Okrog leta 350 je bila že severna Afrika močno zasidrana v krščanski veri. Prepričanega pogana tam skorajda ni bilo več. Trije mladi izobraženi možje, Marcelin, Vincenc in Donin so tedaj slišali pripoved, da je v nekih krajih na jugu Zahodnih Alp (na meji med sedanjo Francijo in Italijo) še mnogo ljudi, ki Kristusa sploh še ne poznajo ali pa jih begajo arijanske zmote. Srečni v svoji veri so se ti trije odločili, da pomagajo dušam alpskih krajev, da spoznajo evangeljsko resnico in vzljubijo Kristusa, svojega Odrešenika. Odšli so v Rim, da jih papež potrdi za misijonsko poslanstvo. Nato so se izkrcali v Nici in začeli z misijonskim delom v Morskih Alpah. Ker tu ni bilo več mnogo poganov, so prodirali globlje proti severu in dobili obilnejše delo v dolini reke Durance. Njihov vodja Marcelin je okoli leta 362 postal škof v mestu Embrun. Posvetil ga je sv. Evzebij iz mesta Vercelli in ga pooblastil, naj vodi oznanjevanje evangelija med rodom Katurigov. Marcelin je določil Doninu misijone okrog mesta Digne na jugu od Embruna in ga po letu 364 tam posvetil za škofa. Vincenca je pozneje poslal na sever, najbrž ne še spočetka v Grenoble, kjer je nato postal škof. Morda ga je v Grenoble najprej spremljal Donin, ki ga staro izročilo omenja kot prvega škofa tako v Digne kakor v Grenoblju.
Največ naporov in premagovanj s strani arijancev je prestal škof Marcelin, ki ga je cesar Konstanc pregnal s škofijskega sedeža zaradi njegove neupogljive zvestobe pravi veri. Zdi se, da je v pregnanstvu tudi umrl 13. aprila leta 374, tako da so ga mogli pokopati v Embrunu šele 20. aprila, škof Gregor iz Toursa piše, da so še v njegovem času, to je v 6. stoletju, v Embrunu stalno gorele luči na Marcelinovem grobu, ker je tam mnogo ljudi spet zadobilo zdravje. Del njegovih relikvij so prenesli v mesto Digne, koder so poleg Doninovega groba hranili tudi ostanke sv. Vincenca. Tako so bili vsi trije prijatelji spet združeni na istem kraju, kakor jih je prej med seboj povezovalo skupno delo za božje kraljestvo na zemlji. V času saracenskih napadov na te kraje so relikvije prenesli na varno v notranjost Francije. Tu jih je del propadel v dobi francoske revolucije (leta 1792), ostale pa so rešili in so še zdaj v mestu Digne.
Sv. Marcelinu je posvečenih šest cerkva v škofiji Embrun; njegov god slovesno obhaja 20. aprila pet alpskih francoskih škofij. Za druga dva njegova sodelavca smrtni dan ni znan, spominjajo pa se jih isti dan. Donin je vpisan med udeleženci sinode v Ogleju leta 381 skupaj s sv. Ambrožem in emonskim škofom sv. Maksimom.
Po nekih poročilih naj bi umrl šele leta 417.
BSS IV, 809 in VIII, 659—660; J. Coulson, n. d. 257.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.
– V Embrunu [ámbrinu] (v Franciji), sveti Marcelín, prvi škof tega mesta, ki je prišel iz Afrike iz mesta Vercelli, iz obširnega predela Obmorskih Alp, se spreobrnil k Kristusovi veri, ter bil posvečen za ta sedež od svetega Evzébija.
– V mestu Ambren (na Francoskem), spomin svetega Marcelina, spoznavalca in prvega škofa tega mesta. Po božjem ukazu je s tovarišema, svetim Vincencijem in Domninom, prišel iz Afrike in je velik del obmorskih Alp spreobrnil h krščanstvu z besedami in čudežnimi znamenji.
Vir