Sveti Germanik je edini po imenu znani pričevalec za resničnost vere med tistimi, ki so bili hkrati mučeni skupaj s sv. Polikarpom v Smirni. Podrobni podatki o sv. Germaniku niso znani. Poročilo cerkvene občine v Smirni postavlja pred naše oči le veličastno podobo vseh mučenih. Gremanik je bil med njimi prvak, ki je še druge duhovno krepil.
Blažena in odlična so vsa mučeništva, ki se pretrpe po Božji volji. Ker se Boga bojimo, moramo namreč Bogu priznavati oblast nad vsem.
Kdo ne bi občudoval njih plemenitosti, stanovitnosti in ljubezni do Gospoda? Z biči razmesarjeni, da se je noter do žil in sopil videla telesna sestava, so vztrajali, da so se celo gledalci ganjeni solzili; oni pa so se povzpeli do takšne plemenitosti, da nihče izmed njih ni zakričal ali zastokal, in so nam vsem pokazali, da so plemeniti Kristusovi mučenci v tisti uri muke bivali zunaj mesa, še več, da je Gospod bil pri njih in z njimi. Obračali so se h Kristusovi milosti in prezirali zemeljske muke in so se z eno uro (trpljenja) odkupili od večne kazni. Ogenj krutih rabljev jim je bil hladilo. To jim je bilo pred očmi, da uidejo večnemu ognju, ki nikdar ne ugasne, in z duševnim očesom so se ozirali na dobrine, ki jih oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce niso prišle, njim pa jih je Gospod pokazal, ker niso bili več ljudje, marveč že angeli. Podobno so, obsojeni na zverine, prestali hude muke; polagali so jih na natrošene črepinje in jih mučili na različne druge načine, da bi jih nasilnež z dolgotrajno muko zavedel k odpadu, če bi mogel.
Mnogo naklepov je hudič skoval zoper nje. Toda, hvala Bogu, nič ni zoper nje premogel. Zakaj plemeniti Germanik je njih bojazljivost okrepil s svojo stanovitnostjo; slavno se je boril z zvermi. Ko ga je hotel prokonzul pregovoriti in mu je dejal, da mu je žal njegove mladosti, je z vso silo zvabil zver k sebi, hoteč se čimprej rešiti krivičnega in brezbožnega življenja. Tedaj je vsa množica občudovala plemenitost bogoljubnega in bogaboječega rodu kristjanov.
Umrl okrog leta 155.
Vir
V Smirni (v Mali Aziji, današnji Izmir v zahodni Turčiji), trpljenje svetega Germánika, mučenca Filadelfije (današnji Aman), ki je bil v času cesarjev Marka Antonína in Lúcija Avrelija, učenec svetega Polikarpa, ki je šel pred njim v mučeništvo. Ko je bil od sodnika obsojen, v cvetoči milini prve mladosti, je z Božjo pomočjo pregnal strah pred zverjo, njemu pripravljeno, katero je sam izzval.
Vir
Je eden od enajstih kristjanov iz Filadelfije, katerih mučeništvo v Smirni je bilo neposredno pred mučeništvom sv. Polikarpa, in je edini med njimi, katerega ime se je ohranilo. O njem govori zelo avtoritativni vir, Mučeništvo sv. Polikarpa, bolj splošno v poglavjih 1-2 in 19, ter posebej v poglavju 3. Tukaj je kratek odlomek: »Hudič je skoval mnoge zasede proti kristjanom, a hvala Bogu, ni uspel premagati vseh. Najmočnejši Germanicus je namreč s svojo vztrajnostjo okrepil njihovo šibkost in tudi sam se je slavno soočil z izkušnjo divjih zveri. Prokonzul ga je poskušal prepričati, naj upošteva svojo mladost, vendar je namesto tega napeljal in izzval zver proti sebi, ker si je želel čim prej osvoboditi nepravičnega in krivičnega sveta«. Isti dokument, ki trdi, da je med dvanajstimi mučenci iz Smirne Polikarp »edini, ki ga vsi pomnijo«, daje domnevati, da v času, ko je bil napisan, kulta enajstih mučencev iz Filadelfije še ni bilo. In dejansko o Germaniku (kot o drugih) molčijo vsi starodavni, vzhodni in zahodni eortološki viri, in šele s Florom in Adonom je njegovo ime vstopilo v zgodovinske martirologe, pri Floru 26. januarja (praznik sv. Polikarpa), pri Adonu in v Rimskem martirologiju 19. istega meseca.
IT
Mučenec v Smirni med preganjanjem Marka Avrelija. O mučeništvu tega mladega fanta nam je v pismu pred smrtjo (ker ga je Germanik za nekaj dni prehitel v mučeništvu) poročal sveti Polikarp iz Smirne (ker je bil eden od njegovih učencev). Umrl je »ad bestiae« in, kot piše v pismu, je sodnik sam hotel, da se odreče veri, vendar je bil poln sočutja do tega fanta, ki je »odločno stopil pred leva in iskal smrt med njegovimi neusmiljenimi zobmi«. V njegovih Apostolskih delih je zapisano, da »je bil zelo močan in z vso svojo dušo predan Bogu, s svojo močjo in krepostjo pa je ugasnil duha nevernikov«. To pismo je eden najbolj verodostojnih dokumentov cerkvene zgodovine.
IT
Germanicus je bil učenec Polikarpa iz Smyrne. Skupaj z desetimi drugimi je v mladih letih pod vladavino cesarja Marka Avrelija zaradi svoje krščanske vere trpel mučenje; kot najpogumnejši v skupini je s svojo neomajnostjo spodbujal druge in se na sijajen način spopadel z divjimi živalmi, ki so jim bile vržene v napad. Prokonzul Lucius Statius Quadratus mu je ponudil osvoboditev, če bi se odpovedal svoji veri, vendar je v odgovor potegnil k sebi eno od zveri, da bi hitreje umrl. Ljudstvo je bilo navdušeno nad takšno ljubeznijo do krščanskega Boga.
O mučeništvu Germanika in njegovih tovarišev je krščanska skupnost v Smyrni napisala ohranjeno pismo drugim skupnostim. Germanik ni vpisan v sezname pravoslavnih cerkva.
DE
Cesar Marc-Aurelij, ki je v slepi praznovernosti častil svoje poganske bogove, je nekaj let po prevzemu prestola začel krvavo preganjanje kristjanov, ki so izkazovali gnus nad neumnimi običaji malikovanja. Med pogumnimi pričevalci, ki so za Jezusa prelili svojo kri, je bil Germanik z enajstimi drugimi kristjani. Na ukaz prokonzula v Aziji, Statiusa Quadratusa, je bil skupaj z njimi vržen v ječo in odpeljan v Smyrno, kjer je prebival. Pred sodniškim stolom so svojo vero izpovedovali s takšno odkritostjo, da so bili nad tem presenečeni celo pogani, še posebej ko so videli, kako potrpežljivo prenašajo najbolj krute mučenja.
Naši mučenci so bili bičani in pretepeni s palicami s takšno jezo, da je bilo vidno njihovo drobovje. Kljub temu ni bilo slišati niti vzdihov niti jokanja: ob pogledu na njihove muke so prisotni zajokali: „Kdo ne bi občudoval,“ je v svojem krožnem pismu zapisala občina v Smyrni, „kdo ne bi bil presenečen nad plemenitostjo, vztrajnostjo in ljubeznijo do Gospoda tistih, ki so bili bičani, dokler niso bile razkrite njihove žile in kosti, tako da so tudi prisotni z njimi sočustvovali in jokali, medtem ko so sami dosegli takšno plemenitost, da nihče od njih ni trepetal ali stokal in so nam vsem pokazali, da so bili kot Kristusove priče v uri, ko so bili mučeni, odsotni od mesa, ali bolje rečeno, da je Gospod, ki jim je stal ob strani, govoril z njimi. Pozorni na Kristusovo milost so prezirali začasne muke, oni, ki so se v eni uri osvobodili večne kazni. Ogenj neusmiljenih mučiteljev se jim je zdel hladen, ker so imeli pred očmi večni ogenj, ki so se mu izognili in ki nikoli ne ugasne; in z očmi srca so gledali tiste dobrine, ki so shranjene za tiste, ki vztrajajo v trpljenju; dobrote, ki jih uho ni slišalo, oko ni videlo, ki niso prišle v srce človeka, ampak so bile zdaj, ko niso bili več ljudje, ampak angeli, nakazane od Gospoda.
„Na enak način so tudi tisti, ki so bili namenjeni divjim živalim, dolgo časa trpeli grozovite muke, ležali na črepinjah in morskih školjkah in bili z različnimi drugimi mučenji zlorabljeni s strani tirana, ker je upal, da jih bo s trajanjem bolečin prisilil k zanikanju.“
„Hudič je storil veliko proti njim, vendar, hvala Bogu, ni mogel storiti veliko proti vsem. Strahopetne je s svojo vztrajnostjo okrepil plemeniti Germanicus, ki se je pred drugimi izkazal med divjimi zvermi. Ko ga je prokonzul skušal prepričati in ga prosil, naj se usmili svoje mladosti, je namreč napadel divjo zver, da bi se čim prej izognil njihovi krivici in njihovemu zločinu. Ljudstvo je bilo presenečeno nad pogumom božje ljubeče in bogaboječe krščanske rodbine.«
Latinska cerkev časti spomin na tega svetega mučenca 19. januarja, v grških menah pa njegovo ime ni omenjeno.
DE
V Kroniki P. J. Twiscka najdemo naslednji zapis za leto 170 n. št.: Germanicus je moral skupaj z drugimi dragimi prijatelji Boga trpeti hudo preganjanje in mučenje zaradi imena Kristusa, nazadnje pa so ga vrgli divjim zverem in tako je prostovoljno končal svoje življenje.
O vzroku njegovega spreobrnjenja, trpljenja in smrti drugi avtorji pišejo takole: »Ko so gledalci (medtem ko so kristjane na grozovit način usmrtili) z lastnimi očmi videli, da je bilo meso Kristusovih mučencev zaradi številnih bičanj in udarcev raztrgano in odtrgano do najgloblje žile in najgloblje kite, tako, da so se videli njihovo drobovje in najbolj skrite dele; in da so mučitelji nato po tleh razmetali črepinje, morske školjke in celo bodice, po katerih so kristjane, ki so bili tako mučeni, valjali, vlekli in pritiskali z njihovimi goli telesi; in da so jih nazadnje, ko zaradi prejšnjih mučenj komaj še živeli ali dihali, vrgli divjim zverem, da so jih požrle; Ko so gledalci teh tragedij videli, kako nečloveško so bili ti ljudje obravnavani in kako potrpežljivo so kristjani prenašali mučenje, so bili zelo presenečeni, celo prestrašeni.
Med njimi je bil tudi prej omenjeni Germanicus, ki je bil okrepljen z Božjo milostjo in je tako močno premagal naravno in prirojeno šibkost uma, ki se tako boji telesne smrti, da ga je zaradi njegove izjemne vztrajnosti mogoče šteti za enega najbolj uglednih mučencev. Ko ga je namestnik poskušal prepričati in ganiti z nežnimi besedami, naj prizanese svoji mladosti in se usmili samega sebe, je njegov nasvet prezrl in zaradi Gospoda Jezusa Kristusa ni štel svojega mladostnega življenja za dragoceno.“
„Po tem, kot navajajo stari pisci, so nanj spustili divje zveri in kako močno si je želel, da bi ga požrle, da bi se rešil tega telesa greha in smrti; tako da so bili tako Judje kot pogani, ki so stali ob strani, nad njim izredno začudeni. Tako je ta pobožni priča Božjega Sina zapustil to življenje z neomajnim srcem in se združil s Kristusom, svojim krvnim ženinom in Odrešenikom.«
EN
Views: 29