V Hamu na Brabantskem (na današnjem Nizozemskem), sveti Ablebért ali Emebért, kambrajski škof.
Vir
Zdi se gotovo, da je Ablebert (bolj znan pod imenom Emebert) zasedal peto ali šesto mesto za svetim Vedastom v škofiji Cambrai – Arras. njegovo škofovanje je datirano med letoma 627 in 645. Naša gotovost je omejena na ta edini kronološki podatek, ki temelji na skladnem pričevanju treh seznamov škofov, sestavljenih v 9. stoletju (Gesta pontificum Cameracensiurn, ms. 92 iz Boulogne-sur-Mer). Poznejši škofovski katalogi (11. stoletje) mu dajejo naziv blaženega in ga običajno zamenjujejo z Ildebertom, bratom svete Gudule, ki ga rokopisi iz 9. stoletja navajajo kot devetega škofa v Cambraiju.
Ablebert je morda umrl v Hamu v Brabantu, svojem rojstnem kraju, od koder naj bi njegovo truplo prenesli v cerkev svete Aldegunde v Maubeuge, kjer pa ga kljub poskusom v 17. stoletju niso nikoli našli. Njegov praznik se v Propriumu škofije Cambrai še vedno praznuje 21. februarja, v Acta Sanctorum pa je postavljen na 15. januar.
IT
Emembert je bil sin vojvode Witgerja in Amalberge iz Maubeuge ter brat Gudule Bruseljske in Reineldisa. Nasledil je Bertholda iz Cambrai-Arrasa kot škof v Cambrai-Arrasu. Umrl je na obisku v svojem rojstnem kraju.
Emembertove posmrtne ostanke so prenesli v cerkev samostana Maubeuge, ki je bila takrat posvečena Mariji in Aldegundi.
DE
Sveti Emebert, znan tudi kot Ablebert, se je rodil v mestu Ham v Belgiji staršem, ki so se odlikovali tako po pobožnosti kot po plemenitosti; njegov oče je bil grof Witger, mati pa sveta Amelberga. Njegove sestre so bile štiri svetnice: sveta Reinelda, sveta Pharaïlde, sveta Ermentruda in sveta Gudula. Po otroških letih, ki jih je preživel v strahu pred Bogom, je bil mladenič, ki se je odlikoval z lepoto obraza, milino govora, blagostjo duše, ponižnostjo, poslušnostjo, predanostjo in neoporečnostjo nravi, saj se je vsak dan vzpenjal od kreposti do kreposti in napredoval v pokorščini Bogu.
Ljubil je samoto, se izogibal družbe ljudi tega sveta in se s kesanjem srca, molitvami, bedenjem, postom in solzami uglaševal Bogu. Vindicien, škof v Cambraiju, Bogu všečen prelat, pa se je vrnil k svojemu Stvarniku z dušo, okrašeno s sadovi svojih dobrih del. Po njegovem odhodu s tega sveta je bil Emebert po Božji volji povzdignjen na njegovo mesto. V tem dostojanstvu je bil kot bakla, postavljena na svečnik, in je živel v skladu s svetostjo svojega rojstva. Ko je obiskoval svojo škofijo, širil seme Božje besede za večje dobro duš in se želel bolj svobodno posvetiti kontemplaciji, se je za nekaj časa umaknil v svojo domovino; tam mu je Bog, ki ga je želel končno nagraditi, poslal rahlo vročico, ki je uničila moč njegovega telesa. Ko je napočil čas, da ga pokličejo, je končal svojo kariero v vasi Ham, kjer so ga tudi pokopali. Kasneje so ga premestili v Maubeuge in ga položili k počitku v cerkvi Matere Božje in svete Aldegonde, devica. Leta 1637 so neuspešno iskali njegovo truplo.
FR
Sveti Emebert (Emembertus, Emesbert, Ablebertus, Ablebert, Adelbert, Adalbert, Imbert) se je rodil v 6. stoletju kot sin svetega grofa Witgarja Brabantskega in svete Amalburge iz Maubeuge. Po izročilu sta bili Emebertovi sestri sveta Gudula iz Bruslja in sveta Reineldis iz Saintesa.
Ko so otroci odrasli, sta starša Emeberta po medsebojnem dogovoru vstopila v svoja samostana. Witgar je vstopil kot menih v benediktinski samostan (Ordo Sancti Benedicti – OSB) Saint-Pierre i Lobbes v Thuinu v Hainaultu (Hainegau) južno od Bruslja, Amalburga pa je s hčerko Gudulo odšla v benediktinski samostan Maubeuge na francoski strani meje z Belgijo. Izročilo pravi, da je Reineldis sledila očetu v Lobbes v upanju, da se mu bo tam nekako pridružila in samostanu podarila večino svojega bogastva in premoženja. Ko pa se je izkazalo, da to ni mogoče, je po izročilu obiskala Sveto deželo, sicer pa o njej ni veliko znanega.
Emebert je postal škof v Cambrai-Arrasu. Po smrti njegove sestre Gudule leta 712 je bil njen grob oskrunjen, Emebert pa je nato izobčil grobarje. Sam je umrl leta 713 (ali 715) in bil pokopan v Hamu v Hinaultu (Hainaut). [Verjetno je identičen škofu Hildebertu iz Cambrai-Arrasa, ki je umrl okoli leta 700 in je pokopan v Maubeuge]. Pozneje so njegove relikvije prenesli v benediktinsko opatijo Maubeuge na francoski strani meje z Belgijo. Njegove relikvije so se izgubile v 17. stoletju. Njegov spominski dan je 15. januar.
NO
Emebert je bil sin svetega grofa Witgerja († okoli 690; praznik 10. julija) in svete Amalberge iz Maubeuge († okoli 690; praznik 10. julija). Tudi obe njegovi sestri se častita kot svetnici: Gudula († ok. 710; praznik 8. januarja) in Reinildis iz Konticha († ok. 680; praznik 16. julija). V Amalberginem življenjepisu ga imenujejo Ablebert in ga pomotoma zamenjujejo za brata svete Faraïldis (ali Veerle: † ok. 750; praznik 4. januarja) in svetega Ermentrudisa.
Po srednjeveškem življenjepisu se je že od zgodnjega otroštva ukvarjal z božjimi stvarmi. Živel je samotarsko življenje kot puščavnik ali menih v času, ko so ga prosili, naj nasledi pravkar umrlega škofa v Arrasu in Cambraiju svetega Vindicianusa († 712; praznik 11. marec). Iz splošnih izrazov, s katerimi je označen, lahko sklepamo, da o njem ni treba poročati ničesar posebnega. Po drugi strani pa je narisan kot predan škof: „Bil je luč na svečniku in je vodil duhovno življenje v skladu s plemenitostjo svojega rodu. Na potovanju po svoji škofiji je povsod sejal Božjo besedo za odrešenje in blagoslov ljudi.“ Zdi se, da se je občasno umaknil na svoje družinsko posestvo Ham v belgijskem Brabantu. Med enim od takšnih umikov je umrl. Sodeč po datumu njegove smrti in smrti njegovega predhodnika, je njegov mandat trajal le nekaj let.
Pozneje so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v cerkev Device Marije in svete Aldegonde v Maubeuge. Leta 1667 so tam med popravili zaman iskali njegove relikvije.
NL
Sveti Emebert iz Cambraija, znan tudi kot Ableberius, Ablebert, Ablebertus, Emebertus, Einbert, Ableberto in Emeberto, je bil v 8. stoletju pomembna osebnost zgodnjekrščanske Cerkve. Emebert se je rodil v plemiški družini in je bil sin grofa Witgerja in svete Amalburge. Imel je dve slavni sestri, sveto Gudule in sveto Reineldis, ki sta bili prav tako spoštovani zaradi svoje pobožnosti in predanosti veri. Emebert je že od mladih let čutil, da je poklican, da se posveti verskemu življenju. Vstopil je v samostansko življenje in se podal na pot globoke molitve, posta in kontemplacije. Emebert je bil zaradi svoje predanosti osebni pobožnosti in neomajne predanosti Bogu navdih za vse okoli sebe. Zaradi slovesa svetosti in modrosti je bil Emebert posvečen v škofa v Cambraiju v Franciji. Kot škof je svoje pastoralne odgovornosti vzel resno in bil znan po sočutni skrbi za svojo čredo. Neutrudno si je prizadeval za širjenje evangelija, vodenje in pastirstvo svojega ljudstva ter gradnjo edinosti v Cerkvi. Emeberta občudujejo zaradi njegovega zglednega življenjskega sloga, ki ga je priporočal tudi drugim. Globoko ponižen in nesebičen je živel preprosto življenje, pogosto se je odrekel osebnemu udobju, da bi služil drugim. Posvetil se je duhovni in materialni blaginji svoje škofije ter si prizadeval lajšati trpljenje revnih in odrinjenih. Emebert je ves čas svojega škofovanja ostal neomajen v svoji zavezanosti nauku Katoliške cerkve. Vztrajno je branil vero pred heretičnimi vplivi in zagotavljal pravovernost svoje škofije. Emebert je bil zaradi svojega teološkega znanja in globokega razumevanja Svetega pisma spoštovana avtoriteta na področju doktrine in duhovnosti. Življenje svetega Emeberta je bilo osredotočeno na njegov tesen odnos z Bogom, za katerega sta bili značilni goreča molitev in globoko zaupanje v božje vodstvo. Njegova vera je bila neomajna, tudi ko se je soočal s težavami. Kot pastir si je neutrudno prizadeval za izgradnjo močnih verskih skupnosti in spodbujal duhovno rast tako duhovnikov kot laikov. Po smrti okoli leta 710 so Emeberta pokopali v cerkvi Device Marije in svete Aldegondis v Maubeuge v Franciji. Čeprav je njegov grob od takrat izgubljen, spomin nanj in njegova zapuščina ostajata. Sveti Emebert je bil kanoniziran ali priznan za svetnika po splošnem priznanju. Njegov praznik praznujemo 15. januarja. Čeprav svetemu Emebertu ni pripisano nobeno posebno pokroviteljstvo, je navdihujoč vzor pobožnosti, ponižnosti in predanega služenja Bogu. Zaradi svojega krepostnega življenja in neomajne predanosti veri je sveti Emebert iz Cambraija še vedno čaščen kot pomembna osebnost zgodnje krščanske Cerkve.
EN