V Rimu, sveti Stanislav Kostka, po narodnosti Poljak, ki je želel vstopiti v Družbo Jezusovo. Zbežal je od očetovega doma in šel peš v Rim, kjer ga je sveti Frančišek de Borja [borha] pripustil k noviciatu in je kmalu, izčrpan ob delu v ponižnih dolžnostih, slaven po svetosti umrl.
Vir
Zavetnik Poljske, študentov, umirajočih in proti očesnim boleznim
Atributi: lilija, razpelo, rozni venec in Marijina podoba
Imena: Stanislav, Stane, Stanimir, Stanislavko, Stanisa, Stano, Stas, Stasa, Staso, Stanislava, Stana, Stanka, Stasi, Staska, …
Poljski svetnik in zavetnik mladine je bil sin plemiških staršev. Že v otroških letih je bil tako sramežljiv, da ga je kar rdečica oblila, če je le slišal nespodobno besedo. Štirinajst let starega so poslali starši z bratom Pavlom na Dunaj v šole. Tam je stanoval v hiši nekega luteranca. Ko je nekoč hudo zbolel, gospodar ni pustil duhovnika v hišo, da bi bolniku prinesel obhajilo. Tedaj se je zatekel k sv. Barbari in pripovedujejo, da mu je svetnica v zamaknjenju v spremstvu dveh angelov prinesla sv. popotnico.
Stanislav tedaj ni umrl. Po tistem ga je začelo vleči k jezuitom. Brat Pavel, ne sicer zloben, vendar pa ves posveten, ga je vedno navajal na posvetna pota. Stanko je odgovarjal: »Za nekaj višjega sem se rodil.« In ostal je stanoviten, dasi je od brata zaradi tega moral preslišati marsikatero grenko, celo trpeti udarce. Ko je nekoč brat spet z njim prav grdo ravnal, mu je Stanislav zagrozil, da bo pobegnil. »Le pojdi, kamor hočeš,« ga je zavrnil Pavel. Stanislav je porabil to priložnost, da bi uresničil svoj sklep in stopil v Družbo Jezusovo. Preoblekel se je v kmečkega fantiča in se odpravil peš na dolgo pot v Augsburg k provincialu jezuitskega reda v Nemčiji, sv. Petru Kaniziju. Ta pa se ga je bal sprejeti, ker je vedel, da bi starši ugovarjali. Zato je šel Stanislav v Rim k sv. Frančišku Borgiu, generalu reda.
A le deset mesecev je bil jezuitski novinec. Na veliki šmaren 1568 je umrl, star še ne osemnajst let, kakor je bil sam prej napovedal. Na smrtni postelji so ga sobratje vprašali, ali je pripravljen umreti. Odgovoril je s psalmistom: »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno!« Izgovarjajoč sveti imeni Jezus in Marija, ki ji je rekel »moja mati«, je izdihnil svojo dušo.
»Živeti hočem, kakor je Bogu všeč; ali je to drugim všeč ali ne, tega mi ni mar« (sv. Stanislav).
Pogosto ga kažejo z detetom Jezusom, kar naj bi kazalo na njegova videnja.
Goduje 15. avgusta, ponekod 13. novembra.
Vir
Redovni novinec
Čeprav je bil Stanislav Kostka (1550 – 1568) manj kot eno leto pri jezuitih, ko je že umrl, je zelo poznan po svoji mladostni svetosti in trdni odločenosti, da bo sledil božjemu klicu kljub nasprotovanju domačih. Po rodu poljski plemič (njegov oče je bil graščinski oskrbnik in senator v kraljestvu) je bil namenjen za javno službo. Leta 1564 so starši Stanislava in njegovega starejšega brata Pavla poslali na študij v pravkar odprti jezuitski kolegij na Dunaju. Najprej sta bila mlada plemiča gosta v jezuitski skupnosti ob kolegiju, po sedmih mesecih pa sta se preselila v hišo senatorja Kimberker-ja. Kimberker je bil odločen protestant, ki nebi nikoli dovolil duhovniku priti v njegovo hišo z najsvetejšim. To je postalo problem, ko je sredi decembra 1565 Stanislav zbolel za neznano boleznijo. Stanislav je vztrajno prosil za sveto popotnico, a mu njegov brat ni hotel ustreči. Stanislav je molil k sveti Barbari, zavetnici bratovščine, ki ji je pripadal, za posredovanje pri Bogu, da bi mogel prejeti sveto popotnico preden bo umrl. Imel je mistično doživetje obiskanja Marije, ki mu je v roke položila dete Jezusa, kar si je razložil kot namig, naj vstopi v Družbo Jezusovo.
Po svoji nenavadni izkušnji je mladi plemič ozdravel in obiskal jezuitskega provinciala na Dunaju, s prošnjo, da bi vstopil k jezuitom. Provincial mu je bil naklonjen, je pa dejal, da ga ne more sprejeti brez privolitve njegovih staršev. Stanislav je vedel, da starši ne bodo dovolili njegovega vstopa. Odločni mladenič se je posvetoval z nekim drugim jezuitom, ki mu je predlagal, naj obišče še provinciala v Augsburgu v Nemčiji, patra Petra Kanizija, če bi ga ta sprejel. Stanislav se je odločil, da bo poizkusil in se je zjutraj 10. avgusta 1567 izmuznil z Dunaja. Odložil je svojo plemiško obleko in ogrnil preprosta oblačila romarjev, kar mu je pomagalo, da se je prikril jeznemu bratu, ki mu je sledil in ga v tako revni obleki ni prepoznal.
Stanislav je s težavo prepešačil 725 kilometrov dolgo pot do Augsburga in nato še naprej do Dillingen-a, kamor je šel pater Kanizij. Izrazil mu je svojo željo in mu ponudil pismo s priporočilom jezuita z Dunaja. Kanizij je v njem prepoznal iskrenega in duhovno bogatega mladeniča in se je odločil, da ga sprejme. Poskrbel je tudi, da je Stanislav lahko spremljal dva mlada jezuita v Rim, ki je mnogo dlje od Poljske kot Nemčija, in tako dovolj daleč, da Stanislava družina nebi mogla ustaviti. Proti koncu septembra so Stanislav in dva mlada jezuita zapustili Nemčijo in 25. oktobra prispeli v Rim. Odšli so v hišo, kjer je bil jezuitski vrhovni predstojnik, pater Frančišek Borgija.
Stanislav je Borgiji predal priporočila Petra Kanizija. Borgija ga je najprej tri mesece zadržal v Gesú-ju, nato pa ga je poslal v Rimski kolegij in pozneje v noviciat San’ Andrea. Stanislav je ostal v noviciatu samo deset mesecev. V začetku avgusta 1568 je zaslutil, da bo kmalu umrl. Zbolel je in imel mrzlico. Ker se ni zdelo, da bi bil resno bolan, brat bolničar njegovi slutnji ni verjel. 14. avgusta je Stanislav povedal bolničarju, da bo naslednji dan umrl, vendar ta tega ni vzel zares. Še isti dan se je Stanislavu stanje poslabšalo in zgubil je vse moči. Prejel je sveto popotnico in molil z novinci in drugimi jezuiti, ki so bil pri njem. Okrog treh zjutraj na praznik Vnebovzete je oznanil, da se mu približuje Marija z angeli, da ga vzamejo v nebesa, kmalu nato je umrl.
Vir
Prispevek na TV Exodus:
[hana-flv-player video=”http://www.exodus.si/files/video/b05b8d5f078272996bb55bbc53d0d0cd.flv” width=”500″ height=”330″ description=”sveti Stanislav Kostka” player=”4″ autoload=”true” autoplay=”false” loop=”false” autorewind=”true” /]
»Ne iščite nobenega drugega razloga za moj skrivni odhod kakor namen, da se odtegnem svetu in sledim božjemu klicu, ki me poziva v Družbo Jezusovo. Ako me imata oče in brat rada, kakor bi me morala imeti, me ne bosta obsodila, da sem ju zapustil in si izbral stan, ki me osrečuje … Trdno sem odločen Bogu služiti in v njegovi službi z vezmi uboštva, čistosti in pokorščine vztrajati, dokler bom živ. Nobena moč sveta me ne more omajati v tem sklepu.«
Ime: Ime je sestavljeno iz slovanskega velelnika glagola stati – stani v pomenu »postani« in morfema -slav v pomenu »slaven«.
Rojen: 28. oktobra 1550.
Kraj rojstva: grad Rostkow v Mazoviji na Poljskem.
Umrl: 15. avgusta 1568.
Kraj smrti: Rim v Italiji.
Družina: Rodil se je v eni najuglednejših plemiških rodbin na Poljskem. Njegov oče Ivan je bil senator in vojaški poveljnik. Z ženo Marjeto roj. Krystka sta imela štiri sinove in hčer. Najstarejši je bil Pavel, drugi Stanislav, nato še Janez in Albert.
Študij: Starši so Pavla in Stanislava poslali študirat v jezuitski konvikt na Dunaj. Tu je kmalu zbolel, tako da je njegovo življenje viselo na nitki.
Kreposti: Stanislav je že kot otrok živel krepostno življenje: velika ljubezen do Marije je v njem prebudila posebno zavzetost za sveto čistost, kot član bratovščine sv. Barbare je vneto častil evharistijo in veliko molil.
Videnja: Med boleznijo je doživljal izredne mistične milosti: ko mu niso mogli prinesti zakramentov za umirajoče, se mu je prikazala sv. Barbara v spremstvu dveh angelov in mu prinesla obhajilo. Naslednjič pa se mu je prikazala Marija, mu naročila, naj vstopi v Družbo Jezusovo in mu v naročje položila Dete Jezusa.
Nasprotovanje: Zaradi očetovega in bratovega nasprotovanja ga sprva niso hoteli sprejeti v jezuitski red.
Pobeg: Avgusta 1567 je na tiho pobegnil z Dunaja in se kot preprost kmečki fant peš odpravil proti Augsburgu, da bi za sprejem preprosil nemškega provinciala Petra Kanizija. Tudi on si ga ni upal sprejeti, zato ga je poslal v Rim.
Sprejem: Stanislav je prispel v Rim 25. oktobra 1567, kjer ga je general Frančišek Borgia le sprejel v noviciat pri sv. Andreju na Kvirinalu.
Bolezen: V redu je preživel le dobrega pol leta, saj ga je že 10. avgusta 1568 napadla mrzlica, čez štiri dni pa ga je (na njegovo lastno željo) Marija vzela k sebi.
Zavetnik: Poljske in Varšave; velja za zavetnika študentov, novincev; priprošnjik proti sklepnim zlomom, očesnim boleznim in vročici, proti hudim boleznim.
Upodobitve: Upodabljajo ga v obleki italijanskih jezuitov, v plašču s stoječim ovratnikom. Njegovi atributi so lilija, križ, rožni venec in Marijina podoba; pogosto je prikazan tudi z detetom Jezusom v naročju.
Čudeži: Ob njegovem grobu sta se spreobrnila brat Pavel in domači učitelj, na njegovo priprošnjo je Bog pomagal Poljakom v boju proti Turkom, ozdravljal je bolnike in celo obudil k življenju take, ki so jih imeli že za mrtve.
Beatifikacija: Papež Pavel V. je že 19. oktobra 1605 dovolil njegovo češčenje za blaženega, za svetnika pa ga je 21. junija 1726 razglasil Benedikt XIII.
Goduje: 15. avgusta, ponekod 13. novembra.
Vir