V Rimu, sveti Stanislav Kostka, po narodnosti Poljak, ki je želel vstopiti v Družbo Jezusovo. Zbežal je od očetovega doma in šel peš v Rim, kjer ga je sveti Frančišek de Borja [borha] pripustil k noviciatu in je kmalu, izčrpan ob delu v ponižnih dolžnostih, slaven po svetosti umrl.
Vir
Zavetnik Poljske, študentov, umirajočih in proti očesnim boleznim
Atributi: lilija, razpelo, rozni venec in Marijina podoba
Imena: Stanislav, Stane, Stanimir, Stanislavko, Stanisa, Stano, Stas, Stasa, Staso, Stanislava, Stana, Stanka, Stasi, Staska, …
Poljski svetnik in zavetnik mladine je bil sin plemiških staršev. Že v otroških letih je bil tako sramežljiv, da ga je kar rdečica oblila, če je le slišal nespodobno besedo. Štirinajst let starega so poslali starši z bratom Pavlom na Dunaj v šole. Tam je stanoval v hiši nekega luteranca. Ko je nekoč hudo zbolel, gospodar ni pustil duhovnika v hišo, da bi bolniku prinesel obhajilo. Tedaj se je zatekel k sv. Barbari in pripovedujejo, da mu je svetnica v zamaknjenju v spremstvu dveh angelov prinesla sv. popotnico.
Stanislav tedaj ni umrl. Po tistem ga je začelo vleči k jezuitom. Brat Pavel, ne sicer zloben, vendar pa ves posveten, ga je vedno navajal na posvetna pota. Stanko je odgovarjal: »Za nekaj višjega sem se rodil.« In ostal je stanoviten, dasi je od brata zaradi tega moral preslišati marsikatero grenko, celo trpeti udarce. Ko je nekoč brat spet z njim prav grdo ravnal, mu je Stanislav zagrozil, da bo pobegnil. »Le pojdi, kamor hočeš,« ga je zavrnil Pavel. Stanislav je porabil to priložnost, da bi uresničil svoj sklep in stopil v Družbo Jezusovo. Preoblekel se je v kmečkega fantiča in se odpravil peš na dolgo pot v Augsburg k provincialu jezuitskega reda v Nemčiji, sv. Petru Kaniziju. Ta pa se ga je bal sprejeti, ker je vedel, da bi starši ugovarjali. Zato je šel Stanislav v Rim k sv. Frančišku Borgiu, generalu reda.
A le deset mesecev je bil jezuitski novinec. Na veliki šmaren 1568 je umrl, star še ne osemnajst let, kakor je bil sam prej napovedal. Na smrtni postelji so ga sobratje vprašali, ali je pripravljen umreti. Odgovoril je s psalmistom: »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno!« Izgovarjajoč sveti imeni Jezus in Marija, ki ji je rekel »moja mati«, je izdihnil svojo dušo.
»Živeti hočem, kakor je Bogu všeč; ali je to drugim všeč ali ne, tega mi ni mar« (sv. Stanislav).
Pogosto ga kažejo z detetom Jezusom, kar naj bi kazalo na njegova videnja.
Goduje 15. avgusta, ponekod 13. novembra.
***
Domača vzgoja k pobožnosti, sramežljivosti in zmernosti je pri sv. Stanislavu Kostki obrodila bogate sadove. Oče je opazil, da ima nadarjeni Stanislav prirojen čut za diplomacijo, zato je sanjal, kako bo nekoč velika osebnost v javnem življenju Poljske. Skupaj z bratom in domačim učiteljem Bilinskim ga je poslal študirat na Dunaj. Tu so vsi trije sprva prebivali v jezuitskem konviktu za plemiče, šolali pa so se v njihovem kolegiju. Stanislavu, ki je že prej gojil posebno pobožnost do Matere božje in se zavzemal za čistost v vseh pogledih, je zavod zelo ugajal; bil je vnet kongreganist in član bratovščine sv. Barbare, ki je gojila češčenje sv. evharistije. Z vladavino novega cesarja Maksimiljana II. pa so se razmere za jezuite zelo zaostrile. Kolegij so sicer še obdržali, morali pa so zapreti zavod. Stanislav in njegova tovariša so se bili tako prisiljeni naseliti v hiši nekega protestanta. Brat Pavel in učitelj Bilinski sta začela zlorabljati »svobodo«, veseljačiti in se norčevati iz Stanislava, ki je ostal trden in zvest veri in svojim načelom. Velikokrat je bil pretepen, zlasti kadar sta ga veseljaka pozno ponoči našla v kotu sobe pri molitvi. Te razmere so na njem pustile posledice, tako hude, da so vsi pričakovali, da bo podlegel bolezni. Po čudežu pa je ozdravel in začel razmišljati o vstopu v jezuitski red. Tu pa je naletel na veliko oviro: ker so se avstrijski in nemški jezuiti bali nasprotovanja in zamere njegovega vplivnega očeta, je moral na priporočilo Petra Kanizija oditi v Rim. Preoblečen v preprostega kmečkega fanta se je izmuznil bratu, ki ga je zasledoval, in bil po dolgi poti in zapletih konec oktobra leta 1567 sprejet v noviciat pri sv. Andreju na Kvirinalu v Rimu. Šele tu je resnično zaživel, a ne za dolgo. Pogumno je kljuboval nasprotovanju očeta, ki mu je grozil z ječo, a si obenem tudi »izmolil« bolezen in smrt. Nenadna mrzlica ga je položila v posteljo, na Marijin največji praznik pa ga je Gospod vzel k sebi. Glas o njegovi svetosti je bliskoma obšel svet, začeli so se dogajati čudeži; najprej ta, da sta se brat Pavel in učitelj Bilinski spreobrnila in zresnila.
Ime: Ime je slovansko, sestavljeno je iz glagola stati – »stani« v pomenu »postani« in korena – »slav« v pomenu »slaven«.
Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji na Poljskem,
umrl pa 15. avgusta 1568 v Rimu.
Družina: Oče Ivan Kostka je bil ugleden plemič, senator poljskega kraljestva in vojaški poveljnik. Z ženo Marjeto Dobrin Kryska sta imela pet otrok, štiri sinove in hčer. Najstarejši je bil Pavel, drugi za njim pa Stanislav.
Zavetnik: Poljske, Varšave, Poznana, Lublina, Lemberga in Gniezna; študentov, novincev jezuitskega reda; je priprošnjik proti sklepnim zlomom, očesnim boleznim in vročici.
Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo v obleki italijanskih jezuitov, v plašču s stoječim ovratnikom. Njegovi atributi so lilija, križ, rožni venec in Marijina podoba; pogosto je prikazan tudi z Detetom Jezusom v naročju.
Beatifikacija: Razglašen za blaženega l. 1670, za svetnika 21. junija 1726.
Goduje: 15. avgusta, ponekod 13. novembra.
Vir
Redovni novinec
Čeprav je bil Stanislav Kostka (1550 – 1568) manj kot eno leto pri jezuitih, ko je že umrl, je zelo poznan po svoji mladostni svetosti in trdni odločenosti, da bo sledil božjemu klicu kljub nasprotovanju domačih. Po rodu poljski plemič (njegov oče je bil graščinski oskrbnik in senator v kraljestvu) je bil namenjen za javno službo. Leta 1564 so starši Stanislava in njegovega starejšega brata Pavla poslali na študij v pravkar odprti jezuitski kolegij na Dunaju. Najprej sta bila mlada plemiča gosta v jezuitski skupnosti ob kolegiju, po sedmih mesecih pa sta se preselila v hišo senatorja Kimberker-ja. Kimberker je bil odločen protestant, ki nebi nikoli dovolil duhovniku priti v njegovo hišo z najsvetejšim. To je postalo problem, ko je sredi decembra 1565 Stanislav zbolel za neznano boleznijo. Stanislav je vztrajno prosil za sveto popotnico, a mu njegov brat ni hotel ustreči. Stanislav je molil k sveti Barbari, zavetnici bratovščine, ki ji je pripadal, za posredovanje pri Bogu, da bi mogel prejeti sveto popotnico preden bo umrl. Imel je mistično doživetje obiskanja Marije, ki mu je v roke položila dete Jezusa, kar si je razložil kot namig, naj vstopi v Družbo Jezusovo.
Po svoji nenavadni izkušnji je mladi plemič ozdravel in obiskal jezuitskega provinciala na Dunaju, s prošnjo, da bi vstopil k jezuitom. Provincial mu je bil naklonjen, je pa dejal, da ga ne more sprejeti brez privolitve njegovih staršev. Stanislav je vedel, da starši ne bodo dovolili njegovega vstopa. Odločni mladenič se je posvetoval z nekim drugim jezuitom, ki mu je predlagal, naj obišče še provinciala v Augsburgu v Nemčiji, patra Petra Kanizija, če bi ga ta sprejel. Stanislav se je odločil, da bo poizkusil in se je zjutraj 10. avgusta 1567 izmuznil z Dunaja. Odložil je svojo plemiško obleko in ogrnil preprosta oblačila romarjev, kar mu je pomagalo, da se je prikril jeznemu bratu, ki mu je sledil in ga v tako revni obleki ni prepoznal.
Stanislav je s težavo prepešačil 725 kilometrov dolgo pot do Augsburga in nato še naprej do Dillingen-a, kamor je šel pater Kanizij. Izrazil mu je svojo željo in mu ponudil pismo s priporočilom jezuita z Dunaja. Kanizij je v njem prepoznal iskrenega in duhovno bogatega mladeniča in se je odločil, da ga sprejme. Poskrbel je tudi, da je Stanislav lahko spremljal dva mlada jezuita v Rim, ki je mnogo dlje od Poljske kot Nemčija, in tako dovolj daleč, da Stanislava družina nebi mogla ustaviti. Proti koncu septembra so Stanislav in dva mlada jezuita zapustili Nemčijo in 25. oktobra prispeli v Rim. Odšli so v hišo, kjer je bil jezuitski vrhovni predstojnik, pater Frančišek Borgija.
Stanislav je Borgiji predal priporočila Petra Kanizija. Borgija ga je najprej tri mesece zadržal v Gesú-ju, nato pa ga je poslal v Rimski kolegij in pozneje v noviciat San’ Andrea. Stanislav je ostal v noviciatu samo deset mesecev. V začetku avgusta 1568 je zaslutil, da bo kmalu umrl. Zbolel je in imel mrzlico. Ker se ni zdelo, da bi bil resno bolan, brat bolničar njegovi slutnji ni verjel. 14. avgusta je Stanislav povedal bolničarju, da bo naslednji dan umrl, vendar ta tega ni vzel zares. Še isti dan se je Stanislavu stanje poslabšalo in zgubil je vse moči. Prejel je sveto popotnico in molil z novinci in drugimi jezuiti, ki so bil pri njem. Okrog treh zjutraj na praznik Vnebovzete je oznanil, da se mu približuje Marija z angeli, da ga vzamejo v nebesa, kmalu nato je umrl.
Vir
»Ne iščite nobenega drugega razloga za moj skrivni odhod kakor namen, da se odtegnem svetu in sledim božjemu klicu, ki me poziva v Družbo Jezusovo. Ako me imata oče in brat rada, kakor bi me morala imeti, me ne bosta obsodila, da sem ju zapustil in si izbral stan, ki me osrečuje … Trdno sem odločen Bogu služiti in v njegovi službi z vezmi uboštva, čistosti in pokorščine vztrajati, dokler bom živ. Nobena moč sveta me ne more omajati v tem sklepu.«
Ime: Ime je sestavljeno iz slovanskega velelnika glagola stati – stani v pomenu »postani« in morfema -slav v pomenu »slaven«.
Rojen: 28. oktobra 1550.
Kraj rojstva: grad Rostkow v Mazoviji na Poljskem.
Umrl: 15. avgusta 1568.
Kraj smrti: Rim v Italiji.
Družina: Rodil se je v eni najuglednejših plemiških rodbin na Poljskem. Njegov oče Ivan je bil senator in vojaški poveljnik. Z ženo Marjeto roj. Krystka sta imela štiri sinove in hčer. Najstarejši je bil Pavel, drugi Stanislav, nato še Janez in Albert.
Študij: Starši so Pavla in Stanislava poslali študirat v jezuitski konvikt na Dunaj. Tu je kmalu zbolel, tako da je njegovo življenje viselo na nitki.
Kreposti: Stanislav je že kot otrok živel krepostno življenje: velika ljubezen do Marije je v njem prebudila posebno zavzetost za sveto čistost, kot član bratovščine sv. Barbare je vneto častil evharistijo in veliko molil.
Videnja: Med boleznijo je doživljal izredne mistične milosti: ko mu niso mogli prinesti zakramentov za umirajoče, se mu je prikazala sv. Barbara v spremstvu dveh angelov in mu prinesla obhajilo. Naslednjič pa se mu je prikazala Marija, mu naročila, naj vstopi v Družbo Jezusovo in mu v naročje položila Dete Jezusa.
Nasprotovanje: Zaradi očetovega in bratovega nasprotovanja ga sprva niso hoteli sprejeti v jezuitski red.
Pobeg: Avgusta 1567 je na tiho pobegnil z Dunaja in se kot preprost kmečki fant peš odpravil proti Augsburgu, da bi za sprejem preprosil nemškega provinciala Petra Kanizija. Tudi on si ga ni upal sprejeti, zato ga je poslal v Rim.
Sprejem: Stanislav je prispel v Rim 25. oktobra 1567, kjer ga je general Frančišek Borgia le sprejel v noviciat pri sv. Andreju na Kvirinalu.
Bolezen: V redu je preživel le dobrega pol leta, saj ga je že 10. avgusta 1568 napadla mrzlica, čez štiri dni pa ga je (na njegovo lastno željo) Marija vzela k sebi.
Zavetnik: Poljske in Varšave; velja za zavetnika študentov, novincev; priprošnjik proti sklepnim zlomom, očesnim boleznim in vročici, proti hudim boleznim.
Upodobitve: Upodabljajo ga v obleki italijanskih jezuitov, v plašču s stoječim ovratnikom. Njegovi atributi so lilija, križ, rožni venec in Marijina podoba; pogosto je prikazan tudi z detetom Jezusom v naročju.
Čudeži: Ob njegovem grobu sta se spreobrnila brat Pavel in domači učitelj, na njegovo priprošnjo je Bog pomagal Poljakom v boju proti Turkom, ozdravljal je bolnike in celo obudil k življenju take, ki so jih imeli že za mrtve.
Beatifikacija: Papež Pavel V. je že 19. oktobra 1605 dovolil njegovo češčenje za blaženega, za svetnika pa ga je 21. junija 1726 razglasil Benedikt XIII.
Goduje: 15. avgusta, ponekod 13. novembra.
Vir
Sveti Stanislav je bil iz sloveče rodbine Kostka, ki je v poljski državi zavzemala visoke službe in častna mesta. Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji, kjer je preživel prvih štirinajst let življenja. Šolal se je ob domačem učitelju. Nato je v spremstvu domačega učitelja skupaj s starejšim bratom Pavlom šel na Dunaj na jezuitsko gimnazijo. Prvo leto so stanovali v gimnazijskem internatu, potem pa je bil zavod ukinjen in šli so stanovat v hišo nekega protestanta. Brat Pavel je svobodo zlorabil tako, da je zahajal v slabo družbo in je zanemarjal študij, Stanislav pa je ostal zvest šolskemu delu in vzgoji svojega značaja. To bratu ni bilo po volji, saj je bil Stanislav zanj živi očitek njegove napačne poti. Stanislav je bratu govoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!« Pomoč je iskal v molitvi in v pogostem prejemanju obhajila: k obhajilu je hodil vsako nedeljo, kar je bilo v tistih časih nekaj posebnega. Bratovo življenje je bilo vedno slabše, zato je bil do Stanislava vedno hujši.
Po treh letih šolanja na Dunaju je Stanislav sklenil, da vstopi v jezuitski red. Na Dunaju si ga niso upali sprejeti, ker so se bali mogočnega očeta, zato je Stanislav prek Nemčije zbežal v Rim, kjer ga je vrhovni voditelj reda, generalni provincial Frančišek Borgia, ki je tudi svetnik, sprejel za novinca v rimskem samostanu. Takle mlad fant, ki 1500 kilometrov dolgo pot naredi peš, si je mislil, pač že mora imeti trden redovniški poklic! Sedemnajstletni Stanislav se je zdaj počutil resnično srečnega. Očetu je sporočil, kje je, in prosil ga je, naj izreče svoj pristanek, ker da bo potem mirnejši. Oče mu je najprej napisal zelo strogo pismo, v katerem mu je očital nehvaležnost. Stanislav je te očitke priznal za upravičene, toda očetu je pojasnil, da je ravnal tako, ker se mu je zdelo, da mora predvsem spolnjevati božjo voljo. Ta krotki sinov odgovor je očeta razorožil in dal mu je svoj pristanek in blagoslov.
Mladi novinec je bil vsem vzor: bil je pobožen, v molitvi kakor zamaknjen, med tovariši veder, sproščen, vesel, razigran, okoli sebe je izžareval čistost in vedrino. Vedno je bil pripravljen pomagati. »Obogati nas samo to, česar nam nihče ne more vzeti,« je dejal, ko so ga zaradi njegove dobrote hvalili. Posebno vneto je častil Mater božjo. V jezuitskem redu je bil dobrih devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil slovesno razglašen za svetnika, njegov god pa obhajamo 13. novembra. Sijaj njegove duše je privlačil okolico, ko je bil še živ, po njegovi smrti in poveličanju pa njegova privlačnost ne pozna meja.
Tudi prva slovenska gimnazija, Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano, nosijo ime po njem. Zaradi svoje zvestobe študiju in resni samovzgoji velja Stanislav Kostka za zavetnika (dijaške) mladine. Nam je posebno ljub tudi zato, ker je slovanske krvi; slovanskih svetnikov pa v cerkvenem koledarju ni veliko.
Med Slovenci je zelo razširjeno ime Stanislav (Stanko, Stane, Stanislava, Stanka).
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.