V Pariumu (v Helespontu, v današnji Turčiji), sveti Teógen, mučenec, ki je bil pod cesarjem Licínijem pridružen vojakom. Zaradi krščanstva se je odrekel vojaški službi in bil v ječi mučen, slednjič pa vržen v morje. († ok. 320)
Skupaj z njim so trpeli tudi Primus, Cirinus in Vitalis.
Vir
Sveti Teogen iz Kizika je bil duhovnik, nato pa škof v Pariumu v Mali Aziji. Kasneje se je pridružil cesarski rimski vojski v času vladavine cesarja Licinija. Zavrnil je darovanje malikom in bil aretiran. Zaprli so ga brez hrane za 40 dni. Sveti Teogen je molil in spreobrnil nekaj vojakov ter preživel kazen. Nato so ga mučili in usmrtili. Utopili so ga leta 320 v Kiziku na Helespontu.
Vir
Katoliška cerkev 3. januarja praznuje svetega Teogena, mučenca. Njegov izvor ni znan, znano pa je, da je bil kristjan, ki je živel v mestu Pario v Hellespontu, v današnji Turčiji.
Teogen se je vse življenje odlikoval po globoki veri in predanosti Kristusu. V času vladavine cesarja Licinija je bil vpoklican med nabornike rimske vojske. Vendar je Teogen odklonil vojaško službo, saj je bila ta obveznost nezdružljiva z njegovo krščansko vero.
Zato so Teogena zaprli in mučili. Njegovi preganjalci so ga poskušali prisiliti, da bi se odpovedal svoji veri, vendar se je vztrajno upiral. Nazadnje so ga obsodili na smrt in utopili v morju.
Teogenovo pričevanje je zgled poguma in vere. Je zgled vsem kristjanom, ki so poklicani pričevati o svoji veri tudi v težkih razmerah.
IT
Škofov sin Teogen ter njegova tovariša Primus in Cyrinus (Cyriacus, Cyricus) so zavrnili služenje v rimski vojski pod cesarjem Licinijem. V ječi so jih držali 40 dni in naj bi umrli od lakote, vendar so jih čudežno ohranila in okrepila Kristusova prikazovanja in angeli, zato so jih nazadnje vrgli v morje.
Martirologij samostana Montecassino te tri imenuje 20. marca in jim dodaja še Vitalisa. Pravoslavno izročilo Teogena imenuje škof Pariona.
DE
Sveti Teogen iz Cizika, znan tudi kot Teogene in Théogène, je bil ugleden duhovnik in škof v Pariosu v Mali Aziji. Zaradi svoje neomajne vere in poguma pred preganjanjem je postal cenjen mučenec krščanske vere. O zgodnjem življenju in ozadju svetega Teogena je malo znanega, vendar zgodovinska poročila kažejo, da je bil škof v Pariosu v času vladavine rimskega cesarja Licinija. To je bil čas, ko so bili kristjani pogosto podvrženi hudemu preganjanju, in sveti Teogen se je kmalu znašel v središču tega krutega zatiranja. V času, ko je bil škof, so svetemu Teogeneju ukazali, naj se pridruži rimski cesarski vojski, zaradi česar je moral žrtvovati rimskim malikom. Ker je bil trdno zavezan krščanski veri, te zahteve ni hotel izpolniti, saj je vedel, da je čaščenje malikov strogo prepovedano po njegovem verskem prepričanju. Zaradi te zavrnitve je bil aretiran in nato zaprt. Sveti Teogen, ki je bil štirideset dni zaprt brez hrane, je goreče molil za moč in vodstvo. Njegova neomajna vera je navdušila več vojakov, ki so ga varovali, in ti so se spreobrnili v krščanstvo. Čudežno je preživel težke razmere zapora, kar je dokaz njegove vzdržljivosti in moči njegove vere. Rimske oblasti, ki so spoznale njegovo neomajno predanost in globok vpliv, ki ga je imel na ljudi okoli sebe, so se v želji, da bi utišale njegov vpliv, odločile, da bodo svetega Teogena še naprej mučile. Kljub nepredstavljivemu trpljenju je ostal neomajen v svoji veri in se ni hotel odreči svojim prepričanjem ter častiti lažnih bogov. Leta 320 je bil sveti Teogen nazadnje usmrčen. Natančne podrobnosti njegovega mučeništva niso povsem jasne, vendar se domneva, da je bil utopljen v Cyzicu na Hellespontu. To zadnje žrtvovanje je utrdilo njegov status mučeništva in ga naredilo za spoštovano osebnost v Katoliški cerkvi. Čeprav ni veliko znanega o fizičnem videzu svetega Teogena ali njegovih posebnih upodobitvah v umetnosti, sta njegova predanost veri in neomajna zavezanost Kristusovim naukom njegova trajna zapuščina. Zaradi svojega mučeništva in trdnosti svojih prepričanj je postal navdihujoča osebnost za kristjane skozi vso zgodovino. Čeprav sveti Teogen iz Cizika ni bil uradno imenovan za zavetnika nobenega posebnega primera ali skupine, lahko njegov pogum in predanost služita kot navdih za vse, ki iščejo moč in vero pred preganjanjem in preizkušnjami. Katoliška cerkev je svetega Teogena iz Cizika kanonizirala kot svetnika pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Njegov praznik praznujemo 3. januarja, ko katoličani po vsem svetu počastijo njegov spomin in črpajo navdih iz njegove neomajne predanosti veri.
EN
Mesto Cyzicus leži v Mali Aziji na obali Dardenel (Hellespont). Krščanstvo se je tam začelo širiti že s pridiganjem svetega Pavla (29. junij). Med preganjanjem s strani poganov so nekateri kristjani pobegnili iz mesta, drugi pa so svojo vero v Kristusa ohranjali v tajnosti.
Ob koncu tretjega stoletja je bil Cyzicus v bistvu še vedno pogansko mesto, čeprav je v njem delovala krščanska cerkev. Razmere v mestu so vznemirjale kristjane, ki so si prizadevali za ohranitev krščanstva. Devet svetih mučencev: Thaumasius, Theognes, Rufus, Antipater, Theostichus, Artemas, Magnus, Theodotus in Philemon je bilo prav tako iz Cyzica. Prišli so iz različnih krajev in bili različnih starosti: mladi kot sveti Antipater in zelo stari kot sveti Rufus. Prihajali so z različnih družbenih položajev: nekateri so bili vojaki, podeželani, meščani in duhovniki. Vsi so izpovedovali vero v Kristusa in molili za širjenje krščanstva.
Svetniki so pogumno izpovedovali Kristusa in neustrašno obsojali pogansko brezboštvo. Aretirali so jih in jih privedli pred mestnega vladarja. Več dni so jih mučili, zaprli v ječo in jih spet odpeljali ven. Obljubljena jim je bila svoboda, če se bodo odpovedali Kristusu. Toda hrabri Kristusovi mučenci so še naprej slavili Gospoda. Vseh devet mučencev je bilo obglavljenih z mečem (+ ok. 286-299), njihova trupla pa pokopana v bližini mesta.
Leta 324, ko je vzhodni polovici rimskega cesarstva zavladal sveti Konstantin Veliki (21. maj) in se je končalo preganjanje kristjanov, so kristjani v Cyzicu iz zemlje odstranili nepoškodovana telesa mučencev in jih položili v cerkev, zgrajeno v njihovo čast.
Zaradi svetih relikvij so se zgodili različni čudeži: bolniki so ozdraveli, duševno moteni pa so prišli k pameti. Zaradi priprošnje svetih mučencev se je v mestu okrepila Kristusova vera in mnogi pogani so se spreobrnili v krščanstvo.
Ko je začel vladati Julijan Apostata (361-363), so se mu pogani iz Cizika pritoževali, da kristjani uničujejo poganske templje. Julijan je ukazal obnoviti poganske templje in zapreti škofa Elevzija. Po Julijanovi smrti je bil škof Elevzij izpuščen na prostost, luč krščanske vere pa je s pomočjo svetih mučencev ponovno zasijala.
V Rusiji, nedaleč od mesta Kazan, je bil v čast devetim mučencem iz Cizika zgrajen samostan. Zgradil ga je hierodiakon Štefan, ki je del relikvij svetnikov prinesel s seboj iz Palestine. Samostan je bil zgrajen v upanju, da se bodo ljudje z njihovo priprošnjo in molitvami rešili različnih bolezni in tegob, zlasti vročine, ki je leta 1687 razsajala po Kazanu.
Sveti Demetrij iz Rostova (21. september), ki je sestavil bogoslužje devetim mučencem, piše: „Na priprošnjo teh svetnikov je bila dana obilna milost, da bi se razblinila vročica in trepetajoče bolezni.“ Sveti Demetrij je opisal tudi trpljenje svetih mučencev in napisal pridigo za njihov praznik.
EN