sveti Sever iz Ravene – škof

sveti Sever iz Ravene - škofRodil se je v Raveni, kjer je 1. februarja leta 345 tudi umrl.
Sever, družinski oče, je bil tkalec volnenih izdelkov. Ko je bilo izbiranje škofov, je nanj trikrat priletela golobica. Tedaj je bil izbran za škofa. Bil je naslednik svetega Apolinarija iz Ravene. Zgodovinsko je potrjeno, da je sodeloval na sinodi v Sardici (danes Sofija) leta 343. Pokopan je v baziliki in Classe blizu Ravene.
Češčenje je bilo razširjeno že v 5. stoletju. Na Binkošti leta 582 je škof Janez Romanus posvetil baziliko njenu v čast.
Neki galski duhovnik Feliks je ugrabil relikvije svetega Severja, njegove žene Vincencije in hčerke Inocencije ter jih odnesel v Pavio. Leta 836 je škof Otgar iz Mainza prenesel relikvije v Erfurt. Zato je njegovo češčenje razširjeno tudi v Nemčiji.
Sever pomeni “strogi”.
Vir

V Ravénni (v Flamíniji), sveti Sever, škof.
Vir

Views: 24

blaženi Reginald Orleanski – duhovnik in redovnik

Reginald

Za blaženega Reginalda ne vemo zagotovo, kje je rojen, najverjetneje pa je bilo to v orleanski škofiji. Rodil se je leta 1180. Zagotovo vemo, da je bil profesor prava na Pariški univerzi in dekan kolegijatne cerkve St. Aignan. Leta 1218 je odšel v Rim s spremstvom svojega škofa Manassea II. Seignelaiskega. Končni cilj potovanja je bila Sveta dežela. V Rimu se je spoznal s kardinalom Hugolinom, kasnejšim papežem Gregorjem IX. preko njega pa še s svetim Dominikom.
Evangelijsko uboštvo, močno poudarjeno v novoustanovljenem dominikanskem redu, ki je ob frančiškanskem glavni  beraški red, je močno delovalo na pariškega profesorja prava. Videl je razkorak med svojim precej bogatim življenjem in priporočilom uboštva IV. lateranskega koncila, ki je bil sklican pred komaj 3 leti. V času svojega bivanja v Rimu je Reginald močno zbolel in bil na robu groba. V tem stanju ga je obiskal sv. Dominik in ga povabil naj sledi Kristusovem uboštvu in postane redovnik. Na posredovanje in priprošnjo Presvete Device je ozdravel in se odločil, da se bo po vrnitvi iz Svete dežele vojskoval za Kristusa v dominikanskem redu.
Decembra leta 1218 je sv. Dominik poslal Reginalda kot svojega vikarja v Bologno. V tem mestu je s svojo zgovornostjo mnoge študente, pa tudi nekatere profesorje pritegnil v dominikanski red. Sveti Dominik je Reginaldu zelo veliko zaupal, zato ga je leta 1219 poslal v samostan Sv. Jakoba v Parizu, da poživi tamkajšnjo skupnost. V Parizu se je ponovilo dogajanje iz Bologne. Reginald je spet za svoje delo navdušil mnoge mlade. To se je zgodilo v zelo kratkem času, saj je bil 1. februarja leta 1220 že mrtev. Novica o njegovi smrti je močno zadela sv. Dominika, a je bil potolažen nad dejstvom, da je Reginald umrl z nasmehom na ustnicah, srečen, ker je sprejel evangelijsko uboštvo. O njegovi govorniški spretnosti piše Jordan Saksonski naslednje: “Njegova zgovornost in govor sta bila polna ognja, kot kakšna bakla pa je znal vžgati srca poslušalcev. Malo jih je bilo tako trdega srca, da bi se lahko uprli temu ognju. Videti je bil kot drugi Elija.”
Blaženi Reginald je pokopan na benediktinskem pokopališču v Parizu, imenovanem Notre Dames des Champs.  Njegovo starodavno češčenje mu je v preteklem stoletju tudi uradno leta 1875 priznal papež Pij IX.
Vir

V Parizu (v Galiji), blaženi Reginald Orleanski, duhovnik, ki je prišel v Rim, kjer so ga navdušile besede svetega Dominika. Vstopil je v dominikanski red, h kateremu je mnoge pritegnil z zgledom kreposti in ognjevito zgovornostjo.
Vir

Views: 14

blažene Marija Ana Vaillot in tovarišice – mučenke

blažena Marija Ana Vaillot in Odilija BaumgartenMarija Ana se je rodila 13. maja leta 1736 v kraju Fontainebleau; umrla pa 1. februarja leta 1796 v kraju Angers.
Odilija Baumgarten  se je rodila 15. novembra leta 1750; umrla pa prav tako 1. februarja leta 1796 v kraju Angers.
Od leta 1761 je bila Marija Ana vincentinka in delovala skupaj z Odilijo Baumgarten v bolnici sv. Janeza v Angersu. V času francoske revolucije sta obe pretrpele mučeniško smrt. Papež Janez Pavel II. ju je leta 1984 skupaj s 97 drugimi mučenci razglasil za blažene.
Vir

V Avrilli (pri Angersu [anžéru], v Galiji), trpljenje blažene Ane Vaillot [velo] in šestinštirideset tovarišic, mučenk, ki so dosegle venec mučeništva med divjanjem francoske revolucije. († 1. februar 1794)
Imena ostalih so: Ana Hamard, Ana-Frančiška de Villeneuve, Katarina Cottanceau, Karla Davy, Frančiška Bellanger, Frančiška Bonneau, Frančiška Michau, Frančiška Pagis poročena Railleau, Gabrijela Androuin, Jakobina Monnier, Ivana Bourigault, Ivana Fouchard poročena Chalonneau, Ivana Gruget vdova Doly, Ivana Sailland d’Epinatz, Alojzija Déan de Luigné, Alojzija-Olimpija Rallier de la Tertinière vdova Déan de Luigné, Magdalena Blond, Magdalena Perrotin vdova Rousseau, Magdalena Sailland d’Epinatz, Marjeta Rivière poročena Huau, Marija Ana Pichery poročena Delahaye, Marija Cassin poročena Moreau, Marija Fausseuse poročena Banchereau, Marija Gallard poročena Quesson, Marija Gasnier poročena Mercier, Marija Grillard, Marija Lenée poročena Lepage de Varancé, Marija Leroy, Marija Leroy poročena Brevet, Marija Rouault poročena Bouju, Marija-Ana Vaillot, Marija-Ivana Chauvigné poročena Rorteau, Otilija Baumgarten, Petra Androuin, Petra Besson, Petra Grille, Petra Ledoyen, Petra Sailland d’Epinatz, Petra-Karla Phelippeaux poročena Sailland d’Epinatz, Renata Cailleau poročena Girault, Renata Grillard, Renata Martin poročena Martin, Renata Valin, Rosa Quenion, Simona Chauvigné vdova Charbonneau, Suzana Androuin in Viktorija Bauduceau poročena Révélière.
Vir

Views: 22

blažena Marija Kristina Savojska – kraljica

Marija Kristina SavojskaNova blažena je bila hčerka kralja Viktorja Emanuela I. in Marije Terezije Habsburške. Rojena je bila 14. novembra 1812. Otroštvo in mladost je preživela sprva na dvoru v Torinu in kasneje v Genovi. V tem času je bila od svojih pobožnih staršev deležna trdne krščanske vzgoje. Njeno dobro in nežno dušo pa so oblikovali tudi lepota, kultura in moralne ter duhovne vrline. Leta 1832 se je pri dvajsetih letih poročila s kraljem Dveh Sicilij, Ferdinandom II. V soglasju s soprogom se je takrat odločila, da del denarja za praznovanje poroke nameni doti kar 240 nevestam. Kot žena in kot kraljica je bila svetel zgled mnogih kreposti. Bila je prava mati ubogih, znala je prevzeti nase trpljenje svojega ljudstva, za katerega napredovanje si je zamislila več drznih socialnih dejavnosti. Umrla je še zelo mlada, 31. januarja 1836, dva tedna po porodu prvorojenca Franca. Za njo so žalovali tako člani njene družine kot celo neapeljsko ljudstvo. Glas o njeni svetosti, prisoten že v času njenega življenja, se je po smrti le še okrepil. Pokopana je v baziliki svete Klare v Neaplju, kjer je bila danes tudi razglašena za blaženo.

Kot je v pogovoru za Radio Vatikan povedal kardinal Amato je blažena Marija Kristina Savojska tako dvorjane kot ljudstvo spodbujala s svojim krščanskim pričevanjem. Veliko je molila, znala je svetovati in velikodušno pomagati. Delila je tudi iz svojega osebnega premoženja. Zaradi te njene marljive ljubezni so jo ljudje klicali »sveta kraljična«. Poleg že omenjenega je bila na njeno priprošnjo pri vladarju mnogim na smrt obsojenim osebam spremenjena smrtna kazen. Kot je storila sama, je tudi pri drugih spodbujala poklanjanje dote dekletom, ki so bile pred poroko. Podpirala je delovanje nekaterih obrti, kot so bile na primer svilarne, pomagala je kmetom najemnikom, da so bile njihove družine lahko nastanjene v hišah, da so imeli delo, lahko hodili v cerkev in da so otroci obiskovali obvezno šolo.

Vse to so bili izrazi njene svetosti. Ker se je ljudstvo množično zatekalo k njeni priprošnji, da bi jim izprosila milosti, se je postopek za njeno beatifikacijo na željo takratnega neapeljskega nadškofa začel že leta 1852. »Beatifikacija kraljice Marije Kristine Savojske kaže, da skozi ozka vrata svetosti lahko stopijo vsi, veliki in majhni, bogati in revni, moški in ženske, duhovniki in laiki, kajti bistvo svetosti sestoji iz ljubezni do Boga in do drugih z vsemi svojimi močmi.«

Blaženo Marijo Kristino je po Amatovih besedah Kristusova ljubezen tako zelo osvojila, da je preoblikovala plemenitost premoženja v plemenitost milosti. Iz svojega bogastva je naredila talent, ki ga je nato zastavila za nebeško kraljestvo. Danes nas nova blažena spominja, da smo vsi poklicani k svetosti. Popolnost ljubezni ni privilegij nekaterih, temveč je priložnost za vse kristjane, če le svoje duhovne talente vere, upanja in ljubezni zastavljajo za dobro. Po drugi strani, kot je še dodal kardinal Amato, pa svetniki, kot je Marija Kristina Savojska, prebujajo svet, da se napoti ven iz otrplosti povprečnosti in zla ter se odpre za dinamičnost dobrega. V današnjem svetu se vrednote pogosto zdijo obrnjene na glavo. Razvade kot so napuh, lakomnost, pohota, požrešnost, jeza, lenoba so hvaljene v škodo vrlin, ki pa so nasprotno očrnjene in zaničevane. »Svetniki postavljajo stvari nazaj na svoje mesto, ko razodevajo, kako so uboštvo, krotkost, čistost, pravičnost, mir, delitev blagri, ki gradijo družbo in jo delajo bolj zdravo in bolj človeško.«
Vir

Views: 43

blažena Candelarija od sv. Jožefa (Suzana Paz-Castillo Ramirez) – redovnica

Candelaria de San JoséKardinal Saraiva Martins, prefekt Kongregacije za svetnike, je v imenu svetega očeta v nedeljo 27.aprila 2008 v Caracasu razglasil za blaženo božjo služabnico Candelario sv. Jožefa, ali s civilnim priimkom Suzano Paz Castillo Ramìrez, ustanoviteljico Sester karmeličank tretjega reda v Venezueli. Evharistično slavje je na baseballskem stadionu vodil nadškof v Caracasu kard. Jorge Urosa Savino.
Nova blažena izhaja iz meščanske družine narodnega heroja Simona Bolivarja, ki je zelo zaslužna v zgodovini Venezuele. Živela je v desetletjih bojev, krvi, trpljenja in državljanskih vojn. Kot redovnica je bila izjemno praktična in je hitro zaslutila najgloblje potrebe revnih in bolehnih deklet in je zanje ustanovila primerne zdravstvene in vzgojne ustanove. Najbolj se je odlikovala v ljubezni najprej do sosester, pa tudi po skrajnem notranjem in zunanjem uboštvu, ki ga je pokazala predvsem s tem, da se je odpovedala službi vrhovne predstojnice, pa tudi s pogostimi potovanji, med katerimi je prosjačila za potrebe ustanov, ki so jih vodile sestre.
Beata Candelaria di San GiuseppeNova blažena, Candelaria sv. Jožefa, se je rodila 11. avgusta 1863 v Altagracia de Orituco v škofiji Caracas. Ko je bila stara 16 let, je prejela prvo sv. obhajilo. Duhovno jo je vodil župnik Alberto Gonzales, ki je v njej spodbujal pobožnost do Matere Božje v Candelaria. Leta 1906 je s štirimi prijateljicami stopila v samostan v Altagracia de Orituco in si nadela ime Candelaria sv. Jožefa. Prve redovne zaobljube je položila, 31. decembra 1910, večne pa na isti dan čez šest let. Od takrat se je vsa posvetila službi revnih in bolnih. V spletu okoliščin je prišla v stik s karmeličansko duhovnostjo in je zaprosila, da bi vstopila h karmeličankam kot ustanoviteljica Karmeličank tretjega reda v Venezueli. Dovoljenje je dobila leta 1925, julija naslednje leto je nova redovna skupnost dobila karmeličansko obleko. Umrla je izčrpana od mnogega dela in v duhu svetosti leta 1940.
Vir

Views: 16