V mestu Tocolatlan [tokolatlán] (v Mehiki), sveti Januárij (Jenaro) Sánchez Delgadillo [sánčes delgadíljo], duhovnik in mučenec v Mehiškem preganjanju.
Vir
Rojen je bil v Zapopanu, Jalisco (nadškofija Guadalajara), 19. septembra 1876. Bil je vikar v Tamazuliti, župniji Tecolotlán, Jalisco (škofija Autlán). Njegov župnik je hvalil njegovo poslušnost. Verniki so občudovali njegovo poštenost, gorečnost in zgovornost pri pridiganju ter z veseljem sprejemali podobo očeta Januárija, ko je zahteval dobro pripravo za prejem zakramentov. Vojaški in nekateri kolonisti so ga prepoznali, ko je skupaj z nekaterimi vernimi prijatelji hodil po poljih. Vse so izpustili, očeta Januárija pa so odvedli na hrib blizu Tecolotlána, kjer so na drevesu pripravili vislice. Oče Januárij je pred strelskim vodom z junaško vedrino izrekel naslednje besede: »Krajani, obesili me bodo; jaz jim odpuščam, naj jim odpušča tudi moj Oče Bog in naj vedno živi Kristus Kralj!« Krvniki so vrv tako močno potegnili, da je glava mučenika silovito udarila ob vejo drevesa. Kmalu zatem je umrl iste noči, 17. januarja 1927. Sovraštvo vojakov se je nadaljevalo; ob zori so se vrnili, sneli truplo, ga ustrelili v ramo, z bodalom pa so skoraj prebodli že negibno telo Kristusovega pričevalca.
IT
Gennaro se je rodil v mestu Agualele v Mehiki v skromni družini. Vpisal se je v kolegij Svetega Duha v Guadalajari, kjer je študiral umetnost in obrt, pozneje pa je vstopil v semenišče v Guadalajari in bil leta 1911 posvečen v duhovnika.
Bil je vikar v več mestih: Nochistán, San Marcos in predstojnik semenišča v Coculi. Kasneje je bil kurat v župniji Tecolotlan in kaplan v Tamazuliti v Jaliscu. Leta 1923 so se njegovi starši preselili k njemu. V tej kaplanski službi je bil zaslužen s svojo dobroto in apostolsko gorečnostjo. Ko je leta 1926 prišlo do preganjanja, se je skrival, se zadrževal na ranču in po svojih najboljših močeh skrbel za svojo kongregacijo. Vedno je bil poslušen, iskren in ljubitelj resnice. Rekel je: „Verjamem, da bodo v tem preganjanju mnogi umrli in morda bom jaz prvi.
Ko so ga odkrili in aretirali, je bil z družino Castillo na ranču La Canada. Čakala ga je strašna agonija. Odpeljali so ga na hribček, imenovan La Loma, kjer so ga vojaki nameravali obesiti. Rekel jim je, da jim odpušča z Gospodovo milostjo, in vzkliknil pozdrav Kristusu Kralju. Potegnili so vrv, vendar so ga slabo obesili, zaradi česar je zelo trpel, tako da je počasi umiral v strašnih mukah. Ko so ga potegnili na tla, so ga s kroglo zadeli v ramo, nato pa so ga zabodli z bajonetom. Truplo so pustili nepokopano ležati na tleh. Njegova mati je bila tista, ki je pobrala truplo in ga pokopala v župniji Cocula. Janez Pavel II. ga je kanoniziral 21. maja 2000.
IT
Januarius Sánchez Delgadillo, sin Cristóbala Sáncheza in Julije Delgadillo, je s štipendijo vstopil v semenišče v Guadalajari in bil leta 1911 posvečen v duhovnika. Nato je bil vikar – pomočnik duhovnika – v različnih župnijah, znan po ponižnosti in poslušnosti ter skrbi za bolnike in poučevanju katekizma za otroke, kar je bilo v središču njegove službe. Po mehiški revoluciji leta 1910 je bila leta 1917 sprejeta nova ustava s protiklerikalnimi členi; nadškof iz Guadalajare je proti njej napisal pastirsko pismo; ker ga je Sánchez javno prebral pri nedeljski maši, ga je policija za nekaj časa aretirala. Leta 1923 je postal župnik v vasi Tamazulita blizu Tecolotlana, kjer je v zasebnih hišah opravljal skrivne maše. Januariju in njegovim staršem je družina Castillo v svoji hiši na posestvu La Cañada zagotovila azil; med racijo so ga vojaki zajeli skupaj s Herculanom, Crescencianom in Cresenciom Castillom, Luciom Camachom, Ricardom Brambilom, Augustinom Chavarinom in Juanom Barajasom. Vse razen Sáncheza so izpustili, njega pa so odpeljali v Tecolotlan; na poti so ga obesili na drevo na hribu La Loma, ob zori pa so ga še živega ustrelili v levo ramo, spustili na tla in mu z bajonetom prebodli prsni koš.
Januarija Sáncheza so po nalogu oblasti pokopali na pokopališču v Tecolotlanu. Leta 1934 so bili njegovi posmrtni ostanki dvignjeni in preneseni v župnijsko cerkev v Coculi pri Tecolotlanu.
Kanonizacija: Januarija Sáncheza Delgadilla je papež Janez Pavel II. 22. novembra 1992 razglasil za blaženega, isti papež pa ga je 21. maja 2000 kanoniziral kot enega od 25 mučencev revolucije v Mehiki.
DE
Vsako leto 17. januarja se Cerkev spominja svetega Januárija Sáncheza Delgadilla, mehiškega duhovnika, ki je med verskim preganjanjem v Mehiki daroval svoje življenje ter pogumno in zvesto branil svojo vero.
Sveti Januárij se je rodil 19. septembra 1886 v mestu Agualele v zvezni državi Jalisco v skromni in globoko krščanski družini. Že od mladih let je izstopal po svoji pobožnosti in predanosti služenju drugim. Bil je posvečen v duhovnika in leta 1923 je prišel v Tamazulito opravljat svojo službo, kjer je s svojo predanostjo in ljubeznijo do evangelija osvojil srca skupnosti.
Preganjanje in njegov pogum
Versko preganjanje, ki ga je spodbujala vlada Plutarca Elíasa Callesa, je globoko zaznamovalo njegovo duhovniško življenje. Razglasitev protiklerikalnih zakonov in zapiranje cerkva sta očeta Januárija prisilila, da je svojo službo opravljal na skrivaj. Srce ga je bolelo, ko je videl, da je vera njegovega ljudstva ogrožena, vendar nikoli ni prenehal opravljati svojega poslanstva, tudi če je tvegal svoje življenje.
Eno prvih znamenj preganjanja je bila njegova zaporna kazen, ker je javno prebral pastirsko pismo svojega škofa Francisca Orozca y Jiméneza, v katerem je obsodil preganjalne člene ustave iz leta 1917. Kljub nevarnosti je oče Januárij še naprej obhajal zakramente in spodbujal svojo skupnost, naj ohranja živo vero.
Mučeništvo
Ko se je 17. januarja 1927 v spremstvu vernikov vračal na ranč, so ga ujeli vojaki. Vojaški poveljnik je ukazal njegovo takojšnjo usmrtitev. Pred smrtjo je oče Januárij svojim morilcem izrekel besede odpuščanja:
„Odpuščam vam in naj vam odpusti tudi moj Oče Bog. In vedno naj živi Kristus Kralj!”
Obesili so ga na drevo meskita, z njegovim telesom pa so brutalno ravnali, saj so ga prebodli s strelom in bajonetom. Prizor njegovega mučeništva je pretresel skupnost, njegova mati, doña Julia, pa je v srce parajoči gesti ljubezni in vere objela njegovo truplo.
Zapuščina nesmrtne vere
Življenje in smrt svetega Januárija Sáncheza Delgadilla sta pustila neizbrisen pečat v Cerkvi v Mehiki. Njegov zgled popolne predanosti Kristusu in pogum pred preganjanjem sta ga naredila za simbol duhovne vzdržljivosti v času preizkušenj.
Papež Janez Pavel II. ga je skupaj z drugimi mehiškimi mučenci kanoniziral 21. maja 2000 ob jubileju. Njegovo življenje danes kristjane navdihuje, naj trdno stojijo v veri ter z ljubeznijo in pogumom oznanjajo Kristusa.
ES
Rodil se je 19. septembra 1886 v Agualeleju, mestu blizu Zapopana v zvezni državi Jalisco. Njegova starša sta bila Cristóbal Sánchez in Julia Delgadillo, skromnega stanu in obzirna kristjana, ki sta bila v mestu zelo cenjena, saj sta bila zelo dobra človeka.
Januárij je prišel v Tamazulito leta 1923 v spremstvu svojih staršev. Svojo službo je tam opravljal do mučeništva januarja 1927.
Ob preganjanju, ki ga je sprožila Callesova vlada, zlasti proti duhovnikom, je oče Januárij v srcu čutil, da ne more pravilno opravljati svoje službe, in je jokal, ko je bil izdan ukaz o zaprtju cerkva.
Že pred prihodom v Tamazulito je občutil prve posledice preganjanja, ko so ga zaprli, ker je v župnijski cerkvi v kraju Zacoalco v Jaliscu bral pastirsko pismo svojega škofa monsinjorja Francisca Orozca y Jiméneza.
Pismo je bilo protest prelata zoper preganjalne člene proti Cerkvi in njenim duhovnikom, ki jih je vsebovala ustava iz leta 1917.
Ko je bilo javno bogoslužje ukinjeno, je moral oče Januárij svojo duhovniško službo opravljati na skrivaj. Večkrat je nekaterim pripomnil: „V tem preganjanju bo umrlo veliko duhovnikov in morda bom med prvimi“. Tako se je tudi zgodilo.
17. januarja 1927 je bil o. Januárij s skupino sosedov na podeželju. Ko so se vračali na ranč, so duhovnik in njegovi spremljevalci ugotovili, da jih išče nekaj vojakov. Ko so prišli na ranč, so duhovnika zajeli in ga odpeljali v Tecolotlan.
Vodja vojakov je ukazal, naj izpustijo vse, razen duhovnika, ki je imel okoli vratu vrv. Oče Januárij je dejal: „No, rojaki, obesili me bodo; odpuščam vam in naj vam odpusti tudi moj Oče Bog, in vedno naj živi Kristus Kralj.
Nato so vojaki močno potegnili vrv, tako da je oče Januárij z glavo udaril ob vejo drevesa meskita, na katero so obesili vrv. Truplo je ostalo tam do zore, pred zoro pa so se vojaki vrnili, ga ustrelili v levo ramo, ga odnesli na tla, in ko je truplo že ležalo na tleh, mu je eden od vojakov zadal udarec z bajonetom, ki ga je skoraj prebodel.
Okoli enajste ure dopoldne so obvestili duhovnikovo mater in prišla je doña Julia, ki je objela sinovo truplo in ga položila na kolena ter grenko jokala.
Novica o smrti je spodbudila prebivalce okolice, da so se množično odpravili v Tecolotlan. Oblasti so se bale nasilnega odziva množice, zato so ukazale takojšen pokop očeta Januárija.
Njegov spomin in pričevanje sta se vtisnila v spomin mehiške Cerkve, verniki pa niso nikoli prenehali klicati njegove priprošnje.
Papež Janez Pavel II. ga je skupaj s 24 drugimi mehiškimi mučenci kanoniziral med jubilejem leta 2000, 21. maja.
ES
Sveti Januarij Sánchez Delgadillo (sp: Jenaro) se je rodil 19. septembra 1886 v Zapopanu v škofiji Guadalajara v zvezni državi Jalisco v Mehiki. V Guadalajari je postal semeniščnik in bil 20. avgusta 1911 posvečen v duhovnika. Postal je kaplan v vasi Tamazulita blizu Tecolotlana v škofiji Autlán v zvezni državi Jalisco. Postal je znan po svojem pastoralnem delu za farane in bolnike ter po svojih organizacijskih in administrativnih sposobnostih.
Med preganjanji je po svojih močeh z apostolsko vnemo in dobro organiziranostjo opravljal svojo duhovniško službo. Maševal je po zasebnih domovih in se ni bal ničesar in nikogar. Prijatelju je rekel: »Verjamem, da bo veliko ubitih v tem preganjanju, in verjamem, da bom eden prvih.«
Vojaki so duhovniku okoli vratu nataknili vrv. Nato je rekel „Moji rojaki, obesili me boste. Toda jaz vam odpuščam in tudi Bog, moj Oče, vam odpušča, in naj živi Kristus Kralj!“ Nato so ga ubili – 18. januarja 1927. Po usmrtitvi je eden od vojakov odšel v sosednjo hišo in rekel moškemu, ki je tam živel: „Odgovorni ste za človeka, ki visi tam. Če ga bo kdo snel, bomo obesili tudi tebe.“
Ko so vojaki odšli, je moški šel pogledat duhovnikovo truplo in ugotovil, da je bil ustreljen in zaboden z bajonetom. Truplo je nekaj časa viselo tam, preden je kdo ugotovil, kdo je to, saj je bilo tako zelo pohabljeno. Ko so ugotovili, da gre za župnika, so ga odnesli na pokopališče in pokopali. Njegove relikvije so bile leta 1934 prenesene v Coculo v Jaliscu.
Januarija je papež Janez Pavel II. 22. novembra 1992 razglasil za blaženega, 21. maja 2000 pa ga je na Trgu svetega Petra v Rimu kanoniziral kot enega od skupine „sveti Krištof Magallánes in njegovih 24 tovarišev“. To so bili mehiški mučenci, ki so bili ubiti iz sovraštva do vere v nemirnih letih med letoma 1915 in 1937. Med njimi je bilo 22 posvetnih duhovnikov in 3 laiki. Njihov spominski dan je 21. maj, v novem Missale Romanum (2002) pa je bil vključen v univerzalni koledar Cerkve.
NO
Rodil se je 19. septembra 1886 v Zapopanu, Guadalajara, Mehika. Po študiju je bil 20. avgusta 1911 posvečen v duhovnika in začel pastoralno službo v štirih zaporednih župnijah, poučeval pa je tudi v majhnem semenišču v Coculi. Leta 1923 je bil poslan kot kaplan v vas Tamazulita blizu Tecolotlana. Verniki so povsod v njem videli velikega duhovnika, ki je z vnemo in navdušenjem oznanjal Božjo besedo ter se voljno podrejal zahtevam župnikov. Odlično se je izkazal v katehezi z otroki in v pastoralni oskrbi, ko je obiskoval bolnike.
Ko je bil leta 1926 objavljen vladni odlok, ki je duhovnikom zapovedoval, naj zapustijo svoje župnije na podeželju in se preselijo v mesta, je izjavil: „Dober pastir ne more zapustiti svojih ovac.“ In odločno je še naprej podeljeval zakramente. Pozneje je k njemu prihajalo vedno več ljudi. Med preganjanjem je maševal na skrivaj. 17. januarja 1927 so ga na ranču La Cañada aretirali ob navzočnosti vseh vernikov, ki so mu svetovali, naj pravočasno pobegne, vendar je to zavrnil, saj je verjel, da bodo oni plačali ceno za njegov pobeg. Le eden naj bi moral iti z njim v Tecolotlan, vendar so tudi njega izpustili.
Januárij Sánchez Delgadillo je bil okoli polnoči odpeljan na hrib La Loma. Po pričevanju očividca je, ko je bilo jasno, da ga bodo obesili, kot zadnje besede izrekel, da jim odpušča, in prosil, naj jim Bog Oče odpusti zdaj in za vedno. In dodal: „Naj živi Kristus Kralj! Nato so ga vojaki potegnili na vejo, vendar s slabo pritrjeno vrvjo okoli vratu, in zelo počasi je umrl z slišnim hropenjem. Vojaki naj bi bližnjim prebivalcem zagrozili, da bodo, če ga bo kdo odnesel dol, enako storili tudi njemu. Ob zori so se vojaki vrnili in potem ko so duhovnika spustili na tla, so ga še vedno prebadali z bajoneti. Zaradi mučenja je bil iznakažen do neprepoznavnosti. Sčasoma so menda dobili dovoljenje, da ga pokopljejo na pokopališču. Kasneje so na kraju mučeništva postavili spomenik, njegove posmrtne ostanke pa so prenesli v župnijo Cocula.
Papež Janez Pavel II. ga je 22. novembra 1992 razglasil za blaženega, 25. maja 2000 pa ga je skupaj s 24 drugimi mehiškimi mučenci kanoniziral.
CS