“Pater Maksimilijan Kolbe je umrl v času sovraštva in nasilne brezobzirnosti. Človek je bil ponižan v robota, bil je manj vreden od sužnja.” Te besede je leta 1971 izrekel Karel Wojtyla kot poljski kardinal, ko so njegovega rojaka Kolbeja razglasili za blaženega, ker je v koncentracijskem taborišču Auschwitz žrtvoval svoje življenje za družinskega očeta. Enajst let pozneje, 10. oktobra 1982, je isti Karel Wojtyla, tedaj že papež Janez Pavel II., pogumnega poljskega duhovnika v Rimu razglasil za svetnika.
Maksimilijan Kolbe se je rodil 7. januarja 1894 v Zdunski Woli kot sin revnega delavca. S sedemnajstimi leti je vstopil v minoritski red. Ker je bil zelo nadarjen, so mu omogočili študij na gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je po štirih letih napravil doktorat. Po naslednjih treh letih je prejel mašniško posvečenje. Ko je živel v Rimu, je ustanovil duhovno skupnost Militia Imaculata (Vojska brezmadežne).
Kot mlad duhovnik se je leta 1922 vrnil na Poljsko.Tu je nadaljeval v Rimu začeto delo. Ustanovil je številne časopise in mesečnike. Misijonarska želja ga je vodila na Japonsko, kjer je preživel šest let. Tudi tam je širil Marijino čast preko tiskane besede. Leta 1936 se je vrnil v domovino. Ko so Nemci leta 1939 Poljsko zavzeli, so kmalu opazili “preveč dejavnega” duhovnika. Ne le, da so bile njegove pridige zelo kritične, odločno je nastopil tudi proti nacizmu. Kot predstavnik tiska je lahko vsak trenutek pričakoval aretacijo, kar pa mu ni jemalo poguma.
Nacisti so ga aretirali 17. septembra 1940 in ga poslali v taborišče Oranienburg. Tokrat je še imel srečo, saj so ga kmalu izpustili. Že pet mesecev pozneje pa so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki ga ni nikoli več zapustil.
Strašna smrt Maksimilijana Kolbeja se je začela v jutru vročega julijskega dne leta 1941, ko je pobegnil neki ujetnik iz Kolbejevega bloka. Taboriščni vodja Fritsch je, za kazen in opozorilo, izločil deset zapornikov, ki naj bi jih zaprli v celico smrti, temnico brez svetlobe in zraka. Eden izmed nesrečnikov, družinski oče Franciszek Gajowniczek, je začel obupano kričati in v solzah pripovedovati o svojih dveh otrocih. Takrat je Maksimilijan Kolbe mirno in zbrano stopil iz vrste, ki ji je bilo prizanešeno, in ponudil svoje življenje v zameno za Gajowniczkovo. Fritsch je ponudbo sprejel, Kolbejeva strašna usoda je bila zapečatena.
Zaporniki so pripovedovali, da so več dni iz temnice slišali molitev in petje, dokler končno iz nje ni prihajala samo še tišina. Taboriščni rabelj je 14. avgusta do kosti shujšanemu duhovniku, ki ni več kazal znakov življenja, dal smrtonosno injekcijo fenola. Med dvotedenskim trpljenjem v temnici ni bilo iz Kolbejevih ust slišati nobene pritožbe.
Ko ga je papež Janez Pavel II. leta 1982 razglasil za svetnika, je bil med množico na trgu sv. Petra navzoč tudi osiveli Franciszek Gajowniczek s svojo družino. Solze so tekle po njegovem zgubanem licu. To je bil eden najganljivejših trenutkov – zanj in za vsakega vernega kristjana.
Kolbe je dobro poznan tudi pri nas. Slovenski prevod monografije o njem, ki jo je leta 1950 v Parizu izdala M. Wynowska, je izšel v Kopru leta 1967 (Moč ljubezni), njeno delo Zgodba dveh vencev pa je pod naslovom Svetnik v taborišču izhajalo v Družini leta 1957. V slovenščini pa imamo tudi prevod romana avtorja Henrija Walterja z naslovom Pelikan, ki ga je izdala Družina.
P. Danilo Holc pa je ob petdeseti obletnici smrti sv. Maksimiljana Kolbeja pripravil dramsko-liturgično uprizoritev svetnikovega življenja (glej internetno stran: http://pelikan.8m.net)
Vir
Imena: Maksimilijan, Maksimilijana, Maksimiljan, Maksimiljana, Maksim, Maksima, Maksa, Maksi, Maks…
Rodil se je leta 1894 na poljskem ozemlju, ki je bilo takrat pod rusko upravo. Pri krstu je dobil ime Rajmund. Bil je iz revne družine. Neki lekarnar je odkril izredno dečkovo nadarjenost in ga brezplačno učil latinske slovnice, kar mu je omogočilo, da so ga sprejeli v semenišče. Pozneje se je odločil, da bo postal minorit in kot novinec je dobil ime Maksimilijan. Kot mlad duhovnik se je odločil za ustanovitev »Križarstva Brezmadežne«. V začetku so mu celo redovni sobratje nasprotovali, toda kmalu je ta skupnost narasla na več kot milijon članov in tudi Cerkev jo je priznala kot bratovščino. Začel je tiskati list z naslovom »Vitez Brezmadežne«. Časopis je dosegel milijonsko naklado.
Središče njegovega apostolata je bil Niepokalanow (posestvo Brezmadežne). Domovina Poljska mu je postala premajhna. Leta 1930 se je odpravil na Japonsko in mesec dni po prihodu že izdal prvo številko novega japonskega časopisa. Deloval je v Nagasakiju. Kakor po čudežu je atomska bomba, ki je padla na to mesto leta 1945, prizanesla tistemu delu mesta, kjer je stala misijonska postaja.
Pričetek druge svetovne vojne je pričakal doma. 17. februarja so ga gestapovci zaprli v Ošviencim (Auschwitz). Tu so rablji z njim zelo grdo ravnali. Njegova mučeniška smrt je vzor krščanskega junaštva. Ko je eden od taboriščnikov ušel, je moralo to deset drugih taboriščnikov plačati z glavo. Odvedli so jih v bunker smrti. P. Kolbe je stopil iz vrste in prosil, če sme umreti namesto tistega, ki je imel ženo in osem otrok. To je bil Gajownicek. Za lakoto in žejo so potem jetniki umirali v strašnih mukah, zadnji med njimi p. Maksimilijan – 14. avgusta 1941. Na ta dan goduje.
***
Imena: Maksimiljan, Max
Rajmund, sin preprostih in pobožnih staršev (oba sta bila frančiškanska tretjerednika), zaradi revščine ni imel možnosti obiskovati javne šole, zato so ga starši sami učili brati in pisati. Kasneje je neki lekarnar nadarjenega dečka zastonj učil latinske slovnice. Tako je lahko vstopil v semenišče v Lvovu, se odločil za minoritski red, kasneje pa nadaljeval študij filozofije v Krakovu, v Rimu pa študij teologije. Med študijem se ga je lotila tako huda jetika, da so mislili, da bo umrl, a je študij nadaljeval in ga končal z doktoratom. V Rimu ga je prizadelo vedno bolj cvetoče prostozidarstvo, zato je kot »protiudarec« ustanovil bratovščino »križarstvo Brezmadežne«. Po študiju, še vedno bolan, se je vrnil v Krakov in v semenišču predaval filozofijo in cerkveno zgodovino. Ker je želel doseči čim večje množice, je začel izdajati, skromen listič »Vitez Brezmadežne«. Med sobrati je zaradi svojega dela naletel na nerazumevanje, ljudje pa so ga vedno bolj oblegali. Samostan Grodno, kamor so ga »odrinili«, je za Maksimilijanovo dejavnost kmalu postal premajhen, tako da je začel blizu Varšave graditi naselje barak, Niepokalanow, posestvo Brezmadežne. V tej »meniški republiki« se je začel razvijati najmodernejši tiskovni apostolat v Evropi. Duhovniki in bratje (bilo jih je čez 700) so izdajali številne časopise in publikacije, ob vsem delu pa tenkočutno skrbeli za svetost. Čudež v Niepokalanowu so obiskovale številne osebnosti, za Maksimilijana pa je kmalu tudi to postalo premalo. Ukvarjal se je z vedno bolj drznimi načrti: radio, letališče, katoliško filmsko središče … Odpravil se je na Japonsko, v Indijo, celo Sibirijo in povsod ustanavljal naselbine s podobnim poslanstvom. Vojna je njegove načrte kruto prekinila: vemo, da je bil oče Maksimilijan februarja 1941 ujet, zaprt in mučen ter poslan v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tu je opravljal najtežja in najbolj umazana dela, do dne, ko se je javil, da zasede mesto v bunkerju smrti namesto družinskega očeta. Skupaj s sojetniki je zadnje ure svojega življenja preživel ob pesmi in molitvi. 14. avgusta 1941 so mu, edinemu preživelemu, vbrizgali strup, da je umrl.
Ime: Ime Rajmund (Rajko) je zloženka iz starovisokonemških besed ragin »sklep usode, bogov« in munt »obramba«. Ime Maksimilijan pa izhaja iz latinskih besed maximus »največji, zelo velik« in aemilius »posnemovalec, tekmec v ljubezni«.
Rodil se je 7. januarja 1894 v Zdunski Woli na Poljskem, umrl pa 14. avgusta 1941 v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu.
Zavetnik: narkomanov, družin, ujetnikov, političnih zapornikov, časnikarjev in Gibanja za življenje.
Upodobitve: upodabljajo ga ob Brezmadežni, v zaporniški obleki, s časopisi in s svetinjo Brezmadežne.
Beatifikacija: 17. oktobra 1971 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa 10. oktobra 1982 za svetnika.
Goduje 14. avgusta.
Vodilo: »Vse duše, ves svet pridobiti po Brezmadežni za Odrešenika!«
Vir
Spomin svetega Maksimiljana Marije (Rajmunda) Kolbe-ja, duhovnika in mučenca iz Reda manjših bratov Konventualov, ki je bil kot ustanovitelj Vojske Marije Brezmadežne odpeljan v različne kraje v ujetništvo. Slednjič se je v koncentracijskem taborišču Oswiečim (ali Auschwitz pri Krakovu na Poljskem) izročil ubijalcem namesto sojetnika. Svojo službo za popolno žrtev iz ljubezni je izpolnil in dal zgled zvestobe do Boga in ljudi.
Vir
»Prosim vas, pokažite mi svetnika v koncentracijskem taborišču! Svetnika, pravega, takega, ki bi svojega bližnjega cenil bolj kot samega sebe!« To je od poljske pisateljice Marije Winowske zahteval prijatelj ki je zaradi grozot, prestanih med vojno, izgubil vero v Boga in v človeka. V odgovor je Winowska napisala življenjepis očeta Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je v taborišču smrti Oswiencim (Auschwitz) umrl namesto sojetnika. Slovenska izdaja, ki je izšla pod naslovom Moč ljubezni v visoki nakladi 30.000 izvodov v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, je bila hitro razprodana. To priča, da je oče Maksimilijan, ki je bil 17. oktobra 1971 razglašen za blaženega, 10. oktobra 1982 pa za svetnika, res svetnik za naš čas.
Njegovo krstno ime je bilo Rajmund (Rajko) in rodil se je revnima tkalcema v kraju Zdunska-Wola v vzhodni Poljski 7. januarja 1894. Po otroštvu v domači hiši je vstopil k redovnikom minoritom, kjer je dobil ime Maksimilijan, ki ga je proslavil s svetništvom. Študiral je najprej v Krakovu, nato pa v Rimu, kjer je resno zbolel za jetiko, a je kljub temu redno doštudiral. Do leta 1919, ko je bil posvečen v duhovnika, je dosegel dva doktorata: iz filozofije in teologije. Dve leti poprej, leta 1917, je začel navidez neznatno, dejansko pa ogromno delo, ko je ustanovil ‘vojsko Brezmadežne’, katere člani naj bi bili res dejavni in misijonarski kristjani.
Ko se je vrnil na Poljsko, je imel v Krakovu zelo obiskane verske konference. Leta 1921 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne. Sprva je bil razmnožen ciklostilno, potem pa je dobil star tiskarski stroj in veliko noči ga je vrtel sam. Leta 1927 so na podarjenem zemljišču blizu Varšave začeli graditi naselje barak, imenovano Niepokalanow – mesto Brezmadežne. To je bila zgledna meniška republika: tu je v slogi delalo 6 redovnih očetov in 700 bratov, ki so bili strokovnjaki v tiskarski stroki. Njihova tiskarna je bila takrat najsodobnejša v Evropi. ‘Direktor’ oče Maksimilijan je stanoval v silno skromni sobi. Skupaj s svojimi delavci je vsak dan nekaj ur molil. In v tem je skrivnost njegovega uspeha.
Leta 1930 je ‘skočil’ na Japonsko. Brez denarja, brez zvez, brez znanja jezika. Čez mesec dni je izšla prva številka Viteza Brezmadežne v japonščini. Kmalu je na pobočju zunaj mesta Nagasaki – kakor bi slutil, da bo na mesto padla atomska bomba – zrasel japonski Niepokalanow, ki stoji še danes.
Leta 1939 je Hitlerjeva vojska zasedla Poljsko. Skupaj z drugimi prebivalci Niepokalanowa je bil v zaporih tudi oče Maksimilijan. Vrnili so se na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1940. 17. februarja 1941 je prišel oddelek esesevcev. Odpeljali so očeta Maksimiljana. Najprej v zapore Pawiak, nato pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Ko je proti koncu julija pobegnil neki taboriščnik, je moralo deset drugih jetnikov v ‘bunker lakote’, kjer so počasi ‘zveneli kot tulipani’. Namesto družinskega očeta Franca Gajowniczeka se je ponudil oče Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta. Umrl je kot zadnji, 14. avgusta 1941 na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Od svoje ‘Mamice’, kakor je imenoval Marijo, je prejel dva venca: belega za čistost življenja in rdečega za mučeništvo.
Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2007) 8, str. 84.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.