V Rimu, spomin svetega Priska, duhovnika in mučenca, klerika Priscilijana in device Benedikte, ki so v času cesarja Julijana z mečem dopolnili mučeništvo. († ok. 362)
Vir
Priscus je bil duhovnik, Priscillianus diakon, Benedicta pa je živela kot zaobljubljena devica. Učili so nevernike, krstili spreobrnjence ter krepili preizkušane in preganjane kristjane. Umrli so z obglavljenjem pod cesarjem Julijanom Apostatom.
V zapisih o mučeništvu Bibiane in Pimenia iz Rima je več zapisov o Priscu, Priscillianu in Benedicti. Po legendi naj bi cesar Julijan Apostata vse tri zasliševal sam – nikoli ga ni bilo v Rimu. Priscusove relikvije ležijo v cerkvi Santa Maria del Popolo in od leta 1845 v verskem domu Notre-Dame-de-l’Hermitage – maristov pri Saint-Chamond v Franciji; Benediktine relikvije so v cerkvi Santa Lucia v Selcih pri Rimu.
DE
Svetniki Benedikt, Priscus (Crispinus) in Priscillianus (Priscillianus) (it. Benedetta, Crispo e Crispiniano) so živeli v Rimu v tretjem stoletju. Priscus je bil duhovnik, Priscillian je bil klerik, Benedicta pa pobožna laikinja in devica. Od svetih služabnikov Janeza in Pavla sta slišala za težave, ki sta jih imela s cesarjem Julijanom (361-63), ki so ga imenovali odpadnik, ker je odpadel od krščanstva in želel, da se rimsko cesarstvo vrne k starim poganskim bogovom.
Ko trije kristjani nekaj časa niso ničesar slišali o bratih, so ju poiskali in našli njuni trupli, zakopani v njuni hiši v kraju Clivo di Scauro na gori Monte Celio. O najdbi so takoj povedali drugim in tako so bili tudi sami aretirani. Ko so odklonili žrtvovanje starim rimskim bogovom, ki jih je Julijan želel ponovno uvesti, naj bi 4. januarja 363 doživeli mučeništvo. Ubil jih je isti kapitan Terentianus (it. Terenziano), ki je ubil Janeza in Pavla, tri kristjane pa so pokopali poleg bratov.
Po legendi se je cesarjev krvnik Terentianus pozneje pokesal in priznal svoj delež pri tej usmrtitvi ter se spreobrnil v krščanstvo. Naslednik cesarja Julijana Jovijan (363-64), ki je bil naklonjen krščanstvu, je prosil krščanskega senatorja Bizanca (it. Bizante), naj poišče relikvije mučencev, in ko sta jih, skupaj z relikvijami svetega Pamahija, našla, sta leta 398 na tem mestu zgradila cerkev (Basilica Pammachiana), današnjo cerkev Santi Giovanni e Paolo.
Imena teh treh so vzeta iz nezanesljivih zapisov svete Bibiane, kjer se trdi, da so bili kristjani, ki jih je pokopal njen oče Flavian. Sveti martirolog Ado iz Vienne jih ima za mučence. Njihov spominski dan je 4. januar, omenja pa se tudi 27. junij, dan po Janezu in Pavlu.
NOR