V Raveni, sveti Janez, škof. Ko se je med lombardijsko vojno pretresla vsa Italija, je zelo dobro skrbel za potrebe Cerkve, kot poroča papež sveti Gregor Veliki, kateremu je poslal knjigo Pastoralno pravilo.
Vir
V obdobju, ko je Italijo opustošila vojna proti Langobardom, se je sveti Janez odlikoval po svoji dobrodelnosti in skrbi za najrevnejše in najbolj potrebne. Organiziral je pomoč in reševanje žrtev vojne ter si prizadeval za preživetje Cerkve v težkih in negotovih razmerah.
Njegovo delo je bilo zelo pomembno za krščansko skupnost v Ravenni in je prispevalo k okrepitvi prisotnosti Cerkve v regiji, ki so jo pretresle invazije. Papež sv. Gregor Veliki, ki je bil v stiku s sv. Janezom, ga je zelo cenil in mu poslal knjigo Pastoralna pravila, besedilo, ki je vsebovalo navodila in nasvete za vodenje Cerkve.
Knjiga Pastoralna pravila je bila pomemben vir navdiha za sv. Janeza, ki jo je uporabil v svojem življenju in pastoralnem delovanju. Njegovo delo je bilo zaznamovano z globoko skrbjo za duše in nenehnim prizadevanjem za širjenje krščanske vere.
Sveti Janez je umrl leta 595 in zapustil duhovno in pastoralno dediščino, ki je živa še danes.
Njegova osebnost je ostala v spominu kot svetnik in modri škof, ki je Cerkvi služil z predanostjo in ljubeznijo.
IT
Poročila o nadškofu Janezu II. iz Ravenne so protislovna. Hieronymus Rubeus (Girolamo Rossi) v svoji cerkveni zgodovini Ravenne iz leta 1590 poroča, da je bil naslednik Neona, ki je vladal po Petru »Chrysologusu«. Na njegovo prošnjo je hunski kralj Atila prizanesel mestu Ravenna; ta primer je nato leta 452 posnemal papež Leon »Veliki« in Attilo spodbudil k prizanesljivosti do Rima. Janez naj bi bil nekoč ostro grajan od papeža Simpliciusa, ker je proti njegovi volji posvetil škofa; ozadje tega je bil spor med Ravenno in Rimom glede vprašanja prednosti Rima, ki je takrat še trajal. Johannes je sicer v času groženj Hunov pomagal pri preživetju in vztrajanju.
Drugi viri Johannesa ne navajajo kot svetnika; po njih je kot 21. škof Ravenne in neposredni naslednik Petra »Chrysologusa« nastopil svojo funkcijo leta 450 in umrl 7. julija 496. Tu gre verjetno za zamenjavo: V tradiciji je kot 21. škof Ravenne z datumom smrti 7. julija naveden tudi Janez I. »Angeloptes«, ki je bil po tem naslednik == Exuperantiusa in predhodnik Petra »Chrysologusa«, torej umrl leta 439; v seznamih škofov mesta pa je Janez I. naveden za obdobje od 477 do 494.
Seznam škofov Ravenne navaja mandat Janeza II. šele za obdobje od 578 do 595, novo Martyrologium Romanum pa navaja tudi ta datum smrti.
DE
Sveti Janez je bil škof v Ravenni (452–494) in je rešil svoje vernike pred jezo Atile, kralja Hunov, ter ublažil žalostno usodo mesta, ko ga je osvojil Teodorik, kralj Ostrogotov.
NO
Pod imenom Janez iz Ravenne se spominjamo treh različnih škofov, od katerih je bil vsak v nekem trenutku vpisan v koledar bogoslužja. Prvi, iz 4. stoletja, se imenuje tudi Angeloptes in ni bil nikoli vpisan v Rimski martirologij, zato ga je težko zamenjati z današnjim. Drugi pa je bil škof v Raveni v 5. stoletju in je bil vključen v prejšnji Rimski martirologij, in sicer na datum 12. januar. Zlahka ga je mogoče zamenjati s tistim, ki ga praznujemo danes (Janez III. ali Janez II., odvisno od tega, ali vir navaja Janeza Angeloptesa), imenovanim Janez Rimski, ki je iz 6. stoletja (škofoval je med letoma 578 in 595), njegov praznik je 19. januar, v novo izdajo martirologija pa je bil vključen, ker v prejšnji ni bil naveden. Zato je treba pri povzetku podatkov o svetniku, v naslovu strani, kjer piše »datum v prejšnjem koledarju: 12. januar«, upoštevati, da se ni spremenil samo datum, ampak je bila zamenjana tudi oseba.
Janez iz Ravenne, ki ga danes praznujemo, je živel v zapletenem času: politično je bila to invazija Langobardov, ki so se od leta 560 lotili osvajanja Italije in, kot je bilo v takih primerih običajno, uničevali mesta, ki so jih osvojili. Janez je pohvaljen, ker je med invazijo skrbel za svoje ljudstvo in ga ohranjal, tudi s civilnega vidika. Ravenna je v teh desetletjih predstavljala središče moči Bizantinskega cesarstva na Zahodu, zato njen strateški pomen ni mogel biti večji. S cerkvenega vidika je bila Ravenna stična točka med Zahodno cerkvijo in cesarskim središčem Bizanca, zato je bil njen škof na nek način naravni tekmec rimskega škofa. Tako imenovana »kontroverza treh poglavij«, zapleteno vprašanje, ki sodi v splošni potek zgodovine Cerkve, vendar ga lahko močno poenostavimo, če rečemo, da je šlo za spopad med cesarjem Justinijanom in rimskim škofom Vergilijem, čeprav se je odvijal nekaj let pred Janezovim škofovanjem, je pustil resne posledice v odnosih med papeštvom in cesarstvom; zdi se, da je Janez zavzel naklonjeno stališče do cesarja, kot je mogoče sklepati iz anonimnega dela »Epistula generalis seu apologetica contra Iohannem Ravennatem episcopum« (Splošno pismo ali apologetika proti Janezu, škofu Ravenne), v katerem avtor grenko toži in izreka psovke proti škofu, saj je bil ta anonimni avtor zaradi teološkega spora obsojen na smrt s strani civilnih oblasti, in čeprav mu je rimski škof odpustil, mu škof Ravenne ni.
Kljub temu se zdi, da so bili odnosi s svetim Gregorjem Veliki (ki je vladal od 590 do 604, delno sovpadajoče z Janezom) nestanovitni, saj papež kljub napetosti hvali Janezovo krepost in mu posveča eno svojih najpomembnejših del, »Regula Pastoralis«. Med njegovim škofovanjem je bila 17. maja 582 slovesno dokončana in posvečena bazilika San Severo in Classe. O Janezu ne vemo ničesar drugega, njegovo življenje in dejanja lahko le posredno sklepamo.
ES
Views: 13