sveti Burkhard iz Würzburga – škof

Rodil se je okoli leta 684 v Angliji; umrl pa 2. februar leta 755 v kraju Hohenburg (današnji Homburg)
Prispel je v spremstvu sv. Bonifacija, ki ga je posvetil v duhovnika in kasneje škofa. Bil je prvi škof  Würzburga. Leta 754 se je odpovedal škofiji in živel v neki votlini. Njegovo telo so prenesli v Würzburg.
Ime pomeni “močni varuh”.
Vir

Burkhard je mlad zapustil svojo domovino in se s svetim Bonifacijem kot misijonar odpravil na evropsko celino. Bonifacij ga je postavil za škofa v Würzburgu, papež pa je to potrdil. Burkharda srečamo na državni sinodi za Nemčijo (leta 743), leta 747 pa na skupni frankovski sinodi. Z izjavo zvestobe škofov te sinode je potoval v Rim. V Würzburgu je dal zgraditi Andrejev samostan in stolnico ter vanjo prenesel trupla prvih frankovskih apostolov Kilijana, Kolonata in Totnana ter jih izpostavil v javno češčenje. S tem je dal velik zagon verski obnovi v deželi.
Ime: Burkhard (Burkard) je staro nemško ime, sestavljeno iz besed burg »zaščita, utrdba, grad« in hart »pogumen, močan«.
Rodil se je okoli leta 700 v Angliji, umrl pa 2. februarja 753/755 v Homburgu, dolina Majne, v Nemčiji.
Družina: Bil je anglosaškega rodu, rojen naj bi bil v bogati družini.
Misijonar: Misijonsko delo je začel v letih 730–735. Sprva je deloval na južnem Turinškem in v frankovski deželi.
Sodobniki: Sv. Bonifacij, Karlman, frankovski vojskovodja, njegov brat Pipin Mali, kralj, papež Zaharija.
Red: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi. Ustanovil jih je sv. Benedikt iz Nursije leta 529 in zanje napisal redovno vodilo (Regula). Matični samostan so zgradili na Monte Cassino jugovzhodno od Rima. Pravilo reda je: Moli in delaj – Ora et Labora. Po redovnih pravilih benediktincev so se zgledovali številni kasneje nastali redovi. Žensko vejo reda, benediktinke, je ustanovila sv. Sholastika, sestra sv. Benedikta.
Škofija: Škofija Würzburg je bila ustanovljena leta 741, papež pa jo je potrdil 1. aprila 743. Burkhard je bil imenovan za njenega prvega škofa (741–755). Sezidal je stolnico presvetega Odrešenika, ki pa je leta 855 pogorela. Ozemlje škofije leži na Bavarskem, spada pa pod bamberško metropolijo. Škofija ima danes okoli 1.400.000 prebivalcev, od tega je 62 % katoličanov, in 619 župnij. Danes jo vodi škof Friedhelm Hofmann.
Naslednik: Megingaud (Megingold) iz Rotenburga (755–769)
Zavetnik: Je zavetnik škofije Würzburg, priporočajo se mu ledvični bolniki in revmatiki.
Kreposti: Že zelo mlad se je odločil za Bogu posvečeno življenje, njegova posebna skrb so bili ubogi; kot škof je bil zgled svojim duhovnikom, veliko se je ukvarjal z vzgojo mladih klerikov (ustanovil je stolniško šolo). Kot misijonar se proti poganom ni boril s silo, pač pa s prepričevalno zgovornostjo.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovski obleki s palico in knjigo, s hostijo in z modelom cerkve, lahko pa tudi z vojvodskim klobukom.
Grob: Ob smrti so ga pokopali v stolnici poleg sv. Kilijana, 14. oktobra 986 pa je škof Hugo prenesel njegove kosti v Andrejev samostan (danes sv. Burkharda). Ve se, da naj bi bila leta 1552 ohranjena samo še njegova glava v srebrnem relikviariju, ki pa je med tridesetletno vojno (1618–1648) izginil.
Goduje: V škofiji Würzburg 14. oktobra, na dan prenosa njegovih relikvij, v rimskem koledarju pa 2. februarja.
Vir

V Würzburgu (v Austráziji, v Nemčiji), sveti Burkhard, škof, ki je bil rojen na Angleškem. Posvečen je bil od svetega Bonifacija, kot prvi škof tega mesta.
Vir

Views: 12

sveti Janez Teofan Venard – duhovnik in mučenec

sveti Janez Teofan Venard - duhovnik in mučenecV Hanóju (v Vietnamu), sveti Janez Teofan Vénard, duhovnik in mučenec iz pariške Misijonske družbe za zunanja ljudstva, ki je po šestih letih tajnega službovanja, izmučen od dela in težav, zaprt v kletki, pod cesarjem Tu Đuc vesel pretrpel mučeništvo z obglavljenjem.
Vir

Views: 10

sveti Floskul – škof

V Orléansu [orleánu] (v lyonski Galiji, v današnji Franciji), sveti Flóskul, škof.
Vir

Views: 13

sveta Marija Katarina Kasper – redovnica in ustanoviteljica

Rodila se je 26. maja 1820 v kraju Dernbach v Nemčiji kot sedmi otrok v številni kmečki družini. Zelo kmalu je spoznala veliko revščino kmečkega prebivalstva: zemlja je bila siromašna, podnebje ostro, pridelek skromen. V tej situaciji je Katarina želela preko dejavne pomoči olajšati fizično in duhovno bedo oseb, ki so jo obdajale. Mislila je, da bi bila poleg njenega osebnega prizadevanja, ustanovitev skupnosti v pomoč na poti za dosego cilja. Kot je kasneje zapisala, je bil cilj širjenje kreposti preko zgleda, nauka in molitve. Tako so 15. avgusta 1851 Katarina in štiri njene prijateljice pred škofom izrekle zaobljube. Leto zatem so, med prvimi duhovnimi vajami, prejele redovniška imena. Od takrat naprej se je Katarina imenovala mati Marija. Tako je nastal Inštitut ubogih dekel Jezusa Kristusa.

Ob smrti Marije Kasper 1725 sester v 193 skupnostih
Vse do smrti je v škofu Petru Josephu Blumu videla resničnega vodjo skupnosti, pastirja, ki jo je vodil pri razločevanju Božje volje. 1. julija 1870 je kongregacija z odobritvijo statutov postala skupnost papeškega prava. Nove redovne hiše je Marija Katarina Kasper odpirala le kadar so jo prosili, naj to stori. Že leta 1855 so se Uboge dekle Jezusa Kristusa razširile preko meja škofije, s prvo hišo v nadškofiji Köln. Ko je umrla, 2. februarja 1898, je skupnost štela 1725 sester, in sicer v 193 hišah – od tega 152 v Nemčiji, 28 v Ameriki, kjer so se sestre posvečale predvsem sprejemu nemških migrantov, 4 na Nizozemskem, 2 v Angliji in 7 na Češkem.

Vedrina, ponižnost, preprostost, mirnost v svetem poklicu
Vendar pa zanjo rast skupnosti nikoli ni bila bistvenega pomena. V enem izmed pisem je zapisala to, kar je bilo zanjo pomembno: »Tako rada bi videla, da bi se delovalo in delalo z vedrino, ponižnostjo ter preprosto mirno v svetem poklicu; v miru in harmoničnosti predvsem za naše posvečevanje, saj nas le to usposablja za to, da moremo sodelovati pri delu za zveličanje bližnjega, za dobro drugih«.

V mnogih stvareh pred tedanjimi časi: dialog, ekologija
Katarina je bila v mnogih stvareh pred tedanjimi časi. Zanjo že v 19. stoletju ni bilo meja med različnimi veroizpovedmi; z veliko naravnostjo je ohranjala odnose prijateljstva in dialoga s predstavniki drugih religij in z ateisti. Tudi njena vez z naravo nam je lahko še danes v spodbudo, prav tako pomenljiv pa je njen zgled hvaležnosti in neskončnega zaupanja v Gospoda: »Vedno se zahvaljujmo dobremu Bogu. Nič se ne zgodi naključno, vse prihaja od Najvišjega,« je rada ponavljala. Njeno zaupanje v Boga je dobro razvidno tudi iz pisma škofu Blumu, katerega je februarja 1853 seznanila glede situacije v skupnosti. Takole je zapisala: »Novinke so zelo goreče … novink in sester je 20, skupaj z otroki in ostalimi nas je 38. Ne skrbite za to, da ne bi mogli živeti zaradi pomanjkanja. Če jih namreč Gospod vodi sem, moramo tudi zaupati, da nam ne bodo manjkale najosnovnejše stvari, oziroma bi, tudi če bi nam le-te kdaj manjkale, mogli to mirno prenašati.«
Katarino Kasper je za blaženo razglasil Pavel VI. 16. aprila 1978.
Vir

V Dernbachu (v Renaniji, na Nemškem), blažena Marija Katarina Kasper, devica, ki je ustanovila inštitut Služabnic Jezusa Kristusa za revne, da bi v revnih služile Gospodu.
Vir

Views: 25