Bil je trgovec z živino v kraju Buzançais, v okolici Poitiersa. Od dobička je obilno dajal siromašnim. Nekoč je pograjal neke tatove, zato so ga napadli in ubili. Honorat pomeni “počaščen”
Vir
V Thenezay-u [tenezéju] (v pokrajini Poitiers [puatijé], v Akvitániji), sveti Honorát iz Bourgesa [búrža], ki je kot trgovec z živino, s svojim denarjem obdaroval reveže. Bil je ubit od tatov, ker jih je obtoževal in grajal.
Vir
Honorat je bil sin trgovca z živino, ki je od očeta prevzel posel in si ustvaril veliko premoženje, ki ga je uporabil za mnoga dobra dela kot dobrotnik. Nekega dne je med bivanjem v Thénezayu ugotovil, da so mu služabniki kradli, in se jim zoperstavil. Zato so ga umorili v gozdu blizu vasi in tam pustili njegovo truplo.
Ko so mrtvega Honorata našli, so opazili, da so se v stiku z njegovim telesom zgodila številna čudežna ozdravljenja. Med Buzançaisom in Thénezayem je prišlo do spora glede lastništva posmrtnih ostankov, vendar je na koncu njegovo telo prišlo v Buzançais, glava pa je ostala v Thénezayu, kjer so jo častili v cerkvi, ki mu je bila takrat posvečena. Leta 1562 so kalvinisti njegove relikvije zažgali. Na kraju njegovega mučeništva v okrožju Bouzay v Thénezayu so zgradili kapelico, h kateri so organizirali romanje.
Kanonizacija: papež Evgen IV. je leta 1444 Honorata razglasil za blaženega.
Vir
Sveti Honorij iz Buzancaya, znan tudi kot Honorij iz Buzancaya, Honorij iz Thénezaya in ponekod tudi Honorat, je bil bogat laik in trgovec z živino, znan po svoji ljubezni do življenja in dobrodelnosti. V 13. stoletju je živel v Buzançaisu, mestu v Berryju v Franciji. Kljub svojemu bogastvu je Honorij živel skromno in krepostno življenje. Znan je bil po svoji velikodušnosti in prijaznosti do tistih, ki so imeli manj sreče od njega. Njegova dejanja dobrodelnosti in sočutja do revnih in pomoči potrebnih so ljudje v njegovi skupnosti na splošno priznavali in cenili. Vendar je Honorija doletela tragedija, ko se je vrnil s potovanja in ugotovil, da so ga njegovi služabniki okradli. Namesto da bi se maščeval ali kaznoval, je izkoristil priložnost, da jih pouči o grešnosti njihovih dejanj in jih spodbudi k pravični poti. Žal so se njegove besede opomina in spodbude srečale z nasiljem. Njegovi služabniki, ki jih je premagala krivda in morda strah, so na koncu ubili Honorija, ko jih je grajal zaradi njihovih zločinov. Zaradi tega dejanja mučeništva, ko je Honorij umrl, medtem ko je grajal grešnike, velja za mučenca. Čeprav Honorij za časa svojega življenja ni bil nikoli uradno priznan za svetnika, so se na njegovem pogrebu kmalu začeli dogajati številni čudeži. Ko so se novice o teh čudežih razširile, se je med ljudmi razvilo ljudsko čaščenje Honorija, ki so ga imeli za svetnika, ki dela čudeže. Zaradi čudežev, povezanih z njegovim grobom, in pobožnosti ljudi je papež Evgenij IV. leta 1444 Honorija kanoniziral kot svetnika. Ta uradna potrditev njegovega kulta je še utrdila njegov status spoštovanega in čaščenega svetnika v Katoliški cerkvi. Svetega Honorija iz Buzancaisa se spominjamo 9. januarja, na njegov praznik, ko verniki častijo njegov spomin in ga prosijo za priprošnjo. Čeprav z njim ni povezano nobeno posebno zavetništvo, velja za močnega priprošnjika za tiste, ki se soočajo s težavami v življenju, in za tiste, ki potrebujejo Božje usmiljenje in odpuščanje. Čeprav o njegovi fizični podobi ni veliko znanega, svetega Honorija iz Buzancaisa slavijo zaradi njegovih zglednih kreposti, kot so dobrodelnost, ponižnost in odpuščanje. Njegovo življenje je navdih za vse vernike, naj si prizadevajo za svetost in naj se tudi težkih situacij lotevajo z ljubeznijo in prijaznostjo.
Vir
Sveti Honorij iz Buzancaisa se je rodil v Buzancaisu v Berryju v Franciji. Legenda pravi, da je bil simpatičen in vesel, rad se je šalil, navzven ni bil pobožen, ni bil asket, ni bil mistik in nikoli ni bil za odrekanja. Rad je plesal z dekleti in se ni obotavljal piti z drugimi moškimi. Skratka, bil je Francoz, ki je užival v življenju. Sčasoma se je poročil in dobro živel kot trgovec z živino in ovcami.
Za njegovo življenje torej niso bile značilne junaške vrline. Kaj pa njegova smrt? Zdi se, da sta ga ubila dva njegova služabnika, s katerima se je spopadel, ker sta si med potovanjem pomagala z njegovim premoženjem. To se je zgodilo leta 1250 v Parthenayu (Poitou).
Zakaj so ga častili kot svetnika? Zdi se, da so se takoj po njegovi smrti in pozneje ob njegovih relikvijah zgodili številni čudeži. Morda je Bog v njem videl nekaj, česar mi nismo videli.
Dvesto let po njegovi smrti, leta 1444, je papež Evgenij priznal njegov kult. Njegov spominski dan je 9. januar.
Vir