sveti Julijan Ubogi – spokornik

Julijan UbogiJulijan Ubogi nosi tudi vzdevek Hospitator, kar v prevodu pomeni »dobri gostitelj«.
… Kdaj in kje je Julijan Ubogi živel je težko določiti. Njegovo zgodbo postavljajo v različne kraje v Španiji, Italiji, Franciji in tudi v Belgiji, kjer je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom.
Zgodbo o Julijanu Ubogem je zapisal sv. Antonin, florentinski nadškof, ki je umrl leta 1459. Po pripovedovanju, je mladi Julijan na lovu zasledoval jelena, ki ga je nenadoma ogovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« Julijan, ki se je prerokbe ustrašil, je odšel od doma v tujino, da se jelenove besede ne bi uresničile. Pri bogatem posestniku je dobil službo, si postavil domačijo in se oženil. Njegova oče in mati sta ga po neutrudnem  iskanju našla. A ko sta prišla na njegov dom, je Julijan bil zdoma in sprejela ju je njegova žena. Ko je izvedela, kdo sta, ju je pogostila in jima odstopila lastno posteljo. Žena je zjutraj odšla v cerkev in v tem času se je Julijan vrnil domov. Našel je dva tujca v postelji, pomislil na najhujše in oba do smrti zabodel. Ko se je domov vrnila Julijanova žena, mu je povedala kdo sta: Julijan je nevede umoril lastne starše. Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče in se odpravila v Rim, da bi jima papež dal odvezo. Nato sta se naselila ob deroči reki in si naložila pokoro: zastonj sta prevažala reveže, predvsem romarje, ter jih gostila. Poleg opravljanja pokore, se je Julijan posvečal tudi molitvi. Po dolgih letih je neke noči zaslišal klic na pomoč, ki je prihajal z druge strani reke. Kljub mrazu in viharju se je odpravil čez reko in tam našel gobavega reveža. Prepeljal ga je v svojo hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Naslednje jutro je Julijan v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Julijana Ubogega upodabljajo s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali pa ko se mu prikaže Kristus vrh postelje.
Je zavetnik popotnikov, romarjev in gostilničarjev.
Danes godujejo vsi z imenom Julijan.
Vir

Do preureditve svetniškega koledarja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je bil na današnji dan god sv. Frančiška Šaleškega, ki je zdaj postavljen na 24. januar. Tako lahko stopi iz ozadja zanimiv lik Julijana Ubogega ali Hospitalca, po naše Dobrega gostitelja. Pri tem ‘svetniku’ gre bolj za legendarno izročilo, kakor za resnično osebnost, beremo v Letu svetnikov. Zgodba o Julijanu Hospitalcu je očitno krščanska preobleka mitološke grške povesti o Ojdipu, ki mu je nesrečna usoda namenila krivdo, da je ubil lastnega očeta in si je nato naložil strašno pokoro s tem, da se je oslepil.
Krščanska različica te zgodbe nima niti točnega kraja niti časa nastanka. Postavljajo jo v različne romanske dežele, od Španije do Neaplja; povsod je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom. Zgodba je zanimala mnoge umetnike, ki so ustvarili lepa dela s prizori iz Julijanove fantastične zgodbe, ki so jo imeli vse do kraja srednjega veka za resnično. Današnjemu času je samo še priča o nekdanji verski miselnosti, ki ji je šlo bolj za spodbudo k izrednim žrtvam, kakor za zgodovinsko resničnost.
Florentinski nadškof sv. Antonin, ki je umrl leta 1459, podaja zgodbo takole. Mladi Julijan je na lovu zasledoval jelena, ki je nenadoma spregovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« V strahu, da se ta napoved ne uresniči, se je Julijan umaknil z doma na tuje. Stopil je v službo pri bogatem posestniku, si prislužil lastno domačijo in se oženil. Oče in mati sta ga neutrudno iskala in končno prišla do njegovega samotnega doma. Julijan je bil takrat odsoten, zato ju je sprejela njegova žena. Ko je zvedela, kdo sta tujca, ju je pogostila in jima prepustila lastno posteljo. Zjutraj je žena odšla v cerkev. Ko se je Julijan vrnil in našel v ženini postelji tuji osebi, si je predstavljal najhujše in v navalu razburjenja oba zabodel. Tedaj se je vrnila žena, ki je Julijanu povedala, da sta prišla njegova mati in oče. Julijan se je zgrozil ob spoznanju, da je nevede ubil lastne starše. Napoved jelena se je torej uresničila! Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče, odšla v Rim, da bi jima papež dal odvezo, nato pa sta se naselila ob deroči reki in tam za pokoro zastonj prevažala reveže, posebej romarje, in jih gostila pod svojo streho.
Po dolgih letih je Julijan neke noči zaslišal preko reke klic na pomoč. Kljub mrazu in viharju je dobri brodnik tvegal veslanje preko reke in tam našel ubogega gobavca. Prepeljal ga je, ga vzel v hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Zjutraj je v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Rimski cerkveni koledar Julijana Ubogega ne navaja med svetniki, ima ga pa oglejski in sicer na današnji dan. Goriška nadškofija je kot naslednica oglejskega patriarhata prevzela njegov spomin. Upodabljajo ga s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali ko se mu prikaže Kristus vrh postelje.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 312

sveti Akvilin – duhovnik in mučenec

Sveti Akvilin se je rodil okoli leta 970 v  Würzburgu; umrl pa leta 1015 v Milanu.
Bil je propozit katedrale v Kölnu. Na potovanju v Rim so ga prestregli zagovorniki maniheizma in ga zabodli.
Relikvije v srebrnem sarkofagu se nahajajo v kapeli sv. Akvilina v Milanu. Leta 1705 in 1854 je bil del relikvij prenešen v  Würzburg.
Akvilin pomeni “orlu enak”
Vir

Pred več kot tisoč leti se je v Würzburgu rodil mož, ki je še danes edini svetnik kraja Würzburg: Akvilin. Večina domačinov verjetno ne pozna tega moža, ki je pred tisoč leti v Milanu postal žrtev brutalnega nasilnega zločina in ki mu je posvečen oltar v cerkvi svetega Petra in Pavla v središču Würzburga. Vendar se je to spremenilo v letu 2017/18, ko je bilo v spominskem letu „1000 let mučeništva“ organizirano Akvilinovo spominsko leto.
Akvilin (izvirno Wezelinus) se je rodil okoli leta 970 v plemiški würzburški družini v južnem delu mesta „im Sande“. Nekateri viri kot njegova starša navajajo Klavusa in Akvijo, drugi pa poročajo, da naj bi svetnikova mati še pred njegovim rojstvom v videnju videla, da bo njen sin podoben orlu in bo dosegel nekaj velikega (od tod ime Aquilin, podoben orlu). Vendar nobena od teh trditev ni potrjena in verjetno sodi na področje legend.

Pobožen in skromen
Že kot deček naj bi Akvilin živel pobožno življenje, zato so ga starši poslali na študij v Köln. Tam se je pridružil škofu, bil sprejet v katedralni kapitelj in izvoljen za kanonika katedrale. Po smrti staršev naj bi se vrnil v Würzburg, prodal celotno dediščino in jo razdelil revnim. V Kölnu je bil kanonik, ki je bil priljubljen med ljudmi in sobrati, leta 999 izvoljen za naslednika nadškofa Evergerja. Vendar je Akvilin zavrnil izvolitev in odšel v Pariz, ki ga je čudežno osvobodil kuge. Tamkajšnji škof ga je sprejel za svojega pomočnika, po njegovi smrti pa je bil Akvilin izvoljen za njegovega naslednika. Toda tudi tokrat je Akvilin pobegnil – zdaj v Pavijo v Italiji.

Izdajalsko umorjen
Ker je zelo spoštoval svetega Ambroža, se je Akvilin preselil v Milano, kjer je bival pri kanonikih bazilike svetega mučenca Laurenca v San Lorenzo Maggiore. V Italiji je bilo ime Wezelinus verjetno spremenjeno v Aquilinus. Glavno mesto Lombardije je bilo v letih pred 1018 prizorišče ostrih političnih in verskih sporov. Arijanci in novi manihejci so širili gnostične ideje in – v popolnem nasprotju s Katoliško cerkvijo – pridigali popolno sovražnost do telesa. Zanikali so nauk o Trojici ter se borili proti cerkvi, duhovništvu in zakramentom. Akvilin je odločno in zgovorno nasprotoval neveri, da je bil Jezus samo človek, ne pa Bog. Čeprav je na ta način mnoge spreobrnil, si je hkrati pridobil tudi zagrizene sovražnike.
Nekega zgodnjega jutra 29. januarja pred letom 1018 so ga na poti v baziliko svetega Ambroža naposled zasačili in ubili z nožem, zabodenim v vrat. Njegovo truplo, ki je bilo prekrito s krvjo, naj bi ves dan ležalo na ulici, dokler ga zvečer niso našli nosači in ga odnesli v baziliko San Lorenzo Maggiore v Milanu. Tudi po več stoletjih Akvilinovo mumificirano telo še vedno počiva v relikviariju iz srebra in gorskega kristala.
V Milanu je že stoletja prisotno častenje Akvilina. To čaščenje se je še posebej okrepilo v 14. stoletju, ko so na njegovo priprošnjo ozdraveli številni kužni bolniki. Kardinal nadškof Federico Caccia je leta 1647 slovesno dvignil njegove posmrtne ostanke. V cerkvi San Lorenzo Maggiore v Milanu so nato v svetnikovo čast zgradili posebno kapelo, kjer so njegovo telo pokopali v krsti z napisom „Brezmadežno telo duhovnika in mučenca Akvilina“. Med pregledom relikvij leta 1769 je bilo svetnikovo telo res najdeno nepoškodovano in z globoko rano na desni strani. Še danes se v Milanu s procesijo spominjajo odkritja telesa. Vsako leto 29. januarja se procesija odpravi z ulice Via della Palla, kjer je bilo telo najdeno, do bazilike svetega Lovrenca in nosi sod olja za svetilko pred relikvijami svetega Akvilina. Akvilin, katerega spominski dan cerkev praznuje 29. januarja, velja tudi za zavetnika nosilcev kovčkov in prtljage ter proti boleznim, ki jih je težko diagnosticirati. Včasih ga najdemo skupaj s svetim Karlom Borromejskim kot zavetnika kuge.

Čaščenje tudi v Würzburgu
V Akvilinovi domovini se je čaščenje začelo šele pozno. Šele z objavo drugega zvezka meseca januarja „Acta Sanctorum“ leta 1643 so se ljudje na Frankovskem začeli zavedati božjega moža. Leta 1665 je knezoškof Johann Philipp von Schönborn v škofiji Würzburg razglasil 29. januar za spominski dan in si prizadeval pridobiti relikvije. Knezoškofu Johannu Philippu von Greiffenclau jih je prvič uspelo pridobiti leta 1705, škof Georg Anton von Stahl pa je leta 1854 iz Milana prinesel še druge relikvije, ki pa so bile 16. marca 1945 sežgane v cerkvi svetega Mihaela.
Pridobivanje relikvij je oživelo predvsem z ustvarjanjem slikovnih upodobitev v kiparstvu in slikarstvu. Najstarejša upodobitev je verjetno bakreni grafik Johanna Leypolda iz leta 1653, ki je postala prototip za vse podobe Akvilina in je bila izhodišče za čaščenje v Würzburgu. Tako je nastalo več kot 50 upodobitev svetnika, večinoma v obdobju baroka. Med bolj znanimi sta srebrni doprsni kip v naravni velikosti na ebenovem podstavku v würzburški Marijini kapeli, ki ga je leta 1715 naročilo Združenje würzburških meščanov, in kip, ki ga pripisujejo Jakobu von der Auwera ali Claudu Curéju iz leta 1728 ob glavnem vhodu v cerkev svetega Petra in Pavla. Ta kip je bil prvotno namenjen Staremu glavnemu mostu, nato pa je moral odstopiti mesto zavetniku knezoškofa Friedricha Karla von Schönborna.
Akvilin je upodobljen tudi na velikih obokih v Neumünstru, Hofkirche, Käppele in Ipthausen ter na visokem koru würzburške katedrale svetega Kiliana. Mimogrede, lik na fasadi hiše na Hörleingasse 7 v neposredni bližini cerkve svetega Petra lahko pripišemo napaki. Na spominski plošči je hiša označena kot svetnikova rojstna hiša, vendar bi moral napačen napis – na plošči je kot leto smrti navedeno 786 – vzbuditi sumničavost. Znanstvene raziskave so razkrile, da je napis legenda: napis je nastal, potem ko je takratni lastnik hiše leta 1705 prejel svetnikovo relikvijo.
Glavno mesto čaščenja svetnika je Akvilinov oltar v würzburški cerkvi svetega Petra in Pavla, ki je po prenovi zasijal v novem sijaju. Leseni kip Andreasa Krämla (1987) prikazuje svetnika v tridentinskem ornatu z evangelijem, mučeniško palmo in šibjem v vratu. Do prenove je bila v tabernaklju pod njim monštranca z relikviarjem, ki jo je zasnoval Michael Amberg, s koščkom kosti, ki so jo oče Karl-Heinz Albert in nekateri farani leta 1987 prinesli z romanja na grob svetega Akvilina v Milanu.
Ob 1000-letnici njegovega mučeništva bo škofija leta 2017 od milanske nadškofije prejela novo pomembno relikvijo. Gre za rebro, ki je bilo posebej odstranjeno s trupla. Škof Friedhelm Hofmann in milanski škofijski vikar monsinjor Carlo Faccendini sta 29. januarja 2017 relikvijo pokopala v nov relikviarij, ki ga je zasnoval škofijski svetovalec za umetnost Dr. Jürgen Lenssen, izdelali pa so ga zlatarji Engert.
„S ponovno izročitvijo pomembne relikvije svetnikovega rebra milanska nadškofija počasti rojstni kraj Würzburga 1000 let po njegovi mučeniški smrti,“ poudarja stolni kanonik Dr. Jürgen Vorndran. S svetopisemskega vidika rebro simbolizira nastanek človeškega življenja. „Ko Milan relikvijo iz leta 1705, ki je bila uničena v vojni, nadomesti z novo, italijanska nadškofija pošilja močno sporočilo za življenje in vero človeka, ki je bil žrtev nasilnega zločina in katerega relikvija je bila v Würzburgu uničena v požaru 16. marca 1945 – in zdaj spet najde svoje mesto: Življenje in vera sta močnejša od vsakega nasilja in vsake vojne!“

Vorndran je prepričan, da notranja otopelost, nezainteresiranost in trda lupina ne morejo biti odgovor na nenehne novice o brutalnem nasilju nad nedolžnimi ljudmi. Nasprotno, kot kristjani moramo „naraščanju nasilja v današnjem svetu nasprotovati z naraščanjem ljubezni“. Akvilin, ki je pred 1000 leti postal žrtev zahrbtnega napada, se tako kot mnogi drugi zavzema za resnico, vero in nenasilje. Spomin na mirovnika „lahko okrepi naše zaupanje, da nobeno služenje miru ni zaman. Tako lahko najdemo tolažbo, ko se danes soočamo s podobami in novicami o smrti nedolžnih ljudi. Lahko pokažemo sočutje. Lahko ohranimo odprta srca in okrepimo svojo vero v Jezusove blagre: „Blagor ustvarjalcem miru, kajti imenovani bodo Božji sinovi.“

Poleg spomina na ljudi, ki so bili nedolžne žrtve vojne, terorja in nasilja, Akvilin pomeni tudi „mednarodnost in povezovanje ljudi prek državnih meja“, je sklenil Vorndran: „Akvilin je bil nekdo, ki je prestopil meje, njegovo pričevanje vere še danes povezuje Würzburg in Milano.“
DE

Views: 22

sveti Salinijan – mučenec

V Toajskem okraju, spomin svetega Salinijána, ki so ga na ukaz cesarja Avrelija obglavili zaradi vere v Kristusa.
Vir

Views: 8

blažena Vilana de Botti iz Firenc – mati, tretjerednica in mistikinja

blažena Vilana de Botti iz Firenc - mati, tretjerednica in mistikinjaV Firencah v Etrúriji, blažena Vilána de Botti, družinska mati. Ko je odstopila od posvetnega življenja, je zaprosila za habit Sester od Pokore svetega Dominika. Blestela je po premišljevanju križanega Kristusa in po strogosti življenja in tudi na ulicah prosila miloščino za reveže.
Vir

Views: 15

sveti Gildas – opat

GildasRodil se je okoli leta 500 na Škotskem, Umrl pa leta 570 v kraju Houat vFranciji.
Deloval je v Walesu. Leta 547 je sestavil delo  „De Excidio et Conquestu Britaniae”  – pripoved o padcu in vzponu Britanije. Beda je ta spis uporabil za svojo “Anglosaksonsko Cerkveno zgodovino”. Je ustanovitelj in prvi opat samostana  St-Gildas-de-Rhuis  pri Vannesu v Franciji.
Gildas pomeni “tisti, ki se maščuje”.
Vir

V Bretánji, sveti Gildas, s priimkom Modri, opat, ki je pisal o padcu Bretánje, objokoval nesrečo svojega ljudstva in karal pokvarjenost plemičev in duhovščine in, po pripovedovanju, ustanovil samostan v Rhuysu ob morju in umrl na otoku Houat.
Vir

Views: 14

blažena Boleslava Marija Lament – redovna ustanoviteljica

blažena Boleslava Marija Lament - redovna ustanoviteljica Boleslava Lament je bila žena trdnega in odločnega duha, goreča domoljubka in borka za pravice zatiranih, saj je tudi sama vse življenje doživljala krivice, ki so jih njenemu narodu in veri povzročali zavojevalci v času carske Rusije, revolucije in nacizma. S svojim delom si je prizadevala omiliti trenja in nasprotovanja, zlasti na ekumenskem področju, obenem pa veliko naredila za vzgojo deklet in otrok ter najbolj potrebnih.
Ime: Ime Boleslav je po pomenu enako imenu Venčeslav in je slovanskega izvora. Zloženo je iz staroslovanskih besed veče, vetje »več, bolje, zelo« (isti pomen ima beseda bolj) ter slava »slaven«. Boleslav je bilo tudi ime več poljskih kraljev.
Rodila se je 3. julija 1862 v kraju Lowicz, Lódzkie na Poljskem, umrla pa 29. januarja 1946 v Bialystoku, Podlaskie, prav tako na Poljskem.
Družina: Bila je najstarejša izmed osmih otrok v družini Martina in Lucije, roj. Cyganowska.
Izobrazba: Po končani osnovni šoli in gimnaziji se je v Varšavi vpisala na šolo umetnosti in obrti, se izučila za šiviljo ter po vrnitvi domov s sestro Stanislavo odprla krojaško trgovino.
Kreposti: Boleslava si je že v otroštvu privzgojila globok čut za trpeče in žalostne, vse svoje življenje je bila žena molitve in meditacije, resno in odgovorno je opravljala svoje dolžnosti ter si z vso gorečnostjo prizadevala za zapostavljene.
Skupnost: Leta 1884, ko je bila stara 22 let, je vstopila v Kongregacijo sester Marijine družine, a jo je po devetih letih zapustila in se vrnila domov. Po nasvetu duhovnega voditelja se je kasneje preselila v Mohylew v Belorusiji in leta 1905 tam ustanovila skupnost svete družine, ki se je kasneje preimenovala v »sestre misijonarke svete družine«. Danes deluje v kongregaciji okoli 350 sester, in sicer: na Poljskem, v Italiji, Zambiji, Keniji, ZDA; Belorusiji, Litvi in Rusiji. Poleg rednega pastoralnega dela ostaja njihovo poslanstvo ves čas prizadevanje za edinost (ekumenizem), vzgoja (šolstvo) in delo z ubogimi, bolniki in potrebnimi.
Zavetnica: Nima posebnega patronata, je zavetnica svojega reda, priporočajo pa se ji lahko tudi ekumenski delavci.
Upodobitve: Upodabljajo jo v črnem redovnem oblačilu z ravnim belim ovratnikom. V rokah drži knjigo, na prsih nosi križ. Tudi na ohranjenih fotografijah ima prijazen, blag obraz.
Grob: Njeno telo so po smrti prenesli v samostan v Ratowu in jo pokopali v kripti cerkve sv. Antona.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 5. junija 1991 med svojim obiskom v Bialystoku razglasil za blaženo.
Goduje: 29. januarja.
Misel: »Vsak sosed, bližnji, je naš brat; če mu ne bomo ponudili roke v pomoč, smo tudi mi delno odgovorni za njegovo posvečenje in zveličanje.«
Vir

V mestu Bialystok (na Poljskem), blažena Bolesláva Marija Lament, devica, ki je zaradi sprememb v družbi ustanovila Kongregacijo misijonark od Svete Družine, za pospeševanje edinosti med kristjani, za pomoč zapuščenim in za krščansko vzgojo deklic.
Vir

Views: 13