Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
Svetega Janeza Krstnika de Rossi, ki se ga danes spominjamo, imenujejo “apostol zapuščenih”, ker se je kot duhovnik posvetil službi revnih, brezdomcev, ubogih, jetičnih bolnikov, jetnikov. V čim večji bedi so živeli ljudje, tem raje jih je obiskoval in jim nudil pomoč. Imel je pred očmi prizor vesoljne sodbe ob koncu časov, kakor ga je naslikal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta in ga je zapisal evangelist Matej. Zavedal se je, da bomo sojeni po delih ljubezni do bližnjega.
Janez de Rossi se je rodil 22. februarja 1698 v mestecu Voltaggio pri Genovi. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljel tako lepo in pobožno, da je postala pozorna nanj neka bogata gospa iz Genove, ko je bila na počitnicah v Voltaggiu. Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, mu je bilo deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je za Janeza zavzel stric, kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. ( Ime je tej cerkvi dala starodavna Marijina slika, ki so jo prinesli iz Kozmedina pri Carigradu v osmem stoletju, ko so na Vzhodu uničevali svete podobe.) Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in vedrega značaja. Živel je kar preveč spokorno, tako da si je pokvaril zdravje. V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star triindvajset let. Novo mašo je daroval pri oltarju sv. Alojzija, ki ga je častil vse življenje.
Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na stari rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroških let samo pastirji in niso poznaline šol ne verskega pouka. Po svojih močeh se je zanje zavzel. Vsak dan je petkrat do šestkrat pridigal v cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Več let je deloval v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih ubožcev in brezdomcev.
Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za dekleta, ki so po mestu prosila živeža, pa niso imela stalnih bivališč in so bila v nevarnosti, da se izgubijo. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija. Tudi po zasebnih hišah je obiskoval revne in bolne. S posebno ljubeznijo se je zavzel za bolnike. Rad je hodil v bolnišnico sv. Hijacinta za jetične. Iz večletnih izkušenj je vedel, da najbolj vdano umirajo tisti na pljučih bolni, pri katerih je le počasi uspel, da jih je pripravil na smrt. Sam je večkrat priznal, da je ob vdani smrti teh ljudi občutil več notranjega veselja kakor žalosti.
Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, naj prevzame dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila dotlej bolj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure presedel v spovednici. Duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, je govoril, če drugim prek spovednice pomaga priti v nebesa. Spovedovat je hodil tudi v druge cerkve, v samostane, bolnišnice in jetnišnice, pa tudi k bolnikom na dom, če so ga poklicali.
Njegovo vse življenje šibko zdravje je začelo leta 1763 naglo pešati. Nakajkrat ga je zadela kap, od katere se je sicer deloma opomogel, pomnožili so se tudi napadi božjasti. 23. maja 1764 je umrl, star 66 let. Pri njem so našli samo nekaj drobiža. Tudi postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, sproti razdal revnim.
Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.
Vir
V Rimu, sveti Janez Krstnik de Rossi, duhovnik, ki je sprejemal najbolj zavržene in jih učil sveti nauk.
Vir
Bogata zakonca, prevzeta nad tem, kar sta videla: kako lepo in pobožno Janez ministrira pri sveti maši, sta mu omogočila šolanje v Genovi in izobrazbo, ki bi jo sicer težko dosegel.
Kasneje se je zanj zavzel tudi njegov stric, kanonik v cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. Kljub hudi bolezni, imel je epilepsijo, se mu je izpolnila srčna želja, da je postal duhovnik. Že od začetka svoje duhovniške službe je skrbel za najbolj uboge in potrebne. Vsak dan je po petkrat ali šestkrat pridigal po cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Delal je v zavetišču za brezdomce, sam ustanovil zavetišče za uboga dekleta in žene ter s posebno ljubeznijo skrbel za jetnike in bolnike. Nešteto bolnikov je pripravil do tega, da so opravili dobro spoved in spravljeni z Bogom umrli. Ko je prevzel kanonikat pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske, se je prej prazna cerkev hitro napolnila. Ure in ure je vsak dan presedel v spovednici, saj je postal iskan in spoštovan spovednik. Zaradi neutrudnega dela z ubogimi in revnimi so v njem kmalu videli drugega Filipa Nerija.
Ime: Ime Janez Krstnik so dajali otrokom po sv. Janezu Krstniku, Jezusovem glasniku. Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 22. februarja 1698 v mestecu Voltaggio v škofiji Genova v Italiji, umrl pa 23. maja 1764 v Rimu v Italiji.
Družina: Rodil se je v revni, a pobožni družini s štirimi otroki očetu Karlu in materi Frančiški Anfossi.
Ustanova: Ustanovil je zavetišče za ženske in mu za zavetnika postavil sv. Alojzija.
Zavetnik: Glede na njegovo življenjsko poslanstvo, ga lahko imenujemo zavetnika revežev in spovednikov.
Kreposti: Že kot otrok je bil odkritega in vedrega značaja, živel je spokorno, v nenehni askezi, v samoodpovedi je velikokrat pretiraval. Vse svoje življenje je posvetil službi revnim, bolnikom in zapuščenim. Vse je sproti razdal, tako da ob smrti ni imel niti lastne postelje.
Upodobitve: Upodobljen je v duhovniški oz. kanoniški obleki v sklonjeni drži pred križem. V cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu je ohranjena njegova posmrtna maska.
Goduje: 23. maja.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. maja 1860 razglasil papež Pij IX., za svetnika pa 8. decembra 1881 papež Leon XIII.
Misel: Neutrudno je treba delati, če si želimo zaslužiti nebesa.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.