V Vienni (v lyonski Galiji, v današnji Franciji), sveti Floréncij, ki je bil navzoč na cerkvenem zboru v Valenci leta 374. († po letu 374 v izgnanstvu)
Vir
O tem viennskem škofu imamo le zapis na koncilu v Valencii leta 374 in njegovo ime v Hieronimovem martirologiju 3. januarja. Vendar je Adonijeva kronika, ki je, kot vemo, želela vzpostaviti kronologijo viennskih škofov in, ki je poleg tega neverodostojna, Fiorenza uvrstila pod cesarstvo „Gordijana, Filipa, Decija, Galla in Voluzijana“, kot je razloženo v Leodegarjevi škofovski knjigi, in mu pripisala mučeniško smrt v izgnanstvu. To izročilo je bilo 3. januarja sprejeto v rimskem martirologiju.
IT
Po izročilu je bil Florencij deveti viennski škof. V skladu s tem je moral oditi v izgnanstvo pod cesarjem Gallienom in tam umrl, zato ga častijo kot mučenca.
Po seznamu škofov je bil Florencij enajsti viennski škof in je to funkcijo opravljal okoli leta 374, ko se je udeležil sinode v Valence – katedrala je bila takrat nekdanja cerkev St-Étienne, ki je stala na trgu južno od današnje katedrale in so jo leta 1858 porušili.
DE
Sveti Florencij iz Vienne, znan tudi kot Florens ali Florentin, je bil škof iz četrtega stoletja v mestu Vienne v Franciji. Rodil se je v času, ko je bilo krščanstvo še vedno rastoča vera, in postal vplivna osebnost v času velikih verskih in političnih sprememb v rimskem cesarstvu. Florencijevo zgodnje življenje in ozadje sta zavita v skrivnost, saj so zgodovinski zapisi o njegovem odraščanju redki. Vendar je očitno, da je bil globoko predan svoji veri, zaradi česar je sčasoma postal škof. Ta pot do posvečenja je vključevala obsežen teološki študij ter priznanje njegovih duhovnih lastnosti s strani duhovnikov in širše krščanske skupnosti. Sveti Florencij je znan predvsem po svojem pomembnem sodelovanju na koncilu v Valenci leta 374. Na tem koncilu, ki je potekal v Valenci v južni Franciji, so obravnavali teološke spore in potrdili nicejsko veroizpoved ter s tem podprli pravoverna krščanska prepričanja in načela. Florencijeva navzočnost na tem koncilu poudarja njegov pomen in spoštovanje, ki ga je imel v Cerkvi. Florencij je med svojo škofovsko službo izkazoval izjemne vodstvene lastnosti, pri čemer je poudarjal sočutje, ponižnost in globoko predanost pastoralni skrbi za svojo čredo. Znan je bil kot pastir, ki si je neutrudno prizadeval za duhovno blaginjo svoje skupnosti. Pod njegovim vodstvom je viennska škofija doživela obdobje rasti in stabilnosti. Sveti Florencij Viennski je mirno umrl leta 377 v svojem rojstnem mestu Vienne v Franciji. Njegova smrt je bila posledica naravnih vzrokov, kar kaže na dolgo in izpolnjujoče življenje, posvečeno služenju Bogu in ljudem. Zaradi njegovega zglednega življenja in velikega vpliva na Cerkev je bil počaščen s svetništvom. Čeprav predstavništvo in zavetništvo svetega Florencija Viennskega ostajata nedoločena, je zaradi svoje izjemne poti in prispevka k zgodnjekrščanski Cerkvi spoštovan med katoliškimi verniki. Čeprav mnoge podrobnosti iz njegovega življenja ostajajo neznane, sta njegova predanost veri in vloga pri ohranjanju pravovernih krščanskih prepričanj v nemirnih časih zagotovili, da bo spomin nanj ostal navdih za vernike. Praznik svetega Florencija Viennskega praznujemo 3. januarja, ko lahko razmišljamo o njegovem življenju in ga prosimo za priprošnjo za osebno duhovno rast in vodstvo.
EN
Sveti Florencij II. (fr: Florent) je bil šestnajsti škof mesta Vienne v departmaju Dauphiné v jugovzhodni Franciji ob koncu tretjega stoletja. Udeležil naj bi se koncila v Valenci leta 374.
Tako kot vseh prvih 45 škofov v Vienne do vključno svetega Vilikarija (umrl leta 765) velja za svetnika. V Martyrologium Hieronymianum je njegov spominski dan 3. januar, omenjen pa je tudi 5. maj.
NOR