V Kartágini (v današnji Tuniziji), sveti Deográtias, škof, ki je odkupil mnoge ujetnike, ki so jih Vandali odvedli iz mesta Rima. Te je zbral v dveh obširnih bazilikah na pripravljenih ležiščih in blazinah. († 456/457)
Vir
Deogratias izhaja iz latinščine in pomeni „hvala Bogu“. To je ime škofa, ki je v 5. stoletju živel v Kartagini (v današnji Tuniziji). V tistem času je rimsko cesarstvo doživljalo številne vdore. Vandali, germanska in slovanska ljudstva, so zasedli severno Afriko. Kartagina je postala prestolnica osvojenih ozemelj in sedež vandalskega kralja Genserika. Vandali so bili arijanske vere, zato je cerkev v Kartagini petnajst let ostala brez škofa. Leta 454 je bil za škofa razglašen blag in dobrodelen mož. To je bil Deogratias. Njegovo delovanje je trajalo kratek čas, le tri leta, vendar je bilo to dovolj, da je novi škof zaradi svojega dobrega srca in pomoči, ki jo je nudil ponesrečencem, postal slaven. Vandali pod vodstvom svojega kralja Genserika leta 455 napadejo Rim. Številne Rimljane vzamejo za talce, jih zasužnjijo in prepeljejo v Kartagino. Tu sveti Deogratias ve, kaj mora storiti. Nič ne razmišlja o prodaji dragocenih cerkvenih svetih posod, da bi odkupil njihovo svobodo in kupil hrano zanje. Škof odpre vse cerkve v regiji in uredi spalnice, da bi rimskim sužnjem zagotovil streho nad glavo, ter jim pripravi postelje, za spanje pa uporabi preproge. Deogratias ne razmišlja o svoji prestižni vlogi vodje kartažanske cerkve. Osebno se izpostavlja. Ne izogne se moralni dolžnosti, za katero se čuti odgovornega kot cerkveni dostojanstvenik in predstavnik Jezusa, ki pridiga o ljubezni in dobrodelnosti do bližnjega. Je izobražen, govori v javnosti, je pripravljen, sposoben in inteligenten. Skrbi za to, da oznanja krščanstvo, da bi v srcih svojih poslušalcev vzbudil veselje. Vendar pa se ne izogiba niti najtežjim nalogam. Deogratias obiskuje sužnje, jih tolaži in jim pomaga, tako podnevi kot ponoči, ne da bi se utrudil. Svetnik se ne omejuje le na pridiganje, ampak besede evangelija vsakodnevno udejanja s svojimi deli za sočloveka. Njegovi nasveti in zgled, ki ga daje s svojim ravnanjem v imenu rimskih sužnjev, pomagajo ljudem, da imajo več vere in verjamejo v Jezusa. Deogratias je tako dober, da ga imajo radi tudi mnogi nekristjani. Sveti škof je umrl leta 458 in za seboj pustil množico globoko užaloščenih ljudi, ki jim je pomagal.
IT
Leta 439 je Kartagina padla v roke Vandalov, zagovornikov arijanske herezije; takratnega škofa Kvodvultdeja so skupaj z večino duhovščine pustili na morju na čolnu, ki je bil na vodi. Na srečo jim je uspelo priti v Neapelj.
Kartagina je ostala brez škofa štirinajst let, dokler Genserik, kralj Vandalov (ok. 390-477), ni dovolil posvetitve drugega škofa in s tem izpolnil zahtevo rimskega cesarja Valentinijana III: izbira je padla na duhovnika Deogratija.
Njegov zgled in nauk sta okrepila vero ljudi; spoštovali so ga celo arijanci in pogani.
Dve leti po Deogratijevi posvetitvi je Genserik oplenil Rim in se vrnil v Afriko ter s seboj vzel veliko ujetnikov, ki jih je kot sužnje razdelil med Vandale in Saracene ter ločil može od žena in starše od otrok. Deogratias je mnoge odkupil s prodajo zlate in srebrne opreme, ki je pripadala Cerkvi, in v dveh največjih cerkvah v mestu ustanovil zavetišča ter organiziral vsakodnevno razdeljevanje hrane. Njegova dobrodelnost se je nekaterim pripadnikom arijske frakcije zdela žaljiva: prišlo je celo do poskusa atentata, ki pa ni uspel. Njegova prizadevanja so ga izčrpala in umrl je po nekaj več kot treh letih škofovanja.
Ujetniki, ki jih je odkupil, so za njim zelo žalovali. Njegova čreda ga je spoštovala in želela njegovo telo razdeliti za relikvije; da bi se temu izognili, so ga skrivaj pokopali med javno molitvijo.
IT
Deogratias je bil diakon v Kartagini in je delal kot katehet. Okoli leta 400 je navdihnil Avguština, da je napisal delo De cathechizandis rudibus, O katehetskem pouku za začetnike, ki obravnava krstni pouk za visoko izobražene; okoli leta 410 se je moral Deogratij spopasti z izobraženim kritikom, ki je dvomil v božansko sinovstvo Jezusa Kristusa. Leta 425 je bil del skupine štirih mož, ki so se pri Avguštinu spraševali o božanskosti Svetega Duha, ker so se želeli oborožiti proti gotskim heretikom, ki so tedaj prihajali v severno Afriko.
Po prihodu Vandalov v Severno Afriko leta 429 in osvojitvi Kartagine leta 439 se je za Cerkev začelo obdobje preganjanja in zatiranja. Okoli leta 454, po 15-letnem obdobju izpraznjenosti, ki so ga povzročili Vandali, je Deogratij postal škof Kartagine kot naslednik takrat izgnanega Kvodvultdeja; sedež katoliškega škofa je bila takrat Faustova bazilika – danes ruševine bazilike Damous el Karita. Med zatiranjem s strani vandalskega kneza Geisericha je skušal ohraniti svojo cerkev pri življenju; stal je ob strani kristjanom, ki so jih Vandali leta 455 iz Rima in Italije izgnali v Kartagino, in celo prodal zlate in srebrne posode, da bi odkupil svobodo nekaterih sužnjev. Tudi po njegovi smrti škofovskega sedeža ni bilo mogoče zapolniti še 24 let.
Identiteta kateheta Deogratija, spraševalca in škofa ni povsem gotova, vendar jo lahko štejemo za verjetno.
DE
Deogratias je postal škof velikega mesta Kartagine (danes se imenuje Tunis v Tuniziji v severni Afriki) leta 453, potem ko je bil sedež 13 let prazen. Razlog za to je bil slavni vandalski kralj Genserik, ki je zasedel Kartagino in škofa ter druge kristjane na puščajočem plovilu poslal v morje v upanju, da jim bo dal zadnjo lekcijo. (Vandali (bili so arijanski heretiki) so prepovedali posvetitev novega škofa, dokler ni prišel na vrsto Deogratias, ki so ga imeli radi vsi, tako heretiki kot pogani in zvesti katoličani.
Kmalu po Deogratijevem posvečenju so Genserikove divje čete oplenile Rim. Nesporni vladar Sredozemlja je nato zbral množice osvojenih ljudstev (kristjanov) in jih prodal kot sužnje. Ti so se začeli pojavljati na trgih Kartagine. Deogratias, ki je bil že starec, se je odzval z junaško dobrodelnostjo. Prodal je vse premoženje svojih cerkva – celo mašna oblačila in kelihe, vse. S tem denarjem je odkupil krščanske sužnje. Nato jih je nastanil tako, da je nekaj svojih večjih cerkva spremenil v skupna zavetišča in prenočišča – zbiral je hrano, postelje, oblačila … Kljub svoji starosti je proste ure (večinoma ponoči) preživljal ob obiskih bolnikov in jim zagotavljal vse, kar so potrebovali.
Kmalu je njegova dobrodelnost izzvala odpor arijancev v mestu. Poskušali so ga odstraniti. Izognil se je nekaj atentatom in nadaljeval svojo službo. Po treh letih škofovanja je zaradi izčrpanosti umrl v svoji postelji.
To je junaška, lepa, plodna ljubezen in pogum svetosti. In bližnjica do tja je hvaležnost. Če svoje srce napolnite s hvaležnostjo Bogu za vsa njegova velikodušna in modra dejanja ter svojo pozornost usmerite na njegovo neizmerno in veličastno dobroto v vsakem trenutku in okoliščinah, boste preprosto izrinili vse grehe in sebičnost (ki na najgloblji ravni ne pomenijo nič drugega kot nezaupanje v Božjo dobroto, tj. pomanjkanje hvaležnosti). Prostor bo ostal le za vaš odziv ljubezni na Božji dar ljubezni. In to je bistvo svetosti.
EN