelij tudi s pomočjo verskega tiska (znamenite so bile njegove ‘knjižice’ krajši spisi verske in vzgojne vsebine) in salezijanci to njegovo delo nadaljujejo.
V Slovenijo so Don Boskovi salezijanci prišli leta 1901 in sicer na Rakovnik v Ljubljani. Tam so postavili cerkev Marije Pomočnice, ki je zdaj župnijska cerkev in priljubljeno božjepotno svetišče. Kmalu je nastalo več hiš, vzgojnih zavodov, šol, obrtnih delavnic in mladinskih domov po raznih krajih Slovenije. Po vojni jim je bilo skoraj vse vzeto. Zdaj delujejo naši salezijanci po župnijah, njihov katehetski center zelo živahno deluje na področju tiska. Uspešno deluje gimnazija v Želimljem, ki jo vodijo salezijanci.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 276