V Toursu [túru] (v Névstriji), smrt svetega Odóna, clunyjskega [klinijskega] opata, ki je obnovil meniško disciplino po pravilu svetega Benedikta in po disciplini svetega Benedikta Anianskega.
Vir
Dragi bratje in sestre!
Po daljšem premoru bi rad nadaljeval s predstavitvami velikih avtorjev vzhodne in zahodne Cerkve iz srednjega veka. V njihovem življenju in spisih namreč kot v ogledalu vidimo, kaj pomeni biti kristjan. Danes postavljam pred vas svetlo figuro svetega Odona, clunyjskega opata. Svoje mesto ima sredi tistega meniškega srednjega veka, ki je doživel v Evropi presenetljivo širitev življenja in duhovnosti, ki sta se navdihovala pri Vodilu svetega Benedikta. V tistih stoletjih so vstajali in se množili samostani, ki so s tem, da so se razvejali po celini, do skrajnih meja razširili krščanskega duha in krščansko čutenje. Sveti Odon pa nas popelje še posebej v enega teh samostanov, v Cluny, ki je bil v srednjem veku med najsijajnejšimi in najbolj slavljenimi; še danes s svojimi veličastnimi ruševinami razodeva znamenja slavne preteklosti zaradi izjemne predanosti askezi, študiju in še posebej bogoslužju, prežetemu z veličastnostjo in lepoto.
Odon je bil drugi clunyjski opat. Rodil se je okrog leta 880 na meji med pokrajinama Maine in Touraine v Franciji. Oče ga je posvetil svetemu škofu Martinu iz Toursa (+ 397), v čigar blagodejni senci in spominu je Odon preživel vse življenje in ga slednjič zaključil blizu njegovega groba. Pred odločitvijo za redovno posvetitev je doživel poseben trenutek milosti, o katerem je sam povedal nekemu drugemu menihu, Janezu Italijanu, ki je pozneje napisal njegov življenjepis. Odon je bil še mladostnik, star okrog 16 let, ko je na sveti večer zaznal, da mu kar sama od sebe prihaja na ustnice tale molitev: “Moja Gospa, Mati usmiljenja, ki si v tej noči rodila Odrešenika, prosi zame. Tvoje slavno in enkratno rojstvo naj bo, o predobra, moje zatočišče” (Vita sancti Odonis, I,9: PL 133,747). Poimenovanje “Mati usmiljenja”, s katerim je mladi Odon tedaj poklical Marijo, mu je ostalo najbolj pri srcu; z njim se je vedno obračal na Marijo, ki jo je klical tudi “edino upanje sveta, … po zaslugi katere so se odprla rajska vrata” (In veneratione S. Mariae Magdalenae: PL 133,721). Zgodilo se je, da je v tistem času naletel naVodilo svetega Benedikta, in ga je začel spolnjevati v nekaterih delih, “tako da je, ko še ni bil menih, nosil lahki meniški jarem” (prav tam, I,14: PL 133,50). V nekem svojem govoru Odon slavi Benedikta kot “svetilko, ki sije v mračnem tekališču tega sveta” (De sancto Benedicto abbate: PL 133,725), in ga označi kot “učitelja duhovnega nauka” (prav tam: PL 133,727). Z naklonjenostjo pokaže, kako se ga krščanska pobožnost “nadvse rada spominja” v zavesti, da ga je Bog dvignil “med najvišje in izbrane očete svete Cerkve” (prav tam: PL 133,722).
Odona je pritegnil benediktinski ideal, zato je zapustil Tours in vstopil kot menih v benediktinsko opatijo v mestu Beaune, kasneje pa prestopil v Cluny, kjer je leta 927 postal opat. Iz tega središča duhovnega življenja je lahko izvajal širen vpliv na samostane po vsej celini. Na njegovo vodenje in njegovo reformo so se oprli celo mnogi samostani v Italiji, med njimi samostan Svetega Pavla zunaj obzidja. Odon ni le enkrat obiskal Rima, potem pa stopil še dalje do Subiaca, Montecassina in Salerna. Prav v Rimu je poleti 942 zbolel. Ker je čutil, da se bliža koncu, se je hotel z zadnjimi močmi vrniti k svojemu svetemu Martinu v Tours, kjer je umrl na svetnikovo osmino, 18. novembra 942. Ko življenjepisec poudarja Odonovo “krepost potrpežljivosti”, podaja dolg seznam drugih njegovih kreposti, kot na primer prezir do sveta, gorečnost za duše, zavzemanje za mir Cerkva. Opat Odon je silno hrepenel po slogi med kralji in veljaki, po spoštovanju zapovedi, skrbi za uboge, poboljšanju mladih, spoštovanju do starejših (prim. Vita sancti Odonis, I,17: PL133,49). Rad je imel celico, kjer je bival, “odmaknjen od pogledov vseh in skrben samo za to, kako bi ugajal Bogu” (prav tam, I,14: PL 133,49). Vendar pa se kot “preobilni studenec” ni odtegoval služenju z besedo in zgledom, “objokoval je ta svet kot nekaj neizmerno revnega” (prav tam, I,17: PL 133,51). Njegov življenjepisec razlaga, da je v enem samem menihu bilo zbranih toliko različnih kreposti, kot se jih drugod najde raztresenih po vsem samostanu: “Jezus je v svoji dobroti nabral z raznih meniških vrtov in oblikoval na majhnem kraju pravi raj, da bi iz njegovega studenca napajal srca vernih” (prav tam, I,14: PL 133,49).
V odlomku govora v čast Mariji Magdaleni nam clunyjski opat razodeva, kako dojema meniško življenje: “Marija, ki je sedela ob Gospodovih nogah in je s pozornim duhom poslušala njegovo besedo, je simbol ljubkosti kontemplativnega življenja, katerega okus, bolj ko ga pokušamo, bolj navaja duha k odmiku od vidnih reči in od burnih posvetnih skrbi” (In ven. S. Mariae Magd., PL 133,717). To je pojmovanje, ki ga Odon potrjuje in razvija v drugih svojih spisih, iz katerih proseva ljubezen do ponotranjenosti, pogled na svet kot krhko in minljivo resničnost, iz katere se je treba izkoreniniti, nenehno nagibanje k odmiku od reči, ki jih dojema kot vir nemira, ostra občutljivost za navzočnost zla pri raznih skupinah ljudi, globoko eshatološko hrepenenje. Ta pogled na svet lahko zgleda precej daleč od našega, vendar pa Odonovo pojmovanje upoštevajoč krhkost sveta ovrednoti notranje življenje, ki je odprto za drugega, za ljubezen do bližnjega in prav na ta način preoblikuje življenje ter odpira svet za božjo luč.
Posebno omembo si zasluži “pobožnost” do Kristusovega telesa in krvi, ki jo je Odon spričo razprostranjene malomarnosti, ki jo je živo obžaloval, vedno gojil s prepričanjem. Trdno je bil namreč prepričan v resnično navzočnost Gospodovega telesa in krvi pod evharističnima podobama, in sicer v moči “bistvene” spremembe kruha in vina. Takole piše: “Bog, Stvarnik vsega, je vzel kruh in rekel, da je to njegovo telo, ki ga bo daroval za svet; in je razdelil vino, ki ga je imenoval za svojo kri.” – “Naravni zakon zapoveduje, da se na ukaz Stvarnika zgodi sprememba,” in zato “narava takoj spremeni svoje redno stanje; brez odlašanja kruh postane meso in vino postane kri.” Na Gospodov ukaz “se bistvo spremeni” (Odonis Abb. Cluniac. occupatio, ed. A. Swoboda, Lipsia 1900, str.121). Naš opat še dodaja, da žal to “čez vse sveto skrivnost Gospodovega telesa, v kateri je vse odrešenje sveta” (Collationes, XXVIII: PL 133,572), malomarno obhajajo. “Duhovniki,” tako opaža, “ki nevredno stopajo k oltarju, omadežujejo kruh, to je Kristusovo telo” (prav tam,PL 133,572-573). Samo kdor je duhovno združen s Kristusom, je lahko vredno soudeležen pri njegovem evharističnem telesu; sicer jesti njegovo meso in piti njegovo kri ni v korist, ampak v obsodbo (prim. prav tam, XXX, PL 133,575). Vse to nas vabi, da z novo močjo in globino verujemo v resnično Gospodovo navzočnost. Navzočnost Stvarnika med nami, ki se izroča v naše roke in preoblikuje nas, kakor preoblikuje kruh in vino, spreminja svet.
Sveti Odon je bil pravi duhovni voditelj tako za menihe kot za vernike svojega časa. Spričo “neizmernosti grehot”, razširjenih v družbi, je bilo zdravilo, ki ga je odločno ponudil, korenita sprememba življenja, utemeljena na ponižnosti, strogosti, odmiku od minljivih reči in oklepanju večnih (prim. Collationes, XXX, PL 133, 613).Kljub realizmu v diagnozi položaja njegovega časa pa Odon ne popušča pesimizmu: “Tega ne govorimo,” pojasnjuje, “da bi pahnili v obup tiste, ki bi se želeli spreobrniti. Božje usmiljenje je vedno na voljo; pričakuje uro našega spreobrnjenja” (prav tam: PL 133, 563). In vzklika: “O neizrekljiva globina božje dobrohotnosti! Bog preganja krivde in vendar varuje grešnike” (prav tam: PL 133,592). Oprt na to prepričanje se je clunyjski opat rad zaustavljal v kontemplaciji usmiljenja Kristusa Odrešenika, ki ga je prepričljivo označil kot “ljubitelja ljudi”: “amator hominum Christus” (prav tam, LIII: PL 133,637). Opaža tudi tole: Jezus se je podvrgel bičem, ki smo si jih zaslužili mi, da bi rešil ustvarjenino, ki je njegovo delo in ki jo ljubi (prim.prav tam: PL 133, 638).
Tukaj se pokaže poteza svetega opata, ki je na prvi pogled skoraj skrita pod zahtevnostjo njegove reformatorske strogosti: globoka dobrota njegovega duha. Bil je strog, predvsem pa je bil dober, človek velike dobrote, dobrote, ki izhaja iz stika z božjo dobroto. Odon, tako pravijo njegovi sodobniki, je širil okrog sebe veselje, ki ga je bil prepoln. Njegov življenjepisec potrjuje, da ni nikoli slišal iz ust nobenega človeka “tako sladkih besed” (prav tam, I,17: PL 133,31). Navado je imel, tako nadaljuje življenjepisec, povabiti k petju otroke, ki jih je srečal na cesti, da bi jih potem obdaril s kako malenkostjo, in dodaja: “Njegove besede so od radosti kar prekipevale …, njegova veselost je vlivala v naša srca globoko radost” (prav tam, II, 5: PL 133,63). Na ta način je ta živahni in obenem ljubki srednjeveški opat, navdušen za reformo, z odločnim delovanjem v menihih in tudi v vernih laikih svojega časa spodbujal željo, da bi s krepkim korakom napredovali po poti krščanske popolnosti.
Hočemo gojiti upanje, da se bosta njegova dobrota in veselje, ki izhaja iz vere, združena s strogostjo in nasprotovanjem pregreham sveta, dotaknila tudi našega srca, da bomo tudi mi lahko našli vir veselja, ki izhaja iz božje dobrote.
Papež Benedikt XVI. 2. septembra 2009.
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Vir
Mladostna leta je Odo preživel na dvoru Viljema Akqivitanskega, nato je devetnajstleten vstopil v duhovniški stan in postal kanonik pri sv. Martinu v Toursu. Tu je živel spokorno, veliko študiral in si pridobil temeljito izobrazbo. Kasneje ga je želja po čim popolnejšem življenju pripeljala v samostan Baume, od tod pa v Cluny. Pod njegovim vodstvom je Cluny postal središče reformiranih samostanov in prenovitvenih reform, ki so zajele vso Cerkev.
Ime: Ime Odo (Odon) in podobna (Oton) razlagajo v nemščini kot skrajšane oblike iz zloženih germanski imen, katerih prvi člen je ot- ali od-. Sestavina ot pomeni v starovisokonemščini »posest, bogastvo, sreča«.
Rodil se je okoli leta 878/879 v Akvitaniji v Franciji,
umrl pa 18. novembra 942 v Toursu, prav tako v Franciji.
Družina: Bil je sin pobožnih plemiških staršev, ki dolgo niso imeli otrok, zato ga je oče, vitez Ebba I., gospodar Deolsa v Burgundiji, ob rojstvu posvetil svetemu Martinu.
Sodobniki: sveta Adelajda, cesarica, sveti Gerald iz Aurillaca, papeži Janez XI. Leon VII., Štefan VII.
Zavetnik: glasbenikov, častijo pa ga tudi kot priprošnjika zoper sušo in za dež.
Atributi: redovna obleka, škofovska palica in knjiga
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529 in sestavil preprosto redovno pravilo (Regula). Njihov matični samostan je na Monte Cassinu, pravilo reda pa je »moli in delaj«.
Reforma: Clunysko gibanje za prenovo meniškega življenja je iz skromnih začetkov v samostanu Cluny preraslo v gibanje za celotno krščansko obnovo tedanje Evrope. Odo velja za pravega začetnika clunyskega meništva in reformnega gibanja.
Predhodnik: Bl. Bernon (919–927)
Naslednik: Bl. Ajmard (Ademar) (942–948)
Dela: Življenjepis svetega Geralda iz Aurillaca, tri knjige moralnih esejev (Collationes), v sedmih knjigah je izdal svoje znamenito pesniško delo o Odrešitvi (Occupatio), svetemu Martinu v čast pa je napisal dvanajst antifon (odpevov) in štiri himne.
Kreposti: Odo je vse življenje s posebno vnemo častil Marijo in svetega Martina ter bil zvest svojemu idealu meništva. Bil je ponižnega in preprostega značaja.
Življenjepis: Prvi njegov življenjepis je napisal Janez iz Salerma
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki, s škofovsko palico in knjigo, ko deli pomoč revnim.
Smrt: Pokopali so ga v samostanu v Toursu. Njegove relikvije naj bi hugenoti v 16. stol. uničili, a del teh hranijo v l’Isle-Jourdanu južno od Toursa.
Goduje: 18. novembra.
Vir
Ustanovitev benediktinskega samostana Cluny v francoski pokrajini Burgundiji okoli leta 910 je pomenila v zgodovini zahodnega meništva pravo gibanje in temelj verske preroditve tedanje ‘latinske’ Evrope. Pomen tega samostana je toliko večji, ker so ga skoraj dve stoletji vodili opati, ki so bili svetniki: možje znanja in dela, premišljevanja in molitve, spokornosti in svetništva. Pravi začetnik klinijskega meništva, ki je tako močno vplivalo na srednjeveško kulturo in zgodovino, predvsem pa na versko preroditev, in ni bilo omejeno samo na tedanjo Francijo in Nemčijo, temveč je zajelo tudi samostane v Italiji, Španiji, Angliji in še v nekaterih severnih deželah, je bil prvi klinijski opat Odo (Odon), ki se ga Cerkev spominja na današnji dan.
Rodil se je okoli leta 878 v Burgundiji v plemiški družini. Oče Ebbo ga je že kot otroka posvetil sv. Martinu, slovitemu tourskemu škofu. Vzel ga je v naročje in zaklical: »Martin, ti biser med duhovniki, sprejmi tega otroka!« Kot fant je Odo odšel na dvor Viljema Akvitanskega, kjer je živel kot mladi plemiči tedanjega časa in je posebno užival v lovu. Vendar ga to življenje v notranjosti ni zadovoljevalo. Neke božične noči se je posvetil božji Materi Mariji. Z devetnajstimi leti je stopil v kleriški stan in kmalu zatem je bil kanonik pri sv. Martinu v Toursu. Živel je zelo spokorno in se veliko posvečal duševnemu delu. V prizadevanju za čim popolnejšim življenjem se je leta 909 odpravil v samostan Baume, kjer ga je opat imenoval za učitelja samostanske šole. V tej službi se je tako izkazal, da ga je opat tridesetletnega posvetil v duhovnika, leta 927 je bil na njegovo priporočilo izvoljen za opata v Clunyju. Pod njegovim vodstvom je ta samostan postal žarišče prenove samostanskega življenja po prvotnih pravilih sv. Benedikta. Odo je imel pred očmi vzvišen vzor meništva kot poti k resnični popolnosti.
Pridobil si je zaupanje papežev, ki so njegovo delo zelo cenili. Papež Janez XI. ga je leta 936 celo povabil v Rim, da je v duhu klinijskih reform prenovil opatijo sv. Pavla zunaj obzidja. Papež Leon VII. mu je leta 939 naročil, naj posreduje v raznih spornih zadevah, pri katerih so bile ogrožene koristi rimske Cerkve.
Vse Odonovo življenje označuje vrsta izrednih dogodkov, ki so že sodobnikom pomenili dokaz njegove svetosti. Med drugim se pripoveduje, da je nekega dne, ko je bil še mlad menih, opat Bernon dal znamenje za konec obeda, Odo pa je držal v roki še košček kruha in ga ravno hotel pojesti. Ker ni hotel prekršiti samostanskih predpisov, teh grižljajev kruha ni ne pojedel ne proč vrgel, marveč jih je obdržal v roki. Ko se je po zahvalni molitvi vrnil iz cerkve, se je zatožil opatu. Ta ga je ves začuden prosil, naj odpre dlan: Odo je ubogal toda krušne drobtine so se spremenile v žlahtne kamne.
Leta 942 je bil spet v Rimu. Lotila se ga je trdovratna mrzlica in sprevidel je, da ga Bog kliče domov. Pred smrtjo je želel še enkrat obiskati Tours. Ta želja se mu je izpolnila in tam je na čast sv. Martinu spesnil himno »Martin, enak apostolom«. V krogu menihov je umrl 18. novembra 942. Za svojega zavetnika so si ga izbrali glasbeniki; v Franciji so ga nekdaj zelo častili kot priprošnjika zoper sušo in za dež.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 31