sveta Zdislava iz Lemberka – mati in tretjerednica

ZdislavaZdislava je bila iz slavnega rodu čeških plemičev Berkov dobskih. Rodila se je I. 1200 na gradu Jablonskem. Že kot otrok je jako rada molila in premišljevala trpljenje našega Gospoda Jezusa Krista in življenje svetnikov in svetnic božjih. Ko je bila sedem let stara, ušla je skrivoma iz grada v bližnji gozd, kjer je hotela živeti kot puščavkinja. Služabniki žalostnih starišev so jo našli in jo zopet nazaj pripeljali. Ko so jo stariši karali, prosila jih je deklica kleče odpuščanja.
Po volji svojih staršev se je Zdislava omožila s češkim plemičem Havlom Dečinskim, ki je živel na gradu Lemberku. Havel je bil surov in robat mož. ki se je večkrat jezil nad pobožnostjo in dobrotljivostjo Zdislavino. Toda modra, tiha in ljubezniva Zdislava ga je s svojo prijazno besedo mignila k dobremu. Spokornost, pobožnost in iskrena ljubezen ženina je zmagala nad možem, da ji ni delal nikakih zaprek več pri molitvi in dobrih delih. Z njegovim dovoljenjem je Zdislava prejela z rok blaž. Česlave belo obleko redovnic sv. Dominika kot sestra tretjega reda in je tudi ustanovila dominikanski samostan s cerkvijo v Jablonem. Vsak dan je šla z Lemberka bosa v to cerkev k službi božji; pod vrhnjo obleko je nosila žimnat pas, bila zadovoljna s preprosto hrano iz samostana, delila mile darove, veliko premišljevala in svojim domačim rada pripovedovala o trpljenju našega Gospoda Jezusa Krista. Kadar je njen mož odšel iz grada, postila se je strožje, veliko molila, obedovala pri mizi z berači, prela, tkala in šivala obleko za reveže, obiskovala bolnike, katerim je stregla.
Umrla je 1. januarja 1252. Pokopali so jo v grob, katerega je dala še živa sama napraviti v cerkvi sv. Vavrinca v Jablonem, kjer še dandanes počiva njeno telo.

Letopisec Dalimil imenuje v svoji kroniki pisani od 1308—1326, Zdislavo »blaženo”, pravi, da je sveto živela, da je Bog na njeno priprošnjo mnogim pomagal.
Praški nadškof Zbynek Berka dobski je deloval na to, da bi apostolska stolica proglasila Zdislavo za blaženo, kar se je tudi zgodilo 1. 1606.
Vir