blaženi Kolumba Jožef Marmion – opat in duhovni voditelj

Imena: Kolomba Jožef, Jožef, Jože, Joško, Joži, … 1. aprila 1858, potem, ko sta jima še mlada umrla dva sinova, se je staršem Viljemu in Hermini v Dublinu na Irskem rodil Jožef Alojz. Teologijo je študiral v semenišču v Dublinu, študije pa dokončal v zavodu Propaganda Fide v Rimu. V škofijskega duhovnika je bil posvečen leta 1881, njegova želja ves čas pa je bila postati misijonar v Avstraliji. Obenem je želel postati benediktinski menih, pa mu škof želje ni takoj uslišal. Sposobnega mladeniča je uporabil na različnih področjih, med drugim je predaval v semenišču in skrbel za duhovno oskrbo v ženskem zaporu. S škofovim dovoljenjem je po nekaj letih le vstopil v novi samostan v Belgiji, opravil noviciat in zaslovel predvsem kot dober in goreč pridigar. Vodil je številne duhovne vaje in bil iskan duhovni voditelj ter spovednik.

»O Gospod Jezus, naš Bog in Odrešenik, razodevalec Očeta, naš starejši brat in prijatelj naš, daj nam, da te spoznamo! Očisti oči naše duše, da te bomo mogli z veseljem gledati, zapovej stvarem, naj ne delajo hrušča, da bomo mogli brez ovire hoditi za teboj. Razodeni se našim dušam, kakor si se nekoč razodel učencema iz Emavsa, ko si jima razlagal svetopisemske odlomke, ki govorijo o tvojih skrivnostih; in tedaj bodo tudi naša srca ‘goreča v nas’ in te bomo ljubili in se te držali! Verujem, Gospod Jezus, a vendar povečaj mojo vero! Popolnoma zaupam v resničnost in zvrhanost tvojega zasluženja, a vendar potrdi moje zaupanje! Ljubim te, Gospod, ker si nam razodel svojo ljubezen v vseh svojih skrivnostih, a vendar te prosim, pomnoži mojo ljubezen!« »Jezus, daj mi veliko željo, da bi me vodil, spremljal in priganjal Sveti Duh. Ti si kot človek delal samo to, kar ti je narekoval Sveti Duh … Daj, da se brez pridržka in brez odpora prepustim temu v Duhu, ki je Oče revežem in delilec vseh darov, in bom gotovo hodil po tvoji poti in tako, kakor ti želiš.« »Moj Jezus, imej usmiljenje z mano! … Daj, da bom združen s teboj z milostjo in z dobrimi deli, da obrodim sadove, ki bodo vredni tebe, in da zaradi svojih grehov ne postanem suha mladika, ki ni za nič drugega, kakor da jo odrežejo in vržejo v ogenj.« »Gospod, samo ti imaš besede večnega življenja … Verujemo, da si Beseda, ki je prišla na svet, da bi nas učila; Bog, ki govori našim dušam, kajti ko so se časi dopolnili, nam je Bog govoril po svojem Sinu … Verujemo vate, Kristus, in v vse, kar nam razodevaš o božjih skrivnostih; in ker sprejemamo tvojo besedo, se izročamo tebi in hočemo živeti po tvojem evangeliju … Bodi naš vodnik, o neminljiva luč, saj si naše najtrdnejše upanje. Ne boš nas zavrgel, saj prihajamo k tebi, da nas popelješ k Očetu.« »Neskončna Ljubezen, ki izhajaš iz Očeta in Sina, podeli mi duha posinovljenja, nauči me, da bom vedno delal kakor pravi božji otrok. Bivaj v meni in mi daj, da bom bival v tebi, da bom ljubil, kakor ljubiš ti. Brez tebe nisem nič, ne veljam nič, toda imej me združenega s seboj in napolni me s svojo ljubeznijo, da bom po tebi ostal združen z Očetom in Sinom.«
Jožef Columba Marmion goduje 30.januarja, na Irskem 3. oktobra.
Vir

»Neskončna Ljubezen, ki izhajaš iz Očeta in Sina, podeli mi duha posinovljenja, nauči me, da bom vedno delal kakor pravi božji otrok. Bivaj v meni in mi daj, da bom bival v tebi, da bom ljubil, kakor ljubiš ti. Brez tebe nisem nič, ne veljam nič, toda imej me združenega s seboj in napolni me s svojo ljubeznijo, da bom po tebi ostal združen z Očetom in Sinom.«
Ime: Pri krstu so mu dali imeni Jožef Alojzij. Jožef je svetopisemsko ime s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«. Ime Alojzij pa je zloženo iz starovisokonemških besed al »vse« in wisi »pameten, razumen«. Ob vstopu v samostan je dobil ime Kolumba po irskem zavetniku Kolumbi. Col(um) v irščini pomeni »golob«.
Rojen: 1. aprila 1858.
Kraj rojstva: Dublin, Irska.
Umrl: 30. januarja 1923.
Kraj smrti: Opatija Maredsous v Belgiji.
Družina: Rodil se je v veliki in zelo verni družini. Dva od starejših bratov sta kmalu umrla, tri sestre pa so bile redovnice. Oče Viljem je bil po rodu Irec, mati Hermina, roj. Cordier, pa Francozinja.
Študij: Šolal se je na jezuitskem kolidžu v Dublinu, s 16 leti je vstopil v semenišče, študij pa nato nadaljeval v Rimu na univerzi Propaganda Fide.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 16. junija 1881 v Rimu.
Službe: Želel si je postati misijonar v Avstraliji, a mu to ni bilo dano. Nekaj let je bil župnik v Dublinu, pa kurat v Dundrumu, profesor v semenišču v Clonliffu, kaplan in duhovni vodja v redemptorističnem konvinktu ter v ženskem zaporu.
Skupnost: Leta 1886 se mu je uresničila dolgoletna želja, da je lahko vstopil v benediktinski samostan v Maredsousu v Belgiji. V redu je opravljal različne predstojniške službe, predaval, bil prior, od leta 1909 do smrti pa je bil opat v Maredsousu.
Kreposti: Bil je velika duhovna avtoriteta, njegova dela so prevedena v več svetovnih jezikov. Osebno skromen je že kot študent rad pomagal potrebnim in imel razvit socialni čut. Bil je iskan in cenjen duhovni voditelj in spovednik.
Dela: Napisal je veliko del s področja duhovnosti in liturgije. Njegovi spisi so izrazito kristocentrično usmerjeni, kot npr.: Kristus – življenje duše, Kristus v svojih skrivnostih, Kristus – ideal redovnika, Kristus – ideal duhovnika.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Čudež: Pripisanih mu je več čudežev, za čudež, potreben v postopku beatifikacije, pa so priznali ozdravitev neke žene iz Minnesote, ki je zbolela za rakom, a po obisku njegovega groba popolnoma ozdravela.
Upodobitve: Na ohranjenih fotografijah je večinoma v kuti benediktinskega meniha, resnega, poduhovljenega obraza z izrazitimi značajskimi potezami.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. ga je za blaženega razglasil 3. septembra 2000.
Grob: Njegovo telo so leta 1963 prenesli s pokopališča v opatijsko cerkev. Po več kot 40 letih je ostalo nestrohnjeno.
Vir

V samostanu svetega Benedikta v Maredsousu [maresúsu] (prav tako v Belgiji), blaženi Kolumba (Jožef) Marmion, ki je, rojen na Irskem, postal duhovnik in opat v Redu svetega Benedikta. Slovel je s duhovnim naukom in zgovornostjo kot oče samostana in voditelj duš k svetosti.
Vir

Views: 16

sveta Batilda – kraljica

sveta Batilda - kraljicaV Chellesu [šélsu] pri Parizu (v Galiji), sveta Batílda, ki je kot kraljica ustanovila samostane z Pravilom svetega Benedikta, po načinu Luxuela. Po smrti Klódvika II. je prevzela vodstvo frankovskega kraljestva. Ko je zavladal sin, je zadnja leta živela popolnoma po redovnemu pravilu.
Vir

Views: 10

blažena Marija Bolognesi – mistikinja

blažena Marija Bolognesi - mistikinjaMaria Bolognesi, ki je umrla leta 1980, je sodobna priča Kristusove ljubezni
21. oktobra 1924 se je rodila nezakonska deklica, ki so jo poimenovali Maria. Ob rojstvu ni dobila priimka, ker se njen oče, ki je bil tudi sam nezakonski sin, ni želel poročiti z njeno materjo in jo je zapustil. Na srečo je imela v Marijinem otroštvu velik vpliv njena babica Cornetto Cesira, ki je Mario temeljito poučila o Bogu. Pet let pozneje se je Marijina mama poročila z Giuseppejem Bolognesijem; tako je Maria dobila priimek svojega očima.

Bolezen in prvo sveto obhajilo
Ko je bila stara osem let, sta ona in njena mama zboleli za meningitisom. Njena mama je skoraj umrla za to strašno boleznijo, Maria pa je začela okrevati. Maria se je v tem času pripravljala na prejem prvega svetega obhajila in sestra, ki jo je poučevala, ji je rekla, da jo bo Jezus uslišal, če ga bo kaj prosila. Prosila ga je, da bi se mama pozdravila. Prošnja je bila uslišana – mama je povsem okrevala. Maria, napolnjena z ljubeznijo do Jezusa, je prejela prvo sveto obhajilo 22. maja 1932. V svoj dnevnik je zapisala: “Jokala sem od sreče. Končno je moje drobno srce prejelo Jezusa v podobi kruha. Prosila sem za veliko milosti: da bi ljubila vse ljudi, celo svoje sovražnike. V drugih družinah so imeli potem doma kosilo, ko pa sem jaz prišla domov, ni bilo kaj jesti. Ampak vseeno sem bila tako zelo srečna.”

Zli duh
Od 21. junija 1940 do 1. aprila 1942 se je Maria čudno obnašala in mnogi so pričevali, da jo je preganjal zli duh. Ni se mogla približati cerkvam ali drugim verskim poslopjem, blagoslovljena voda se ji je zdela odvratna. Nekega dne, ko je prišla do mostu, ki vodi k cerkvi, so ljudje videli, kako je Maria želela naprej, a je nekaj njeno krilo vleklo nazaj. Čeprav takrat ni bilo vetra, vseeno ni mogla nadaljevati poti po mostu. Maria je potila krvavi pot, zbolela je za pljučnico in revmo, imela je težave s srcem, pestile pa so jo še mnoge druge tegobe. Zdravniki so bili popolnoma zbegani ob številnih boleznih, ki jih je kot najstnica imela. Čeprav je veliko trpela, je to trpljenje izročala Jezusu in ga z njim nosila.

Videnje
Prvič je imela videnje Jezusa Kristusa v velikem tednu leta 1942. Na veliki četrtek, 2. aprila, se ji je prikazal in ji podaril tri prstane s petimi rubini. Prstani so predstavljali Sveto Trojico, rubini pa njegovih pet ran. Jezus ji je obljubil, da se bo naučila brati in da se bo njena mati pokesala svojih grehov in se vrnila v Cerkev. 11. aprila je z dovoljenjem svojega duhovnega spremljevalca, patra Bassana Paiata, začela nositi črno redovno obleko. Poleg tega, da je morala prestati veliko bolečin in trpljenja v štiridesetih letih preteklega stoletja, je morala prenašati tudi zasmehovanje, češ da je videnja hlinila. Posmehovala se ji je tudi duhovščina. 5. marca 1948 so Mario napadli trije zločinci – jo pretepli, zvezali, ji prevezali usta ter jo pustili krvaveti v snegu. Namesto razumevanja in sočutja do te Jezusove služabnice se je posmehovanje med ljudmi le še kopičilo. Sprva ji ni verjela niti policija – obtožili so jo, da si je napad izmislila, da bi bila deležna pozornosti. Toda kmalu se je izkazalo, da so se motili, in vse obtožbe proti njej so ovrgli.

Stigma
Proti koncu štiridesetih let je Maria zbolela za artritisom, kolitisom, dobila je vnetje slepiča in skoraj oslepela. Odpeljali so jo na zdravljenje v Rovigo in Padovo, tam pa je pomagala skrbeti za sirote in obiskovala bolne v bolnišnicah. 25. januarja 1954 se ji je odprla rana na njeni desni roki. To je bil začetek Marijinih stigem. Avgusta leta 1954 so se rane pojavile tudi na njenih nogah, na veliki petek leta 1955 pa je dobila še rano na svoji levi strani, in sicer natanko ob treh popoldne. Maria Bolognesi je imela v svojem življenju obilo zdravstvenih težav. Jezus se ji je večkrat prikazal in ji pokazal nebesa, novembra 1957 pa ji je poleg nebes pokazal tudi vice. Prvi srčni napad je imela leta 1971 in njeno zdravstveno stanje se je ves čas slabšalo. 30. januarja 1980 je umrla.

Maria Bolognesi je bila razglašena za blaženo 2. maja 2013. Papež Frančišek je takrat rekel:

“Blažena Maria Bolognesi je v svojem življenju služila drugim, še posebej ubogim in revnim, prestala je ogromno trpljenja v globoki povezanosti s Kristusovim trpljenjem. Bogu se zahvaljujemo za njeno pričevanje za evangelij!”
Blažena Maria Bolognesi, prosi za nas!
Vir

»Jokala sem od sreče. Končno je moje drobno srce prejelo Jezusa v podobi kruha. Prosila sem za veliko milosti: da bi ljubila vse ljudi, celo svoje sovražnike.« (ob prvem svetem obhajilu)
»Njena ljubezen je zajemala tako telo kot duha. Postala je modra svetovalka tistim, ki so bili v dvomih, nevednosti in žalosti. Vsem je pomagala z neprestano molitvijo in trpljenjem.« (kardinal Amato)
Ime: Hebrejsko ime Mirjam ima veliko razlag: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rojena: 21. oktobra 1924.
Kraj rojstva: Mesto Bosaro v provinci Rovigo v severovzhodni Italiji.
Umrla: 30. januarja 1980.
Kraj smrti: Mesto Rovigo v Italiji.
Družina: Bila je nezakonska hči Jožefe Samiolo, saj se njen oče, ki je bil tudi sam nezakonski otrok, ni hotel poročiti z njeno materjo. Pozneje se je mati poročila z Jožefom Bolognesijem, ki pa ni bil dober mož in očim.
Mladost: Zaradi hude revščine je morala že kot otrok opravljati razna poljska dela in sekati drva. Bila je podhranjena in velikokrat tepena. Dokončala je samo dva razreda osnove šole.
Delo: Težke razmere so jo prisilile, da je zgodaj zapustila dom in se naselila v župnišču, kjer je opravljala gospodinjska dela. Hodila je od hiše do hiše in po nekaj ur na dan skrbela za otroke. Pogosto je obiskovala bolne ter jim stregla, zbirala pa je tudi denar za najbolj uboge družine.
Hudi duh: Skoraj dve leti je imela hude notranje boje, ker jo je skušal in preganjal hudi duh. Ni se mogla približati cerkvi, saj jo je nevidna sila vlekla za obleko, blagoslovljena voda pa se ji je zdela odvratna.
Bolezni: Vse življenje je bila bolehna. Potila je krvavi pot, zbolela za pljučnico in revmo ter imela težave s srcem, kasneje je skoraj oslepela. A čeprav je veliko trpela, je to trpljenje izročala Jezusu in ga z njim nosila.
Videnja: Bila je obdarjena s številnimi mističnimi izkušnjami. Prvič je imela videnje Jezusa v velikem tednu leta 1942. Jezus ji je podaril tri prstane s petimi rubini. Prstani so predstavljali Sveto Trojico, rubini pa njegovih pet ran. Jezus se ji je še večkrat prikazal, pokazal ji je nebesa, kasneje pa tudi vice.
Zasmehovanja: Velikokrat je morala zaradi svojih videnj in znamenj prenašati tudi zasmehovanje ljudi, tudi duhovščine, ki so ji očitali, da vse le hlini.
Stigme: Pogosto je trpela tudi Kristusovo trpljenje na Kalvariji. 25. januarja 1954 se ji je odprla rana na desni roki, kasneje pa so se rane pojavile tudi na njenih nogah, na veliki petek leta 1955, točno ob treh popoldne pa je dobila še rano na svoji levi strani.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Beatifikacija: 7. septembra 2013 jo je papež Frančišek razglasil za blaženo.
Goduje: 30. januarja
Vir

Views: 33

sveti Konstancij – škof in mučenec

sveti Konstancij - škof in mučenecMučen je bil v času cesarja Antonina blizu Foligna. Bil je prvi škof Perugie. Je eden od zaščitnikov mesta.
Konstant pomeni “čvrst, stalen, vztrajen”
Vir

V Perúgii [perúdžiji] (v Umbriji), sveti Konstáncij, škof.
Vir

Views: 18