V Würzburgu [vircburku] (v Frankóniji, v Nemčiji), sveti Makárij, opat, ki je prvi načeloval samostanu Škotov v tem mestu. († 6. januar 1153)
Vir
Benediktinski menih. Prior škotskega samostana sv. Jakoba v Regensburgu, v Nemčiji okoli leta 1138. Prvi opat škotskega samostana sv. Jakoba v Würzburgu, v Nemčiji, okoli leta 1139, Pomagal je pri ustanovitvi bolnišnice, ki je služila romarjem. Poznan je bil po svojih dobrih delih, preprostem asketskem življenju in kot čudežni delavec. Znan je tudi kot: Makarij iz škotskega samostana ali Makarij iz Würzburga. Datum beatifikacije: 1734 s strani papeža Klemena XII.
Okoli leta 689 je bil irski menih po imenu Kilian mučen v Würzburgu v Nemčiji, kjer je bil imenovan za potujočega škofa s strani papeža Conona. Njegov grob v Würzburgu je postal cilj romanj iz Irske in toliko irskih romarjev je prihajalo skozi stoletja, da je leta 1134 škof zaprosil irske menihe sv. Jakoba v Regensburgu, da ustanovijo tam gostišče za te romarje. Irski menihi iz sv. Jakoba so ustanovili samostan v Würzburgu in za opata imenovali sv. Makarija. Kot njegovi predhodniki je bil mož globokih znanj in izurjen kaligraf. V Würzburgu je uvedel opazno literarno dejavnost in tam pustil največje zbirke irskih rokopisov. Irski menihi so bili odlični kaligrafi in iluminatorji ter ustvarili nekatere najlepše rokopise srednjega veka. Dolgo pred izumom tiskanja so imeli velike knjižnice in pustili svoj pečat na učenju srednjeveške Evrope. Makarij je privabil v Würzburg izobražene in nadarjene menihe iz Irske, med njimi Davida, zgodovinarja in vodjo stolne šole, ki je postal kaplan cesarju. Vpliv teh irskih menihov je bil izjemen in njihovi samostani so bili zasedeni z menihi iz Irske do leta 1497, ko so jih izgnali škotski menihi. Makarij je umrl leta 1153. Leta 1615 je bilo njegov telo prekopano in preneseno v opatijsko cerkev. Leta 1818 so njegove relikvije premaknili v Marijino kapelico v Würzburgu. Kot vsi irski menihi je tudi Makarij združil svetost življenja s svetimi nauki in deloval ne le za utrditev vere, ampak tudi za ustvarjanje edinstvene krščanske kulture. Poleg znanja so združili tudi ljubezen do lepote, in knjige, ki so jih ustvarili, veljajo za mojstrovine iluminacije. Velja za zavetnika proti vročici.
EN
Blaženi Makarij Škot
Goduje: 6. januar
Smrt: 1. januar 1823
Blaženi Makarij Škot, znan tudi kot Macarius iz škotskega samostana, Macarius iz Würzburga in Macario, je bil benediktinski menih, ki je živel v 12. stoletju. Rodil se je na Irskem v 11. stoletju, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan. Makarij je postal prior škotskega samostana sv. Jakoba v Regensburgu v Nemčiji okoli leta 1138. Bil je znan po svoji pobožnosti, ponižnosti in zavezanosti preprostemu asketskemu življenju. Med svojim časom kot prior je pokazal izjemno predanost Bogu, postal je znan kot čudodelnik. Leta 1139 je Makarij postal prvi opat novo ustanovljenega škotskega samostana sv. Jakoba v Würzburgu v Nemčiji. Igral je pomembno vlogo pri ustanovitvi tega samostana in pomagal tudi pri ustanovitvi bolnišnice, ki je pomagala in služila popotnikom. Makarijeva dobrodelnost in njegovi napori za pomoč bolnim in potrebnim so mu pridobili široko spoštovanje in ugled. Skozi svoje življenje je Makarij ostal zavezan načelom svojega benediktinskega reda in svoje brate menihe vodil s svojim zgledom. Poudarjal je pomembnost molitve, kontemplacije in samodiscipline ter razvijal globok občutek duhovnosti znotraj samostanske skupnosti. Makarijeva predanost preprostemu in pobožnemu življenju ga je naredila za priljubljenega med njegovimi sobrati menihi in lokalno skupnostjo. Po življenju, posvečenem služenju Bogu in ljudem, je Makarij mirno umrl v Würzburgu leta 1153 naravne smrti. Njegov grob se je sčasoma izgubil, vendar so ga ponovno odkrili leta 1614. Naslednje leto so njegove relikvije ponovno pokopali na oltarju samostanske cerkve. Samostan je bil sekulariziran leta 1803, leta 1823 pa so njegove relikvije prestavili v Marijino kapelo na trgu v Würzburgu. Na žalost je bila kapela, v kateri so hranili Makarijeve relikvije, med drugo svetovno vojno leta 1945 uničena. Kljub temu se spomin in češčenje blaženega Makarija Škota še naprej ohranjata. Njegovo vzorno življenje vere in služenja drugim je leta 1734 privedlo do njegove beatifikacije s strani papeža Klemna XII., ki ga je priznal za blaženega in dostojnega češčenja znotraj katoliške cerkve.
EN
V mladosti je postal benediktinec in skupaj z bratoma Christianom in Eugenom okoli leta 1138 prišel iz Škotske v Nemčijo. Po Zimmermannu je bil prior samostana svetega Jakoba v Regensburgu, od koder ga je opat Dermitius z enajstimi menihi poslal v Wurzburg. Potrjeno je, da je škof Embrico (1125-46) leta 1139 posvetil Makarija za prvega opata škotskega samostana svetega Jakoba, ki je bil pravkar ustanovljen v Wurzburgu. Viri hvalijo njegovo izobraženost, zgledno asketsko življenje in poročajo o čudežih, ki jih je storil. Umrl je leta 1153: obletnica njegove smrti bi morala biti 6. januarja (Zimmermann, Torsy), vendar ga v wurzburški škofiji praznujejo predvsem 23. januarja (po Torsyju in drugih tudi 24. januarja in 19. decembra).
V srednjem veku je bil svetnikov grob dolgo časa pozabljen; ko pa so leta 1614 odkrili relikvije in jih leta 1615 slovesno položili v svetišče, je Makarij postal predmet velikega ljudskega čaščenja: klicali so ga zlasti pri vročinskih boleznih. Na njegovem grobu naj bi se zgodilo osemindvajset čudežnih ozdravitev.
Leta 1731 je bila v njegovo čast ustanovljena „bratovščina Macarius“, obogatena z odpustki, ki je prenehala obstajati po drugi svetovni vojni. Leta 1823 so relikvije iz samostana, sekulariziranega leta 1803, prenesli v kapelo B. Device, ki je bila leta 1945 porušena, danes pa obnovljena.
V apostolskem pismu bratovščini iz leta 1734 in v drugih pričevanjih, ki jih navaja Stamminger, je Makarij imenovan „svetnik“.
IT
Makarij, ki je bil verjetno sprva menih v nekdanjem škotskem samostanu svetega Jakoba v Regensburgu, je leta 1139 postal prvi opat v škotskem samostanu, ki ga je ustanovil škof Embrico pri cerkvi svetega Jakoba v Würzburgu, posvečeni leta 1146.
Makarija so hvalili zaradi njegove skrbi za potrebe ljudi ter poznavanja Svetega pisma in teologije, zaradi česar je bil v svojem času eden najbolj učenih mož v Würzburgu. Pravijo, da je bil Makarij, ki je vino pil le ob določenih dnevih, nekoč v taki situaciji, da se pijači ni mogel več izogniti. Ker pa je bil to eden od njegovih dni brez vina, je poslal molitev v nebesa in dobra kapljica se je menda takoj spremenila v čisto vodo.
Preobrazba vode v vino je omenjena tudi na srebrni ploščici, ki so jo našli leta 1615, ko so dvignili Makarijove kosti: na eni strani je Kristus, ki spreminja vodo v vino (Janezov evangelij 2, 1-11), na drugi strani pa je upodobljen würzburški škof Julius Echter, ki je zahteval, da se dvignejo kosti škotskega opata. Ta prošnja je bila izpolnjena leta 1616, ko so jih položili v kor cerkve svetega Jakoba. Po ukinitvi samostana med sekularizacijo leta 1803 so bile relikvije leta 1818 prenesene v Marienkapelle am Markt v Würzburgu. Tam je bila nekoč tudi bratovščina svetega Makarija.
Danes cerkev svetega Jakoba in samostanske stavbe pripadajo podružnici don Boskovih salezijancev v Würzburgu. Cerkev ni odprta za javnost.
Atributi: zdravljenje bolnikov
DE
Macarius (grško „Blaženi“) se je rodil na Irskem okoli leta 1090. Benediktinski menih se je kmalu odpravil na misijonska potovanja na celino in postal prior v škotskem samostanu svetega Jakoba v Regensburgu. Leta 1139 je würzburški škof Embricho von Leiningen ustanovil škotski samostan v Würzburgu, „Monasterium sancti Jacobi Scotorum extra muros Herbipolensis“ (Samostan svetega Jakoba pri Škotih) ob vznožju trdnjavskega hriba; Macarius je bil imenovan za prvega opata. Še pred ustanovitvijo samostana je na istem mestu obstajal hostel za irske romarje, ki so bili na poti v Sveto deželo ali pa so prišli v Würzburg poklonit se svojemu rojaku Kilijanu.
Glavna naloga škotskega samostana je bila poskrbeti za duhovno in telesno dobro počutje romarjev, ki so imeli za seboj pogosto dolga in naporna potovanja. Menihi so imeli tudi produktivno pisateljsko delavnico.
Prva kapela svetega Jakoba je bila posvečena leta 1138, opatijska cerkev pa je bila zgrajena leta 1156. Zadnji irski opat Phillipp II. je umrl leta 1497; po obnovitvi irske tradicije v 16. stoletju je bil samostan leta 1803 sekulariziran; danes je v njem don Boskova cerkev (posvečena leta 1956), ki jo upravljajo salezijanci.
Makarij je bil ena najbolj učenih osebnosti svojega časa. Imel je tudi srce za potrebe ljudi in je bil iskan svetovalec. Že za časa njegovega življenja so se o njem širile številne legende. Na najbolj znano med njimi namiguje nagrobna plošča v Marijini kapeli v Würzburgu: Ko ga je škof Embricho kljub zaobljubi, da se bo postil, na banketu prosil, naj spije vino, naj bi se vino takoj spremenilo v bistro vodo kot odgovor na njegovo molitev. Poleg tega naj bi opat med bivanjem v Rimu v viziji videl, kako je v stolp njegovega samostana udarila strela. Makarij je umrl leta 1153 v Würzburgu.
Kmalu po njegovi smrti so prebivalci Würzburga začeli častiti Makarija kot enega od svojih svetnikov zavetnikov. Irskega opata so klicali predvsem zaradi glavobolov in vročine. Leta 1614 naj bi neki menih slišal nebeško petje iz Macariusove pokopališke kapele v cerkvi svetega Jakoba. Zato so leta 1615 na pobudo knezoškofa Juliusa Echterja von Mespelbrunna njegove posmrtne ostanke dvignili in jih prenesli v pevski zbor cerkve Schottenkirche. Glavo blaženega, ki so jo sprva hranili ločeno v kapsuli, so položili na bolnike, prah s prvega pogreba pa so pomešali z vodo in ga pili v primeru vročine. Na poznogotski nagrobni plošči, oblikovani leta 1615, je upodobljen Makarij v benediktinskem habitusu, z opatovo palico in čašo, ki se nanaša na čudež vina. Macariusovo povzdignjenje je oživilo tudi ljudsko češčenje: v obdobju med letoma 1615 in 1745 je bilo zabeleženih skupno 28 čudežnih ozdravitev. Leta 1731 je bila celo ustanovljena bratovščina svetega Makarija, ki je obstajala vse do druge svetovne vojne. Danes bratovščina obstaja le še pravno, članov pa ni več. Leta 1990 je bila na predlog Nemško-irskega društva na Irskem ponovno ustanovljena kot ekumenska molitvena skupnost za mir.
Leta 1771 so na pobudo knezoškofa Adama Friedricha von Seinsheima relikvije zbrali in jih postavili v zastekljeno grobnico v severni ladji cerkve svetega Jakoba. Po ukinitvi samostana Schottenkoster leta 1803 in profanaciji cerkve so jo leta 1813 spremenili v vojaško skladišče, zato so relikvije leta 1818 prenesli v Marijino kapelo na trgu. Med drugo svetovno vojno je bila Marijina kapelica močno poškodovana, relikviarij je bil požgan, čaščenje blaženih pa pozabljeno. Šele leta 1975 so ponovno našli stopljeno grobnico in nekaj kostnih ostankov. Večino posmrtnih ostankov od leta 1992 hranijo v srebrnem relikviariju v würzburški Marijini kapeli. Na napisih je Makarij označen kot „vzor odpovedi in vzdržnosti“ ter „spremljevalec“ „romarskega božjega ljudstva“. Tu, pred oltarjem na čelni steni južnega trakta, je tudi nagrobna plošča iz obdobja Echter, izdelana leta 1615.
Nekaj relikvij iz stopljenega relikviarja leta 1992 niso prenesli v Marijino kapelo, temveč so jih hranili v škofovski hiši. Od januarja 2007 so v don Boskovi cerkvi na Schottenangerju, ki jo zdaj upravljajo salezijanci. S predajo relikviarja, ki je bil postavljen v amberških zlatarnah, se je prvi opat in ustanovitelj würzburškega Schottenklostra tako rekoč vrnil na svoje staro delovno mesto. Generalni vikar Dr. Karl Hillenbrand, ki je tudi rektor würzburške Marienkapelle, v predaji vidi „priložnost, da enega od würzburških zavetnikov pripeljemo iz pozabe“. Po njegovem mnenju so relikvije na splošno „referenčne točke za vero“ in koristni opomniki na priče vere v preteklosti.
Dan spomina na blaženega svetnika, ki ga kličejo predvsem pri glavobolih in vročini, je ponekod 23. januar.
DE